Mekinjski samostan je v dneh, ko se narava prebuja in mesto praznuje svoj praznik, odprl vrata prav posebnemu dogodku. Pod oboki, kjer so nekoč tiho odmevali koraki klaris in pozneje uršulink, je potekala predstavitev 198. literarnega dela neutrudnega kronista slovenskega duha in enega najbolj plodovitih slovenskih pisateljev, Ivana Sivca. Njegov najnovejši zgodovinski roman Dorotejine solze ni le knjiga; je poklon tradiciji, moči ženskega duha in tistim nevidnim nitim, ki povezujejo današnji čas z daljnim 17. stoletjem.
Vzdušje v samostanu je bilo tistega marčevskega večera prežeto s spoštovanjem do preteklosti. Obiskovalci so napolnili dvorano, ki je postala živo središče kulturnega utripa. Večer sta z mehkobo glasbe odprla Teja Poljanšek in Matic Smolnikar, njuni toni pa so se zlivali z razmišljanji o človeški usodi, ki jih je v uvodu podala Irena Gajšek, direktorica Javnega zavoda za kulturo Kamnik. Ta uvodni razmislek o vrednosti dela, o trenutkih, ki si jih vzamemo za bližnje, in o pomenu notranjega miru je pripravil popolno podlago za zgodbo, ki jo je Ivan Sivec tkal več let.
Pisatelj je priznal, da je navdih za roman Dorotejine solze črpal iz svojega vsakdana. Kot strasten ljubitelj gora se ob dnevnih obiskih Svetega Primoža nad Kamnikom pogosto pelje mimo samostana. Ti pogledi na mogočno stavbo so v njem dolgo vzbujali radovednost in tiho željo, da bi prodrl za te zidove in odkril usode, ki so tam bivale. Odločilni trenutek se je zgodil, ko je samostan obiskal kot gost. Tam ga je sprejela kustosinja Katarina Mihelič, ki mu je s svojo strokovno razlago in nalezljivo energijo odprla oči za svet klaris. Pripovedovala mu je o njihovem strogem redu, a tudi o neverjetni modrosti in vplivu, ki so ga imele na lokalno okolje. Sivec je v tistem trenutku vedel, da pred njim stoji zgodba, ki mora biti zapisana.
Osrednji lik romana, opatinja Doroteja Sidonija Gallenberg, v knjigi oživi kot ženska izjemne moči in sočutja. Pisatelj se tudi tokrat ni zadovoljil le z domišljijo; v svoje delo je vpletel globoko zgodovinsko znanje, pri čemer sta mu bila v neprecenljivo pomoč dr. Damjan Hančič s svojimi raziskavami o kranjskih klarisah in zeliščarka Sabina Grošelj, ki mu je pomagala razumeti, kako so nune z naravo zdravile telo in duha. Dorotejine solze tako niso le plod pisateljevega peresa, temveč predvsem rezultat sodelovanja stroke in umetnosti. Solze v naslovu ne simbolizirajo le žalosti, temveč očiščenje, sočutje in vztrajnost v težkih časih, ki so v 17. stoletju zaznamovali te kraje. Sivec je pojasnil, da piše za ljudi – da bi razumeli, od kod prihajamo, in da bi v preteklosti našli odgovore za izzive, ki nas čakajo jutri.
Župan občine Kamnik Matej Slapar je v svojem nagovoru poudaril, kako pomembno je, da se takšne zgodbe ohranjajo. Samostan Mekinje danes ni le muzej, temveč pod blagovno znamko Doroteja gosti številne delavnice, predavanja in kulturne dogodke. Statistika 149 prireditev v preteklem letu priča o tem, da so ljudje željni vsebin, ki jih bogatijo in povezujejo z lastnimi koreninami. Sivčev roman je tako postal še en kamenček v mozaiku prepoznavnosti Kamnika in samostana, ki zdaj vabi obiskovalce, da skozi literaturo začutijo duh preteklih obdobij. Poseben trenutek večera je bila premierna izvedba pesmi Kamnik, raj pod planinami, ki jo je napisal Ivan Sivec, uglasbil pa Matic Smolnikar.
Mekinjski samostan s svojo prenovljeno podobo in bogato vsebino pod vodstvom zavoda za kulturo dokazuje, da dediščina ni nekaj statičnega, temveč živa snov, ki jo moramo nenehno negovati in nadgrajevati.
Barbara Kopač
