Življenje Rudija Capudra iz Mekinj pri Kamniku je prepletalo ogromno izzivov. A prav nobeden ga ni ustavil. Že kot otrok je bil prisiljen zgodaj odrasti in prevzemati odgovornosti, ki jih njegovi vrstniki niso poznali. Kasneje je uspešno vodil podjetje v najtežjih časih, bil aktiven v športu (Kamničani, še pomnite Butnskalarje – smučanje po kamenju?), politiki in lokalni skupnosti. V njegovo življenje se je pred slabimi tremi desetletji prikradla Parkinsonova bolezen, s katero neustrašno in uspešno krmarita naprej. Verjame v optimizem, gibanje in moč človeških odnosov.
Odraščanje s sestrami in šivalnimi stroji
Čeprav se je Rudi rodil leta 1960 v Ljubljani, so njegovi koreni trdno zasidrani v Mekinjah. Njegova starša sta živela in ustvarjala v kraju pod Kamniškimi Alpami, kjer sta se oba ukvarjala s krojaštvom. Kot najstarejši izmed štirih otrok je bil edini fant v družini. Njegovi prvi spomini segajo v čas gradnje družinske hiše leta 1964, v kateri sta starša najprej uredila delavnico in nato dolge noči presedela za šivalnimi stroji.
Prava preizkušnja za družino pa je prišla, ko jih je oče zapustil. Rudi je bil star devet let, njegove sestre pa sedem, pet in tri. Mama je ostala sama s štirimi otroki in brez zaposlitve. Da bi družina preživela, je presedela za šivalnim strojem cele noči ter si poiskala še dodatno delo, ki ji je zagotavljalo vsaj socialno varnost. »Takrat sem moral prevzeti del očetove vloge,« pove danes. Po šoli je skrbel za red doma, pomagal sestram in poskrbel za vsakodnevne obveznosti. Čeprav se mu danes zdi, da je imel lepo otroštvo, priznava, da je odraščal hitreje od svojih vrstnikov.
Smučanje po lokalnem kamnolomu
Rudi je bil odličen učenec, zato se je po osnovni šoli vpisal na kamniško gimnazijo, nato si je izbral študij ekonomije v Ljubljani.
Bil pa je tudi odličen športnik. Igral je tenis, se ukvarjal s tekom … Še danes pa se nasmeji dogodivščini, po kateri ga poznajo številni Kamničani. Na začetku osemdesetih let je delal kot redar in učitelj smučanja na Veliki planini. Med vožnjami mimo kamnoloma pa so s prijatelji dobili nenavadno idejo: zakaj bi smučali le pozimi, če pa lahko tudi poleti? In tako so nastali legendarni poletni spusti po melišču kamnoloma. Vsako nedeljo so se zbirali, smučali po kamenju, prirejali piknike in privabljali številne radovedne obiskovalce.»Najprej smo mislili, da je to nora ideja. Potem smo poskusili in ugotovili, da dejansko deluje – čeprav včasih malo boleče.«
Od profesorja do direktorja
Po končanem študiju je prve poklicne izkušnje nabiral v šolstvu. Na Gimnaziji in ekonomski šoli Kamnik je dve leti poučeval ekonomske predmete. Delo z mladimi mu je dalo veliko več od samega poučevanja. Naučil se je komunikacije, vzpostavljanja avtoritete in razumevanja ljudi.
Leta 1989 pa je prejel nepričakovan klic profesorja Bogomirja Kovača, ki mu je ponudil mesto pomočnika predstojnika na Oddelku za zootehniko Biotehniške fakultete na Rodici pri Domžalah. Za mladega ekonomista je bil to velik izziv.
Nenadoma je postal odgovoren za sistem z več kot 100 zaposlenimi, ki je zajemal oddelke za živinorejo, konjerejo, ovčerejo, perutninarstvo, ribogojnico in druge dejavnosti. Rudi je v okolje, ki je bilo izrazito pedagoško in raziskovalno usmerjeno, prinesel tudi nekaj ekonomskega načina razmišljanja.
Uvedel je sistem natančnega spremljanja prihodkov in odhodkov posameznega oddelka in tako njihovim predstojnikom omogočil, da lahko del presežka po svoji volji namenijo za razvoj, nakup opreme ali nagrajevanje zaposlenih.»Ta pristop je stimuliral zaposlene k doseganju boljših rezultatov in profesorji se niso več pritoževali, da njihove enote ne morejo odločati o rezultatih svojega dela.«
Reševanje Trivala
Največji poklicni izziv ga je čakal v začetku devetdesetih let. Po osamosvojitvi je sprejel ponudbo kamniškega podjetja Trival, ki se je znašlo v resnih finančnih težavah. Leta 1992 je postal direktor podjetja s 168 zaposlenimi.»Podjetje je bilo močno prezadolženo. Prvo leto smo samo za obresti plačali 20 % več kot za bruto plače vseh zaposlenih.«
Sledila so leta intenzivnega dela, odrekanj, finančne sanacije in poslovnega prestrukturiranja. Leta, ko se je podjetje gnetlo in oblikovalo iz dneva v dan, leta, ko je bil poleg funkcije direktorja primoran postopoma prevzemati še funkcije glavnega finančnika, kadrovnika in celo pravnika. Zaposleni so konec leta 1993 podjetje Trival odkupili od takratnega lastnika – Sklada za razvoj, in ga razdelili na več samostojnih podjetij. Vsa ta podjetja, za razliko od mnogih propadlih kamniških podjetij, še danes zelo uspešno poslujejo.
Svoje izkušnje pri sanaciji Trivala je Rudi uspešno uporabljal še pri sanaciji drugih podjetij. Na pogorišču nekdanjega Alprema je skupaj z njihovimi zaposlenimi ustanovil dve družbi: Alprem oprema in ALU Alprem. Sodeloval je pri prestrukturiranju družb Tika Trbovlje, Geoprojekt, BPT Tržič, Exoterm Kranj … Rezultati so bili vidni, cena pa visoka. Večletna izpostavljenost stresu in preobremenjenost z delom na račun odrekanja športu, telesnim aktivnostim in sproščanju, sta zahtevala svoje. Prav v tem obdobju so se začeli pojavljati prvi bolezenski znaki, ki jih sprva ni znal pojasniti.
Najprej je opazil, da leva roka ne deluje več tako, kot bi morala. Pojavile so se težave z govorom in koordinacijo gibov. Po številnih pregledih so mu zdravniki na osnovi klinične slike leta 1999 potrdili Parkinsonovo bolezen. Za marsikoga bi bila takšna novica razlog za obup. Rudi pa se je odločil drugače.
Veliko je raziskoval, preizkušal različne pristope in iskal načine, kako čim bolj kakovostno živeti. Že vrsto let ostaja na isti terapiji, simptomatika pa se mu le počasi slabša. Njegov nevrolog ga uvršča med zgornjih pet odstotkov dobro vzdrževanih bolnikov. Pri iskanju rešitev je preizkusil marsikaj: od prehranskih dodatkov in diet do raznih alternativnih pristopov. Najpomembnejše pa je bilo, da ni izgubil volje. Sam zase pravi, da ga je vedno vodila predvsem radovednost. »Če me je nekaj zanimalo, sem poskusil. Nikoli nisem bil človek, ki bi dolgo sedel na mestu in čakal, da se stvari zgodijo same od sebe.«
Kilimandžaro in namizni tenis namesto predaje
Bolezen ga ni prikovala na domači kavč. Prav nasprotno. Drugo leto po diagnozi se je podal na 300 km dolg treking okoli himalajskih Anapuren, nato je leta 2003 osvojil še 5895 m visok vrh Kilimandžara, najvišje gore v Afriki, skupaj z družino pa je obiskal kar nekaj celin. S tem je dokazal, da človeka pogosto bolj omejujejo lastni strahovi kot diagnoze.
Je tudi aktiven igralec namiznega tenisa sekcije bolnikov s Parkinsonovo boleznijo. Namizni tenis je namreč odlična rehabilitacija za to bolezen. Na letošnjem Državnem prvenstvu RS v namiznem tenisu za bolnike s Parkinsonovo boleznijo, je osvojil 1. mesto v kategoriji člani dvojice in 3. mesto v kategoriji mešanih dvojic. Letos bo že petič sodeloval tudi na svetovnem prvenstvu v namiznem tenisu za bolnike s Parkinsonovo boleznijo, ki bo potekalo septembra v Hannovru – Nemčija. Med 842 prijavljenimi udeleženci bo Slovenijo zastopalo 10 tekmovalcev in 2 tekmovalki. Njegova do sedaj najboljša uvrstitev na Svetovnih prvenstvih je bilo 5. mesto med posamezniki.
Zvest preprostemu načinu življenja
In prav zato je Rudi danes navdih mnogim. Ne zato, ker ni imel težav, temveč zato, ker ga niso ustavile. Ob vseh poslovnih in družbenih obveznostih pa je ostal zvest preprostemu načinu življenja. Morda tudi zato danes z veliko mirnostjo govori o stvareh, ki jih je nekoč doživljal kot velike probleme. Z leti je ugotovil, da uspeha ne merijo položaji, nazivi ali stanje na bančnem računu. »Bogat si toliko, kolikor imaš malo potreb.«
»Ko si mlad, misliš, da moraš doseči vedno več. Potem pa ugotoviš, da največ štejejo zdravje, prijatelji, družina in čas, ki ga lahko preživiš z ljudmi, ki jih imaš rad.«
Zato njegova zgodba ni zgodba o bolezni. Je zgodba o vztrajnosti, optimizmu in človeku, ki je skozi številne življenjske preizkušnje ohranil sposobnost, da v vsaki situaciji najde nekaj dobrega. In morda je prav v tem skrivnost njegove energije, ki jo opazijo vsi, ki se z njim srečajo. »Življenje ti vedno nekaj vzame in nekaj da. Pomembno je, da tisto, kar dobiš, znaš prepoznati in ceniti,« sklene z nasmehom.
