Kako tradicijo in kulturno dediščino Dnevov narodnih noš in oblačilne dediščine približati sodobnemu času? Na Zavodu za turizem in šport Kamnik so kot odgovor zasnovali dve predstavi. Lani, ko je bila rdeča nit festivala Bela krajina, je nastal Zeleni Jurij, letos, ob Gorenjski kot osrednji temi, pa Zlatorog. Obe glasbeno-plesni interpretaciji kamniških umetnikov sta pokazali, kako tradicijo premišljeno prevesti v glasbo, gib in vizualno podobo ter jo tako približati mlajšemu občinstvu.
Pobuda za obe predstavi je prišla z Zavoda za turizem in šport Kamnik oziroma Boštjana Štormana. Ker je večji del svoje poklicne poti povezan z gledališčem in kulturo, v kamniškem zavodu kot vodja prireditev skrbi za organizacijo in razvoj programskih in uprizoritvenih vsebin. Želja je bila, da Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine, ki že drugo leto zapored v ospredje postavljajo eno od slovenskih pokrajin, ne bi ostali zgolj pri predstavitvi njene kulturne, pripovedne in oblačilne dediščine, temveč bi iskali tudi načine, kako jo približati današnjemu času. »Tradicija je pogosto tesneje povezana s starejšimi generacijami, mladi pa so tisti, ki jo bodo lahko ohranjali in razvijali v prihodnosti. Zato želimo ti dve generaciji povezovati – tradicijo in sodobnost postaviti z roko v roki,« pojasni Štorman, ki je pri obeh predstavah sodeloval pri oblikovanju idejne in vsebinske zasnove ter pri produkcijski pripravi.
Tradicija kot izhodišče za novo umetniško ustvarjanje
Pot do povezovanja so našli v slovenskem pripovednem izročilu, legendah in ljudskih zgodbah, povezanih s pokrajino, ki jo festival posamezno leto postavi v ospredje. »Gre za sodobne plesne oziroma odrske predstave, ki tradicionalne zgodbe pripovedujejo z današnjim uprizoritvenim jezikom,« pravi Štorman, ki tovrstno povezovanje vidi kot pomemben del razvoja festivala za prihodnja desetletja. »Če želimo, da bodo Dnevi narodnih noš živi tudi čez dvajset ali trideset let, moramo ob spoštovanju starejših generacij iskati stik z mladimi, saj so prav oni prihodnji nosilci te dediščine,« poudarja. Dodaja, da so želeli pokazati tudi ustvarjalni potencial tradicije. Štorman sodelujočim ustvarjalcem poda osnovna izhodišča v obliki scenarija oziroma dramaturškega okvira, v katerem začrta zgodbo, ključne motive in poudarke. Vse drugo je plod avtorjeve ustvarjalne svobode. »Čeprav gre za sodelovalen ustvarjalni proces, se mi zdi pomembno, da vsak od sodelujočih v predstavo vnese svoj avtorski izraz,« poudarja.
Štorman je po lanskem Zelenem Juriju za letošnji festival izbral slovensko ljudsko pripovedko o Zlatorogu, neranljivem kozlu z zlatimi rogovi, ki predstavljajo ključ do zaklada. V zgodbi mladi lovec zaradi ljubezni do krčmaričine hčere in želje po bogastvu ustreli Zlatoroga, vendar se žival po zaužitju triglavskih rož pozdravi. Lovec v slabi vesti zaradi svojega ravnanja pred Zlatorogom omahne v globino, ta pa v jezi uniči cvetoče gorske livade.
»Iščem predvsem zgodbo, ki je močno povezana s pokrajino, hkrati pa ima dovolj izrazito simboliko, atmosfero in dramaturški potencial, da jo lahko prenesemo v sodoben odrski oziroma plesni jezik,« pojasni Štorman in dodaja, da je legenda le izhodišče in ne nekaj, česar bi se morali pri uprizoritvi dobesedno držati. »Iz nje vzamemo motive, like, odnose in sporočila ter jih skupaj z ustvarjalci razvijemo v novo predstavo. Prav v tem vidim zanimivo povezavo: zgodba lahko prihaja izpred več sto let, način, kako jo povemo, pa pripada današnjemu času. Tako dediščina ne ostaja samo spomin na preteklost, ampak lahko postane nekaj živega, kar nagovarja tudi nove generacije.«
Ne samo gib, pomembni so tudi kostumi
V primerjavi z lanskim Zelenim Jurijem, pri katerem sta zgodbo v živo pripovedovala Barbara Božič in Tone Ftičar, letošnji Zlatorog nima spremne besede. Zgodbo tako pripovedujeta predvsem gib in glasba. Koreografijo je tudi letos pripravila Kamničanka Ana Medvešček, koreografinja, plesna trenerka in vodja Plesnega kluba Šinšin. Da bi se pri Zlatorogu izognila ponovitvi pristopa iz lanskega Zelenega Jurija, je tokrat pri svojem delu združila moči s Šinšinovo plesno pedagoginjo in koreografinjo Simono Kočar. V predstavi so nastopile Manca Andrić v vlogi Zlatoroga, Nina Oblak kot deček oziroma lovec, Živa Babnik kot deklica in Hana Pinosa kot trgovec, medtem ko so vloge belih žena oziroma kozorogov prevzele Vita Pogačar, Ela Uštar, Teja Svetic, Lili Godec, Ula Koželj in Eva Hace. Intenzivne vaje, tudi do osem ur dnevno, so potekale od začetka avgusta.
Tudi Ana je v koreografiji iskala ravnotežje med tradicijo in sodobnimi pristopi. »Ne glede na zvrst plesa kot koreograf vedno izhajaš iz sebe ter iz razumevanja zgodbe in likov. Te nato skozi preplet plesalčevih sposobnosti na svoj način interpretiraš gledalcem,« pojasni Kamničanka. Zgodba o Zlatorogu je po njenem mnenju zelo dinamična in ponuja veliko možnosti za razvoj in interpretacijo giba ter odnosov med liki. Hkrati, poudarja Ana, je zgodba še kako aktualna: »Eden težje razumljivih delov je zagotovo človekova odločitev, da zaradi zlatih rogov ubije žival. Zelo zanimiva se mi zdi povezava med odnosom človeka do narave nekoč in danes. Čeprav se zgodba dogaja v preteklem času, ni danes nič drugače. Človeški pohlep ne pozna meja v izkoriščanju narave in iskanju materialnega bogastva.«
Ker so Dnevi narodnih noš močno povezani z oblačilno dediščino in vizualno podobo, so v Šinšinu razmišljali tudi o kostumih plesalcev. »Kljub tradicionalnemu značaju predstave smo ubrali sodobnejši pristop k oblačilom, saj smo želeli tudi z zunanjo podobo poudariti povezavo med tradicijo in sodobnim časom,« razloži Ana, ki kljub samokritičnosti po navdušenem odzivu občinstva – tako lani kot letos – občuti predvsem hvaležnost do vseh sodelujočih.
Glasba in koreografija nastajata vzporedno
Tretji pomemben steber predstave je glasba Gašperja Selka. Kamničan, trobentač, skladatelj in producent, je za Zlatoroga ustvaril avtorsko glasbo. O njenem nastanku in povezovanju tradicije s sodobnimi glasbenimi pristopi pravi: »Iskanje ravnovesja med prepoznavnim ljudskim izročilom, sodobnim zvokom in glasbo, ki omogoča ples, je ustvarjalni izziv. Cilj je poslušalcu ponuditi zanimivo in drugačno, a hkrati dostopno in poslušljivo glasbeno izkušnjo. Predvsem je težko najti primerne skladbe, ki bi hkrati podprle dogajanje in zgodbo. Dodaten izziv predstavlja moj glasbeni izraz, ki je drugačen in na trenutke zelo eksperimentalen.«
Gledalci Zlatoroga so v glasbenih kompozicijah lahko slišali nekatere ljudske napeve, ki jih je Selko preoblikoval po svoje. Obenem je iskal različne zvoke, ki ponazarjajo posamezne elemente zgodbe: trobljenje v rog ob pojavu Zlatoroga ter različne kovinske zvoke in udarce, ko se pojavi motiv trgovca. Pri bolj pozitivnih motivih, kot sta narava in ljubezen, je vključil bolj naravne in ušesom prijazne zvoke. Njihovo nasprotje so surovi in grobi zvoki, ki ponazarjajo neživost, zlobo in druge negativne elemente zgodbe. »Tako kot lani sem uporabil nekatere žive posnetke, jih na svoj način ”posamplal” in jim dodal zanimive efekte. V svojih skladbah rad iščem kontraste, dodajam linije, ki so namenoma nekoliko iz intonacije, vendar dodajajo napetost. Ne branim se niti surovih zvokov, ki zarežejo v spremljavo lepe melodije. Minimalizem in ponavljanje določenih vzorcev sta prav tako del mojega glasbenega izraza in se pogosto pojavljata v glasbi projekta.«
Kot osrednja elementa predstave glasba in koreografija nastajata vzporedno. »Včasih se najprej zgodi zvok, drugič pa gib postane izhodišče za glasbo,« pove Selko. Njegovo sodelovanje z Ano in Simono temelji predvsem na iskrenosti in odprtosti, saj morajo kljub različnim umetniškim pogledom pripovedovati isto zgodbo. »Če nekaj ni dobro, si to povemo, prav tako pa se brez zadržkov pohvalimo, ko nekaj deluje.«
Prav s prepletanjem različnih umetniških zvrsti in pogledov tradicija zaživi na novo in tako dobi možnost nagovoriti generacije, ki je ne doživljajo več tako kot predhodne, a bodo v prihodnje ključne za njeno ohranjanje in nadaljnji razvoj.
