Knjižnica Domžale je novembra na enem svojih pogovornih večerov gostila Andraža Rožmana, novinarja, dokumentarista in pisatelja, ki trenutno biva v Mengšu. Rožman je nedavno izdal že tretje delo, naslovljeno Tega se ne da izbrisati, kjer v 42 nazorno popisanih zgodbah razkrije bolečino, stisko in ne nazadnje kruto usodo številnih posameznikov, označenih kot izbrisani. Zgodbe izbrisanih površno oziroma površinsko poznamo vsi, redkokdo pa je množičnemu kršenju človekovih pravic, ki se je kot nezakonito označilo šele v letu 1998, sledil globlje in se dejansko prebil do ključnih podrobnosti. Več kot 25 tisoč slovenskih državljanov je zgodovina dobesedno čez noč izbrisala. Ostali so brez zavarovanja, socialne podpore, brez državljanstva, njihov obstoj je bil postavljen pod velik vprašaj, njihova morala pa v trenutku poteptana.
Pogovornega večera, ki ga je vodila Cveta Zalokar, sta se poleg avtorja udeležila tudi dva Izbrisana, Irfan Beširević in Ratko Stojilković, ki sta z občinstvom podelila osebne izkušnje izbrisa. Rane, ki jih takšno dejanje pusti na človeku, ne izginejo. Boja, ki ga je terjalo obdobje po izbrisu, se z besedami ne da opisati. Posledice, ki so jih čutile družine izbrisanih, so vidne še danes. Poleg bivanjskega vprašanja se je porajalo vprašanje zaposlitve. Kako služiti, kako preskrbeti družino? Otroci, ki so zaključili osnovnošolsko izobraževanje, so nenadoma ostali brez možnosti nadaljevanja šolanja. Brez slovenskega državljanstva so namreč vrata slovenskih srednjih šol ostala zaprta. Kako nadaljevati?
Rožman je spregovoril tudi o samem postopku zbiranja zgodb. Te mu namreč niso kar same od sebe priletele v naročje. Pomagal si je s spletom, skušal je najti ljudi, ki bi bili prijavljeni podeliti osebno zgodbo. Najprej je spoznal Irfana, nedolgo zatem tudi Ratka, kar je sprožilo učinek snežne kepe. Vsakdo je poznal nekoga, ki je poznal nekoga, ki je poznal nekoga, ki je bil prav tako izbrisan. Nekateri so bili zadržani, še vedno so težko govorili o tej življenjski preizkušnji, medtem ko je za druge prav pogovor predstavljal nekakšno katarzično izkušnjo, ki je podana tudi v Rožmanovem najnovejšem delu.
Politično, kulturno, gospodarsko ter družbeno obarvan pogovor, ki je vnovič odprl stare rane, ki se tako še niso popolnoma zacelile. Vsi trije gostje pa so poleg še neznanih podrobnosti jasno izpostavili tudi najočitnejšo problematiko – slovensko zakonodajo. Še danes, po več kot 35 letih, nimamo ustrezne pravne podlage, ki bi zagotovila, da se pravice izbrisanih ponovno uveljavijo. Še vedno nimamo zakona, ki bi izbrisanim povrnil življenjsko dostojanstvo. Še vedno nimamo ustreznega pravnopolitičnega okvira, ki bi skušal vsaj približno popraviti izbrisano zgodovino.
Barbara Kopač
