V Samostanu Mekinje ta mesec gostuje prav posebna razstava, ki odstira skriti del naše zgodovine – razstava spodnjega perila naših prednikov Spodi nč, gor pa bl mau. Razstavo, ki pomeni tudi uvod v Dneve narodnih noš in oblačilne dediščine, je pripravila ljubiteljska zbirateljica Veronika Pogačar.
V preteklih stoletjih spodnjega perila še niso poznali. To vlogo so opravljale obleke, ki so jih ljudje nosili čez dan. »Zanimivo je opazovati, kako je spodnje perilo vstopalo v kmečko okolje. Sprva je bilo značilno le za meščansko družbo, ko pa je prodrlo med kmete, so se temu čudili. Ženske se nanj niso zlahka privadile – predvsem spodnje hlače so se jim zdele nenavadne, saj so bile stoletja vajene hoditi brez njih. Navadno so ženske vodile razvoj in narekovale modne trende, pri spodnjem perilu pa so bili naprednejši moški. V vojski so morali nositi spodnje hlače, zato so se jih navadili že v 19. stoletju in jih prej kot ženske sprejeli kot del vsakdana,« je zgodovino spodnjega perila na četrtkovem odprtju razstave razložil etnolog Bojan Knific.
Da je spodnje perilo postalo samoumevno tudi za ženske na podeželju, se je moralo spremeniti predvsem njegovo dojemanje. »Perilo je veljalo za bolj erotično kot sama koža. Veljalo je za sramoto, zato so ga morale gospodinje prati in sušiti na skrivaj,« je dodala Veronika Pogačar, ki je bila na odprtju razstave oblečena v črno meščansko narodno nošo.
Razstava prikazuje razvoj spodnjega perila – od obdobja, ko ga sploh ni bilo, do časa, ko ga je bilo veliko. Na ogled so večinoma ženski kosi iz bombaža iz prve polovice 20. stoletja, saj se moški kosi niso ohranili. Eden od razlogov je, da je bilo žensko perilo pogosto okrašeno in se je hranilo kot del dote. V času hitre mode si je težko predstavljati, koliko časa in znanja je bilo potrebnega za izdelavo bogato okrašenih kosov. Med razstavljenimi predmeti so tudi otroško krstno oblačilo ter rute, brez katerih poročena ženska ni smela zapustiti hiše.
Razstava pa je navdušila tudi kamniško podžupanjo Romano Učakar: »Veseli smo, da lahko stopimo v svet naših dedkov in prababic, v čas, ko so se prepletali vsakdan, moda, skromnost in družbeni običaji. Pravijo, da se moda vrača, a v duhu te razstave bomo veseli, če se kakšna stvar tudi ne vrne. Prepričana sem, da bo razstava marsikoga navdušila, druge presenetila in nas vse skupaj tudi nekoliko nasmejala. Hkrati pa nam ponuja priložnost, da na življenje naših prednikov pogledamo z drugačne perspektive – skozi navade in zgodbe, ki so jih zaznamovale.«
Kamnik ima pomembno vlogo pri ohranjanju oblačilne dediščine
»Kamnik ima in bi lahko imel še izrazitejšo vlogo pri ohranjanju oblačilne dediščine in razvijanju odnosa do nje. To predvsem zaradi dogodka z izjemno tradicijo, s katero se ne more pohvaliti nobeno drugo slovensko mesto,« je izpostavil Knific in dodal, da tovrstne razstave oblačilni dediščini dajejo prepoznavnost: »Marsikaj se skriva doma, marsikaj v muzejih, a nič ne pomaga, če je skrito očem. Vrednost razstav je, da ljudje lahko od blizu vidijo in celo potipajo, kaj so nekoč nosili in kako so živeli,« je razložil Knific.
V Kamniku pa razmišljajo tudi, kako bi svojo vodilno vlogo še okrepili. »Kamnik je mesto narodnih noš, in ta razstava je uvod v strateški program, ki smo si ga zastavili v našem zavodu. Načrtujemo, da bi v samostanu uredili center oblačilne dediščine s stalno razstavo narodne noše. Radi bi vzpostavili tudi rokodelski center, kjer bi se mladi učili izdelave narodnih noš, ob tem pa odprli trgovino, v kateri bi bilo mogoče kupiti narodne noše ter druge izdelke, in pripravljali različne dogodke,« je pojasnila Irena Gajšek, direktorica Javnega zavoda za kulturo Kamnik, in ob tem dodala, da bo vse odvisno od razpoložljivih sredstev.
Hudomušno noto odprtju razstave so s petjem ljudskih pesmi dodale članice terceta Folklornega društva Groblje.
