Zlatarstvo je ena najstarejših obrt in umetnosti, ki je še ne tako dolgo nazaj cvetela, danes pa počasi, a vztrajno zamira, kar gre pripisati tudi dejstvu, da v Sloveniji nimamo srednješolskega programa za poklic zlatarja. Da znanje, izkušnje in klasične zlatarske tehnike ne utonejo v pozabo, med drugimi skrbi tudi zlatarski mojster David Kramarič, ki v Mengšu poleg zlatarskega ateljeja z nakitom že nekaj let ponuja tudi izobraževanje v okviru Zlatarske akademije.
David je izučen zlatarski mojster, eden izmed zadnje generacije, ki je v Celju še lahko obiskovala srednješolsko izobraževanje za ta poklic. Postati zlatar sicer ni bila njegova prvotna želja. »Želel sem biti puškar, a v Sloveniji šole za ta poklic ni bilo. Najbližja je bila v Borovljah, kar pa meni finančno ni bilo dosegljivo,« se spominja David, »želel sem ustvarjati z rokami, zato sem se odločil, da poskusim kot zlatar.«
A ljubezen do poklica ni prišla na prvi pogled. »Na začetku je bilo zelo težko. Če bi bilo zlatarsko delo lahko, bi ga lahko opravljal vsak,« meni David in doda, »ta poklic zahteva veliko potrpežljivosti in natančnosti. Potrpežljiv nisem bil, niti nisem imel rok za to, toda imel sem veliko željo. To se mi zdi pri našem poklicu zelo pomembno. Poleg tega sem imel cilj, in sicer sem se želel čim prej osamosvojiti, najti svoj prostor, kjer bi ustvarjal lasten nakit in ga prodajal.« Hitro seveda ni šlo. Potrpežljivosti in natančnosti se je David sčasoma že priučil, po končanem šolanju pa se je sprva za nekaj let zaposlil in nato delal kot zunanji sodelavec več zlatarn. 2005 je bilo tisto prelomno leto, ko je odprl Zlatarski atelje v Mengšu, kjer dela in ustvarja še danes.
V zadnjem času spet zanimanje za obrtniške poklice
David je torej obrtnik že skoraj dvajset let in vsaj toliko časa spremlja spremembe – tako v ”svoji” stroki kot v obrtništvu nasploh. »Pred 20 leti so bili drugačni časi. Zlati časi. Biti obrtnik je bilo zelo dobro, ustvarjal si in prodajal svoje izdelke. Ko si se sprehodil skozi stara mestna jedra, so bile na vsakem koraku obrtniške delavnice. To je bilo, vsaj zame, nekaj najlepšega. Danes obrtniških delavnic že zdavnaj ni več,« meni David, ki pa kljub vsemu ostaja optimist, »zadnje čase gredo zadeve spet na boljše, ljudje se počasi začenjajo zanimati za obrtniške poklice in delo.«
Razloga za pretiran optimizem sicer ni, saj se je v zadnjih 20 letih izgubilo ogromno obrtniškega znanja in veščin v vseh panogah. »Upam, da se bo kljub temu izšlo ter vsaj del znanja ohranimo in prenesemo,« se nadeja David in pove primer iz svoje stroke, »sam sodim v zadnjo generacijo izučenih zlatarjev, ki smo vešči klasičnih zlatarskih tehnik. Poleg tega imam dvajset, trideset let izkušenj z izdelavo draguljarskega nakita. Po drugi strani pa imamo danes na trgu ogromno ponudbo t. i. umetniškega nakita, ki je sicer lep, a za njegovo izdelavo klasično zlatarsko znanje ni potrebno, hkrati ne zahteva uporabe zlatarskih tehnik. Izdelava takega nakita nima zveze z mojstrstvom, ki smo se ga priučili zlatarji, kar samo po sebi ni nič narobe, a znanje in veščine obrti oz. stroke se na ta način izgubljajo.« David priznava, da je tudi sam na začetku šolanja mislil, da bo šlo hitro in po bližnjicah, a kaj kmalu je spoznal, da instant rešitve v ustvarjanju in izdelavi (draguljarskega) nakita kljub prevladujoči potrošniški miselnosti niso prava pot.
Zlatarska šola v Mengšu
Način za ohranjanje zlatarskega znanja je David prepoznal v ustanovitvi lastne zlatarske šole, ki se je odprla leta 2018 v Mengšu. »Poleg predaje znanja me je sprva gnala tudi radovednost. V Evropi je nekaj zelo uspešnih zasebnih šol, zato me je zanimalo, kako bi se tovrstno izobraževanje obneslo v Sloveniji,« razlaga David. Izkazalo se je, da zanimanje za zlatarsko šolo obstaja. V šestih letih se je v zlatarski delavnici v Mengšu izobrazilo več kot trideset učenk in učencev. Večina je seveda deklet, a zadnja leta se opogumljajo tudi fantje.
Lani se je šola preimenovala v Zlatarsko akademijo Mengeš, saj ponujajo še več različnih znanj kot prej. Osnovo še vedno predstavlja učenje klasičnih zlatarskih tehnik pod strokovnim mentorstvom. »Če hočeš postati mojster, je treba najprej dodobra spoznati osnovne tehnike, kot so žaganje, piljenje, brušenje, poliranje itd., šele potem se lahko začne izdelava izdelkov. V zadnjem letu smo na novo dodali učenje okovanja kamnov,« razlaga David, ki si želi, da bi njegova zlatarska akademija nekoč postala tudi del formalnega izobraževanja. Do takrat pa je izobraževanje neformalno in obsega 120-urni tečaj, ki poteka dvakrat na teden v popoldanskih urah, na voljo pa so tudi intenzivna 40-urna individualna tedenska izobraževanja, kjer se lahko udeleženec nauči eno tehniko ali jo izpopolni oz. pod budnim očesom mentorja izdela en izdelek. Učenci so lahko popolni začetniki ali pa že imajo nekaj znanja, predvsem pa je pomembno, kot poudarja David, da imajo željo in vizijo ter stremijo k dosegi cilja ne glede na občasne ovire. Od učenca do mojstra jih potem loči le še en korak – vaja. A korak je treba velikokrat ponoviti, dodaja David: »Vaja dela mojstra, to je edina pot. Treba je dobiti občutek, ta pa pride le z vajo, veliko vaje.«
Lanska ujma je bila katastrofalna tudi za Davida in njegovo akademijo. Le leto pred tem je popolnoma prenovil vse prostore, potem pa je prišel 4. avgust 2023 in zopet je bil na začetku. »75 % osnovnih sredstev je bilo neuporabnih. Za sanacijo zgolj prostora smo potrebovali tri mesece, saj so se stene napile vode. Zdaj so prostori ponovno obnovljeni, osnovna sredstva nadomeščena in trudimo se nadomestiti izpad lanskega leta,« pove David in doda, da je bilo pred poplavami na akademiji na voljo sedem vpisnih mest, zdaj imajo štiri, čeprav bodo tem do začetka jesenskega izobraževanja dodali še štiri. Vpisi že potekajo, akademija pa bo vrata znanja nadobudnim bodočim zlatarjem odprla 1. oktobra.
Učenje je temelj mojstrstva
David pa ni samo učitelj oz. mentor, ampak tudi sam priden učenec, saj se zaveda, da se je za ohranjanje mojstrstva treba ves čas izpopolnjevati in izobraževati. »Spekter tehnik je ogromen. Večinoma se izobražujem v tujini,« pove David, ki se v zadnjem času največ posveča učenju okovanja kamnov, tj. vdelava kamnov v izdelek. Ker že vsa leta izdeluje nakit le po naročilu, saj se mu zdi prav, da stranka dobi nakit, ki si ga želi, in ne nakita, ki ga nekdo lahko izdela, so nova znanja in sledenje razvoju nujna. V zadnjem času ima tudi veliko strank z željo po predelavi ali popravilu starega nakita, ki ima zanje sentimentalno vrednost. Posebej zanimivo ponudbo si je zamislil za bodoče mladoporočence, ki si lahko sami izdelajo svoje poročne prstane. »Kaj je lepšega, kot vnuku nekoč povedati, da si njegovi babici sam izdelal prstan!« se muza David in pojasni, da bodoča zakonca izdelata le osnovo, vse ostalo pa potem prepustita veščim mojstrovim rokam.
V prihodnje bi se David rad še bolj posvetil mengeški akademiji in predajanju znanja. Prvi cilj, ki ga kani doseči, je prodor v tujino. »Individualne tečaje želim sprva ponuditi na območju nekdanje Jugoslavije,« pravi David, čigar dolgoročna želja je predati zlatarski atelje in se popolnoma posvetiti mentorstvu. »Tako bi lahko šolanje še razširil in ponudil tudi v dopoldanskem času. Kdaj se bo to zgodilo, še ne vem, a pustimo se presenetiti,« zaključuje David.
