Cingljanje kravjih zvoncev, jutranja molža, vonj po kislem mleku in žgancih ter pastirske bajte, raztresene po prostranih pašnikih, so podobe, brez katerih si Veliko planino težko predstavljamo. Na Veliki, Mali in Gojški planini se tudi letos pase skoraj 500 glav živine. Krave in pastirji niso le del privlačne turistične podobe planine, temveč s pašo skrbijo, da se pašniki ne zaraščajo in da kulturna krajina ostaja takšna, kot so jo oblikovale številne generacije pred njimi.

Toda za idiličnimi podobami se skriva precej manj romantična resničnost. Število pastirjev vztrajno upada, mladi se za takšno življenje le redko odločajo, kratka pašna sezona pa ne omogoča varne celoletne zaposlitve. Pastirstvo na Veliki planini zato počasi izumira. »Včasih nas je bilo tukaj gor po trideset. Vsaka koča je imela svojega pastirja. Zdaj smo pa sami stari ostali. Nas je manj kot deset,« pripovedujejo na planini.

Pašna tradicija, ki se ohranja že stoletja

Paša na Veliki planini ima večstoletno tradicijo. Pašne pravice so pripadale kmetom iz okoliških krajev, ki v dolini niso imeli dovolj krme za živino. Ena pašna pravica je praviloma pomenila pravico do paše ene krave. Pastirji so se ob začetku poletja z živino peš odpravili na planino, kjer so skrbeli za pašo ter mleko predelovali v sir in maslo. Človeka, ki je poletje preživel z živino, so imenovali pwaninc, žensko pa pwaninka.

Med pastirji zato niso bili le moški, temveč tudi ženske, starejši in mladi. Njihovo življenje je bilo naporno, vendar ga je zaznamovala tudi močna navezanost na planino in pripravljenost pomagati drug drugemu.

Zjutraj molža, čez dan paša

Pastirski dan se začne zgodaj. Krave je treba dvakrat na dan pomolsti, jih odgnati na pašo ter poskrbeti za mleko in mlečne izdelke. Delo ne pozna prostih dni in ni odvisno od lepega vremena. »Težko je dobiti koga, ki bi zjutraj ob štirih vstal, šel v hlev in pasel krave v dežju. To ni za vsakega,« pravijo pastirji.

Med najstarejšimi pastiricami je 86-letna Fani Trobevšek, ki na Veliko planino prihaja že več desetletij, pastirica pa je že več kot 15 let. Pred tem je delala na domači kmetiji. Tudi danes njen vsakdan zaznamujejo molža, priprava hrane in skrb za živino. Letos imajo šestnajst krav, ki jih molzejo dvakrat na dan. Mleka je manj, zato ga nimajo dovolj za izdelavo večjih količin sira. Fani tako izdeluje predvsem trniče, pastirjem in domačim pa pripravlja tudi žgance.

»Tujci imajo radi naš sir. Ko pokusijo trnič, so čisto navdušeni. Pa kislo mleko in žgance tudii,« se nasmehne. Pri delu ji pomaga sorodnica Ivana, ki na planini pase že devet let. Odkar je upokojena, ima za življenje na planini več časa, svoj prosti čas pa še vedno najraje preživlja v gorah.

Krave še vedno pridejo peš

Trobevškovi so eni redkih, ki svoje krave na planino še vedno priženejo peš. Večino živine danes prepeljejo, njihove krave pa iz doline hodijo nekaj več kot pet ur. Pot dobro poznajo in vedo, kam morajo iti. Živino nato tudi znotraj planine premikajo med različnimi pašniki, ki so danes večinoma zavarovani z električnimi pastirji in ograjami.

Obiskovalci morajo biti ob kravah previdni. Živali so lahko plašne, zlasti če se jim ljudje preveč približajo, jih obkrožijo ali se postavijo med kravo in njenega telička. Krave lahko brcnejo ali se poženejo proti človeku, zato jih je treba opazovati s spoštljive razdalje in jih ne vznemirjati.

Ko se megla spusti na pašnike

Čeprav Velika planina poleti privablja številne izletnike, ne smemo pozabiti, da se nahaja v visokogorju. Vreme se lahko spremeni v nekaj minutah, tudi sredi poletja pa se čez planoto lahko vije gosta megla. V njej se ne izgubijo le obiskovalci, ampak tudi krave. »Enkrat smo kravo iskali celo noč. Na koncu pa smo ugotovili, da je bila ves čas čisto blizu koče,« se spominjajo pastirji.

Še bolj neprijetne so nevihte. Strele bobnijo nad planino in pogosto udarjajo v skale, močan veter pa se zaganja v pastirske bajte. Tudi v slabem vremenu se na planini znajdejo obiskovalci, ki zavetje poiščejo pri pastirjih. Ko se približa nevihta, krave običajno stečejo proti gozdu. Navadnega dežja pa se ne bojijo. »Njim dež nič ne škodi. Še boljše jim je, ker ni muh. Ko je sonce, jih muhe grizejo, v dežju pa lahko mirno pasejo.« Marsikateri obiskovalec na planino pride v kratkih hlačah in brez toplih oblačil. Fani je nekaterim že posodila oblačila, da jih v hladnem in mokrem vremenu ne bi zeblo.

Pred epidemijo je bilo med obiskovalci več Slovencev, danes pa prevladujejo tujci. Ti so pogosto presenečeni nad hitrimi spremembami vremena, hkrati pa navdušeni nad pastirskim življenjem in domačimi mlečnimi izdelki.

Med pastirji vlada posebno tovarištvo

Čeprav je pastirsko življenje naporno in se delovni dan začne že zgodaj zjutraj, med pastirji vlada veselo in živahno vzdušje. Med seboj si pomagajo in skupaj rešujejo vsakdanje izzive.

Pomemben del skupnosti je tako imenovani Parlament, kjer se pastirji srečujejo, pogovarjajo in dogovarjajo o skupnih opravilih. »Parlament je bil vedno poln. Tam se je vse zmenilo – kdo bo kosil, kdo bo krave gnal in kdo je kaj ušpičil.«

Izmenjujejo novice, praznujejo rojstne dneve in si priskočijo na pomoč, kadar jo kdo potrebuje. »Saj smo si vsi sosedje v pomoč. Če kdo česa ne more, se vse zmenimo v Parlamentu.«Skupnost povezuje tudi petkova tlaka. Takrat pastirji skupaj kosijo pašnike in okolico Zelenega roba ter opravijo druga dela, s katerimi skrbijo za urejenost planine. »Ko prideš gor, pozabiš na vse težave v dolini. Zrak je drugačen, ljudje so drugačni,« življenje na planini opiše Fani.

Sončne celice namesto sveč

Pastirsko življenje se je skozi leta precej spremenilo. Nekoč so v bajtah svetili s svečami, danes pa imajo številni stanovi sončne celice. Elektriko uporabljajo za razsvetljavo, hladilnik in molzni stroj, ki največ energije porabi predvsem ob zagonu. »Včasih smo imeli sveče, zdaj pa imamo sončne celice. Na sončno energijo delata tudi hladilnik in molzni stroj.«

Danes imajo bajte urejeno tudi zbiranje odpadnih voda, greznice in drugo osnovno infrastrukturo, ki nekoliko olajša življenje na planini. Kljub temu ostaja bivanje preprosto in tesno povezano z naravo ter ritmom živine.

Preskarjeva bajta ohranja podobo nekdanjega življenja

Kako skromno so nekoč živeli pastirji, danes prikazuje Preskarjeva bajta, v kateri je urejen Pastirski muzej. Gre za bajto, ki je bila po drugi svetovni vojni obnovljena po prvotni ovalni zasnovi.

V njenem središču je bil majhen prostor za pastirja z odprtim ognjiščem, okoli njega pa prostor za živino, ki je s svojo toploto ogrevala tudi bivalni del. Pastirjev prostor ni imel oken, dimnika ali drugega udobja, oprema pa je bila preprosta in večinoma izdelana iz lesa. V muzeju so danes na ogled pripomočki za molžo, kuhanje ter izdelavo masla in sira. Nad ognjiščem so pastirji nekoč sušili tudi trniče.

Trnič je mnogo več kot le sir

Trnič ni nastal le kot posebnost in okras, temveč tudi zaradi potrebe po čim daljši obstojnosti mleka. Iz skute so pastirji oblikovali značilne kepe, jih okrasili z lesenimi ornamenti, imenovanimi pisave, in jih posušili. Po izročilu so pastirji dva trniča podarili svojim izbrankam kot znamenje naklonjenosti in zvestobe. Pisava na trniču je bila hkrati nekakšen osebni podpis izdelovalca. Zavod za turizem in šport Kamnik si danes prizadeva ohranjati in oživljati tradicijo izdelovanja trniča. Obiskovalcem želijo približati njegovo zgodbo, način izdelave in pomen, ki ga ima v pastirski dediščini Velike planine.

Pastir je hkrati kmet, sirar in varuh dediščine

Čeprav je sodobna oprema delo nekoliko olajšala, pastirstvo ostaja zahtevno. Nina Irt iz Zavoda za turizem in šport Kamnik je povedala, da ji je Robert Gradišnik pojasnil, kako raznoliko je danes delo pastirja.

Pastir namreč ni le pastir, temveč mora biti hkrati tudi kmet in sirar. Ker na planino prihaja veliko obiskovalcev, mora znati predstaviti življenje na planini, pojasniti njene posebnosti, ponuditi domače izdelke in skrbeti za stik z gosti. Obenem je vodnik, pripovedovalec, turistični delavec in varuh kulturne dediščine. »En človek tako v sebi združuje kar šest različnih poklicev,« je povedala Nina Irt. Vsi pastirji pa niso enako vešči nastopanja, pripovedovanja in prodaje svojih izdelkov. »Nekateri svoje delo odlično opravljajo, vendar ga obiskovalcem težje predstavijo. Tudi pri tem bi jim morali pomagati,« je še poudarila.

Od nekajmesečne sezone ni mogoče živeti vse leto

Nina Irt je pastirje vprašala, kakšno podporo bi potrebovali za dolgoročno ohranitev pastirstva na Veliki planini. Kot eno od možnih rešitev so izpostavili, da bi jim država lahko pomagala s kritjem prispevkov in davčnih obveznosti skozi vse leto. Pastirska sezona traja le tri ali štiri mesece, kljub temu pa od pastirjev zahteva popolno prisotnost. Tisti, ki imajo redno zaposlitev, za tako dolgo obdobje praviloma ne morejo dobiti dopusta, saj jih delodajalci več mesecev ne morejo čakati. Po drugi strani ljudje z manjšo kmetijo zgolj od prihodkov, ustvarjenih v času kratke pašne sezone, ne morejo preživeti vsega leta.

Pastirstvo zato postaja vse bolj deficitaren poklic. S podobnimi težavami se srečujejo tudi v Bohinju in drugih krajih, kjer še ohranjajo planinsko pašništvo. Pastirji sami opozarjajo, da mlajših skoraj ni več. »Mladi ne bi več pasli. Težko je. Zjutraj moraš zgodaj vstati, molsti in iti za živino. Če dežuje, si moker, če je sonce, te žge.«

Suša pomeni manj trave in manj mleka

S pomanjkanjem vode in sušo se srečujejo tudi pri drugih pastirjih, kjer imajo deset krav, od tega jih trenutno molzejo pet. »Suša se pozna tudi na planini, saj je manj trave, zaradi pomanjkanja vode pa krave dajejo manj mleka. Vse izdelujemo doma, po postopkih, ki jih poznamo in ohranjamo že vrsto let. Sir mora zoreti približno en mesec, njegova izdelava pa zahteva veliko časa – včasih delamo pozno v noč,« so povedali na kmetiji Pr’ Škof.

Poleg suše jim težave povzročajo tudi toča, močan veter in nevihte. Opozarjajo pa tudi na obiskovalce, ki ne poznajo življenja na planini in se živalim približujejo neprimerno.

Obraz nekdanjega pastirskega življenja

Med najbolj prepoznavnimi obrazi Velike planine je tudi 79-letni Andrej Prešeren iz Stahovice, ki na planino prihaja že 29 let. Nekoč je bil tudi sam pastir in je skrbel za krave. »Vsako jutro sem jih odgnal na pašo. Z njimi moraš lepo ravnati in se z njimi pogovarjati. Če jih ne tepeš, te ubogajo,« pravi.

Danes ob gostišču Zeleni rob v tradicionalnih pastirskih oblačilih obiskovalcem predstavlja nekdanje življenje na planini. Prodaja razglednice, se fotografira s turisti in iz vrbovega lesa izdeluje piščali, ki jih pogosto podari otrokom. Njegova prisotnost obiskovalcem približuje podobo pastirja, kakršna počasi izginja, hkrati pa opominja, da tradicija ne živi le v muzejskih predmetih, temveč predvsem v ljudeh, njihovih zgodbah in znanju.

Planina brez pastirjev bi izgubila svojo dušo

Brez pastirjev in krav bi se odprti pašniki postopoma začeli zaraščati, z njimi pa bi izginil tudi pomemben del kulturne krajine, tradicije in identitete Kamnika. »Pastirstvo na Veliki planini izumira, zato se moramo vsi skupaj potruditi, da ga ohranimo. Velika planina brez pastirjev, krav, njihovega znanja in tradicionalnih izdelkov ne bi bila več enaka. Mediji imate pri tem pomembno vlogo, saj lahko ljudi opozarjate na težavo in pomagate pri iskanju rešitev,« je poudarila Nina Irt.