Katja Rebolj, sicer doktorica biokemije, že več kot desetletje deluje kot nabiralka divjih rastlin in plevelov. »Narava ponuja rešitve, ki jih pogosto spregledamo,« poudarja Trzinka, ki se ob tem sprašuje o napredku naše družbe, saj skupaj z njim izginja del znanja, ki je bilo našim prednikom povsem samoumevno. Narava ni le njen drugi dom, temveč jo dojema tudi kot veliko učiteljico, pri kateri je v ospredju preprosta logika – vsako dejanje ima posledico, nepremišljena tudi svojo, pogosto visoko ceno, zato jo pri delu vodita umirjenost in premislek.
Po izobrazbi ste doktorica biokemije, danes pa vas poznamo kot nabiralko. Kako je prišlo do tega nenavadnega poklicnega obrata?
Kot znanstvena raziskovalka sem delala v laboratoriju. V slovenski znanosti je precej običajno, da raziskovalci za določen čas odidejo v tujino, vendar sama zaradi majhnih otrok tega nisem želela storiti. Zato sem se vključila v različne projekte, a med nenehnim menjavanjem nisem našla dela, ki bi mi zares ustrezalo. Takrat sem se začela ukvarjati z nabiralništvom. Prvi koraki so bili nabiranje divjih rastlin za restavracijo Luda, kasneje pa še za druge restavracije. V istem obdobju sem na poslovni akademiji zmagala tudi s projektom piškotov z divjimi okusi. Oboje še vedno počnem, vendar v precej manjšem obsegu. Trajalo je kar nekaj let, da sem ugotovila, kako lahko počnem nekaj, kar me veseli, in hkrati od tega tudi živim.
Pa so vas divje rastline zanimale že prej?
Vse skupaj se je zgodilo precej spontano. Zdelo se mi je, da gre za neizkoriščen potencial. Vedno me privlačijo stvari, pri katerih vidim možnosti za razvoj, in divje rastline so bile zame prav to. Če pogledamo naravo, je veliko stvari zelo logičnih. Spomladi, ko ljudem pogosto primanjkuje mineralov in drugih hranil, je divjih užitnih rastlin največ. Narava ponuja rešitve, ki jih pogosto spregledamo. Ker imam sposobnost opazovati takšne povezave, sem v tem prepoznala področje, na katerem lahko ustvarjam.
Gozd je torej postal vaš ”laboratorij”. Kako je videti življenje nabiralke in kako poteka vaš tipični dan?
Pravzaprav nimam tipičnega dneva. Veliko je odvisno od tega, s čim se v določenem obdobju ukvarjam. Včasih organiziram dogodke, kar pomeni predvsem delo za računalnikom. Drugič snemam videovsebine, pri katerih se prepletajo terensko, strokovno in tehnično delo. Moje delo je v resnici zelo raznoliko. Nisem ves čas v gozdu, kot si marsikdo predstavlja ob besedi nabiralka, a prav ta kombinacija različnih nalog mi najbolj ustreza in mi je pri delu tudi najbolj všeč.
Nabiralništvo se na prvi pogled zdi preprosto, vendar zahteva veliko znanja. Koliko vam pri tem pomaga znanstveno ozadje iz biologije in biokemije?
Vsako zelišče lahko uporabljamo kulinarično ali terapevtsko, pri čemer je vse odvisno od odmerka, načina uporabe in dela rastline, ki ga uporabljamo. Nabiralništvo je zato lahko tako preventiva kot tudi kurativa. Biokemija mi najbolj pomaga pri razumevanju meja med užitnim, strupenim, kulinaričnim in zdravilnim. Pri zeliščih se pogosto zgodi, da so uporabljene količine premajhne, da bi imele terapevtski učinek. Po drugi strani pa lahko pretiravanje prinese neželene posledice. Zato se nabiralništvo in biokemija zelo lepo dopolnjujeta.
Dober primer so spremembe v razumevanju zdravilnih rastlin v primerjavi s časom patra Ašiča pred približno petdesetimi leti. Takrat so gabez uporabljali tudi notranje (v obliki čaja in tinktur), danes pa vemo, da vsebuje pirolizidinske alkaloide, ki se lahko kopičijo v jetrih in predstavljajo zdravstveno tveganje za razvoj raka na jetrih. Zato se gabez uporablja le omejen čas in izključno za zunanjo uporabo (v mazilih in tinkturah). Podobno velja za lapuh, ki vsebuje sorodne spojine. Tudi pri lipi se je razumevanje s časom spremenilo. Danes je ne priporočamo za dolgotrajno in redno uživanje v večjih količinah. To ne pomeni, da je ne smemo piti, ampak da je treba upoštevati količino in dolžino uporabe. Sodobna znanost nam omogoča boljše razumevanje učinkov rastlin in njihove varne uporabe.
Kaj pa biologija? Pri tem gre predvsem za poznavanje rastlin?
Tako je. Veliko svojega dela posvečam učenju varnega prepoznavanja rastlin, da se ljudje izognejo nevarnim zamenjavam. Tudi sama se nenehno izobražujem. Imam botanično mentorico, sodelujem z različnimi botaniki in se vključujem v strokovne projekte. Prek botaničnega društva in širše botanične skupnosti redno nadgrajujem svoje znanje. To skušam nato prenesti ljudem na čim bolj praktičen način – kako rastlino pravilno določiti, uporabljati in koliko jo je smiselno nabrati. Pomemben del nabiralništva je tudi odgovoren odnos do narave. Če je neka rastlina na določenem območju redka, je ne bomo nabirali. Prav na teh načelih temeljijo tudi moji tečaji: na varnem prepoznavanju rastlin in razumevanju njihovih uporabnih oziroma koristnih lastnosti.
Kako pa naj se učenja lotijo začetniki?
Začetnikom vedno priporočam učenje v živo. Danes obstaja veliko nabiralniških delavnic, pa tudi festival nabiralništva, ki poteka junija, in septembrski festival divje hrane FesDivjal, kjer lahko rastline spoznamo neposredno v naravi. Tak stik v živo je še vedno najboljši način učenja.
Na voljo so tudi aplikacije za prepoznavanje rastlin, ki so pri nekaterih vrstah že zelo natančne, vendar se pri drugih še vedno zelo zmotijo. Največja težava je, da lahko pride do zamenjave med užitnimi in strupenimi rastlinami. Zato aplikacij ne smemo uporabljati kot edinega vira pri določanju rastlin za prehrano.
Koristne so tudi knjige, vendar je treba paziti, kdaj so bile napisane. Znanje o rastlinah se razvija in nekatere informacije, ki so veljale pred desetletji, danes ne držijo več.
Podobno velja za splet, kjer je prav tako veliko napačnih informacij. Težavo predstavljajo različna ljudska poimenovanja rastlin. Ena rastlina ima lahko več imen, isto ime pa se lahko uporablja za različne vrste. To pogosto vodi v zmedo in napačne razlage.
Tudi pri informacijah na družbenih omrežjih je potrebna velika mera kritičnosti. Ljudje pogosto delijo informacije brez preverjanja virov ali strokovnega znanja, saj ne nosijo odgovornosti. Zato svetujem, da ljudje informacije vedno preverijo pri zanesljivih virih ali strokovnjakih.
Se ljudje obračajo tudi na vas s tovrstnimi vprašanji?
Da, precej pogosto. Ljudje me na delavnicah ali po elektronski pošti prosijo za pomoč pri prepoznavanju rastlin ali pri vprašanjih glede njihove uporabe. Vedno se trudim odgovoriti, čeprav včasih zaradi drugih obveznosti odgovor na e-sporočila prispe nekoliko pozneje.
Kljub razmahu digitalnih orodij poudarjate pomen osebnega stika. Zakaj?
Ne glede na to, koliko tehnologije uporabljamo in kako sodobno je naše delo, je bistvo nabiralništva še vedno zelo preprosto: človek človeku. Na koncu se vse vedno vrne k odnosom med ljudmi in k izmenjavi znanja ter izkušenj.
V nabiralništvu je eno temeljnih vprašanj, kje je nabiranje sploh primerno. Danes se pogosto srečujemo z različnimi oblikami onesnaženja, zato ni dovolj, da poznamo le rastline. Obstajajo sicer indikatorske vrste, ki nam lahko veliko povedo o kakovosti rastišča, vendar na koncu pogosto potrebujemo tudi informacije ljudi, ki območje poznajo. Treba je vprašati, kaj se je na določeni zemlji dogajalo v preteklosti, kako se je uporabljala in kakšne posege je doživela. Takšnega znanja nam ne more dati nobena aplikacija ali umetna inteligenca. Prav zato ostaja osebni stik tako pomemben.
Kot ste omenili, je junija potekal četrti festival nabiralništva. Kako razširjeno in priljubljeno je danes nabiralništvo v Sloveniji?
Ljudje imajo do nabiralništva precej različen odnos. Nekaterim se zdi nesmiselno, da bi hodili v naravo in nabirali rastline, ker ne poznajo prednosti, ki jih to prinaša. Ko pa začnem govoriti o tem, da lahko v naravi ”naberejo” magnezij, vitamin C ali druge koristne snovi, marsikdo začne na nabiralništvo gledati drugače. V naravi namreč najdemo številne kakovostne vire hranil, vendar se tega pogosto ne zavedamo. Ko ljudje ugotovijo, da lahko koristno uporabijo tudi rastline, ki so jih prej obravnavali kot plevel oziroma nadlogo, jih to navduši. Nabiralništvo ima veliko prednosti, ki jih marsikdo odkrije šele, ko se vanj nekoliko poglobi. Poleg tega ljudem veliko pomeni tudi stik z naravo. Mislim, da zanimanje za nabiralništvo v zadnjih letih narašča.
S kakšnim namenom se ljudje udeležujejo delavnic v okviru festivala?
Ko smo pred približno petimi leti organizirali prvi festival, je bilo med obiskovalci veliko začetnikov. Danes pa prihaja vse več ljudi, ki že nabirajo rastline, vendar želijo svoje znanje poglobiti ali spoznati nove načine uporabe. Gre namreč za izjemno široko področje. Na mojem trimesečnem spletnem tečaju na primer obravnavamo skoraj 200 različnih rastlin. Začetnikov pa to ne sme prestrašiti. Vedno svetujem, da začnejo pri treh dobro poznanih rastlinah oziroma plevelih, ki rastejo na njihovem vrtu. Ko jih dobro spoznajo, lahko postopoma širijo svoje znanje. Veliko ljudi prihaja tudi zato, da preverijo in potrdijo svoje znanje. Želijo biti prepričani, da rastline pravilno določajo in jih varno uporabljajo.
Omenjate, da v naravi najdemo kakovostne vire hranil. Kakšne so prednosti divjih rastlin v primerjavi z gojenimi? Ali lahko rečemo, da so divje rastline superhrana?
V Sloveniji imamo izjemno bogastvo rastlinskih vrst. Kot primer bi izpostavila adaptogene – rastline, ki pomagajo telesu pri prilagajanju na stres in obremenitve. Če pogledamo police trgovin s prehranskimi dopolnili, bomo našli predvsem adaptogene azijskega izvora. Pogosto pozabljamo, da imamo tudi pri nas rastline s podobnimi lastnostmi. Nabiralništvo želi preseči to miselnost – ljudi želimo podučiti, kaj ponuja naša narava, da ne bi najprej posegali po uvoženih rešitvah, ki so, ne morem rečidrugače, drugorazredne.
Naš klasičen adaptogen je kopriva. Ker je tako pogosta in običajna, je pogosto ne dojemamo kot nekaj posebnega. Uporabljamo jo lahko kot živilo, denimo v juhah ali kot špinačo, hkrati pa ima tudi številne tradicionalno priznane terapevtske uporabe. Pogosto se uporablja pri težavah s prostato, utrujenosti in izgorelosti.
Kopriva ima pomembno mesto tudi v slovenski zeliščarski tradiciji. Pater Ašič je priporočal mešanico, ki jo je imenoval formula KRRT – sestavljajo jo kopriva, rman, regrat in trpotec. O njej je dejal: »Kdor uporablja KRRT-formulo, ne bo šel kmalu v krtovo deželo.« Gre za štiri rastline, ki jih pozna skoraj vsak Slovenec, in že z njihovim pravilnim vključevanjem v prehrano ali vsakdanje življenje lahko naredimo veliko za svoje dobro počutje.
Pri terapevtski uporabi koprive je pomembno tudi pravilno nabiranje. Liste nabiramo pred cvetenjem. Ko rastlina začne cveteti in tvoriti semena, se poveča vsebnost oksalne kisline v obliki kristalov, ki so težki za ledvice. Takrat raje počakamo na semena, ki so prav tako zelo cenjena in hranilno bogata.
So rastline, kot so kopriva, trpotec, rman in regrat, za nas še posebej koristne tudi zato, ker rastejo v našem okolju?
Obstaja tradicionalno prepričanje, da so domače rastline ljudem iz istega okolja bolj prilagojene, kar pa znanstveno ni potrjeno. Pomembno je razlikovati med kulinarično in terapevtsko uporabo rastlin. Za kulinariko je pomembno predvsem to, da imamo sveže rastline pri roki in jih lahko vključimo v jedi. Pri zdravilni uporabi pa je treba biti precej bolj natančen. Rastline nabiramo v suhem vremenu, običajno po nekaj dneh brez dežja, dopoldne, ko se rosa že posuši. Tako dobimo surovino najboljše kakovosti za nadaljnjo uporabo.
Kdaj se je znanje o divjih rastlinah začelo izgubljati? Naše babice in prababice so bile vendarle prave zakladnice tega znanja.
Prav zato sem zasnovala projekt Etno zapis. K temu me je spodbudila gospa Dušica Kunaver, ki mi je nekoč rekla: »Katja, samo še pet let časaimaš.« S tem je mislila na generacijo ljudi, ki še nosi veliko tradicionalnega znanja o rastlinah in naravi.
Največ znanja se je izgubilo po drugi svetovni vojni, ko je prišlo do hitre mehanizacije in sprememb v načinu življenja. Ljudje, ki so odraščali pred tem obdobjem, so o rastlinah vedeli izjemno veliko. Danes poskušamo ohraniti vsaj del tega znanja in ga povezati s sodobnim razumevanjem narave.
V okviru projekta smo organizirali delavnice v domovih za starejše in zbirali pričevanja o tem, kako so rastline uporabljali nekoč. Nastala je e-knjiga, hkrati pa smo v Trzinu ponovno zasadili zeliščni vrt, ki ga je pred tem poškodovala poplava. Dve leti smo izvajali fitoremediacijo oziroma naravno čiščenje tal s pomočjo ajde, saj je za gojenje zelišč kakovost zemlje izjemno pomembna.
Projekt ni bil namenjen le zbiranju znanja o rastlinah, temveč tudi ohranjanju širše kulturne dediščine. Organizirali smo ljudski večer s petjem ljudskih pesmi, med katerimi številne omenjajo rastline. Tudi to je del dediščine, ki smo jo želeli obuditi.
Kako se danes preverja tradicionalno znanje naših prednikov? Ali znanost raziskuje in potrjuje učinkovine, o katerih so govorile stare generacije?
Velik del znanja še vedno temelji na dolgoletnih izkušnjah in opazovanju. Ljudje si pogosto težko predstavljajo, koliko opazovanja in praktičnega dela še vedno stoji za poznavanjem rastlin. Seveda pa se vse bolj opiramo tudi na znanstvene raziskave in meritve. Želela bi si, da bi jih bilo še več. V Evropi znanost ni zrasla iz tradicionalnih medicinskih sistemov, kot je denimo tradicionalna kitajska medicina, kjer so tradicionalno znanje in raziskave tesneje povezani. To pogrešam. Evropski pristop je bolj farmacevtsko usmerjen, zato je povezovanja med tradicionalnim znanjem in sodobno znanostjo pogosto manj.
Vi dobro poznate oba svetova – znanstvenega in tradicionalnega. Delujete tudi na področju povezovanja?
Trenutno ne. Nekaj časa sem razmišljala o tem, da bi se vrnila v laboratorijsko okolje, vendar se za to nisem odločila. Morda v prihodnosti. Zato pa poskušam svoje ideje uresničevati skozi različne projekte. Veseli me, da znanost napreduje in da danes veliko bolje razumemo številne rastline ter njihove učinke. Želela bi si predvsem, da bi naša uradna medicina več pozornosti namenjala tudi fitoterapevtskim pristopom. Pri nas zdravniki praviloma ne pridobijo veliko znanja o zdravilnih rastlinah. Zato se ljudje, ki v okviru klasične medicine ne najdejo vseh odgovorov, pogosto obračajo na zeliščarje. Nastane vrzel med uradno medicino in področjem zdravilnih rastlin, v kateri se žal lahko pojavijo tudi različni šarlatani. Želela bi si več sodelovanja in sistemskih rešitev. Za nekatere rastline že obstajajo raziskave, ki kažejo njihove potencialne učinke, vendar se to znanje le redko prenese v vsakodnevno zdravstveno prakso. Prav povezovanje različnih pristopov bi lahko ljudem prineslo največ koristi.
Narava je vaš drugi dom. Kako jo dojemate in kaj vam pomeni?
Naravo dojemam kot veliko učiteljico. V njej je zelo malo nesmislov. Če ta način razmišljanja prenesemo v svoje življenje, hitro ugotovimo, da imajo tudi naša dejanja posledice. Kadar delamo stvari brez pravega razloga ali premisleka, za to prej ali slej plačamo ceno. Prav to me narava nenehno uči. Tudi pri svojem delu se trudim, da stvari počnem premišljeno, z jasnim namenom in usmeritvijo.
Vaše delo je zelo raznoliko. S čim se danes največ ukvarjate?
Moje delo danes temelji predvsem na treh področjih. Prvo so tečaji in delavnice, tako spletne kot v živo. Drugo je pisanje knjig. Doslej sta izšli dve moji knjigi, obe sta uspešnici, Narava vedno zmaga in Zdravilni pleveli: rastline prihodnosti. Tretje področje pa so različni projekti, povezani z izobraževanjem in nabiralništvom.
Kot nabiralka divjih rastlin ste začeli s kulinariko, pri tem sodelovali z vrhunskimi kuharji in celo v Netflixovi seriji Restavracije na robu. Poleg tega pišete knjige in vodite delavnice. Kateri del vašega poklica vas najbolj izpolnjuje?
Če bi lahko izbirala, bi največ časa namenila pisanju knjig. Čeprav pišem precej počasi, mi je ta proces zelo blizu. Morda je to povezano tudi z ritmom narave, o katerem sva govorili prej. Z veseljem bi več časa namenila tudi nabiranju za vrhunske kuharje. Manj pa bi se izpostavljala v javnosti. Na začetku sem si težko predstavljala, da bom nastopala pred kamero ali vodila večje skupine ljudi. Danes mi je to precej bolj domače, saj sem se z leti tega naučila.
Veliko poudarjate tudi odgovorno nabiralništvo. Kaj to pravzaprav pomeni?
Odgovorno nabiralništvo pomeni predvsem spoštljiv odnos do okolja in ljudi. Večina zemljišč, na katerih nabiramo, ima lastnika, zato ga moramo upoštevati. Pogosto slišim zgodbe, kako je nekdo nabiral na travniku, ko je prišel lastnik zemljišča. Ko so se pogovorili, so celo skupaj nabiralirastline. Takšni primeri kažejo, da je odnos med ljudmi pomemben.
Odgovornost se ne nanaša le na spoštovanje lastnine. Pomembno je tudi poznavanje ogroženih in zavarovanih vrst. Če vemo, da je neke rastline malo, je preprosto ne nabiramo. Treba se je poučiti o ogroženih rastlinah. Dober primer je arnika, katere populacije so se marsikje zmanjšale zaradi nepravilnega in čezmernega nabiranja. Pri njej lahko naberemo le cvetne liste in pustimo, da se seme razvija naprej. Če pobiramo cele rastline, dolgoročno ogrožamo obstoj vrste.
Ali tudi vi danes v naravi opažate negativne spremembe, ki jih pred dobrimi desetimi leti, ko ste začeli, ni bilo?
V primerjavi z mojimi začetki niso tako izrazite. Največje spremembe opažam pri letnih časih. Jeseni so danes bistveno daljše kot nekoč. V preteklosti je bila prva slana pogosto že septembra, danes pa jo lahko dočakamo šele decembra. Zaradi tega imajo številne rastline, ki običajno rastejo spomladi, jeseni še eno obdobje rasti. Dober primer je regrat, ki ga jeseni pogosto nabiramo zaradi novih mladih listov. Spremenili so se tudi nekateri tradicionalni časi nabiranja. Črnega trna na primer nekoč nismo nabirali pred prvo zmrzaljo, danes pa bi bili plodovi do takrat pogosto že prezreli ali pa bi jih pojedle ptice.
Poleg premikanja letnih časov opažamo tudi vse več vremenskih ekstremov. Zato bodo v prihodnosti najuspešnejše tiste rastline, ki se bodo sposobne hitro prilagajati spremembam in se po poškodbah hitro obnoviti. Takšni so prav zdravilni pleveli, ki jih opisujem v svoji knjigi.
Veliko delujete tudi v lokalni skupnosti. Kako pomembno se vam zdi takšno delo, čeprav Trzin velja za precej urbano okolje?
Lokalna skupnost mi veliko pomeni. Trenutno pripravljamo projekt Rožni vrt, v okviru katerega bomo vzpostavili razpršen vrt vrtnic na različnih lokacijah po občini. Posamezne zasaditve bodo tematsko zasnovane – od slovenskih in papeških do jedilnih vrtnic.
V resnici bodo vrtnice predstavljale predvsem izhodišče za širšo zgodbo o biotski raznovrstnosti (biodiverziteti). Ob zasaditvah bomo vzpostavljali tudi cvetoče travnike, travnate pasove, gnezdilnice in druge elemente, ki podpirajo življenje v urbanem prostoru. Njihov namen je, da bi ljudje nehali siromašiti svoje vrtove in okolico.
To je eden prvih projektov, ki se dotika urbane biotske raznovrstnosti v Sloveniji. V zadnjih desetletjih smo namreč okolje močno poenostavili. Izginile so mejice, zmanjšalo se je število cvetočih površin, s tem pa tudi število žuželk. Posledice se kažejo v celotni prehranski verigi. Če izginejo žuželke, izgine hrana za številne druge živali. V Trzinu smo leta 2021 med tradicionalno akcijo prenosa dvoživk prenesli približno 300 žab. Letos takšne akcije sploh ni bilo mogoče izvesti, ker žab ni več. Ko začnejo izginjati živali, je to opozorilo, da se v okolju dogajajo pomembne spremembe. Prav zato je urbana biotska raznovrstnost veliko več kot le strokovni izraz. Gre za prizadevanje, da ustvarimo bolj zdravo, odporno in prijetno okolje za življenje ljudi in drugih organizmov.
Kdaj bo projekt zaživel in kaj si od njega obetate?
Projekt se začenja jeseni. Po Trzinu bo zasajenih več rožnih vrtov, posamezne lokacije pa bodo tudi označene, tako da si jih bodo obiskovalci lahko ogledali. Največji izziv pri takšnih projektih ni sama zasaditev, temveč vključevanje in izobraževanje ljudi. Najtežje je skupnosti približati pomen biodiverzitete in spodbuditi aktivno sodelovanje. Prav v tem vidim največjo nalogo projekta.
Trzin izstopa po številnih okoljskih in naravovarstvenih projektih, čeprav gre za majhno in precej urbano občino.
Prav zato se mi zdi to še toliko pomembnejše. Če takšnih projektov ne znamo izpeljati v lokalni skupnosti, kjer živimo in ki jo dobro poznamo, potem jih bomo težko uspešno izvajali drugje. Spremembe se vedno začnejo v neposrednem okolju.
