Filmski večeri v Arboretumu Volčji Potok so se letos začeli z dokumentarnim filmom Fotograf, najnovejšim delom režiserja Mihe Čelarja. Film je poklon Petru Nagliču, ljubiteljskemu fotografu, ki je v prvi polovici 20. stoletja posnel več kot 10.000 fotografij ter na njih ohranil vsakdanje življenje, pomembne zgodovinske dogodke, razvoj slovenskih mest in nastajanje številnih znamenitih stavb.
Čelar se je zgodbe lotil skupaj z Nagličevim vnukom Matjažem Šporarjem, ki si že desetletja prizadeva, da bi dedovo fotografsko zapuščino spoznala širša slovenska javnost.Peter Naglič fotografij večinoma ni prodajal. Lepil jih je v zgibanke in jih opremljal s kratkimi vsebinskimi oznakami, kot so kaj, kje, kdaj in kdo. Tako je še pred uveljavitvijo sodobne fotoreportaže ustvarjal celovite fotografske zgodbe.
Motivov ni dokumentiral le z enim posnetkom, temveč pogosto z več deset ali celo sto fotografijami. Uporabljal je različne plane, od podrobnosti in portretov ljudi do širših pogledov na okolico. Na posamezna prizorišča se je vračal tudi več let in tako spremljal, kako so se kraji in stavbe skozi čas spreminjali.
Filmska zgodba se je začela s fotografijo konoplje
Miha Čelar je fotografsko zapuščino Petra Nagliča odkril med pripravljanjem dokumentarnega filma Konoplja osvobaja.
Med raziskovanjem je naletel na fotografijo italijanskih vojnih ujetnikov, ki so med prvo svetovno vojno pod nadzorom avstro-ogrskih vojakov na Ljubljanskem gradu gojili konopljo. Čelar je nato odkril tudi Nagličevo knjigo Moje življenje v svetovni vojni – Fotodnevnik vojaka, v kateri je s fotografijami in zapisi dokumentiral dve leti ujetništva italijanskih vojakov na Ljubljanskem gradu. Ker je želel eno izmed fotografij vključiti v svoj film, je stopil v stik z Matjažem Šporarjem. Ta ga je opozoril še na številne druge dedove posnetke in mu poslal približno 1.300 digitaliziranih fotografij.
»Ko sem videl ta obsežni opus, sem spoznal, da si Nagličeva fotografska zapuščina resnično zasluži filmsko uprizoritev,« je pojasnil Čelar.
Od romanja v Sveto deželo do prvih poletov v Planici
Peter Naglič je fotografirati začel pri šestnajstih letih. Ker sta z bratoma podedovala družinsko tovarno ščetk, se mu s fotografijo ni bilo treba preživljati. Lahko si je priskrbel terensko fotografsko opremo in se s fotoaparatom odpravljal na potovanja, v gore, na gradbišča in med ljudi.
Leta 1910 se je udeležil velikega slovenskega romanja v Sveto deželo. S poti je ustvaril pravo fotoreportažo, sestavljeno iz fotografij in besedilnih komentarjev.
Naglič je fotografiral tudi prihod prvih letal, smučarske polete v Planici, arheološko izkopavanje mamuta v Kamniku, romanje na Svete Višarje, narcise na Golici, nedeljske izlete na Šmarno goro in številne vzpone na Triglav. Fotografiral je planinske koče in se povzpel z Jožo Čopom na Škrlatico ter fotografiral blagoslov križa.
Na Veliki planini je dokumentiral čas, ko so se tam še pasle velike črede konj. Fotografiral je pastirje, koče, planince in vsakdanje življenje na planini, v slovenskem visokogorju pa je posnel skoraj vse pomembnejše planinske koče.
Spremljal je nastajanje sodobne Ljubljane
Velik del Nagličeve zapuščine prikazuje spreminjanje Ljubljane. Fotografiral je gradnjo in celotno podobo več kot dvajsetih Plečnikovih projektov, med drugim Bežigrajskega stadiona, današnjega Pionirskega doma, Ljubljanskega gradu, Navja, ljubljanskih Žal, cerkve svetega Mihaela na Barju ter Narodne in univerzitetne knjižnice. S fotoaparatom je spremljal tudi gradnjo Name, Nebotičnika, hotela Slon in palače Slavija. Zabeležil je prenovo ljubljanskega tramvaja ter obsežno urejanje in poglabljanje struge Ljubljanice, betoniranje njenega dna in obnovo mostov. Fotografiral je tudi modernizacijo prašnih ljubljanskih cest, med katero so mestne oblasti začele uporabljati katran, bitumen in asfalt.
Od moravškega puščavnika do hidroelektrarne Fala
Naglič ni fotografiral le velikih mestnih projektov in pomembnih prireditev. Zanimali so ga tudi nenavadni ljudje in drobne zgodbe vsakdanjega življenja.
V Moravčah je fotografiral Janeza Mlinarja, znanega kot moravški puščavnik oziroma zadnji jamski človek, in njegovo bivališče v jami nad cesto med Zgornjimi Kosezami in Pečami.
Zabeležil je tudi gradnjo vodostana na Gaštejskem klancu, kranjski vodni stolp v času, ko so ga še obdajali vrtovi, borovniški železniški viadukt pred njegovim porušenjem med drugo svetovno vojno, zadnje nabiralce šote na Ljubljanskem barju ter hidroelektrarno Fala kmalu po njenem odprtju.
V tridesetih letih je po Gorenjski in Ljubljani na osmih filmih dokumentiral drugi evharistični kongres za Jugoslavijo, ki je v Ljubljani potekal med 28. in 30. junijem 1935.
Njegove fotografije tako danes kažejo, kako so mesta, stavbe, pokrajine in življenje ljudi pred približno stotimi leti dejansko izgledali.
Skoraj 200 fotografij so oživili
Posebnost dokumentarnega filma je uporaba sodobne tehnologije. Ekipa londonskega studia Untold Garden je s pomočjo aplikacij umetne inteligence oživila skoraj 200 Nagličevih fotografij.
Iz statičnih črno-belih podob so nastali kratki gibljivi prizori z zvokom. Pri tem so morali modeli umetne inteligence prepoznati ljudi, živali, predmete, materiale, vremenske razmere in zakonitosti njihovega gibanja. Tako so nastali filmski prizori iz slovenske zgodovine, ki nikoli niso bili posneti na filmski trak. Gledalec lahko skozi Nagličeve fotografije simbolično vstopi v preteklost.
Po sledeh Nagličevih pogledov
Matjaž Šporar in filmska ekipa so se odpravili tudi na kraje, ki jih je Naglič fotografiral pred približno stoletjem.
Za raziskovanje so izdelali poseben vizir, ki so ga namestili na Nagličev originalni fotografski stativ. Vanj so vstavljali prosojnice z njegovimi fotografijami in tako iskali natančne točke, s katerih so bili posnetki narejeni.
S tem so lahko primerjali preteklo in današnjo podobo posameznih krajev ter rekonstruirali Nagličev pogled na prostor.
Sodobni fotografi so poustvarili njegove motive
Pri filmu so sodelovali tudi priznani slovenski fotografi. Fotoreporter Jože Suhadolnik in Barbara Čeferin, nekdanja fotoreporterka ter ustanoviteljica Galerije Fotografija, sta pripravila izbor petindvajsetih najboljših Nagličevih fotografij.
Izbrane fotografije so bile predstavljene na razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju. Celotna Nagličeva fotografska zapuščina je prešla tudi v stalno zbirko muzeja, eden izmed naslednjih pomembnih korakov pa je njen vpis v register slovenske kulturne dediščine.
Suhadolnik je pet Nagličevih motivov po približno stotih letih poustvaril na svoj način. Fotografije je razvil mojster dela v fotografski temnici Peter Fettich.
Industrijski fotograf Peter Škrlep pa je v nekdanjem fotografskem ateljeju Josipa Pelikana v Celju s tehniko fotografiranja na steklo poustvaril enega izmed Nagličevih telovadnih motivov.
Film tako ne predstavlja le zgodovinskega gradiva, ampak odpira tudi vprašanje položaja fotografije v slovenski umetnosti. Fotografija je bila namreč dolgo obravnavana predvsem kot obrt, zato so številni dragoceni opusi slovenskih umetnikov ostali prezrti.
Leta 1941 je nepojasnjeno prenehal fotografirati
Peter Naglič je skrbno vodil seznam filmov in fotografskih plošč. V njem so natančno zabeleženi posnetki iz let 1937, 1938, 1939 in 1940. Pri letu 1941 pa je stran ostala prazna Takrat je iz nepojasnjenega razloga prenehal fotografirati.
Dedkovo pot nadaljuje vnuk
Matjaž Šporar svojega dedka ni osebno poznal. Rodil se je decembra 1960, približno leto in pol po Nagličevi smrti.
Kljub temu danes skrbi za raziskovanje, digitalizacijo in predstavljanje njegove fotografske zapuščine.
»Velikokrat ob ukvarjanju s tem gradivom pomislim, da je dedek ostal nekje na pol poti. Zdaj sem mogoče jaz tisti korak naprej, ki to pot nadaljuje,« pove v filmu.
Fotografije pomagajo tudi pri raziskovanju Arboretuma
Nagličev fotografski opus je pomemben tudi za razumevanje razvoja Arboretuma Volčji Potok. Direktor Arboretuma Matjaž Mastnak je pojasnil, da so jim njegove fotografije pomagale pri rekonstrukciji nastajanja Souvanovega parka.
Ohranjene so tri fotografije, posnete z bližnjega hriba Pikel, ki prikazujejo širše območje in celotno Souvanovo posestvo. Na njih je mogoče spremljati nekdanjo razporeditev stavb, potek poti in način, kako je Leo Souvan pri oblikovanju parka izkoristil naravno razgibanost prostora.
Ker so bile fotografije posnete na steklenih ploščah, so izjemno kakovostne. Povečati jih je mogoče do te mere, da so vidne tudi podrobnosti skozi okna Souvanove vile.
Obiskovalci lahko Nagličeve posnetke vidijo v Galeriji Janeza Boljke, kjer so vključeni v predstavitev razvoja Souvanovega parka med obema svetovnima vojnama.
Film bo potoval po Sloveniji
V Ljubljani bo na ogled 9. avgusta v okviru letnega kina Slovenske kinoteke. Projekcija bo potekala na muzejski ploščadi pred Slovenskim etnografskim muzejem. Film bo prikazan tudi v okviru festivala Foto Fest v Kranju, pozneje pa si ga bo mogoče ogledati še v kinematografih slovenske Art kino mreže.
