Naslov pričujočega prispevka je hkrati tudi naslov druge pesniške zbirke Marije Dodič, rojene Capuder, ki je svoje otroštvo, mladost in zrelo obdobje življenja preživela na Viru pri Domžalah ter v samih Domžalah, prepotovala pa je tudi dobršen del sveta, kjer je našla navdih za najnovejše pesmi. Svojo prvo pesniško zbirko, Odtis duše, je avtorica izdala pred devetimi leti, maja letos pa se je v Knjižnici Domžale predstavila z drugo, še boljšo, še nadgrajeno knjigo, ki bralcu ponuja kar 95 povečini enokitičnih pesmi, mestoma pa zasledimo tudi kakšno dvo- ali trikitično. Delo je pesnica, ki letos obeležuje tudi pomemben jubilej, izdala v samozaložbi.
Literarno srečanje je povezovala profesorica Jana Ozimek, sicer tudi mentorica Literarnega krožka Društva Lipa Domžale, v katerem Marija Dodič že več let aktivno sodeluje. Poskrbljeno je bilo tudi za glasbeno vzdušje, h kateremu je doprinesel Gvido Hauptman. Združevanje literarnega branja, pogovora in ritmične glasbe je vsekakor ustvarilo neponovljivo kulturno vzdušje.
Pesmi, predstavljene na tokratnem večeru, ne premorejo klasičnih pesniških oblik niti sloga, niso rimane niti niso prekinjene z ločili. So pa bralčevim očem izredno vabljive, saj z le nekaj besedami vsaka pesem pusti močan, neizbrisen vtis. V ospredje izpostavljene pesmi postavljajo tematiko in motive, ki jih lahko zasledimo v večini tovrstnih zbirk, od žalosti, bolečine in trpljenja do ljubezni, smeha, gorečega srca, vendar pa so vsi ti motivi predstavljeni na edinstven način. Na način, ki se dotakne človekovega srca. Poleg tega je iz besedil razbrati večje stiske, še močnejša občutenja ljubezni, večjo bolečino, tudi večje užitke, v primerjavi s prvo pesniško zbirko iz leta 2015.
Poleg vseh omenjenih motivov pa ne smemo zaobiti tistega, ki se v resnici kaže v sleherni pesmi, vsakokrat v drugačni obliki. Ujetost. Na slednjo namiguje že sam naslov, v pesmih pa je opisana v raznolikih okvirih, vselej s posebno osebno noto. Avtorica si je namreč z raziskovanjem sveta nabrala številne izkušnje, ki jih v izbranih pesmih tudi podeli z bralcem. Ljubezen je v zapisih čudovita, je pa tudi boleča. Trpljenje pušča sledi, hkrati pa pesnico tudi krepi. Vsi ti trenutki so ujeti v pesničinih iskrenih in iskrivih zapisih, ki so namenjeni tako veščim poetom kot tistim, ki le vsake toliko posežejo po liričnih besedilih. Kar je pravzaprav tisti največji čar predstavljenega dela. Pesmi ne izbirajo in ne sodijo, sprejmejo vsakogar, ki se jim je pripravljen odpreti.
Delo je sicer razdeljeno na štiri poglavja, naslovljena Razmišljanja, Trenutki v slikah, Ljubezen in spomini ter Jaz, ki sem. Vsako poglavje predstavlja ključen del sestavljanke, ponuja pristen vpogled v določen del avtoričinega življenja, čustvovanje in navsezadnje njene pristne biti. Vsaka pesem, pa četudi še tako kratka, bralcu ponudi tehten premislek, povabi ga v svoje okolje ter mu ponudi pristen stik s pesnico. Ta se v svojih zapisih namreč ne zanaša zgolj na čustva in občutja, podana so tudi zrnca modrosti, uzremo kup neponovljivih izkušenj in številne nauke, izražene skozi lirično zapisane besede.
Barbara Kopač
