Rejništvo je celostna skrb za otroke in mlade, ki iz različnih razlogov začasno ne morejo živeti v svoji matični družini. Je polno izzivov, a človeka tudi bogati in mu prinese veliko lepega. Tako smo slišali na posvetu o življenju z otroki v rejništvu, ki je potekal lani novembra v dvorani domžalske knjižnice. Ena izmed gostij je bila tudi Marta Tomec in že takrat me je prevzela. S svojo strokovno odločnostjo, neskončno toplino in neizmernim žarom v stavkih, ko spregovori o otrocih v rejništvu in delu na tem področju, ki se mu posveča že vse življenje. »Sodelovanje z rejniškimi družinami, otroci in mladostniki v rejništvu je polno izzivov, hkrati pa daje izjemna zadovoljstva, ker gre za smiselno in vredno delo,« pravi 59-letna socialna delavka.
Že dolga leta ste svetovalka za rejniške družine na domžalski enoti Centra za socialno delo. Kako pa se je pravzaprav začela vaša strokovna pot na področju rejništva – po naključju ali načrtno?
V začetku moje poklicne poti smo imeli v centrih za socialno razporejeno delo po posameznih območjih, kjer smo opravljali vse socialno delo za posameznika ali družino s tega območja, torej bilo je manj drobljenja in boljši vpogled v funkcioniranje ljudi. Izjema je bilo rejništvo in še nekaj specifičnih področij. Z rejniškimi družinami sem se srečala že pri pisanju diplomske naloge. Name so naredili ljudje, ki sprejmejo v svoj dom otroke iz nefunkcionalnih družin, pogosto s težavami v vedenju in čustvovanju, sodelujejo z njihovimi starši in strokovnimi službami, zelo močan vtis. Kasneje sem dobila priložnost delovnega sodelovanja z njimi in to je postalo moje področje dela zadnjih 34 let. Sodelovanje s temi družinami, otroci in mladostniki v rejništvu je polno izzivov, hkrati pa daje izjemna zadovoljstva, ker gre za smiselno in vredno delo. V rejništvo prihajajo otroci, pri katerih je ogrožen zdrav psihofizični razvoj v matični družini. Pomoč otroku v obliki bivanja v družini, ki izvaja rejniško dejavnost, daje vrsto pozitivnih rezultatov, z njo večina mladih razvije svoje sposobnosti in se uresniči v svojih potencialih.
Kakšna je vaša vloga v procesu rejništva?
Pri spremljanju rejništva otrok v družinah, ki izvajajo rejniško dejavnost na našem območju, sodelujem v individualni projektni skupini, ki se ustanovi za vsakega otroka posebej z namenom spremljanja celostnega psihofizičnega razvoja otroka in načrtovanja ciljev v dobro otroka. K nam prihajajo v rejništvo otroci iz vse Slovenije, v povprečju v naših družinah skrbimo za 15 % vseh otrok v rejništvu v Sloveniji. Matični centri za socialno delo otrok ohranjajo krajevno pristojnost za otroka, sama sem dolžna spremljati rejništva otrok v družinah, ki izvajajo rejniško dejavnost na našem območju. Predvsem pa je poudarek dela na pomoči in podpori družinam, da lažje zmagujejo vsakodnevne zaplete pri skrbi za otroke. Hkrati sodelujem tudi s šolami, zdravstveno službo in ostalimi strokovnjaki, ki so vključeni v pomoč otrokom.
Preko obiskov v družinah, individualnih pogovorov, skupinskih in skupnostnih oblik dela spoznavam skupaj z otroci in družinami, kaj je tisto, kar potrebujejo, da bi lažje in bolje uresničili svoje potenciale. V centru imamo redna srečanja rejniških staršev v obliki mesečnih skupin, knjižnico za družine, ki izvajajo rejniško dejavnost, organiziramo srečanja družin, srečanja mladih, strokovne ekskurzije za rejniške starše. Pri tem sodelujemo z Društvom rejnic in rejnikov Domžale in smo zelo odvisni od donatorskih sredstev. Že mnogo let sodelujemo z Rotary clubom Domžale pri miklavževanju za otroke iz rejniških družin, posvetu o rejništvu ali pa nagradnem enodnevnem izletu za otroke in družine, ki sodelujejo v Miklavževem natečaju Prijatelji narave s poudarkom na življenjskem slogu, ki prispeva k ohranjanju narave.
Kot pravite, se z rejniškimi družinami ukvarjate že več kot 30 let. Ali opažate kakšne spremembe v vseh teh letih?
Ja, seveda, razlike so tako v številu otrok, ki se nameščajo v rejništvo, številu družin, ki izvajajo rejniško dejavnost, kot načinu dela.
Na našem območju smo imeli tudi po 250 otrok in več kot 100 družin, ki so skrbele zanje. Danes imamo 69 družin in 116 otrok iz 34 enot centrov za socialno delo.
Pred 30 leti so bile težave z rednimi plačili rejnin, ker so jih nakazovale občine, iz katerih so otroci prihajali. Dogajalo se je, da otroci niso imeli urejenega zdravstvenega varstva, rejniške družine brez telefonov v hiši … Poudarek je bil na terenskem delu, obiskih v družini, pogovorih z otroci, upoštevanju dogovorjenega. Čutiti je bilo več spoštovanja rejnikov in strokovnih delavcev s strani bioloških staršev otrok. Otroci so prihajali v rejništvo povečini, ker starši niso zmogli ustrezne skrbi zase in za otroke zaradi zasvojenosti z alkoholom ali zaradi resnih duševnih motenj, pa tudi zaradi materialnih stisk mater samohranilk, ki so bivale v samskih domovih, kjer niso smele imeti otrok. Danes imamo vsi telefone, maile, internet, zdi se, da kar preveč informacij, ki nas begajo in spravljajo v stres. Otrok v rejništvu je manj, ker so postopki za namestitev bistveno bolj zapleteni, starši brez uvida v svoje težave in opremljeni z odvetniki, tako da se dogaja, da kljub očitnemu ogrožanju otroka, ta ni deležen pravočasnega umika v funkcionalno družinsko okolje, ki je za tako poškodovanega otroka ključno v zagotavljanju pogojev za zdrav psihofizični razvoj. Veliko govorimo o tem, da mora imeti sistem pomoči otroku v središču otroka in njegovo korist, žal v praksi pogosto ni tako. Strokovni delavci in naši sodelavci rejniki smo pogosto deležni vrste napadov s strani bioloških staršev, ki svojo moč uveljavljajo s pomočjo odvetnikov, se pritožujejo varuhu človekovih pravic, socialni inšpekciji in dogaja se, da starši, ki agresivno dokazujejo svoj prav z manipulacijo dosežejo umik strokovnega delavca ali odpoved rejnikov. V sistemu pomoči otroku v rejništvu ni dovolj definiranih nalog, ki bi jih moral izpolnjevati starš za izpolnitev pogojev za vrnitev otroka domov, da bi spremenil škodljiv življenjski slog, tako da bi bil varen za odraščanje otrok. Dejstvo je, da prihajajo danes v rejništvo v večini otroci staršev, ki so zasvojeni s prepovedano drogo, alkoholom, imajo osebnostne motnje in težave v socialnem prilagajanju. Otroci teh staršev so že v nosečnosti deležni slabih vplivov na psihofizični razvoj. Dlje ko ostajajo v neprimernem okolju brez pogojev za vzpostavitev varne navezanosti, večja so odstopanja v čustvenem in vedenjskem razvoju. Za okrevanje potrebujejo bistveno več gotovosti, stabilnosti, konstante, sprejetosti s strani pomembne odrasle osebe kot otroci, ki temu niso bili izpostavljeni.
Kako par oz. posameznik postane rejnik in koliko časa traja postopek?
Z vsakim, ki ga zanima to delo, opravimo v centru obširen informativni razgovor, v katerem ga seznanimo z osnovnimi pogoji dela in našimi pričakovanji. Če se odloči in odda pisno vlogo, začnemo s postopkom ugotavljanja primernosti kandidata in njegove družine za izvajanje rejniške dejavnosti. To pomeni, da z njegovim soglasjem opravimo preverbo glede zakonsko predpisanih formalnih pogojev, kot je to, da osebi ni odvzeta starševska skrb, ima poslovno sposobnost, stalno bivališče v Sloveniji, ni v kazenskem postopku in ni kaznovan. Preverjamo tudi zdravstveno stanje, psihološko primernost, medsebojne odnose v družini, življenjski slog družine, motive, pripravljenost za sodelovanje z otrokovo matično družino, strokovnimi delavci … Vse skupaj z namenom, da izključimo ali vsaj zmanjšamo tveganje pri nameščanju otrok, ki so travmatizirani v matičnem okolju. Časovni okvir za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti, ki ga na osnovi naše ocene primernosti in po opravljenem usposabljanju izda Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, je različen.
Razpis za nove kandidate je vsako leto septembra, zato svetujemo zainteresiranim, da oddajo vlogo čim prej, saj imamo tako dovolj časa za pripravo kandidatov in preverbe pogojev.
Zakon dopušča tudi izredna dovoljenja, ki jih izda sodišče in veljajo zgolj za rejništvo določenega otroka, za katerega se oceni, da je takšna oblika rejništva zanj v največjo korist. Običajno gre v teh skrajšanih postopkih za otrokove sorodnike ali druge za otroka pomembne osebe. Tudi v teh primerih je zahtevana enaka preverba pogojev kandidatov in njihovih družin za izvajanje rejniške dejavnosti.
Kateri so tisti strokovni kriteriji in/ali lastnosti, ki jih mora imeti nekdo, ki želi postati rejnik?
Sposobnost empatije, poslušanja, prepoznavanja potreb otroka in osebna urejenost so ključni. To, da deluješ usklajeno z besedami in zmoreš prevzeti odgovornost za svoje delo in vlogo. Ob tem so važna tudi primerna širina pri sprejemanju drugačnosti in previdnost pri hitrem ocenjevanju ali obsojanju napak drugih.
Kako veste, kdaj je pravi čas, da je treba otroka odvzeti iz matične družine? Oziroma kako sploh veste, da se v družini nekaj dogaja? V praksi najbrž niso vsi primeri samo črni ali samo beli?
Običajno izvemo za težave pri skrbi za otroka preko sporočil ljudi, ki opazijo neprimerno ravnanje z otrokom, strokovnih služb v vrtcu, šolah. Navedbe preverjamo v pogovorih s starši, otrokom in skupaj z njimi iščemo možne oblike pomoči, ki bi bile zanje uporabne in učinkovite, tako da bi se skrb za otroka izboljšala do mere, ko življenje v družini zanj ni ogrožajoče.
V primerih hude ogroženosti, ko starši zaradi različnih zasvojenosti ali duševnih ali osebnostnih motenj ne zmorejo sprejeti pomoči, se ne odločijo za zdravljenje in urejanje, moramo žal predlagati sodišču ukrep odvzema otroka. Poudariti moram, da gre za skrajni ukrep, ki ga izberemo in predlagamo, ko starši ne zmorejo sodelovanja in odpovedo vse druge možnosti pomoči, da bi otrok ohranil bivanje v svoji biološki družini.
Na kaj vse mora biti pripravljen bodoči rejnik, predvsem v zvezi z vzgojo otroka, ki je pogosto ranjen, ima čustvene in/ali vedenjske težave? Kdo nudi pomoč rejnikom v zvezi s tem področjem?
Najbolj pomembno je, da imajo znanje in zavedanje, da travmatiziran otrok potrebuje čas, da spremeni moteče vedenjske vzorce in da je to mogoče, če je v družini sprejet tak, kot je, da ga ne vidijo kot “hud problem”, ampak kot otroka, ki potrebuje sprejetost, varnost, stalnost, ljubečo doslednost pri uvajanju najbolj osnovnih pravil in zahtev življenja v družini. Dogaja se, da otrok doživlja vsako novost, tudi če gre za spremembo na bolje, usvajanje dobrih navad, ki mu koristijo v odnosih z drugimi, kot stres, ker to zahteva od njega določen napor in učenje.
Rejniški starši dobijo v različnih zagatah pomoč in podporo v našem centru, pa tudi v drugih institucijah, kot na primer v razvojni ambulanti Zdravstvenega doma Domžale, Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, Centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov v Domžalah …
Kakšne so razlike v vzgoji rejniškega otroka, če jo primerjamo z vzgojo običajnega otroka?
Tehnično gledano je bistveno razlika v tem, da je pri vzgoji otroka v rejništvu več nadzora nad delom rejniških staršev, pogosto morajo za posamezna opravila predhodno pridobiti soglasje zakonitih zastopnikov, če staršem ni omejena ali odvzeta starševska skrb, več je posvetov s strokovnimi delavci.
Vse ali večino škode lahko otrok popravi ob ustreznih novih dobrih izkušnjah v odnosu z ljudmi.
Vsebinsko so vse osnovne razvojne potrebe otroka v rejništvu enake ostalim, razlika je v tem, da so mu povzročene poškodbe, zaradi katerih ne zmore enako slediti zahtevam okolja kot vrstniki. Vse ali večino škode lahko otrok popravi ob ustreznih novih dobrih izkušnjah v odnosu z ljudmi.
Kako otroku najdete optimalno rejniško družino? Ali obstajajo tudi primeri, ko rejnik in otrok ne najdeta skupne poti? Kaj takrat?
Vedno iščemo otroku ustrezno družino, hkrati pa smo pozorni na to ali družina zmore sprejeti tega otroka.
Zelo redko se zgodi, da otrok ne sprejme družine, v katero ga namestim, ali, da družina ne zmore z njim. Če se to zgodi, poskrbimo za premestitev otroka v drugo družino ali drugo obliko varstva.
Otrok, ki je v rejništvu, mora ohraniti stike z matično družino. Kako naporno je to za otroka, rejniško družino, ne nazadnje morda tudi matično družino?
Stiki otroka z matično družino potekajo v obsegu in načinu kot ga določi sodišče. V primerih, ko starši sodelujejo s strokovnimi delavci in rejniškimi starši in si otrok želi stikov, se ti določijo dogovorno, upoštevajoč želje in urnik udeleženih. V primerih, ko starši zahtevajo stike, obstaja pa utemeljena skrb, da ti ne bodo potekali v korist otroka, se lahko izvajajo pod nadzorom strokovnega delavca izven rejniške družine, v skrajnem primeru tudi prepovedo. V določenih primerih sodišče lahko določi, da so osebni podatki in naslov rejniške družine tajni.
Rejništvo je kratkotrajen ukrep, torej naj bi se otrok po določenem času vrnil v matično družino. Ali je dejanska vrnitev v praksi precej pogosta ali bolj redka in zakaj?
Do uvedbe družinskega zakonika so rejništva otrok na našem območju trajala pogosto do konca šolanja in osamosvojitve, najdlje do 26. leta starosti. Tudi z novo zakonodajo lahko ostaja otrok v rejništvu do 26. leta starosti, če se redno šola ali usposablja. Razlika je v triletnem zakonskem roku, v katerem smo centri za socialno delo dolžni sodišču sporočiti, ali so izpolnjeni pogoji za vrnitev otroka domov ali so starši izpeljali potrebne spremembe življenjskega sloga. V primerih, ko se trudijo, vključijo v zdravljenje, pa pride do recidiva in se znova trudijo, predlagamo podaljšanje rejništva za obdobje največ treh let. Kadar starši ne uvidijo svojih težav in niso pripravljeni ničesar spreminjati, pa sodišče ne more v nedogled podaljševati rejništva, presodi o odvzemu pravice do starševske skrbi in možnosti ukrepa posvojitve, če je ta mogoča, sicer ostane otrok lahko v rejništvu.
Ko pa otrok se vrne, ali obstajajo tudi zgodbe s srečnim koncem?
Redko, vendar obstajajo primeri, ko starši zmorejo zdravljenje in urejanje življenja, se stabilizirajo in dobro zaživijo z otrokom.
Ali se dogaja tudi, da nekdo sprejme otroka v rejništvo in ga potem posvoji? V katerih primerih je to možno?
Večkrat. Za rejništvo se odloča vse več parov brez lastnih otrok in ti se praviloma odločijo za posvojitev otroka, v primerih, ko za to nastopijo zakonski pogoji.
Zadnja leta opažate nižanje števila rejnikov oz. zanimanja za rejništvo, in sicer tudi na Domžalskem, ki je bilo tradicionalno poznano po dobrih praksah v rejništvu in velikem številu rejniških družin. Zakaj menite, da prihaja do manjšega zanimanja?
Težava je po eni strani v spremembi življenja, vrednot, opremljenosti ljudi za pomoč drugim, sprejemanja drugačnosti, ob hkratnem potenciranju številnih birokratskih ovir, zapletov in nadzorov, ki vsebinsko ne prispevajo h kakovostnejši skrbi za otroka v rejništvu, ljudem pa jemljejo dragocen čas in moč. Veliko ljudi se boji sodelovanja s starši, ki imajo v obstoječem sistemu veliko pravic in moči, tudi če ne opravijo nalog v smeri želenih sprememb.
V zvezi z rejništvom ste zelo kritični tudi do našega sistema, češ da je zastarel in okoren. Nam razložite več?
Tega, da je sistem “zastarel in okoren” nisem rekla. Menim pa, da je treba v sistemu zagotoviti večjo moč rejniškim staršem, da bodo lahko z manj komplikacijami skrbeli za otroka. Hkrati pa staršem, ki ne izvajajo svojih nalog v korist svojih otrok, omejiti pravice in jih pogojevati z urejanjem razmer.
Kaj je tisto, kar pri svojem delu na področju rejništva najbolj pogrešate?
To, da bi se poslušali v tem, kaj kdo potrebuje, kaj kdo naredi in kako, da dosežemo želene cilje v smeri dobrobiti otroka v rejništvu.
Kako vse te zgodbe, ki so zelo grenke, a hkrati najbrž tudi polne lepih trenutkov, vplivajo na vas osebno?
Vsak otrok in vsaka družina, s katero sodelujem, je nekaj posebnega, nekaj lepega, sodelovanje z njimi je vredno in smiselno. V odnosu z njimi se vedno kaj naučim, kar mi pomaga pri reševanju drugih delovnih izzivov ali pa v osebnem življenju.
Kako jih dajete iz sebe?
Sprošča me gibanje, dom in gospodinjstvo, narava.
Se vas je kakšna zgodba še posebej dotaknila, vam ostala v spominu, se vam usidrala v srce?
Težko izpostavim posamezno zgodbo, ker je vsaka zase vredna. Vedno znova me veseli, ko vidim, da se iz majhnega otroka razvije mlad človek, ki zna poskrbeti zase, je sočuten in opremljen za življenje.
Nekateri otroci, ki ste jih pospremili v rejništvo, so danes že odrasli ljudje. Kako je, ko se srečate?
Zelo sem vesela, ko jih vidim, zdaj so tisti prvi, ki sem jih nameščala v rejništvo, že odrasli možje in žene, starši, povečini dobri ljudje.
