Lahko govorimo o Tanji prej in Tanji zdaj. Sogovornica Tanja Medved Drobež prej je bila kot ”po jusu”. Služba, finančna varnost, dva otroka, mož, hiša, kredit. Avtopilot komunikacija z možem, logistični center za razvoz otrok na eno in drugo dejavnost, dobro plačana služba pravnice. Potem pa bum. Prvi rak. Že takrat je slutila, da mora nekaj spremeniti. Potem pa tresk – drugi rak. Mineva eno leto, odkar je pustila službo in se podala na samostojno pot mentorice za osebno rast in čustveno osvobajanje. »Zelo rada imam angleško besedo za čustva, ”e-motions”. Čustva niso nič drugega kot energija v gibanju.«
Tanja je sogovornica, pri kateri dobiš občutek, da bi lahko o različnih temah klepetal še in še. In res zase pravi, da ima svetu še veliko povedati, da čuti, da je njeno poslanstvo, da daje naprej tisto, kar je prebudilo njo samo. Tanja je rojena Domžalčanka. Četudi je v mladosti dnevno migrirala v Ljubljano in se ji je zdela bolj privlačna, odločitev o lokaciji, kje si ustvariti dom z možem, ni bila težka. »Čedalje bolj živim svoje lokalno okolje. Všeč mi je, da vedno, ko grem na sprehod, nekoga poznam, z njim poklepetam, všeč mi je, da so starši otrok na roditeljskih sestankih osebe, ki sem jih poznala že v svojem otroštvu. Vse to v meni prebuja občutek domačnosti.«
Po 20 letih službe odkriva, kaj si zares želi
Tanja je bila deklica, ki je sledila normativom družbe in pričakovanjem družine. Bila je mladenka s petkami, ki je v nekem kalupu šla naprej na gimnazijo, fakulteto in se nato na svojem področju zaposlila. »Seveda so to bile moje odločitve in doma sem bila vedno podprta, a zdaj šele vidim, kaj res pomeni tisti rek, da slediš svojim sanjam. Zdaj, pri svojih 46. letih, odkrivam, kdo sem in kaj si želim. Težko je z besedami opisati, kaj točno delam – lahko bi se reklo, da pomagam odklepati zakoreninjene vzorce in široko odpreti vrata vsem čustvom, ki so se nabrala čez leta. Saj ne rečem, da se sedaj cedita med in mleko, ampak občutek, ko slediš sebi, je vreden vsakega koraka, ki ni enostaven.« Po dvajsetih letih je v dobro plačani službi, kjer je delala kot pravnica, dala odpoved. Seveda se taka odločitev ni zgodila čez noč, temveč je v njej tlela pravljičnih sedem let – a ta leta so bila vse prej kot pravljica.
Pred sedmimi leti je dobila diagnozo raka ledvice, ki se je zdravstveno rešila hitro in brez zapletov – z operativnim posegom. »Slišati bo morda bizarno, a po tem, ko sem slišala diagnozo, nisem najprej pomislila na svoja otroka, temveč na to, da bom nekoč morala pustiti službo. Čeprav se je zadeva hitro rešila in sem se dva meseca po diagnozi vrnila v službo, so pričakovanja od mene na vseh področjih ostala enaka. A jaz nisem več bila ista, nobeden me zares ni vprašal, kako se počutim, in če sem iskrena, se še danes zato počutim nekako opeharjeno.« Tri leta kasneje je sledila nova diagnoza, rak ščitnice. Odvzeli so ji celotno ščitnico, zdravila se je z radioaktivnim jodom. »Spet se bo slišalo zelo bizarno, ampak ob dveh malih otrocih je to pač brutalna resnica – da je delu mene ustrezalo, da sem bila kljub hudi diagnozi sama v bolnici, stran od otrok. Takrat sem dojela, da moram narediti nekaj zase, sicer otroka ne bosta imela mame.« Ko je ozdravela in prišla domov, je pričela s spremembami. Najprej premestitev na lažje delovno mesto. »Nato sem si začela govoriti, da nisem slaba mama, če si vzamem čas zase, če sem sama. In bila sem, veliko. Samota mi je dajala nazaj sebe.«
O resnih temah z otrokoma vedno odkrito
Tanja ugotavlja, da jim je njena situacija dala to, da zdaj kot družina funkcionirajo bolje. »Od nekdaj sem iskren človek in po diagnozah sem si res dala dovoljenje, da povem, kako sem in kaj si želim. Otroka sta iz tega potegnila ogromno. Iz prve bojne linije sta opazovala mamo, ki se bori za življenje, in starša, ki se borita za preživetje zakona. Zdaj, po toliko letih, je otrokoma normalno – kar se mi zdi, da današnja družba težko iskreno sprejema – da gre mama nekam sama in da se ima dobro. Da si brez kančka slabe vesti vzame čas zase, brez pogojevanj v stilu ”ko boš to, boš pa lahko to” in podobno.« Pravi, da njeni zgledi vlečejo tudi doma. Otroka sta se naučila, da si morata vzeti premor od obveznosti, in da je povsem dovolj, da zgolj sta. »Meni se zdi to ogromna popotnica.«
V šali doda, da ima načrt, da bo ”fit babi”. Njena otroka sta sicer še osnovnošolca, a ker jima sama v otroštvu ni bila zmožna dati sebe v igri in športu, ima željo to ”nadoknaditi”. Tanja je bila pred diagnozo sicer zagrizena športnica, ki se je ukvarjala z gorskim kolesarjenjem, tekom na smučeh in plavanjem. Zdaj njeno telo takšnih naporov ne zmore. Pravi, da športa, ki je bil pred tem, kot ugotavlja, beg za nezadovoljstvo v službi, sploh ne potrebuje toliko. Četudi si še želi osvojiti kakšen višji vrh, obožuje vsakodnevne sprehode na zeleni Šumberk s psičko Aiko. »Ni mi žal za vse težke izzive, verjamem, da še bodo, a nekako spoznavam, da je ta kontrastnost del življenja, da smo lahko, kdor smo.«
Hvaležna je, da sta sedaj z možem izbrala pot, da sta več doma in skupaj, predvsem pa, da sta doma, ko prideta otroka iz šole. »V otroštvu spoznamo občutke svobode, navdušenja, zadovoljstva. Čeprav nas sistem jemlje in ukalupi, se mi zdi pomembno, da damo otroku varno bazo. Ne dajem si več bremena, da je vse moje. Otrok toliko in toliko ur v dnevu preživi v šoli in ne veš, kaj dela. Družba ga izoblikuje, a če dam otroku dobro in varno osnovo, se mi zdi, da je moje delo narejeno. Dajmo loviti trenutke, ko so otroci doma. Z možem verjameva v te naše skupne trenutke med obveznostmi.«
Čustva na papir ali kako je nastal blog in prvi produkt
Po drugi diagnozi je Tanja preprosto čutila, da mora vsa svoje občutenja, ki so prevevala telo in dušo, dati ven. Začela je z zapisi na blogu, poimenovanem Jaz sem Tanja. »Moč so mi dajali ljudje, ki so se našli v mojem zapisu. Dobila sem občutek, da imam kaj povedati. Veliko sem delala na sebi. Poiskala sem različne oblike pomoči, od meditacij do psihiatra in energetskih terapevtov. Vse je vodilo v smer, da moram to, kar je pomagalo meni, predati naprej. Odrekla sem se identiteti pravnice, finančno dobro situirane družine, in rekla redni službi ne. Vsi so rekli, da sem nora. Zadnje prihranke sem dala za celoletno akademijo OMM Pogled vase in tedenski seminar dr. Joeja Dispenze v Ameriki. Opažam, da ima marsikdo izzive z denarjem, obremenjenostjo z delom in krediti. Ko sem se sama odrekla denarju, sem dala s sebe še zadnje obliže svoje identitete. Že eno leto shajamo in se imamo dobro. Avto sem prodala, hišo še imamo, kredit tudi, še vedno potujemo s počitniško prikolico. Odletelo je vse, kar ni bilo potrebno.«
Priznava, da trenutno stanje s strankami še ni v zadovoljivem obsegu, a verjame, da tudi to še pride. »Trenutno se hranim z zgodbami ljudi, da sem nekomu pomagala,« pravi. Da lahko naenkrat poda osnove za čustveno osvobajanje, je izdala tudi ZZZ – Zvezek za Začetek in Zaključek dneva. »Moč usmerjene pozornosti je tako zelo podcenjena. Res iskreno verjamem v to, da če se zjutraj naravnaš, kako boš preživel dan, ti to res da vibracijo, ki te spremlja ves dan. Če si zvečer vzameš še nekaj minut in zapišeš, kaj je šlo dobro, za kaj si hvaležen, in greš s temi občutki spat, ne s tistim, kaj moraš jutri vse narediti, si naredil že veliko.« Pove, da včasih na seanso pride kakšna ženska, ki reče, da cel dan ‘ni nič naredila’ in doda, da si želi, da se ljudje začnemo zavedati, da smo bili ustvarjeni predvsem za ”being” (angleško; biti) in ne le ”doing” (angleško; delati).
Kot otroci smo jokali, nato pa na to primarno čustvo pozabili
Tanjina nova poslovna pot poteka počasi, a stabilno. Za večje podjetje je v kratkem času že petič izvedla predavanje o dobrem počutju na delovnem mestu, ki se začne pri dobrem počutju delavca samega. Verjame v to, da si lahko dober ”coach” le, če imaš tudi sam svojega mentorja, ki je nekaj korakov pred tabo. »Takoj po odpovedi sem šla v sodelovanje s svojim ”coachem”, sama pa sem tu, da stranki držim en del poti, sem njena sopotnica in jo podprem. Ljudje si ne upamo sanjati, zato postanemo avtopiloti. Šele izgube, ločitve in bolezni nas streznijo, in moj namen je, da stranke prebujam, da začnejo živeti življenje v vsej svoji polnosti.« Gre za energijsko delo, ko se fizično telo spravi v stanje popolne sprostitve in iz sebe, iz vseh svojih teles, odžene nabrana čustva, za katera se največkrat niti ne zavedamo, da jih imamo. Namen Tanjinih seans je, da čustvom odpre pot ven. Kot otroci, pravi, smo znali z jokom pokazati na svoje fizikalne potrebe, a celo otroštvo so nam govorili, česa ne smemo, zato smo na to primarno naravno znanje pozabili. »Ne dovolimo si grdega, še več, dandanes si ne dovolimo niti lepega, ne znamo zares sproščeno in brez slabe vesti imeti dobrega ali slabega dneva. Vsi dnevi pridejo, ta ”jin in jang” potrebujemo, da zadovoljimo svoje notranje nemire. Naravno nam je dano, da se znamo samoregulirati, a dandanes nosimo vrsto mask, slabe občutke smo navajeni zaklepati,« o svojem poslanstvu pove Tanja in se optimistično zazre v svojo domačo naravno kuliso zelenja ob spremljavi žuboreče Kamniške Bistrice.
MONIKA KERN MOHORČIČ
