29. decembra lani je bila v požaru na Zapricah požgana kašča iz leta 1828. Iz Medobčinskega muzeja Kamnik sporočajo, da jih je požar močno pretresel in da takega vandalskega in objestnega dejanja v vseh petdesetih letih, odkar so kašče na tej lokaciji, še ni bilo.
»Samo ozaveščenosti dveh mladenk, ki sta ogenj opazili v kašči in hitrem posredovanju kamniških gasilcev, se gre zahvalit, da ogenj ni uničil celotnega kompleksa muzeja na prostem,« je sporočila Zora Torkar, direktorica kamniškega muzeja.
Požar je v celoti uničil slamnato streho in ostrešje kašče ter tudi nekatere posamezne dele lesne konstrukcije. »Popolnoma zavarovati kašče v muzeju na prostem ne moremo. Ne moremo prostora ograditi z visoko ograjo, ga varovati z varnostniki, kamerami. To je, kljub temu da je to razstava na prostem, tudi prostor druženja, otroške igre, številnih sprehajalcev. Od obiskovalcev pričakujemo, da spoštujejo kulturno dediščino in je ne uničujejo,« je še povedala direktorica in dodala, da bodo kaščo obnovili v skladu s strokovnimi izhodišči ZVKDS OE Kranj. Iz Policijske uprave Ljubljana pa so sporočili, da je nastalo za več kot tisoč evrov škode. Policisti o vseh okoliščinah požara še zbirajo obvestila in vodijo kriminalistično-forenzično preiskavo.
Požgana kašča je ena od štirih kašč, ki je med letoma 1968 do 1973 etnologinja kamniškega muzeja Majda Fister s strokovno pomočjo Zavoda za varstvo kulturne dediščine v Kranju odkupila in prenesla iz Tuhinjske doline na prostor pred muzejem. Kašče, najstarejša je iz leta 1793, in prav tako prenesena vodnjak in sušilnica sta bila osnova za stalno muzejsko zbirko ozirom muzej na prostem, ki je bil eden prvih na Slovenskem.


Kašče so bile zakladnica kmetije
Pomen muzeja na prostem v okviru kamniškega muzeja je v predstavljanju in ohranjanju skoraj že popolnoma izginule stavbne dediščine na podeželju. Kot primer restavriranih in prezentiranih spomenikov ljudske arhitekture je bil muzej na prostem tudi razglašen za kulturni spomenik v Odloku o razglasitvi starega mestnega jedra Kamnika za kulturni in zgodovinski spomenik (Ur.l. SRS, št. 42/1986).
V Tuhinjski dolini so prevladovale lesene kašče, krite s slamnato streho. V njih so kmetje shranjevali življenjsko pomembne pridelke, kot so žita, meso, klobase, mast, moko, zelje in kasneje tudi manjše orodje, seno, volno, obleko, domače obrtne izdelke. Marsikatera tuhinjska kašča pa je bila tudi podkletena, kjer se je skrival ovčji hlev ali letna klet za poljske pridelke. Že v 70. letih 20. stoletja, ko je skansen tuhinjskih kašč nastajal, je bilo teh malih gospodarskih poslopij v Tuhinjski dolini že malo. Spremenjen način življenja, modernizacija, hladilniki in hladilne zamrzovalne skrinje so omogočali drugačen način shranjevanja in zato je bilo vedno več kašč prepuščeno propadanju ali rušenju. Danes pa kašč, razen redkih izjem, ne vidimo več.
Kot del muzejske zbirke kašče živijo svoje drugo življenje. V njih organizirajo strokovna vodstva in pedagoške dejavnosti, tudi naravoslovne dni, skozi katere mladi spoznavajo uporabnost kašč, raznolikost zrnja, kmečkega orodja ter odkrivajo pozabljen način življenja. Mladi se učijo tudi o življenju in delu kmetov nekoč ter skozi delavnice pridobivanja izkušnja in znanja. Spoznavajo, kaj je kulturna dediščina, kako jo varujemo in spoznavamo in kako se tudi obnašamo v muzejih, galerijah kot tudi v muzejih na prostem.
