Leto 2024 je res minilo kot blisk. Kar švignilo je mimo in preden smo se dodobra zavedeli, smo že obrnili zadnjo števko v letnici in se znašli v letu 2025. To se je začelo divje, barvito, intenzivno. V resnici kar na vseh področjih, predvsem pa slednje velja za kulturno udejstvovanje. Dokaz tega je tudi dejstvo, da so se v Mekinjah že v prvih dneh januarja odločili za ponovno predvajanje dokumentarnega filma, preprosto naslovljenega Mekinje. Ta slikovito in nazorno poustvari zgodovino krajevne skupnosti Mekinje, ki že vrsto let predstavlja pomemben del kamniške občine. V Mekinjah se je novo leto tako začelo udarno, ponosno, čustveno.

Krajevna skupnost Mekinje se razteza na levem bregu Kamniške Bistrice, v zavetju mogočega samostana in župnijske cerkve Marije Vnebovzete. Na severu meji s krajevno skupnostjo Godič, na vzhodu s krajevno skupnostjo Nevlje, na jugu pa s krajevno skupnostjo Kamnik – center. Krajevna skupnost Mekinje obsega štiri strnjena naselja – poleg Mekinj, po katerih je poimenovana tudi krajevna skupnost, še Podjelše, Zdušo in Jeranovo. Naselja se raztezajo na približno 1.400 kvadratnih metrih, v njih pa skupno prebiva 1.664 prebivalcev.

Scenaristka in režiserka filma, ki je bil na ogled v Društvenem domu Mekinje, Andreja Humar Gruden, je želela z dokumentarnim filmom izpostaviti pomembno zgodovinsko, kulturno in navsezadnje tudi politično vlogo krajevne skupnosti Mekinje, ki je zemljepisno morda res majhna, premore pa izredno veliko srce. Dejstvo je, da je ta sorazmerno majhen prostor doletelo večje število ključnih (zgodovinskih) prelomnic. Arhivsko gradivo, pripovedi strokovnjakov in domačinov, ki so vključeni v dokumentarni prikaz, pripovedujejo edinstveno zgodbo, ki prav omenjene koščke mozaika sestavljajo v smiselno celoto.

V filmu se tako seznanimo z vidnejšimi obrtniki, ki so pisali mekinjsko zgodovino, spoznamo ključne podjetnike, ki so orali ledine in poskrbeli za ključne gospodarske premike skupnosti, izpuščena pa niso niti kulturno-športna društva, ki že dolgo soustvarjajo mekinjsko zgodbo.

Središčni del filma pa vendarle predstavlja zgodovinski prerez, s poudarkom na samostanu in župnijski cerkvi, ki imata navsezadnje več kot sedemstoletno zgodovino, o čemer je nekoliko podrobneje spregovoril zgodovinar dr. Damjan Hančič, s komer smo se sprehodili skozi številne zgodovinske in kulturne spomenike, zaradi katerih so Mekinje še danes tako zelo pomembne. Poleg tega nosi krajevna skupnost tudi arhitekturno vrednost, saj je enega od mostov v naselju zasnoval sloviti Jože Plečnik, izreden pomen pa imajo tudi nekatere mekinjske vile in tudi druge ključne stavbe v krajevni skupnosti.

Ne pozabimo omeniti znanih imen, ki so tako ali drugače povezana z Mekinjami. Mednje sodita, denimo, mizarski mojster Franc Koncilja, ki je med drugim sodeloval tudi z največjim slovenskim arhitektom, Jožetom Plečnikom, ter Fortunat Bergant, eden najbolj izstopajočih baročnih slikarjev, ki je zaslovel in pridobil na priljubljenosti prav zaradi samosvojega, a še vedno razkošnega sloga. Ne zanemarimo niti Dušana Lipovca, publicista, slikarja, fotografa, kiparja in pesnika, rojenega v znameniti letoviški vili Neptun, ki je nekdaj predstavlja ključen del kamniškega kopališča Kurhaus. Iz Mekinj pa ne izvirajo le zveneča zgodovinska imena niti ne le sloviti kulturniki ter umetniki, temveč imata svoje korenine v mekinjski krajevni skupnosti tudi trenutni kamniški župan, Matej Slapar, ter trenutna predsednica Republike Slovenije, dr. Nataša Pirc Musar.

Avtorica filma je čudovito, iskreno in predvsem srčno povzela mekinjsko zgodbo, prikazano v filmu, zgodbo, ki se je razvijala, ki je zorela in rasla več sto let, danes pa smo njenemu rojstvu, preporodu in nasploh obstoju lahko priča prav skozi pričujoči dokumentarni film. Andreja Humar Gruden je povod (in razlog) za nastanek filma opisala takole: »Mekinje so krasen kraj z izjemno zgodovino in čudovito sedanjostjo. Neverjetno je, koliko različnih stvari je združenih na tako majhnem prostoru. Film se tako zgolj dotakne glavnih tem, o vsaki izmed njih pa bi lahko naredili povsem samostojen film. Človek ceni tisto, kar pozna, in če poznaš lasten kraj, ga imaš rajši in lažje delaš zanj.«

Po filmskem prikazu je Miro Sanabor obiskovalce prijazno povabil k ogledu starih razglednic, mojstrsko razpostavljenih po stenah Društvenega doma Mekinje, ki prikazujejo ključne mekinjske spomenike ter stavbe, hkrati pa pripovedujejo zgodbo nastanka in razvoja okraja še s svojega gledišča. Na ogled so dopisnice, pisemske ovojnice, razglednice, s pripisi tako v nemškem kot tudi v slovenskem jeziku, ki so si tako različne, a vendarle tako podobne. Kljub različnih slogom pisanja in različnim oblikam vendarle sestavljajo isto sestavljanko – izvirno zgodbo krajevne skupnosti Mekinje.

Film je nastal predvsem iz avtoričine močne želje po tem, da se vse to vedenje, vse to znanje, vse izkušnje, ki jih zasledimo v filmu, prenašajo naprej, da se ohranijo tudi za naslednje rodove, kar pa je namen tudi razstavljenih razglednic, ki v mekinjsko zgodbo vnašajo še svoj pridih. In ko oboje združimo, smo lahko pomirjeni, saj bo zapuščina Mekinj tako živela večno.

Barbara Kopač

Leto 2024 je res minilo kot blisk. Kar švignilo je mimo in preden smo se dodobra zavedeli, smo že obrnili zadnjo števko v letnici in se znašli v letu 2025. To se je začelo divje, barvito, intenzivno. V resnici kar na vseh področjih, predvsem pa slednje velja za kulturno udejstvovanje. Dokaz tega je tudi dejstvo, da so se v Mekinjah že v prvih dneh januarja odločili za ponovno predvajanje dokumentarnega filma, preprosto naslovljenega Mekinje. Ta slikovito in nazorno poustvari zgodovino krajevne skupnosti Mekinje, ki že vrsto let predstavlja pomemben del kamniške občine. V Mekinjah se je novo leto tako začelo udarno, ponosno, čustveno.

Krajevna skupnost Mekinje se razteza na levem bregu Kamniške Bistrice, v zavetju mogočega samostana in župnijske cerkve Marije Vnebovzete. Na severu meji s krajevno skupnostjo Godič, na vzhodu s krajevno skupnostjo Nevlje, na jugu pa s krajevno skupnostjo Kamnik – center. Krajevna skupnost Mekinje obsega štiri strnjena naselja – poleg Mekinj, po katerih je poimenovana tudi krajevna skupnost, še Podjelše, Zdušo in Jeranovo. Naselja se raztezajo na približno 1.400 kvadratnih metrih, v njih pa skupno prebiva 1.664 prebivalcev.

Scenaristka in režiserka filma, ki je bil na ogled v Društvenem domu Mekinje, Andreja Humar Gruden, je želela z dokumentarnim filmom izpostaviti pomembno zgodovinsko, kulturno in navsezadnje tudi politično vlogo krajevne skupnosti Mekinje, ki je zemljepisno morda res majhna, premore pa izredno veliko srce. Dejstvo je, da je ta sorazmerno majhen prostor doletelo večje število ključnih (zgodovinskih) prelomnic. Arhivsko gradivo, pripovedi strokovnjakov in domačinov, ki so vključeni v dokumentarni prikaz, pripovedujejo edinstveno zgodbo, ki prav omenjene koščke mozaika sestavljajo v smiselno celoto.

V filmu se tako seznanimo z vidnejšimi obrtniki, ki so pisali mekinjsko zgodovino, spoznamo ključne podjetnike, ki so orali ledine in poskrbeli za ključne gospodarske premike skupnosti, izpuščena pa niso niti kulturno-športna društva, ki že dolgo soustvarjajo mekinjsko zgodbo.

Središčni del filma pa vendarle predstavlja zgodovinski prerez, s poudarkom na samostanu in župnijski cerkvi, ki imata navsezadnje več kot sedemstoletno zgodovino, o čemer je nekoliko podrobneje spregovoril zgodovinar dr. Damjan Hančič, s komer smo se sprehodili skozi številne zgodovinske in kulturne spomenike, zaradi katerih so Mekinje še danes tako zelo pomembne. Poleg tega nosi krajevna skupnost tudi arhitekturno vrednost, saj je enega od mostov v naselju zasnoval sloviti Jože Plečnik, izreden pomen pa imajo tudi nekatere mekinjske vile in tudi druge ključne stavbe v krajevni skupnosti.

Ne pozabimo omeniti znanih imen, ki so tako ali drugače povezana z Mekinjami. Mednje sodita, denimo, mizarski mojster Franc Koncilja, ki je med drugim sodeloval tudi z največjim slovenskim arhitektom, Jožetom Plečnikom, ter Fortunat Bergant, eden najbolj izstopajočih baročnih slikarjev, ki je zaslovel in pridobil na priljubljenosti prav zaradi samosvojega, a še vedno razkošnega sloga. Ne zanemarimo niti Dušana Lipovca, publicista, slikarja, fotografa, kiparja in pesnika, rojenega v znameniti letoviški vili Neptun, ki je nekdaj predstavlja ključen del kamniškega kopališča Kurhaus. Iz Mekinj pa ne izvirajo le zveneča zgodovinska imena niti ne le sloviti kulturniki ter umetniki, temveč imata svoje korenine v mekinjski krajevni skupnosti tudi trenutni kamniški župan, Matej Slapar, ter trenutna predsednica Republike Slovenije, dr. Nataša Pirc Musar.

Avtorica filma je čudovito, iskreno in predvsem srčno povzela mekinjsko zgodbo, prikazano v filmu, zgodbo, ki se je razvijala, ki je zorela in rasla več sto let, danes pa smo njenemu rojstvu, preporodu in nasploh obstoju lahko priča prav skozi pričujoči dokumentarni film. Andreja Humar Gruden je povod (in razlog) za nastanek filma opisala takole: »Mekinje so krasen kraj z izjemno zgodovino in čudovito sedanjostjo. Neverjetno je, koliko različnih stvari je združenih na tako majhnem prostoru. Film se tako zgolj dotakne glavnih tem, o vsaki izmed njih pa bi lahko naredili povsem samostojen film. Človek ceni tisto, kar pozna, in če poznaš lasten kraj, ga imaš rajši in lažje delaš zanj.«

Po filmskem prikazu je Miro Sanabor obiskovalce prijazno povabil k ogledu starih razglednic, mojstrsko razpostavljenih po stenah Društvenega doma Mekinje, ki prikazujejo ključne mekinjske spomenike ter stavbe, hkrati pa pripovedujejo zgodbo nastanka in razvoja okraja še s svojega gledišča. Na ogled so dopisnice, pisemske ovojnice, razglednice, s pripisi tako v nemškem kot tudi v slovenskem jeziku, ki so si tako različne, a vendarle tako podobne. Kljub različnih slogom pisanja in različnim oblikam vendarle sestavljajo isto sestavljanko – izvirno zgodbo krajevne skupnosti Mekinje.

Film je nastal predvsem iz avtoričine močne želje po tem, da se vse to vedenje, vse to znanje, vse izkušnje, ki jih zasledimo v filmu, prenašajo naprej, da se ohranijo tudi za naslednje rodove, kar pa je namen tudi razstavljenih razglednic, ki v mekinjsko zgodbo vnašajo še svoj pridih. In ko oboje združimo, smo lahko pomirjeni, saj bo zapuščina Mekinj tako živela večno.

Barbara Kopač