V muzeju na gradu Zaprice so odprli gostujočo razstavo Rezbarski mojster Maks Bergant in Plečnik: čar lesa, ki je bila sprva postavljena v Plečnikovi hiši v Ljubljani, zdaj pa je, tudi z novimi, izbranimi kosi, ponovno zaživela v Bergantovem domačem kraju. Razstava ponuja vpogled v plodno umetniško sodelovanje med kamniškim rezbarskim mojstrom Maksom Bergantom in arhitektom Jožetom Plečnikom, osredotoča pa se na obdobje med letoma 1947 in 1957, ko sta umetnika med drugim sodelovala pri prenovi cerkve v Stranjah, opremi cerkve na Šutni v Kamniku in drugih delih.
Življenje in delo Maksa Berganta ter njegovo sodelovanje ter prijateljevanje z arhitektom Jožetom Plečnikom je predstavila Ana Porok, kustosinja Muzeja in galerij mesta Ljubljane – Plečnikova hiša, ki je v tesnem sodelovanju z družino Bergant tudi pripravila razstavo. »Družina si zelo prizadeva za ohranjanje in popularizacijo Bergantov dediščine, ki je širši javnosti še vedno premalo znana. Prav letos je bila vzpostavljena tudi spletna stran, posvečena Maksu Bergantu, s čimer je njegovo delo še bolj dostopno tudi mlajšim generacijam. To se mi zdi izjemno pomembno,« je poudarila Porok.
O razlogih, zakaj vztrajajo pri ohranjanju zapuščine Maksa Berganta, je v pismu, ki ga je na odprtju prebrala Tadeja Voje Bergant, zapisala Bergantova vnukinja Anja Bergant Spiroski. »Dedek ni bil željan publicitete. Večine svojih umetniških del niti ni podpisal. A tik pred koncem življenja se je z grenkobo začel zavedati, da utegne njegov prispevek sčasoma utoniti v pozabo. Prav ta bolečina in zavedanje, da številna njegova dela – predvsem tista na javnih mestih – ostajajo brez omembe avtorstva, sta bila glavna razloga, da kot družina vztrajamo pri ohranjanju njegove zapuščine,« je poudarila in dodala, da razstava Čar lesa ni le poklon Bergantovemu izjemnemu sodelovanju s Plečnikom, temveč tudi poskus, da se glasneje spregovori o vrednosti njegovega dela in umetniškega prispevka. »Danes se krog simbolično sklene. Razstava se je iz Ljubljane vrnila domov, v Kamnik, v kraj, kjer je dedek živel, ustvarjal in kjer njegova zapuščina še posebej močno živi,« je zaključila.
Maks Bergant se je rodil leta 1912 v Trstu, večji del svojega ustvarjalnega življenja je preživel v Kamniku. Kot prvošolec je prišel v stik z mojstrom rezbarjem Ivanom Klemnom in njegovo delavnico, ki jo je Bergant imenoval ”Bajtica”. Mojstrovo delo ga je tako prevzelo, da je že v zgodnji mladosti začel rezbariti pri njem in se kmalu odločil, da tudi sam prevzame ta poklic. Po Klemnovi smrti leta 1944 je Bergant ”Bajtico” odkupil in v njej delal vse do smrti leta 1996. Bergantovo glavno gradivo je bil les, izdeloval je predvsem okvirje za slike in ogledala, lestence, stenske svetilke in svečnike ter različne svetniške podobe in angele. Vrh njegovega ustvarjanja predstavljajo oltarni okvirji in oltarne mize. Za Bergantov umetniški razvoj je bilo ključno srečanje z arhitektom Jožetom Plečnikom. Pater Martin Perc je Berganta Plečniku priporočil za skupno delo pri obnovi poškodovane cerkve sv. Benedikta v Stranjah, za katero je Bergant ustvaril vse nove lesene dele – zlasti veliki oltar, lestence, krstilnico. S Plečnikom sta sodelovala tudi pri izdelavi okvirja za podobo Marije pomagaj v cerkvi na Šutni v Kamniku. Arhitekt je nato kot poklon rezbarskemu mojstru Bergantu zasnoval še načrt za podstavek slike, mojster je podstavek tudi izdelal. Njun zadnji skupni projekt je bil novi škofovski prestol v ljubljanski stolnici iz začetka petdesetih let 20. stoletja.
Na razstavi v Kamniku je predstavljen drugačen izbor Bergantovih umetnin s poudarkom na okvirjih za slike in ogledala, svečnikih in miniaturah, ki so del zasebnih zbirk in javnosti sicer niso dostopne. Razstava bo odprta do 28. marca 2026, v tem času pa bodo v muzeju pripravili tudi nekaj dodatnih dogodkov in javnih vodstev, saj bo prihodnje leto mineva 30 let od Bergantove smrti.
