“Počni vse, kar še največ zmoreš, ne da bi si s tem škodil!,« je navdihujoč moto tovarišice Silve Ivanetič, ki je dopolnila 100 let. Življenje Silve Ivanetič je bilo polno, ustvarjalno in delovno. Veseli se življenja in tega, da je dočakala 100 let. Ob tem jo žalosti zgolj to, da mnogo njenih prijateljev, sorodnikov in znancev, s katerimi se je rada družila, ni več med nami. Prav ta njen moto jo je vodil v življenju, kajti vedno je bila aktivna, sama je poskrbela zase in za svoje bližnje, pa naj je bilo to varstvo vnukinj, družinska logistika, vrtnarjenje, skrb za knjigovodstvo in načrtovanje opravil v hiši. Tudi sedaj, ko je dopolnila 100 let, še vedno sama načrtuje in vodi redna vzdrževalna dela v hiši. Še nedolgo nazaj je kuhala sama, zdaj pa to prepusti dostavi iz bližnjega gostišča. Ob pomoči družine, sina Igorja, snahe in prijaznih oskrbovalk veliko lažjih stvari še postori tudi po hiši. Svobodno misel temeljito preuči, prav tako rada prebira tudi Mladino kakor tudi kakšno drugo revijo. S pokojnim možem Jurijem, sta bila dolga leta redna obiskovalca knjižnice in zavzeta bralca.
Pokončna, vztrajna, dosledna, prav zato še vedno vsako jutro potelovadi in se večkrat dnevno po 10 minut sprehodi po hiši in terasi, da ohranja vitalnost in gibčnost, ki je v njenih letih izjemnega pomena. Pri tem jo ovira slabši sluh, in posledično omejena govorna komunikacija, kar pa je za gospo njenih let tudi razumljivo. Nekaj več težav ji povzroča tudi slabše ravnotežje, pa vendarle se je trudila do konca, da bi čim manj uporabljala pripomočke za oporo.
Silva Ivanetič se je rodila 1. decembra 1922 očetu Francu Požarju in njegovi ženi Ivanki. Oče Tržačan in mama Vipavka, sta pred fašizmom pribežala v Kraljevino Jugoslavijo. Njen oče je kot črkostavec delal v tiskarni časopisa Slovenec, mati pa je gospodinjila in šivala. Svojo mladost je preživela v Ljubljani, skupaj z dvema sestrama, očetom in mamo. V Ljubljani je zaključila osnovno šolo, maturirala pa je na Gimnaziji Poljane. Vpisala se je na Medicinsko fakulteto v Ljubljani, vendar je njen študij prekinila 2. svetovna vojna. Leta 1942 se je vključila v OF in najprej delovala kot terenska aktivistka za Bežigradom. Iz ilegale je po kapitulaciji Italije nato odšla v partizane in se priključila sanitetni ekipi partizanske bolnice Snežnik, kjer je na njenih izpostavah vse do osvoboditve negovala ranjene in bolne soborce. Po vojni je delala kot administratorka na predsedstvu vlade. Na enem od mitingov je spoznala študenta rudarstva in nekdanjega partizana-inženirca Jurija Ivanetiča, ki je še okreval po številnih posegih na komolcu, poškodovanem v boju Levstikove brigade. Po poroki in sinovem rojstvu sta se iz prestolnice za nekaj let preselila k moževi družini v Novo mesto. Leta 1959 pa se je družina nastanila v Kamniku, saj je soprog Jurij prevzel vodenje rudnika kaolina v Črni, sama pa se je zaposlila na oddelku za splošne zadeve občinske uprave Kamnik, kjer se je upokojila na položaju namestnice načelnika. Vse to in še več je gospa Silva, ki nam daje navdih in spodbudo, da je življenje lepo in da ga je vredno preživeti polno, delovno in ustvarjalno.
Partizanko, partizansko bolničarko in dolgoletno članico Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik smo obiskali prav na njen stoti rojstni dan, na njenem domu. Ob visokem jubileju smo ji iskreno čestitali.
Alenka Jevšnik
