Kavč festival predstavlja nekakšen subkulturni festival, katerega namen je pripeljali umetnost na dom. V naše dnevne sobe, na balkone ali terase, torej v okolje, kjer se sami počutimo najbolj ugodno. Namen omenjenega festivala je povezovanje ustvarjalcev in občinstva, ki na tovrsten način predajanja umetnosti začuti njeno pristno vrednost. KUD Franc Kotar je festival, ki je sicer potekal že četrto leto zapored, letos gostil prvič. V goste so povabili izjemnega francosko-italijanskega ustvarjalca, ki pa živi in ustvarja v nemškem Berlinu.
Phillipe Ducasse ni le umetnik. Ni le plesalec, ni le cirkusant, ni le nekdo, ki zna žonglirati niti ni le požiralec ognja. Je edinstven umetnik, ki vse našteto združuje in predstavi v eni sami zgodbi. Phillipe vseskozi izziva občinstvo, tako mlado kot zrelo. Ves čas smo priča interaktivnemu poteku zgodbe, ki lahko zaradi svoje interaktivne narave traja le 20 minut, lahko pa se piše več kot 45 minut, odvisno od sodelovanja in navdušenja občinstva. Zgodba, ki se dogaja pred našimi očmi, je vse prej kot dolgočasna. V Nemčiji živeči umetnik se namreč na zabaven, a hkrati navdušujoč način dotika vsakodnevne tematike, ki pa jo predstavi tako, da jo razumejo tudi najmlajši ustvarjalci. Hkrati pripoved pelje naprej skozi plesne gibe, akrobatske podvige, prisrčne norčije, z dodatkom izjemnih veščin žongliranja in celo hoje po rokah.
Predstava, ki je namenjena uprizoritvi v odprtem prostoru ali na ulici, nedvomno pritegne. Zaradi nenehnega in razgibanega dogajanja so gledalčeve oči vseskozi uprte v ustvarjalca, ki se vsakokrat odzove nepričakovano. Sledimo njegovemu ritmu in gibanju, v glavi si že ustvarimo predstavo, kam nas bo zgodba ponesla v nadaljevanju, a se vedno zgodi drugače, še bolje, še bolj zanimivo, še bolj edinstveno.
»Z izvedbo produkcije doma se brišejo meje med “tistimi na odru” in “tistimi pod odrom”, navsezadnje dogodek sooblikujejo vsi navzoči. Kavč festival producira umetnost, ki podira zidove odrov in institucij ter se razliva med ljudi.« Tako so bistvo festivala povzeli ustvarjalci, smo pa to izkusili tudi sami. Predstave namreč nismo le opazovali, temveč smo v njej sodelovali, čutili smo gibe, ritem, delovanje, začutili smo pristen pridih umetnosti, s čimer je nastopajoči nedvomno upravičil naslov uprizoritve. Ah ban, bravo, bi rekli Francozi, mi pa preprosto: bravo, odlično opravljeno!
Barbara Kopač
