Ko se delovnik v službi konča, se za številne kmete v Kamniku in Komendi začne delo v hlevu in na polju. Kmetovanje jim pogosto ne zagotavlja dovolj dohodka za preživetje, zato vanj vlagajo tudi del plače. Ob slabih letinah, nizkih odkupnih cenah in vse več obveznostih ostaja odprto vprašanje, kdo bo njihovo delo nadaljeval. S kmetijskima svetovalcema Urško Burja in Marjanom Cudermanom, ki pokrivata Kamnik, Komendo in del Mengša, smo se pogovarjali o vsakdanu tukajšnjih kmetov, stiskah ob predaji kmetij ter pomenu njihovega dela za lokalno pridelavo hrane in ohranjanje kulturne krajine.
Kakšna je bila letošnja kmetijska sezona?
Marjan: Sezona je bila zelo podpovprečna. V Kamniku imamo praktično vsako leto opravka z naravnimi nesrečami: leta 2022 je bila huda suša, leta 2023 uničujoče poplave in pozeba, letos pa ponovno pozeba, toča in suša. Tri leta po poplavah še vedno ni vse sanirano, pa že nastaja nova škoda.
Urška: Tam, kjer je letos najprej klestila toča, pozneje pa je nastopila suša – zlasti na območju Mengeškega polja, Podgorja, Komende in Most –, so bili izpadi pridelka marsikje celo 100-odstotni. Tudi travinje je bilo zaradi pomanjkanja padavin močno prizadeto; kmetje poročajo, da je bilo na izpostavljenih legah pridelka za krmo tudi za več kot polovico manj. Kmetje se s temi nenehnimi nihanji in vremenskimi ekstremi izjemno težko spopadajo.
Koliko kmetij pokrivata kot kmetijska svetovalca?
Marjan: Pokrivava Kamnik in Komendo ter manjši del Mengša, kjer imava približno dvajset kmetij.
Urška: V Kamniku in Komendi subvencije letos uveljavlja malo manj kot 700 kmetij. Približno desetina jih prideluje samo še krmo in nima več živali. Poleg tega je še približno 30 kmetij, ki imajo proizvodnjo in nekaj živali, vendar subvencij ne uveljavljajo.
Kako se je tukajšnje kmetijstvo spremenilo v zadnjih dveh desetletjih?
Urška: Med letoma 2000 in 2020 je v Kamniku kmetijstvo opustilo nekaj več kot sto kmetij, število kmetij z govedorejo pa se je zmanjšalo za več kot dvesto. Število govedi se je ohranilo. To pomeni, da se število kmetij zmanjšuje in da se živinoreja koncentrira na manjšem številu večjih kmetij. Nekatere se prestrukturirajo. Pri drobnici se nekoliko povečujeta tako število živali kot število kmetij.
Marjan: Kmetovanje si prilagodijo tako, da ga lahko opravljajo ob službi. Intenzivno mlečno proizvodnjo je težko usklajevati z redno zaposlitvijo, zato nekateri namesto reje molznic izberejo obliko reje, ki jo lažje usklajujejo s službo.
Koliko kmetij se lahko preživlja samo s kmetovanjem?
Marjan: Ocenil bi, da okoli deset odstotkov. Nekoč sta se lahko dva preživljala s petimi kravami, danes pa je lahko že 30 molznic za eno delovno mesto premalo, če upoštevamo vse stroške in vlaganja.
Urška: Predvsem so to mlečne kmetije ali tiste, ki se ukvarjajo z gozdarstvom ali imajo dopolnilne dejavnosti. Za Kamnik sta značilna hribovit teren in bolj ekstenzivno kmetovanje, za Komendo pa intenzivnejša mlečna proizvodnja, pitanje, poljedelstvo in zelenjadarstvo.
Kakšna je obremenitev tistih, ki poleg kmetovanja hodijo še v službo?
Urška: Na našem območju je takih največ. Ko pridejo iz službe, ne počivajo, ampak hitijo poskrbet za živino in krmo. Odvisni so od vremena, zato se pogosto takoj usedejo na traktor. To je dvojna obremenitev, ki se je ljudje ne zavedajo dovolj. Zaradi stresa in hitenja lahko zmanjka pozornosti, zlasti na hribovskih kmetijah, kjer so razmere zahtevnejše, kar lahko pripelje do nesreč. Starejši so takšnega dela vajeni, mladi pa si želijo tudi nekaj prostega časa. Kmetijska politika bo morala upoštevati tudi to.
Kakšna je realna ekonomska slika kmetovanja v primerjavi z vtisom, ki ga ima javnost?
Marjan: Kmetijstvo je v bistvu edina panoga, kjer proizvajalec ne postavlja cene svojih izdelkov, ampak mu jo določijo odkupovalci – mlekarne in klavnice. Odkupna cena mleka se trenutno giblje med 35 in 40 centi za liter, kar ne pokriva niti osnovnih stroškov pridelave. Zato ne preseneča podatek, da je v zadnjih 20 letih v Kamniku in celotni Sloveniji propadlo kar 80 odstotkov mlečnih kmetij.
Urška: Javnost pogosto vidi le nov traktor in dobi zmoten vtis, da se v kmetijstvu cedita med in mleko ter da kmetje nenehno le jamrajo. Vendar traktor na hribovskih kmetijah ni nikakršen luksuz, ampak nujno delovno orodje, potrebno za varno delo na strminah. Tudi stroji se izrabijo in pomenijo ogromen finančni vložek, ki ga kmet ob nizkih odkupnih cenah le s težavo odplačuje.
Kako pomembne so subvencije za preživetje manjših kmetij?
Marjan: Nekateri povedo, da jim prav subvencije omogočajo nadaljevanje kmetovanja. Veliko pomenijo plačila za območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost. Pri okoljskih ukrepih pa gre za nadomestilo za izpad dohodka. Če kmet zaradi varovanja habitatov ne sme kositi do določenega datuma, izgubi del krme oziroma njene kakovosti. Plačilo naj bi nadomestilo ta izpad, hkrati pa mora kmet izpolnjevati predpisane obveznosti.
Urška: Zelo. Mlečna kmetija ima prihodek vsak mesec, hribovska brez mlečne proizvodnje tega nima. Če njen nosilec hodi v službo, pogosto del plače vlaga nazaj v kmetijo. Še težje je starejšim z nižjimi dohodki.
S kakšnimi administrativnimi ovirami se kmetje soočajo pri posodabljanju kmetij in prilagajanju na sušo?
Marjan: Pri razpisih za nepovratna sredstva se soočamo s paradoksom. Mladi bi radi kmetije posodabljali, a so merila za točkovanje in razpisni pogoji tako zahtevni, da zahtevajo izdelavo zapletenih poslovnih načrtov ter ogromne investicije, pogosto nad 50.000 ali 70.000 evrov. To si lahko privoščijo le največji. Izjemno primanjkuje preprostih razpisov za male kmetije, kakršni so bili včasih, ko je kmet lahko kandidiral za 5.000 evrov in si brez zapletene birokracije kupil potreben priključek.
Urška: Podobno je pri namakanju. Vsi govorijo o nujnosti namakanja zelenjave ob suši, a so postopki za pridobitev vodnih dovoljenj izjemno dolgotrajni in zapleteni. Ko pride suša in kmet vodo najbolj potrebuje, da mu pridelek ne propade v nekaj dneh, pa se sooči s prepovedmi in inšpekcijami. Kmet se tako znajde v primežu togih predpisov, od katerih je odvisen njegov celoletni pridelek.
Kmetje pogosto opozarjajo tudi na neživljenjske predpise pri okoljskih ukrepih. Kje se to najbolj opazi?
Marjan: Predvsem pri togih koledarskih datumih. Na določenih naravovarstvenih območjih predpisi določajo, da se pred točno določenim datumom ne sme kositi trave ali pasti živine, na primer zaradi varstva ptic ali metuljev. V praksi pa to pomeni, da trava postane prestara, oleseni in izgubi vso hranilno vrednost. Živali takšne krme nočejo jesti. Datumi bi morali biti prožni – prilagojeni vremenu v posameznem letu in nadmorski višini parcel, ne pa zabetonirani v pravilnikih.
Ali lahko predelava in neposredna prodaja izboljšata dohodek?
Urška: Pri neposredni prodaji lahko kmet dobi več, ker je manj posrednikov. V Kamniku in Komendi ima dopolnilne dejavnosti registriranih 73 kmetij, od tega 69 v Kamniku. Največ je dejavnosti, povezanih s kmetijstvom in gozdarstvom, predelavo mleka pa ima registrirano 14 kmetij.
Marjan: Vse kmetije se ne morejo preusmeriti v predelavo. Potrebni so prostori, oprema, znanje in čas. Nekdo mora biti stalno doma, dejavnost pa mora prinesti dovolj dohodka, da ni treba ob njej hoditi še v službo.
Urška: Potrošniki radi povedo, da želijo lokalno hrano, vendar pogosto niso pripravljeni plačati njene dodane vrednosti.
Ali lahko slaba letina koga prisili v opustitev kmetovanja?
Marjan: Zagotovo, predvsem starejše, ki že razmišljajo, koliko časa bodo še zmogli.
Urška: Če zaradi pomanjkanja krme prodajo živali, ker ne zmorejo stroškov njenega nakupa, bodo zelo težko ponovno začeli. Kmetije, ki ostajajo, pogosto prevzemajo zemljišča tistih, ki prenehajo kmetovati. Lastništvo večinoma ostane enako, lastniki pa površine oddajo v najem.
Kako se kmetijstvo prilagaja podnebnim spremembam?
Marjan: Iščejo se bolj prilagodljivi hibridi in druge rastline. Možnosti so tudi pašništvo, rastlinjaki in namakanje.
Urška: Nekaj možnosti je v nižinskem delu, višje pa so večinoma travniki.
Kaj na terenu kmetom poleg vremena trenutno povzroča največ preglavic?
Urška: V Kamniku močno primanjkuje veterinarskih storitev za rejne živali, saj se je tamkajšnja veterinarska služba pred časom zaprla. Kmetje morajo ob težkih porodih ali nujnih stanjih čakati na veterinarje iz Domžal, Kranja ali Žalca, kar pogosto traja več kot pol ure in je za žival lahko usodno.
Kamnik slovi po planinskem pašništvu. Kakšno je stanje na planinah in kje se kažejo največji izzivi za prihodnost?
Urška: V občini Kamnik imamo kar osem agrarnih oziroma pašnih skupnosti – poleg Velike, Male in Gojške planine še Menino, Limovsko planino, Dol in druge. V slovenskem merilu smo po številu agrarnih skupnosti na tretjem mestu, takoj za Kobaridom in Tolminom, po površini planin pa celo na drugem mestu. Tradicionalna planinska paša je pri nas izjemno močna in ključna za ohranjanje krajine.
Marjan: Glavni izziv za naprej bodo pastirji. Planinska paša traja približno 100 dni in zahteva stalno prisotnost človeka na planini. Trenutno so to večinoma upokojenci, ki še imajo čas in voljo. Kdor ima redno službo, ne more biti tri mesece na planini. Ko sedanje generacije pastirjev ne bo več, jih bo izjemno težko nadomestiti.
Kako se pašništvo usklajuje z vse večjim turističnim obiskom?
Urška: Kmetje na Veliki planini imajo težave zaradi približevanja obiskovalcev živalim, psov, iztrebkov in parkiranja na kmetijskih zemljiščih. Nekateri obiskovalci planino dojemajo kot etnografsko vas, kjer lahko hodijo povsod, tudi v zasebne objekte.
Krave lahko ščitijo teleta, vznemirijo jih tudi psi in ljudje, ki se jim zaradi fotografiranja preveč približujejo. Obiskovalci morajo spoštovati pravila, živali in zasebno lastnino. Planina je nekomu še vedno delovno okolje.
Ali se kmetje na vajinem območju srečujejo tudi s težavami zaradi divjih zveri?
Marjan: Da, na Menini planini se to redno dogaja. Vsako leto zabeležimo dva do tri primere napadov, predvsem volka, pa tudi medveda.
Urška: V resnici je takih dogodkov ali opažanj med pet in deset na leto, le da se o tem v javnosti premalo govori. Za kmeta to ne pomeni le neposredne gospodarske škode, ampak tudi velik stres in strah, ko pošlje živino na pašo.
Ali kmetje nasprotujejo naravovarstvenim ukrepom?
Marjan: Ne nujno. Pri projektu LIFE-IP NATURA.SI, pri katerem so pod Kamniškim vrhom spremljali prisotnost močvirskega mečka, sem videl, da nekateri ukrepe brez težav sprejmejo, če razumejo njihov namen in so vključeni v pogovor. Odpor nastane, če imajo občutek, da jim nekdo nekaj vsiljuje. Premalokrat jih vprašamo, kako bi bili sami pripravljeni izvajati varstvo narave.
Tudi pri spremembah vodovarstvenih območij imajo kmetje občutek, da niso bili dovolj vključeni. Strožja pravila lahko pomenijo dodatno birokracijo, stroške in omejitve pri gradnji. Možnosti soodločanja je premalo.
Kaj bi morala kmetijska politika bolj upoštevati?
Urška: Različne pogoje posameznih območij. Veliko pozornosti je usmerjene v ravninska in intenzivna območja, težave pa imamo tudi drugje.
Marjan: Pomembna je tudi lokalna podpora. Kjer občina ne stoji za kmetijstvom, je kmetom še težje.
Urška: Občini Kamnik in Komendo moramo pohvaliti, saj imata razpise za kmetijstvo in dopolnilne dejavnosti. Možnosti vidim tudi pri povezovanju kmetov s turističnimi ponudniki in razvoju prodaje lokalnih izdelkov.
Koliko vajinega svetovanja poteka na terenu?
Urška: Na žalost zelo malo, čeprav sva terenska svetovalca. Tudi nas zaposluje birokracija.
Marjan: Približno 90 odstotkov stikov s kmeti imamo v pisarni in deset odstotkov na terenu. Veliko terenskega dela je povezanega s strokovnimi mnenji, ocenjevanjem posledic suše in spremljanjem posevkov. To ni enako neposrednemu tehnološkemu svetovanju na kmetiji.
Urška: Osebni stik mi pomeni največ. Sama prihajam s hribovske kmetije in mi je ta odnos blizu. Kmetje mi zaupajo tudi osebne stvari. Ob takem stiku najbolje vidiš, kaj se dejansko dogaja.
V pogovoru sta omenila, da se kmetje danes soočajo z izjemnimi psihosocialnimi stiskami. Kako hudo je to v resnici in zakaj se o tem ne govori?
Urška: To je ena največjih tabujskih tem, duševne stiske pa spremlja huda stigma. Kmetje o svojih psihičnih stiskah ne upajo govoriti, na terenu pa je tega ogromno. Kmet je pod nenehnim pritiskom zaradi negotovosti ob vremenskih ujmah, finančne zadolženosti, strahu pred napadi zveri na pašnikih ter neobvladljive birokracije in strahu pred inšpekcijami. Starejši kmetje se v tem svetu digitalizacije in predpisov počutijo popolnoma nemočne in preobremenjene.
K temu se pridružijo še težki odnosi znotraj družine, zlasti ob dedovanju in prenosu kmetije, o katerih se doma pogosto premalo pogovarjajo.
Marjan: Kmetijstvo je delo brez urnika in brez dopusta. Ko se človek znajde v težavah – bodisi finančnih bodisi osebnih –, pogosto ostane s svojimi skrbmi povsem sam. Na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije je sicer na voljo brezplačna psihosocialna pomoč, v okviru katere strokovnjakinja nudi oporo kmetom v duševnih stiskah. Kmete poskušamo obveščati in jih spodbujati, naj poiščejo pomoč, vendar je med njimi še vedno prisoten močan sram.
Urška: Velikokrat se zgodi, da pride kmet k nama v pisarno pod pretvezo urejanja subvencij ali dokumentacije, v resnici pa potrebuje le človeka, ki ga bo poslušal. Na koncu si kot svetovalec polovični psiholog. Včasih njihovega problema ne moreš rešiti s predpisi, lahko pa jim daš občutek, da niso sami in da njihovo delo ter njihova stiska nekomu nekaj pomenita.
Zakaj mladi ne vidijo prihodnosti v kmetovanju?
Marjan: Pri manjših kmetijah pogosto ne vidijo računice, nimajo časa ali imajo druge interese. Ponekod naslednikov ni, drugod nimajo interesa nadaljevati. Povprečna starost nosilcev kmetij je po moji oceni med 55 in 60 leti in se še povečuje.
Urška: Kmetom pogosto zastavim vprašanje, kaj so jim govorili starši, ko so bili mladi. Odgovorijo: »Pojdi v službo, da ne boš delal tako kot jaz na kmetiji.« Poklic kmeta se je razvrednotil skozi generacije. Pri nas je izraz kmet pogosto celo žaljivka, moral pa bi označevati spoštovan poklic. Mladi upravičeno gledajo tudi na možnosti za razvoj in dohodek.
Kako težka je predaja kmetije nasledniku?
Urška: Starejše skrbi, da bodo izgubili svojo vlogo in besedo ali da zanje ne bo nihče poskrbel. Bojijo se tudi, da bodo mladi kmetovanje opustili. O prevzemu in dedovanju se družine pogosto premalo pogovarjajo. Ko nosilec onemore, se šele začnejo spraševati, kdo bo nadaljeval.
Marjan: Težava so tudi nizke pokojnine. Nekateri kmetujejo še naprej, ker se s pokojnino težko preživljajo. Po štiridesetih letih dela bi moral človek ob predaji kmetije imeti zagotovljeno dostojno življenje.
Kje vidita dolgoročno rešitev za boljši položaj kmeta v družbi?
Urška: Pri vzgoji. Začeti moramo že v vrtcih in šolah. Otroci danes mislijo, da hrana nastane v trgovini in da je krava vijolična kot v reklami za čokolado. Presekati moramo ta miselni vzorec. Privzgojiti jim moramo spoštovanje do odgovornega in družbeno koristnega poklica kmeta.
Zakaj ljudje kljub težavam vztrajajo in kaj z njihovim delom ohranjamo?
Urška: Zaradi pripadnosti in vzgoje. Čutijo, da morajo nadaljevati.
Kmet ohranja kulturno krajino in življenje na podeželju. Tega bi se morali bolj zavedati. Vsak izgubljeni hektar pomeni manj možnosti za pridelavo hrane. Ko se zemljišče zaraste, ga je pogosto zelo težko vrniti v obdelavo. Zato je pomembno ohraniti kmetijska zemljišča in preprečevati njihovo pozidavo.
