»Vaš pozdrav me je posebno zato razveselil, ker je Rakek in Unec že skoraj petinštirideset let sicer moj drugi, a vendar pravi dom.« S tem stavkom se je Rudolf Maister leta 1934 v pismu zahvalil predsedniku Občine Rakek Franju Tavčarju za poslano čestitko ob 60. rojstnem dnevu. Besede pričajo, da sta bila oba kraja ter Notranjska nasploh Maistrov pravi dom, čeprav je bil rojen v Kamniku in živel v krajih širše Gorenjske ter Maribora in Štajerske. Njegovo povezanost z Notranjsko podrobno predstavlja razstava ”Notranjska – Maistrov drugi, vendar pravi dom”, ki so jo sinoči odprli v Rojstni hiši Rudolfa Maistra v Kamniku.
Na Rakeku, zatem pa na Uncu, sta živela sestra Maistrove mame Matilda in njen mož Lovrenc Sebenikar. Maistrovi so ju pogosto obiskovali. Ko je leta 1887 umrl Rudolfov oče Franc Maister in je mama Frančiška ostala sama z dvema mladoletnima sinovoma, je Lovrenc Sebenikar postal uradni skrbnik svojih nečakov, Ernesta in Rudolfa. Po prisilni upokojitvi leta 1923 je Rudolf Maister poletja običajno preživljal na Uncu na Sebenikarjevem posestvu. Teta Matilda je posestvo leta 1923 zapustila njegovima sinovoma Hrvoju in Borutu. Na Uncu je Rudolf Maister leta 1934 tudi umrl.
Avtorja razstave, ki bo v Kamniku na ogled eno leto, sta Franc Perko iz Cerknice in Alenka Juvan iz Rojstne hiše Rudolfa Maistra, ki je na odprtju pojasnila, kako je prišlo do sodelovanja. »Lani, ko smo obeleževali Maistrovo leto, se je zgodilo veliko dogodkov. V časopisu Delo je bil objavljen zanimiv članek, ki je pritegnil mojo pozornost. Govoril je o razstavi, ki jo je v knjižnici na Rakeku, podružnici cerkniške knjižnice, pripravil Franc Perko, gozdarski inženir. Razstava je govorila o Maistru na Notranjskem. Njegovo raziskovanje je prineslo veliko novih spoznanj o Maistrovi povezavi z Notranjsko, zato sem ga poklicala in hitro sva se dogovorila za sodelovanje. Temelj današnje razstave je prav njegovo besedilo in razstava, ki jo je pripravil na Rakeku. Kasneje sem še sama dodala nekaj vsebin, tako da je nastala celovita razstava,« je povedala Juvan in poudarila, da je Notranjska v Maistrovem življenjepisu pogosto nekoliko zapostavljena, skoraj odrinjena na stran, čeprav je bila zanj izjemno pomembna, saj je bil na te kraje zelo navezan – nekoliko po poklicni poti, a v prvi vrsti zaradi družinskih vezi.
»Razstava se začenja s kraji, kot sta Rakek in Unec, nadaljuje se s predstavitvijo Maistrove tete Matilde in njenega moža Lovrenca Sebenikarja, nato pa osvetljuje tudi pomen rapalske meje in Maistrovo vlogo v teh krajih. Na koncu sledi žalostno slovo. Maister je 26. julija 1934 na Uncu tudi umrl – zadela ga je kap. Slovo od njega je bilo izjemno ganljivo,« je vsebino razstave, na kateri je na ogled tudi Maistrov stol z Unca, ki ga je Rojstni hiši Rudolfa Maistra podaril Borut Maister, na kratko orisala Juvan.
Franc Perko se je zahvalil, da so v Maistrovi rojstni hiši prepoznali vrednost novih spoznanj o Maistru, njegovi družini in dobrotnikih, ki jih izpostavlja razstava, potem pa poudaril še Maistrovo vlogo pri določitvi rapalske meje, »general Rudolf Maister se ni izkazal le na severni meji, ko je rešil Maribor in del Koroške. Ključno vlogo je odigral tudi kot predsednik jugoslovanskega dela razmejitvene komisije Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Kraljevine Italije. S svojo odločno, a diplomatsko akcijo – ne z vojaškim posegom – je preprečil Italijanom, da bi si odtegnili pomemben del ozemlja med Logatcem in Uncem. Če ne bi bilo njegovih odločnih zahtev, bi tudi ta konec doživel fašistično represijo, kot jo je ostali del Primorske. S tem je dejansko rešil tudi svoj drugi dom na Uncu.«
Tako kot v Kamniku je tudi na Uncu spomin na Rudolfa Maistra vedno živel, je še dodal Perko. Tako danes generalovo ime nosi podružnična šola na Uncu, unška dvorana gasilskega doma, Maistrova dvorana, pa gosti stalno razstavo o njegovem življenju in delu. Matilda in Lovrenc Sebenikar sta bila namreč ustanovitelja tega društva, na prostoru, ki so jim ga odstopili Maistrovi dediči, so unški gasilci zgradili gasilski dom. Na Uncu deluje tudi Notranjsko domoljubno društvo General Maister, ne nazadnje iz teh krajev prihaja tudi Pevski zbor Dragonarji generala Maistra, ki med drugimi poje Maistrove vojaške pesmi – nekaj so jih na sinočnjem odprtju razstave tudi zapeli.
