Prejšnji petek je na Trgu talcev v Kamniku pri Spominski fontani v spomin na 30. junija 1942, ko so Nemci na tem mestu obesili osem talcev, potekala slovesnost. Osemkotno fontano je leta 1972 zasnoval arhitekt Bojan Schlegl v spomin na teh osem junakov, danes pa je opomnik, da se grozodejstva vojne ne bi nikoli več ponovila.
Zbrane je v pozdravnem nagovoru uvodoma nagovorila predsednica ZB NOB Kamnik Center Alenka Jevšnik, ki je delila Spomine na vojne dni Franca Uršiča, priče omenjenih dogodkov: »V Kamniku so 30. junija 1942 pri takratni pošti obesili osem talcev, med njimi tudi mojega birmanskega botra Antona Balantiča. Aretirali so ga na Dolu pod Veliko planino, ko je drvaril. Odpeljali so ga v Begunje, od tam pa na vislice. Te talce, ki so bili obešeni pri pošti, sem videl, ko sem šel na delo in me je prizor zelo pretresel«.
Slavnostni govornik je bil zgodovinar, izredni profesor na oddelku za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Bojan Balkovec, ki je dejal: »Dva dneva nas ločita od 82. obletnice zločina okupatorja nad osmimi možmi, ki so jih na tem mestu obesili kot talce. Kdo je talec? Jezikovna razlaga pravi: oseba, ki jo zlasti okupator določi za povračilno žrtev. Ta razlaga omenja obe strani, okupatorja in žrtev, ki pa nista v enakopravnem položaju. Okupator je bil tisti, ki je nepovabljen prišel k nam in nam vsiljeval svoj prav. Talci so največkrat posamezniki, ki niso nujno neposredno vpleteni v vojaški spopad, a za okupatorja so civilisti najlažje dosegljivi in nad njimi se je najlažje maščevati. Streljanje talcev je odraz nemoči okupatorja, da bi vojaško porazil upor prebivalcev, ki si ne želijo njegove oblasti. Nacistična Nemčija in fašistična Italija, ki sta okupirali največji del ozemlja Slovenije, sta poboje talcev uporabili kot najmočnejše orožje za zastraševanje civilnega prebivalstva. Nacisti so skušali s streljanjem talcev zatreti upornega duha, kar pa jim ni uspelo, prej nasprotno, večji teror je krepil odpor, saj je prebivalstvo uvidelo, da v novem nemškem redu za Slovence ni prostora. Poleti 1942 so v celjskem Starem piskru usmrtili 100 talcev, v mariborskih sodnih zaporih pa so v šestnajstih streljanjih leta 1942 usmrtili 502 talca. Na tem mestu so 30. junija 1942 usmrtili osem domačinov. To so bili: Zorko Rebernik iz Podgorice, star 21 let, France Erjavšek iz Županjih Njiv, star 22 let, Julij Osenar iz Vrhpolja, star 22 let, Karel Kregar s Kregarjevega, star 26 let, Franc Jeras iz Stahovice, star 31 let, Miha Preklet iz Stahovice, star 40 let, Janez Grabnar iz Nevelj, star 41 let in Anton Balantič iz GodIča, star 42 let.«
Dr. Bojan Balkovec je nadaljeval: »Nemci so po usmrtitvah natisnili dvojezične letake v nemščini in slovenščini, kjer so bili našteti usmrčeni in naveden vzrok za usmrtitev. Plakat z imeni tukajšnjih usmrčenih govori o komunistični tolpi, ki je izvajala roparske napade v Kamniku in okolici, pri čemer so nemške policijske sile uspele ubiti 18 banditov in jih več ujeti. Letak še navaja, da so za sodelovanje z uporniki in oviranje nemške policije, prejeli zasluženo kazen. Na dnu plakatov je običajno sledilo opozorilo prebivalstvu in poziv odpornikom, naj se prijavijo oblastem. Talci so bili lahko posamezniki, ki so jih okupatorji že zaprli v zapor. Tam so bili mučeni in nazadnje usmrčeni. Nekateri med njimi so imeli možnost svojim dragim poslati pismo, se od njih posloviti. Nasilje okupatorja pa ni zatrlo upora in maja 1945 je prišla zmaga nad zlom, ki je mnoge narode v Evropi in drugod po svetu želelo uničiti. Vojna se je končala, prišel je mir, kljub obljubam, da vojne ne bo nikoli več, pa ni dolgo trajal. Pravijo, da je zgodovina učiteljica življenja. Žal tega ne moremo trditi, ko razmišljamo o vojnah. Iz zgodovine se nismo naučili ničesar. Od najstarejših obdobjih človeške civilizacije do danes je bilo po različnih merilih med 1500 in 10000 vojn in spopadov. Ne glede na to, katero od številk upoštevamo, smo imeli dovolj možnosti, da bi se naučili živeti v miru. Vsaka vojna je prinesla ropanja, uničevanje vsega, kar je družba tedaj imela, predvsem pa veliko nepotrebnih žrtev. Za vsakim umrlim so ostali žalujoči, za tukajšnjimi žrtvami so ostale žalujoče matere, očetje, bratje, sestre, žene, otroci. Vojne so eden od odrazov človeške neumnosti. Neumne poteze, ki pripeljejo do vojne, so bile in so sprožene zaradi grabežljivosti, nevoščljivosti, oholosti, neracionalnega strahu. Umrlih, ranjenih in poškodovanih je vsak dan več. Vojna pomeni uničenje vsega. V vojnah, ki jih gledamo na televiziji, na posnetkih iz Gaze, Ukrajine, Sudana, Haitija in drugod vidimo velikansko trpljenje in uničenje. Današnje vojne so totalne in potekajo povsod in uničujejo vse. Vsak od nas ima le eno življenje in eno smrt, je zapisal Oton Župančič, zato si moramo toliko bolj prizadevati za mir. A če je človeštvo zmoglo s svojim umom doseči neverjetne stvari, ali je sposobno doseči tudi konec vojn, ki še potekajo in jih preprečiti v bodoče? Žal je za mir potreben napor, ki ga premnogi predstavniki, ki jih izvolimo za upravljanje družbe, torej politiki, niso sposobni. Še težje kot pogovarjati se o miru, ko vojna že traja, je reševanje sporov, da do spopada sploh ne pride. Za mir se moramo zavzemati vsi in ves čas, naša dolžnost je, da politike na to opominjamo in od njih zahtevamo, da si prizadevajo za mirne rešitve sporov. Tukajšnji spomenik, vodnjak, je posvečen osmim junakom, talcem, ki so umrli, ker okupator ni želel enakosti, svobode in bratstva med vsemi narodi. Posvetilo miru je tudi današnja proslava, na kateri se spominjamo tistih, ki so umrli zato, ker okupator ni želel miru in svobode, ampak nadvlado, zatiranje in uničenje drugega naroda.«
V ta dogodek je bil nehote vpleten tudi dr. Julij Polec, čigar ime nosi kamniški zdravstveni dom. Doktor Polec je bil rojen Kamničan (8. oktober 1883) in je živel v hiši na današnji Maistrovi ulici. Leta 1941 se je vključil v partizansko gibanje, dobil je partizansko ime Omega. V hiši je živel s služkinjo, dvajsetletno Ivanko Trebušak iz Tuhinja. Leta 1941 sta morala to hišo zapustiti, saj jo je prevzel kamniški gestapo. Preselila sta se v Keršmančevo vilo v Mekinjah. V spominih Ivanke Trebušak je Cene Griljc, predsednik GRS Kamnik dobil določene informacije, kaj se je dogajalo v tistem času z dr. Polcem, tudi to, da je moral prisostvovati usmrtitvi teh osmih mož, da bi potrdil njihovo smrt. Bil je skrajno žalosten, ni se upal prigovarjati, ampak našel je veliko izgovorov. Pri dr. Polcu so bili tudi sestanki kamniške Osvobodilne fronte, v to vilo so Kamničani prinašali hrano, strelivo, obleko, škornje. Ivanka je v svojih spominih zapisala, da je 7. decembra 1943 ob sedmih zjutraj prišel pred vrata gestapo in aretiral dr. Polca, dva dni zatem pa tudi njo. Oba so odpeljali v Begunje.
Griljc je delal v kamniški Barutani in tam je srečal Ferdinanda Miheliča, ki je bil zaprt skupaj z dr. Polcem v Begunjah. »Tam sta bila oba zelo pretepena, komaj sta se spoznala, ko sta se srečala, čeprav sta delala skupaj v ilegali. Po njegovem je bilo okrog 29. januarja 1944, ko mu je dr. Polec razlagal, da so kar naenkrat bili vsi zelo prijazni z njim, in mu obljubili službo v ambulanti na Dunaju. Dr. Polec jim je verjel, Mihelič pa ne. 31. januarja ob 10. uri dopoldan so ga ustrelili na dvorišču v Begunjah. Petindvajset let je bil zdravnik v Kamniku, in vsi smo lahko ponosni, da naš Zdravstveni dom nosi njegovo ime,« je sklenil svoj govor Cene Griljc.
Spominsko svečanost je povezoval Goran Peršin. Za kulturni program pa so poskrbeli člani Moškega pevskega zbora Radomlje pod vodstvom Primoža Leskovca in Goran Peršin z recitiranjem pesmi Karla Destovnika Kajuha.
