Na dan zemlje je v Knjižnici Domžale potekala Podnebna kavarna na temo upravljanja zemljišč v času podnebnih sprememb. Pogovor je moderirala Klara Eva Kukovič, ki je z gosti iskala odgovore na različna vprašanja in polemike o podnebnih spremembah, ukrepih in izzivih za trajnejšo rabo zemljišč. Pogovoru so se pridružili: naravovarstvenik Anton Komat, vodja Krajevne enote Domžale Zavoda za gozdove Slovenije Bogdan Bartol, direktor občinske uprave Občine Domžale Janez Ziherl in raziskovalec Gozdarskega inštituta Slovenije dr. Boštjan Mali.
»Dejstvo je, da je podnebje toplejše, vsebinsko moramo preimenovati pojme. Začeti moramo govoriti o naravi, živih bitjih, potrebovali bi zagovornika narave. Vse je antropocentrično, narejeno po meri človeka, ta dom moramo začeti deliti z živimi bitji, saj je to naš edini skupni dom,« je v uvodnem delu povedal naravovarstvenik Anton Komat. Dr. Mali je dodal, da lahko milejše zime in vroča poletja opazimo tudi sami. Zaradi dolgotrajnih suš in ujm je manjši tudi letni prirastek dreves. »S pametnim prostorskim načrtovanjem se da narediti marsikaj, vplivamo na prihodnji razvoj same rabe zemljišč. Slovenija ima krajino dobro ohranjeno, saj 60 % površine prekrivajo gozdovi, 20 % je travnatih površin in 10 % je njiv. Ekosistemi so dobro ohranjeni,« je povedal. Bogdan Bartol je izpostavil, da imajo zaradi podnebnih sprememb težave predvsem posamezne drevesne vrste, bodisi zaradi sušnih obdobij, splošnega pomanjkanja vode ali neenakomernega doziranja vode. Takšen primer je smreka, s katero se ukvarjajo že dlje časa. »Težave pa so se začele tudi pri listavcih, ki so veljali za odpornejše vrste, primeri so: veliki jesen, ki se suši; vrste hrasta, zlasti dob, ki ima težave zaradi vpada gladine podtalne vode; v zadnjem času pa so težave z bukvijo, kar nas še posebej skrbi, saj je bukev gradnik naših gozdov. Borimo se tako, da sledimo naravi, se učimo od nje in jo upoštevamo v vizijah in načrtih. Vse izsledke skušamo sproti vključiti v načrte. Kjer nam je uspelo prepričati zasebne lastnike gozdov, da upoštevajo nasvete iz gozdnogospodarskih načrtov, da negujejo svoje gozdove, so rezultati dobri, ni pa to pogosta praksa,« je povedal. Po ujmah svetujejo opazovanje narave, da opravi svoje. Če ni naravnih rešitev, dodamo vrste.
Na vprašanje, kako lahko lokalne skupnosti konkretno prispevajo k trajnejši rabi zemljišč, je odgovoril predstavnik Občine Domžale Janez Ziherl: »Občine morajo planirati za razvoj, pri tem pa naletijo na težave, saj so majhne, narava pa sega čez njihove meje, pri čemer je težko držati neko kontinuiteto. Občinski prostorski načrt je tukaj največje orodje, hkrati pa so pogledi občine ponavadi usmerjeni v razvoj, potreba po zavarovanju določenih območij pa večkrat stopi v ozadje. Po mojem mnenju so občine precej ranljive, saj se menjajo župani in mestni svetniki, zato bi bilo treba ukrepati na regijskem nivoju. Omenili so tudi poplave, kjer gre za skupek izzivov, poveznih z različnim upravljanjem z reko okoliških občin in naseljevanjem na poplavna območja.
Blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe
Osvetlili so tudi razliko med blaženjem in prilagajanjem na podnebne spremembe. Dr. Mali je pojasnil: »Pri blaženju gre za ukrepe zmanjšanja in preprečevanja emisij, gre za odvzem ogljikovega dioksida iz ozračja. Najbolje to počnejo drevesa. Na drugi strani je prilagajanje na podnebne spremembe, kjer gre za ukrepe, s katerimi se želimo prilagoditi razmeram, na primer na vročino. Na nivoju ekosistema gre za srednje do dolgoročno prilaganje, ker pomeni prilaganje drevesne sestave; težimo k vrstam, ki so bolj odporne na vremenske razmere.«
Pri vseh ukrepih pomaga aktivno vključevanje lokalnih skupnosti in lastnikov zemljišč, aktivacija ljudi pa predstavlja izziv tudi po besedah Janeza Ziherla: »Lastništvo gozdov je danes zelo razpršeno, ogromno je neznanja, kako gospodariti z gozdovi, ni samo občina tista, ki lahko ljudi aktivira. Na občini ni zaposlenega niti enega gozdarja, pa mislim, da bi bilo prav, da bi ga imeli, da bi lahko reševali dodatne naloge in krepili zavedanje, imeli delavnice in motivirali lastnike za aktivno ukvarjanje s svojimi gozdovi. Lažje bi bilo to urejati na regijskem nivoju, saj brez finančnega vira ne bo šlo, v tem primeru bi tudi občina lažje sodelovala.«
Težava je razdrobljena gozdna posest v zasebni lasti
»Imamo zelo razdrobljeno zasebno gozdno posest in lastniki ne gospodarijo aktivno s svojim gozdom, veliko lastnikov niti ne ve, kje imajo svoj gozd,« je povedal Bogdan Bartol. Na vprašanje, kako lastnike spodbuditi k aktivnejšemu gospodarjenju z gozdom pa je odgovoril: »Trenutno postopamo s korenčkom in palico. Obstajajo nujna dela, ki jih je treba narediti, v ta lastnike prisilimo, da jih postorijo. Kaj vse bi bilo pa dobro narediti, je pa v resnici na njihovi strani, lahko se vključijo že v fazi načrtovanja, ko se pripravlja 10-letni načrt upravljanja, ampak interesa ni. Starejši lastniki niso več sposobni skrbeti za gozd, mladim pa pogosto ni v interesu, gozd je bil že v preteklosti bolj rezerva za hude čase, zdaj pa niti to več ni. V večini naših gozdov so pomembne gozdne funkcije, ne lesna proizvodnja. So splošno dostopni, da lahko vsak nabere, kar potrebuje, gozd je praktično toliko od lastnika kot od vseh drugih. Lastnika lahko stimuliramo tako, da mu nekaj ponudimo, zaenkrat mu nudimo brezplačne sadike in subvencijo za nego gozda, ampak očitno to ni dovolj, potrebne bi bile verjetno še kakšne delavnice, ki jih tudi že organiziramo. Izkazalo se je, da so za aktivno gospodarjenje bolj zainteresirani tisti, ki so lastniki konkretnejše površine in so bolj povezani z gozdom. Na obrobju mesta ni običajno velikega interesa, večji interes je na podeželju, saj so tam lastniki večjih območij, ki so delno od gozda tudi odvisni in njih je tudi lažje spodbuditi.
Na podlagi gozdne inventure v zadnjih letih je dr. Mali ocenil, da na približno 25 % površine niso zaznali, da bi bilo drevo posekano, se pravi gre za odsotnost gospodarjenja. V Sloveniji je približno 400.000 lastnikov gozdov, povprečna parcela je velika malo manj kot 3 hektare. Na voljo so tudi digitalna orodja, kot je portal Moj gozdar, kjer lahko lastniki poiščejo različne izvajalce za gozdna dela. »Ni problem dostopnost, bolj je problem interes. Saj pogosto pridemo do tega, da se lastnikom ne splača, da je izplen zaradi vrednosti lesa prenizek,« je povedal dr. Mali.
Kako izsledki znanstvenih raziskav pripomorejo pri upravljanju zemljišč?
»Pomagamo si pravzaprav z modeli. Agencija Republike Slovenije za okolje je naredila oceno vplivov podnebnih sprememb do konca 21. stoletja na podlagi meteoroloških podatkov. Kljub temu da so lahko scenariji različni, povprečna temperatura narašča in to je pomemben podatek. Z modeli si pomagamo tudi v gozdarstvu. Imamo tri cilje: ohranjanje biotske pestrosti, zmanjšanje emisij in ekonomika za lastnika. Optimizirati pa je treba vse tri cilje, ohranjati je potrebno vse funkcije gozda: ekološke, ekonomske in socialne. Sloveniji, glede na ostale članice Evropske unije, gre dobro. Podnebni cilji so v osredju, kar je lahko tudi slabo, saj so večkrat tudi politično izkoriščeni. Določeni ukrepi blaženja podnebnih sprememb so vprašljivi, vsaj iz ekonomskega, stroškovnega vidika, predvsem zato, ker še vedno težko govorimo o učinkih,« je povedal dr. Mali. Poudaril je predvsem, da bi bilo treba najti načine, kako spodbuditi lastnike manjših površin gozdov v vključevanje v gospodarjenje z gozdom tudi že v zgodnejših fazah načrtovanja upravljanja z gozdnimi površinami. Anton Komat pa je v odgovoru poudaril pomen vzgoje že od malega: »Vse se obravnava skozi ekonomski aspekt, mi ne vidimo narave in živih bitij, ki tam živijo. Že cel pogovor se vrtimo okoli tega, kaj se splača in kaj ne, kje je profit. Če smo do narave izkoriščevalski in plenilski, imamo tudi do sočloveka takšen odnos. Zato mislim, da je to vzgojni problem civilizacije, ki je zašla v smer, ki ne pelje nikamor. Piše ‘Imamo samo en planet’, imamo pomeni lastništvo, napisati bi morali: To je naš edini dom. Gre za vprašanje vzgoje in izobraževanja za mlade generacije in za starejše generacije, 400.000 lastnikov malih gozdov bi jih morali izobraziti, da gozd ni samo kubatura.«
Eva Grašič
