V petek, 17. novembra, je Knjižnica Domžale, ena osrednjih kulturnih ustanov v domžalski občini, gostila domače kamišibajkarje, ki so nedvomno popestrili hladen novembrski večer. Prijetno in sproščeno srečanje je vodila in povezovala Barbara Ahačič Osterman, izkušena kamišibajkarica, ki na omenjenem področju pripravlja in vodi tudi številna izobraževanja za vse, željne novih, kamišibajkarskih veščin. Kamišibaj, pripovedovanje ob slikah, je v zadnjih letih tudi v Sloveniji nadvse razširjena in priljubljena umetnost, na domačih japonskih tleh pa navdušuje občinstvo že od 9. ali 10. stoletja. Uradno se je sicer umetniška zvrst kot takšna opredelila v dvajsetih letih preteklega stoletja, v resnici pa, kot omenjeno, že več stoletij predstavlja sestavni del japonske kulturnozgodovinske tradicije.
Dogodek je bil še posebej zanimiv, ker se nam je najprej predstavilo pet osnovnošolskih skupin oziroma posameznic, ki so svoje kamišibaje predstavljale prvič. Dekleta so se odločila za ekološko oziroma v okolje usmerjeno tematiko ter v svojih pripovedih ob slikah pokazala, zakaj je skrb za planet ključna. Pripovedovalke Maša, Paulina, Manca, Ema, Neža, Hannah, Zala in Izabela z Osnovne šole Venclja Perka so se osredotočile predvsem na kopičenje smeti, ki nas bodo, če sledimo trenutnemu ritmu, slej ko prej pokopale. V svoje pripovedi so umestile skrb vzbujajoče podatke o naraščajočem onesnaženju okolja (voda, zraka, vseh naravnih okolij), hkrati pa ponudile morebitne rešitve, ki bi Zemljo rešile pred prihajajočim propadom. Ena od pripovedovalk, Neža, se je ključne tematike lotila celo v angleškem jeziku ter nam poleg poznavanja osnov kamišibaja prikazala še mojstrsko izražanje v tujem jeziku.
Nadaljevale so kamišibajkarice, ki so se udeležile izobraževanja v usvajanju veščin pripovedovanja ob slikah. Dame so nam predstavile tri prisrčne zgodbe, kjer smo najprej ob krasnih fotografijah spoznali miško, ki se je naselila v zapuščeni buči, pri čemer pa se je ves čas soočala z izzivi nepovabljenih gostov. Zgodba, ki jo je predstavila Natalija Mlakar Butalič, je sledila tradicionalni ruski pripovedi, naslovljeni Razbita buča. Nadalje smo prisluhnili vsem poznani koroški ljudski pravljici Hvaležni medved, ki orisuje nesrečno medvedovo srečanje z ostrim trnom ter njegovimi neuspešnimi poskusi, da bi si tujek tudi izdrl. Na pomoč mu priskoči prijazna kmetica, ki je velikanski kosmatinec prav nič ne prestraši. Medved ji svojo hvaležnost izkaže tako, da ji prinese zajeten kupček sladkih hrušk. Le zato, ker mu je nesebično priskočila na pomoč. Zgodbo nam je predstavila Katja Mlakar.
Naslednja se je predstavila Katarina Učakar, ki je skozi pripoved in čudovite slike predstavila avtorsko Zgodbo o družini Cmerko ter nas vse podučila, da je jok včasih kar pametna izbira, saj s tovrstnim pristopom lahko dosežemo celo več kot zamišljeno, nedvomno pa več kot s smehom.
Za nameček smo imeli priložnost spoznati še prvakinjo kamišibaja, Jožo Žuno, ki je tokrat predstavila delo Vsak kaj zna, s katerim nas je nasmejala že v lanski sezoni. Srečanje pa bi ne bilo pristno kamišibajkarsko, ko bi kamišibaj po izboru občinstva ne bil nagrajen s čudovitim slamnikom iz prave slame, ki je nastal izpod roke ustvarjalke Ane Cajhen.
Četudi so nas navdušili vsi nastopi, pa nas je najbolj prepričala poslednja, izvirna zgodba o družini Cmerko, ki je iz otroških solza ustvarila pravi bazen. Ko nam življenje vrže limone, naredimo limonado, ko imamo preveč solza, pa ustvarimo plavalni bazen. Izvirnost in domišljija v vrstah kamišibaja očitno res ne poznata meja.
Barbara Kopač
