Rejništvo je polno izzivov, ki se pojavljajo predvsem zaradi nerazumevanja in okorelega sistema, ki ne sledi spremembam vsakdanjega življenja, a človeka tudi bogati in mu prinese veliko lepega. To bi lahko bil povzetek posveta o življenju z otroki v rejništvu, ki je potekal konec novembra v dvorani domžalske knjižnice. O vseh vidikih rejništva sta spregovorili rejnici iz Domžal Irena Zajc in Mateja A. Kegel, ki je bila tudi organizatorka posveta, sistemske postopke za izvajanje rejniške dejavnosti pa sta na podlagi bogatih izkušenj iz dolgoletnega dela na tem področju osvetlili Marta Tomec, svetovalka za rejniške družine na domžalski enoti Centra za socialno delo, in Maksimiljana Mali, sodelavka in prostovoljka Društva rejnikov Slovenije.
Rejništvo je posebna oblika varstva otrok, ki potrebujejo oskrbo in vzgojo pri osebah, ki niso njihovi starši. Prva postaja za vsakogar, ki želi postati rejnik, je Center za socialno delo, kjer o tej možnosti odločajo v postopku, ki traja približno eno leto in vključuje pogovore, obiske na domu, pogovore s širšo družino, psihološke obravnave itd. Center nato poda oceno primernosti in jo posredujejo komisiji na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, kjer vso dokumentacijo ponovno podrobno pregledajo. V postopku potekajo tudi izobraževanja, kajti oseba, ki želi biti rejnik, mora pridobiti dovoljenje oz. licenco.
Ob tem je pomembno vedeti, da mora oseba izpolnjevati formalne zahteve in imeti določene lastnosti. Vse to je določeno z Zakonom o izvajanju rejniške dejavnosti. A kot najbolj pomembno je Marta Tomec na posvetu izpostavila: »Predvsem mora (morebitni) rejnik biti oseba, ki se zna vživeti v otroka in čuti njegove potrebe ter se je pripravljena učiti in se zmore prilagajati. Čeprav otroka pripeljemo v boljše okolje, je zanj težko. Navajen je starih vzorcev, zato mu je vse novo napor, kar se pogosto kaže kot neprimerno vedenje.«
Sistem uvajanja dober, kasneje se pojavijo izzivi
Rejniški starši so pod strogim nadzorom tako strokovnih služb kot okolice, poleg tega pa morajo sodelovati tudi z otrokovimi biološkimi starši, saj naj bi bilo rejništvo le kratkotrajen ukrep s ciljem vrnitve otroka v matično družino. Stiki z biološkimi starši so nujni, da si otrok zgradi lastno identiteto, a morajo biti varni, saj se otroka iz primarne družine umika zaradi ogroženosti, predvsem zaradi neustreznih družinskih in socialnih razmer, nesposobnosti skrbeti za otroka, smrti staršev, prekomernega uživanja alkohola, uživanja nedovoljenih drog, zapustitve ali zlorabe otroka, zdravstvenih težav, prestajanja zaporne kazni itd.
Rejniki se soočajo z mnogo izzivi. »Biološka družina, stiki s starši, delo z matično družino, vse to so veliki izzivi, poleg tega pa sem sodi tudi sistem, saj se v vsakdanjem življenju srečujemo s številnimi ovirami. Nešteto primerov je, ko morava z možem dokazovati, kdo sva, kakšno je najino razmerje do otroka, ali lahko podpiševa izjavo v šoli, vrtcu, pri zdravniku,« pravi Irena Zajc, rejnica iz Domžal. Čeprav je veliko tovrstnih zadev urejenih oz. določenih z Zakonom o izvajanju rejniške dejavnosti, pa v realnem življenju pogosto prihaja do ovir. Nepoznavanje in nerazumevanje problematike pa ni prisotno le v birokratskih postopkih, temveč tudi na sodiščih, ki so od leta 2019 odgovorna za odločanje o vprašanjih v zvezi z rejništvom. Tako Tomčeva kot Malijeva pravita, da sodišča niso dobro pripravljena za obravnavo te problematike.
Tradicija izginja tudi v Domžalah in okolici
Ob vseh izzivih in birokratskih ovirah ne čudi, da se pojavlja trend, ki je precej zaskrbljujoč. V zadnjem desetletju se namreč za delo v rejništvu odloča čedalje manj ljudi. »Situacija je vedno težja. Rejnikov in rejniških družin je premalo. Tudi tisti, ki so že dolgo v sistemu rejništva, izstopajo iz njega. Otrok, ki potrebujejo nadomestno mamo, očeta, skrbnike, pa je na žalost kar precej. Tradicija rejništva se izgublja tudi v Domžalah in okolici, nekdaj poznani regiji po velikem številu rejniških družin,« je poudarila Marta Tomec.
Podatki kažejo, da je bilo oktobra letos v Sloveniji 578 rejnikov, od tega jih približno sto ni aktivnih, ker so v odhajanju. Za primerjavo, leta 2011 je bilo 805 rejnikov. Povprečna starost rejnikov je 55 let. Ena četrtina rejnikov je sorodnikov otrok. »To število pa narašča, čeprav to ni vedno najbolj optimalna rešitev, saj je otrok še naprej vpleten v stare vzorce družine, iz katere prihaja,« meni Malijeva.
V rejništvu je trenutno 775 otrok, od tega jih je 618 starih manj kot 18 let, 157 pa več kot 18 let. Otrok je lahko v rejništvu do 26. leta starosti, če se redno šola. Rejništvo v povprečju traja sedem let, čeprav naj bi se zaključilo po treh letih z možnostjo podaljšanja treh let. Ob tem stroka opozarja, da bi bilo treba to dolgotrajno skrbništvo urediti, saj je zaradi situacije bioloških staršev rejništvo težko omejiti na tri leta. »Na našem območju se v matične družine vrne izjemno malo otrok. Poleg tega otroci na našem območju pogosto ostajajo v rejništvu do konca študija,« pravi Tomčeva, medtem ko Malijeva opaža, da se otroke prepozno namešča v rejništvo, zaradi česar je potem delo z njimi precej težje. »Ko se odločiš za delo v rejništvo, je treba vedeti, da je to trdo delo, ki ti lahko prinese veliko lepega, ampak nikakor ni pravljično,« ob tem dodaja Tomčeva.
Rejniško delo je častno
Vsem izzivom navkljub se rejniki strinjajo, da je rejniško delo častno in bi se še enkrat odločili zanj. Rejništvo je tema, ki ji bo treba v prihodnje posvetiti več pozornosti, predvsem pa bi več o njej morali (iz)vedeti tudi posamezniki, ki niso del rejniškega sistema oz. se z njim v vsakodnevnem življenju ne srečujejo. Tako bi nekatera prepričanja, ki so še vedno prisotna, morda zamenjalo razumevanje.
