Včeraj so na gradu Zaprice odprli razstavo Gospodinja naj mize ne preobloži,ki je posvečena življenju in delu sestre Felicite, ki se je kot Terezija Kalinšek leta 1865 rodila v Podgorju. Zaslužna je za prenašanje slovenske kulinarične dediščine iz roda v rod, saj je dala svoj pečat Veliki slovenski kuharici, ki je še danes vodilo marsikatere slovenske gospodinje. Na grajskem dvorišču so predstavljene podrobnosti o njenem življenju, postavljene v širši kontekst časa.
Razstavo je postavila Irina Mitov, za katero je to prva samostojna postavitev: »Razstava je ime dobila po enem izmed nasvetov iz njene knjige Slovenska kuharica, ki je kasneje postala Velika slovenska kuharica. Ta nasvet bi lahko prenesli tudi na današnji čas, ko imamo vsega preveč in se zavrže preveč hrane. Kuharica je polna uporabnih napotkov in izjemno obsežna – prav tako, kot je moralo biti tudi znanje takratnih gospodinj. Te niso bile le kuharice, temveč so obvladale številna druga opravila. Prav zato so začele nastajati gospodinjske šole in tečaji, izhajati so začeli gospodarski priročniki, med katerimi je imela pomembno mesto tudi kuharica,« je razmere tistega časa pojasnila Irina Mitov.
Sestra Felicta Kalinšek je v red šolskih sester stopila pri svojih 28 letih, potem ko sta v red že vstopili njeni mlajši sestri. »Zaradi njene pozne starosti mislim, da vstop v samostan ni bila Terezijina prva izbira. Obstajajo zapisi, da je dve leti, preden je vstopila v red, bila vodja kuhinje pri ljubljanskem baronu. A v tistih časih so bile ženske pri 28. letih proglašene za stare device, ki se ne bodo nikoli poročile,« je svojo pripoved na dogodku o življenju Terezije Kalinšek pred vstopom v red zaključila Tina Petek Steinbucher.
Kot šolska sestra, ki je večne zaobljube opravila leta 1868 v samostanu v Mariboru, je sestra Felicita Kalinšek že kmalu prevzela vodenje samostanske kuhinje. Bila je izjemno nadarjena in vešča kuharica, ki je nenehno nadgrajevala svoje znanje. Spremljala je najnovejše kuharske tehnike in metode shranjevanja živil, vse recepte pa je natančno preizkusila in skrbno zapisovala. Leta 1898 je odšla v Ljubljano, v Marijanišče, kjer so šolske sestre vodile novo gospodinjsko šolo za kmečka dekleta. Pobudo za šolo je dala Kmetijska družba za Kranjsko. Pouk je potekal v slovenskem jeziku in je trajal eno leto. Za vpis so dekleta morala biti stara vsaj šestnajst let ter znati brati, kuhati in računati. »Felicita je prevzela vodenje kuhinje Marijanišča ter poučevanje praktičnega gospodinjstva in kuhanja. Delo je bilo zahtevno in naporno, a ga je opravljala z veseljem. Poučevala, a ne tudi vodila kuhinje, je vse do svoje smrti leta 1937. Bila je stroga in natančna učiteljica, a tudi skrbna in materinska figura, zato se je med njo in učenkami ustvarila posebna vez,« je o več razstavi povedala Irina Mitov.
Bogata zgodovina slovenske kuharice
Slovenska kuharica je kuharska knjiga z najdaljšo tradicijo izhajanja v Evropi. Prvo slovensko kuharico je leta 1868 izdala Magdalena Pleiweis; to odgovornost je kasneje prevzela setra Felicita. Leta 1912 je knjigo za šesto izdajo temeljito predelala, pri osmi izdaji izdaji iz leta 1935 pa je bila kuharica podpisana samo z njenim imenom, saj je knjigo temeljito prenovila. Dodala je razlage kuhinjskih izrazov, nasvete za dobro kuho, recepte in celotna poglavja. Zanimivo je njeno navodilo, kako izdelati samokuhalnik (neke vrste lonec-ekonom). Pod njenim vodstvom je Slovenska kuharica do druge svetovne vojne doživela dvanajst izdaj.
»V knjigi je zbranih veliko koristnih nasvetov. Piše o tem, kaj dodati hrani, da bo imela dovolj vitaminov in da bo okusno pripravljena. Gospodinjam svetuje, naj vedno pomislijo na to, za koga kuhajo, in kako naj bo miza ustrezno pogrnjena,« je nekaj zanimivosti o knjigi predstavila Irina Mitov. »Hrana iz tistega časa je bila precej kalorična z veliko masla. V kuharski knjigi je zbranih več kot 130 receptov za torte in kar 14 za potico. Prvič pa je bil pod tem imenom objavljen tudi recept za kranjsko klobaso.«
Po smrti sestre Felicite Kalinšek so z urejanjem kuharice nadaljevale druge šolske sestre. Danes za to bogato dediščino skrbi sestra Bernarda Gostečnik, ki je ob odprtju razstave poudarila:
»Prehrana se hitro razvija, zato je recepte treba posodabljati – ob tem pa ne smemo pozabiti na tradicijo, ki jo nosijo s seboj.« Ob 150. obletnici prve izdaje leta 2018 je Velika slovenska kuharica doživela že svoj 30. ponatis, kar potrjuje njen neprecenljivi pomen za slovensko kulinarično in kulturno dediščino.
Po ogledu razstave so številni obiskovalci uživali v preizkušanju jedi, pripravljenih iz sestavin, ki jih je v svojih receptih priporočala že sestra Felicita Kalinšek. Obiskovalci so z veseljem okušali kranjsko klobaso, postreženo na koščku polente, ter sladico – cesarski praženec z jabolčno čežano. Na grajskem dvorišču so bili na ogled tudi pogrinjki, kot jih je priporočila sestra Felicita. Ker je bilo v Slovenski kuharici posebno poglavje namenjeno gobam, je njihov pomen na dogodku predstavila tudi Nataša Harisch, ki v laboratoriju vzgaja zanimive oblike medicinskih gob. Za prijetno vzdušje je poskrbela skupina Kontrabant.
