Že od leta 2016, ko je Občina Kamnik v dar prejela samostan Mekinje, v objektu potekata postopna prenova in uvajanje novih vsebin, povezanih z njegovo preteklostjo, ki samostanu vdihujejo novo življenje. Zadnji v vrsti projektov je naslovljen Dišave samostanske kuhinje in vključuje prenovo samostanske jedilnice ter ureditev dveh tipičnih samostanskih sob, nadaljeval pa se bo z vzpostavitvijo prave samostanske kuhinje, raziskovanjem kulinarične dediščine sester uršulink in oblikovanjem avtentičnih jedi po vzoru nekdanjih uršulinskih jedilnikov.
V prvi fazi projekta, ki se je začel avgusta lani, so obnovili jedilnico in uredili dve tipični samostanski sobi. Direktorica Javnega zavoda za kulturo Kamnik Irena Gajšek je na predstavitvi novih prostorov povedala, da je jedilnica po prenovi drugi največji prostor v samostanu. Povečali so jo z 88 na 100 kvadratnih metrov, zato lahko sprejme od 60 do 80 gostov. Posebno pozornost so namenili tudi akustiki – z uporabo absorpcijskih zaves so odpravili odmevanje, ki je obiskovalcem v preteklosti povzročalo nelagodje. Kot pilotni projekt so uredili tudi dve tipični nunski sobi, ki sta asketsko opremljeni z dvema posteljama, omaro ter mizo oziroma lesenim molitvenikom, kakršne so uporabljale uršulinke. Če bo med gosti veliko zanimanja za novi nastanitvi, bodo v prihodnje podobno opremili tudi ostale sobe.
Trenutno poteka ureditev samostanske kuhinje, ki bo opremljena s sodobno opremo, zato bo primerna tudi za restavracijsko dejavnost, predvsem pa bo namenjena pripravi avtentičnih jedi po vzoru nekdanjih uršulinskih jedilnikov. Za ta namen je Katarina Mihelič z Javnega zavoda za kulturo Kamnik raziskala kulinarično dediščino sester uršulink. »V predhodnem projektu Znanje preteklosti za zdravo prihodnost smo se posvetili iskanju receptov v celotni slovenski kulinarični dediščini, torej iz vseh stanov – v kmečki, meščanski, grajski in samostanski kuhinji. Tokratni projekt pa prinaša nadgradnjo, saj smo se posvetili uršulinski kulinarični dediščini na podlagi treh ohranjenih kuharic sester uršulink,« je povedala Mihelič. V prvem zvezku so zbrani recepti, v drugem zapisi o načinu priprave, serviranja, garniranja ter slavnostni jedilniki, v tretjem pa več kot 70 slavnostnih večhodnih jedilnikov, ki so jih redovnice zapisovale med letoma 1933 in 1940. Čeprav je kuharsko znanje uršulink v teh zvezkih ohranjeno, preučevanje nikakor ni preprosto. »Uršulinke niso bile samo odlične učiteljice, ampak tudi izvrstne kuharice, zato niso čutile potrebe, da bi v svojih receptih zapisovale količine,« je pojasnila Mihelič in dodala, da ima veliko težav tudi s poimenovanjem jedi, saj so sestre uporabljale takratne domače besede, kot so koh (narastek), jungvanprata (pečena svinjska ribica), mulprata (pečena pljučna pečenka), gvirec (mešanica začimb, za katero se še ne ve, kaj je vsebovala) ipd.
Izbrane jedi bodo najprej preizkusili, nato pa se bodo na podlagi rezultatov odločili, katere bodo vključili v samostanski meni. »Pričakujemo, da bomo v drugi polovici letošnjega leta imeli nekaj končnih menijev, ki jih bomo lahko ponudili našim gostom,« je še povedala Mihelič in dodala, da v tem delu projekta sodelujejo z Gostilno Repnik, ki bo izbrane jedi tudi pripravljala v samostanu. Meniji bodo sprva namenjeni zaključenim skupinam, pozneje pa morda tudi širši javnosti.
Vrednost celotnega projekta, v katerem sodelujejo trije partnerji – Javni zavod za kulturo Kamnik kot vodilni partner, Občina Kamnik in Gostilna Repnik – je 105.000 evrov, od tega je 46.000 evrov sofinanciranih iz sredstev LAS Srce Slovenije oziroma Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja.
Kamniški župan Matej Slapar je ob predstavitvi projekta poudaril, da je ponosen, ker samostan v Mekinjah pod okriljem občine ohranja avtentičnost, hkrati pa razvija in nadgrajuje svojo ponudbo. Dodal je še: »Občina Kamnik si prizadeva zagotavljati dodatna sredstva in vire financiranja, da bi se takšni projekti lahko razvijali tudi v prihodnje.« Tudi vodja projekta z Občine Kamnik Liljana Mastikosa je poudarila, da občina podpira projekte, ki oživljajo kulturno dediščino in jo približujejo sodobnemu obiskovalcu, ter izpostavila pomen sodelovanja lokalnih partnerjev in trajnostnega razvoja. »Današnji dogodek ni le odprtje prenovljenega prostora, je simbol nove zgodbe, ki spoštuje preteklost, živi sedanjost in pogumno zre v prihodnost,« je dejala.
