Klara Čevka je mlada Kamničanka, geografinja in ljubiteljica psov, ki svoj prosti čas preživlja kot prostovoljka Zavoda PET, pred kratkim pa je postala tudi njegova direktorica.
Zavod za posredovanje s pomočjo psov PET – pasja enota terapevtov že vrsto let prinaša ljudem tisto, kar se v družbi izjemno hitro izgublja – stik. Pa ne kakršenkoli stik, temveč stik njihovih terapevtskih kužkov, ki obiskujejo najbolj ranljive. Otroke v šolah in bolnišnicah, starejše v domovih za starejše, tiste, ki se zdravijo na URI Soča, to je le nekaj ustanov, v katerih so aktivni. Prostovoljci Zavoda PET aktivno opravljajo poslanstvo v 25 ustanovah. Trenutno ima Zavod PET trinajst aktivnih terapevtskih parov in 10 pripravnikov terapevtskih parov, ki delujejo po vsej Sloveniji. Z začetkom decembra je mesto direktorice prevzela 30-letna Klara Čevka iz Bistričice v Stahovici, ki delo prostovoljke skupaj s svojo terapevtsko psičko Rozi (mešanko med labradorcem in zlatim prinašalcem) opravlja zadnja štiri leta.
Že kot deklica je ob psu začutila umirjenost
Ko je bila Klara Čevka stara pet let, je k hiši prišel njen prvi pasji prijatelj, psička Tayra. Prinesla je veliko veselja, predvsem njej in njeni sestri. Navdušeno sta se ukvarjali z njo in jo učili trike. Že kot deklica je začutila, da se je ob psu lažje zbrati, učiti, umiriti. »Že kot otrok sem opazila, da veliko lažje berem, če je zraven psička, in da se v njeni bližini enostavno bolje počutim,« pravi. Kar sedemnajst let je bila Tayra del njihove družine in vsem je bilo jasno, da ni zadnji pes v hiši. Pred desetimi leti je naša sogovornica dobila prvega povsem svojega psa – Rozi, ki je trenutno v enajstem letu starosti in je že prava pasja seniorka. Iz ne prav lepih življenjskih razmer so jo rešili pri pičlih šestih tednih in od samega začetka ima izjemno rada ljudi. Kot taka se je zdela idealna za pasjo terapevtko. Da bi rada še bolj resno delala s psi, pa je Klara Čevka začutila, ko se je vrnila z nekajletnega bivanja – študija in dela (delala je na Finskem z vlečnimi psi) – v tujini. Domov jo je pregnala epidemija, v tistem obdobju se je redno zaposlila kot geografinja in bil je idealen čas, da si izpolni dolgoletno željo in se z Rozi pridružita Zavodu PET.
»Zavod PET je zasebni zavod, ki deluje z namenom dvigovanja kakovosti življenja posameznika s posredovanjem s pomočjo psa,« se glasi njihova uradna predstavitev. Vodniki in njihovi psi obiskujejo različne ustanove s preprostim in nadvse plemenitim ciljem – poskrbeti, da bi se ljudje bolje počutili. Prav vsak pes ni primeren za terapevtskega psa, kot tudi ne vsak vodnik. Pasma pri tem ne igra nobene vloge, mnogo bolj je pomemben karakter. Pes (kot tudi vodnik) mora imeti rad ljudi, mora biti toleranten in nikakor ne agresiven. Prav tako mora vodnik že prej doma opraviti svojo nalogo ter poskrbeti, da je pes socializiran in poslušen.
Na prvem mestu je dobro počutje psa
Vsak terapevtski par mora prestati testiranje, kjer predvsem psa preizkusijo, kako se odziva na različne pripomočke (kot so bergle, invalidski vozički), na nenavadne zvoke, sunkovite gibe ipd., preverijo pa tudi sodelovanje psa in vodnika. Če je testiranje uspešno, nato vsak vodnik opraviti 25 ur pripravništva v družbi mentorja, priporočljivo je, da v različnih ustanovah. »Na ta način se vodnik s psom uči, kako in kje bo deloval na samostojni poti. Kot mentorica opažam, da imamo ljudje težavo s tem, da pri svojem psu ne opazimo, kdaj se ta ne počuti dobro. Ljudje ne znamo brati telesne govorice, psi pa ne znajo povedati oz. to zelo lepo povedo, vendar na svoj način,« pravi Klara Čevka, ki v terapevtskem delu ne more dovolj poudariti, kako pomembno je, da se pes dobro počuti. Da ga zaščitijo, lahko pes dela samo dve terapevtski uri na teden, pogoj za delo pa je, da ima v vsaki ustanovi na voljo prostor za umik.

Terapevtske pse od lanskega leta ”ščiti” tudi Izvirni slovenski standard SIST 1192 terapevtski psi, ki so ga pomagale izoblikovati organizacije, ki so dolgoletno aktivne na področju vključevanja psov v programe pomoči ljudem na zdravstvenem, psihosocialnem in vzgojno-izobraževanjem področju. Poleg Zavoda PET so standard pomagale izoblikovati Slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke, Slovensko združenje inštruktorjev, Center za šolanje psov vodičev in psov pomočnikov SLO-CANIS in pa Zveza paraplegikov Slovenije.
Z delom lahko pričnejo, ko dopolnijo prvo leto starosti
Terapevtski psi so v času aktivnega delovanja dvakrat na leto veterinarsko pregledani, delo pa lahko nastopijo, ko dopolnijo prvo leto starosti. Glede zgornje meje ni omejitve, o tem lahko najbolje presodi vodnik vsakega psa. Ko je Rozi pričela z delom, je bila že v zrelih letih in je že imela nekaj težav z nogami, zato s Klaro nista nikdar opravljali fizično zahtevnih terapevtskih ur. »Trenutno počasi že zmanjšujeva njene ure. Redno hodiva brat z otroki na Osnovno šolo Jožeta Moškriča v Ljubljano, redno sva hodili v dom starejših za Bežigradom in na UKC Ljubljana. Nikoli pa nisva delali na primer v URI Soča, za delovanje tam namreč ni primeren vsak pes oz. mora biti pes dovolj fizično aktiven. Tam se namreč izvajajo terapije z ljudmi po operacijah in pes mora na terapevtski uri zadrževati različne položaje,« pravi Klara Čevka.
Z Rozi se najbolje počutita med otroki in starejšimi, čeprav so bili začetki zelo težki. Človek vidi marsikaj in potrebuje določeno moč, da vse te prtljage ne nosi s seboj domov. Ko sta prvič obiskali oddelek za otroško psihiatrijo UKC Ljubljana, je bila Klara prepričana, da je to tudi zadnjič. Zdelo se ji je preveč naporno zanjo in za Rozi, a potem se je vprašala, ali je to dovolj dober razlog, da kar obupa. Ni obupala in na ta oddelek sta se do pred kratkim redno vračali. Ves trud in prostovoljsko delo sta poplačana, ko se pokažejo terapevtski učinki, ki jih ima pasja bližina.
Učinki pasje terapije so neverjetni
»Prav neverjetno je, kako se ob psu umirijo sicer zelo nemirni učenci z različnimi motnjami. Tudi Rozi je prava zanje, saj prepozna nemirne otroke, ki bolj potrebujejo njen stik, in se usede bližje. Učiteljice pravijo, da so otroci še cel dan po tistem, ko jih obišče Rozi, zelo umirjeni in fokusirani, « pripoveduje Klara Čevka utrinke s terapevtskih ur. Nikoli ne bo pozabila izkušnje iz enega izmed domov za upokojence: »Najbolj me je presenetilo, ko sva hodili na oddelek demence, nekoč pa sva en mesec izpustili, ker sva bili bolni. Dementni ljudje si ne zapomnijo, kdo in kaj si. Pa prideva po dolgem času na oddelek in ena gospa zavpije: »O Rozi!« Neverjetno, kakšen vtis lahko naredi pes.«

Vsi, ki delujejo v Zavodu PET, so prostovoljci, zato je njihova dejavnost močno odvisna od dobre volje oz. razumevanja delodajalca. Marsikje se namreč terapije izvajajo v dopoldanskem času. Klara Čevka ima srečo, da jo v službi podpirajo in so tudi Rozi lepo sprejeli medse. Ko opravljata dopoldanske terapevtske ure, namreč v službo prideta obe. »Tam Rozi ni delovno aktivna, ampak kljub temu prinese dobro energijo in vse ljudi spravi v boljšo voljo. Ljudje živimo zelo hiter način življenja in po mojem mnenju psi ta ritem vsaj malo upočasnijo, tako da nas postavijo na trdna tla in nas pripravijo, da uživamo v trenutku,« pravi naša sogovornica, ki ima od pred kratkim doma še enega pasjega prijatelja. Ime mu je Kai in je pasme jakutska laika. Z njim se Klara želi športno udejstvovati, je pa – pravi – že sedaj jasno, da Kai ne bo primeren za terapevtskega psa in tako ne bo mogel nadaljevati Rozinega poslanstva.
Pa je zato razočarana? »Absolutno ne. Toliko izkušenj imam s psi, da vem, kdaj nehati. Psa nima smisla v nič siliti. Pes mora delati tisto, v čemer uživa. Ko si ljudje omislimo pse, preveč vnaprej razmišljamo, za kaj ga bomo imeli. Tudi sama sem rekla, da bom imela Kaia za terapijo, pa mi je bilo po treh tednih povsem jasno, da iz tega ne bo nič in da to ni pes, ki bi delal z ljudmi.«
Ko se bo Rozi upokojila, bo Klara delala kot mentorica, poleg tega ima sestra psa, ki se uči za reševalca in malo računa tudi na njegovo terapevtsko družbo. Navsezadnje pa, doda, bo k hiši gotovo prišel še kakšen pes. Za konec našo sogovornico vprašamo še, ali si je kot sveža direktorica zadala kakšne posebne cilje. »Poleg pridobivanja finančnih in materialnih sponzorstev je prva stvar dvig motivacije prostovoljcev. Od epidemije koronavirusa se je naše članstvo skoraj razpolovilo. Stiki so se izgubili in to luknjo še vedno krpamo,« pravi mlada Kamničanka, ki si sama ne predstavlja več življenja brez opravljanja tega čudovitega poslanstva. Kot majhna je sanjala o dveh poklicih – da bo delala s psi in da bo učiteljica. Danes, pravi, lahko vzame najboljše od obeh svetov in ob tem naredi še nekaj dobrega za soljudi.
ŠPELA ŠIMENC