»Če delaš z otroki in mladostniki, preprosto ne moreš imeti zaprtega srca,« je prepričana Mojca Volkar Trobevšek, ki je pred kratkim postala učiteljica leta 2026. Čeprav se svojemu poklicu predaja z vsem bitjem, njen svet sega daleč prek zidov učilnice. Je avtorica dokumentarnih filmov in književnih del; letos je sodelovala pri filmu ZaPisane gore in prejela nagrado za kratko zgodbo Pone-srečanje. Ob tem neutrudno snuje projekte, ki povezujejo mlade, gore in kulturo. Mojca s svojim delom dokazuje, da je iskrenost najplemenitejša oblika poguma – in da še vedno šteje.
Nedavno si postala učiteljica leta. Prvi občutki so se najbrž že nekoliko polegli. Kako danes doživljaš ta naziv?
Zelo sem počaščena. To je veliko priznanje, čeprav ga ne razumem kot naziv za najboljšo učiteljico, temveč sebe dojemam kot glasnico vseh učiteljev oziroma promotorko našega poklica. Verjetno smo vsi učitelji leta izbrani predvsem zato, ker delamo z gorečnostjo, predanostjo in posebno energijo. Naša naloga je, da izpostavimo številne pozitivne plati svojega dela. To je namreč lep poklic, v katerem lahko človek veliko da drugim.
Izbor in osvojeni naziv prinašata tudi prepoznavnost in z njo izpostavljenost. Ali ti je bilo težko stopiti v ospredje?
Ker veliko ustvarjam, se ves čas gibljem na robu medijske prepoznavnosti. Pa vendar se mi je bilo težko izpostaviti, saj je učiteljski poklic zelo na udaru. Ljudje radi presojajo naše delo. Ker so jo nekoč obiskovali, se vsi spoznajo na šolo. Pred odločitvijo, da pristopim v izbor, sem morala razčistiti sama pri sebi. Predlagal me je človek, ki ga zelo spoštujem, zato sem nominacijo čutila kot odgovornost, ki jo moram sprejeti. Nisem pa pričakovala zmage in sem bila zelo presenečena.
Ali se je v tem kratkem času od zmage prepoznavnost izkazala za pozitivno ali je že prinesla tudi negativne vidike?
Nekaterim gredo takšni izbori na živce, nekateri jih ignorirajo, večina ljudi pa deli navdušenje z mano. V tem času, ko v sistem vzgoje in izobraževanja spet prihajajo spremembe, se mi zdi zelo pomembno opozarjati na stvari, ki niso v redu. Tega pa ljudje pogosto ne želijo slišati. Zato verjamem, da bo moj glas še toliko bolj pomemben, saj ga resnično razumem kot glas našega ceha.
Omenjaš, da si z nazivom postala glasnica vseh učiteljev. Kako pomembna je po tvojem mnenju povezanost med učitelji – za dobro šolo in dober šolski sistem?
Šolski kolektiv je zelo pomemben za vzdušje na šoli. Imam srečo, ker je naš kolektiv povezan, nimamo zdrah, prepirov, zelo dobro se razumemo. To je zelo odvisno od ravnatelja in njegove zmožnosti povezovanja sodelavcev. Tako prejšnji ravnatelj kot zdajšnja ravnateljica naše šole sta dobra v tem.
Pomembna je tudi povezanost na občinski ravni. Že nekaj let imamo občinske aktive, v okviru katerih se učiteljice in učitelji slovenščine in drugih predmetov srečujemo, povezujemo in izmenjujemo izkušnje.
Učiteljski glas je pomemben, a ga odločevalci premalo poslušajo. Kljub temu se moramo zavedati, da imamo glas, ko stopimo skupaj. Pomembno je, da to storimo, ko se odloča o pravilnikih in zakonih, ki jih moramo učitelji spoštovati. Recimo, ko prenavljajo učne načrte, kar se pri nas zadnje čase dogaja zelo pogosto, bi nas bilo pametno poslušati, saj smo mi praktiki v učilnici.
Katere spremembe si najbolj želiš videti v naših učilnicah?
Predvsem si želim, da bi se pritisk, ki ga izvajamo na otroke, umiril. To je ključno. Povzročajo ga predvsem naša visoka pričakovanja, posledično ocenjevanje in zbiranje točk. Vpis v srednjo šolo je zelo stresen, enako velja za fakulteto. Številni otroci ga niso več pripravljeni prenašati. Razlogov je več, a eden od glavnih je zagotovo preobremenjenost. Pa ne samo s šolskimi obveznostmi, teh je še najmanj, ampak z vsemi informacijami, s katerimi so obdani. Mnogi so ves čas na pametnih telefonih. Otroci danes vsak dan prejmejo toliko informacij, kot smo jih mi nekoč morda v enem letu ali celo več. Zaradi tega so pogosto raztreseni, brez prave koncentracije in težko ohranjajo pozornost. Otrok, ki je ves čas izpostavljen številnim dražljajem, se preprosto ne zmore za dve uri umiriti in zbrano učiti. Poleg tega imajo današnji otroci ogromno dejavnosti. Šola, žal, ni več na prvem mestu. V številnih družinah imajo prednost športne dejavnosti in glasbena šola. S tem sicer ni nič narobe – prav nasprotno, lepo je, da otroci razvijajo svoje talente in zanimanja. A zaradi tega šola ne bi smela izgubljati svojega pomena.
Kakšne so rešitve? Preproste najbrž ne.
Začne se v družini. Prepričana sem, da mora šola vzgajati, vendar lahko predvsem dopolnjuje oziroma dodaja k domači vzgoji. Vse se začne doma – že s tem, da otroku ne damo pametnega telefona prezgodaj, ga ne vpišemo na veliko različnih dejavnosti in kot družina cenimo znanje, lepo vedenje, zdrav način življenja, knjige, branje in kulturo. To so temelji.
V šoli se zelo jasno vidi razlika med učenci, ki odraščajo v takšnem okolju, in tistimi, ki te sreče žal nimajo – ker starši nimajo bodisi dovolj časa bodisi energije, da bi se jim lahko posvečali na tak način. Prav tu nastajajo velike razlike med otroki.
Kako z vsem tem znanjem in razumevanjem otroškega sveta vstopaš v razred? Katere metode poučevanja uporabljaš, da presegaš običajne predstave o učiteljskem delu?
Danes učitelj ni več zgolj posredovalec znanja – veliko učiteljev to že razume in tudi živi. Smo mentorji, nekateri bi rekli celo ”coachi”. Učitelj je odrasla oseba, ob kateri se otrok uči, kako biti odrasel človek. Mi smo tisti, ki v šolo prinašamo širino, pogled na življenje, ne le informacij. Do informacij danes ni težko priti. Veliko bolj pomembno je, da jih znaš razložiti, jih postaviti v pravi kontekst in predvsem nagovoriti otroka kot osebo. Ključen je pristen stik, odnos – brez tega danes preprosto ne gre več. Učitelj nima več avtoritete a priori; zgraditi si mora osebno avtoriteto.
Sama se trudim z učenci vzpostaviti čim bolj iskren in zaupen odnos, seveda tudi s pomočjo učnih vsebin. Imam srečo, da poučujem slovenščino, kjer je književnost izjemno hvaležno izhodišče za pogovore. Kadarkoli je mogoče, poskušam vsebino aktualizirati in jo povezati z življenjem učencev. Ko obravnavamo Prežihovega Voranca, Cankarja in druge avtorje, se pogovarjamo o družini, odnosih, stiskah. Vedno začnemo pri njih. Tako v besedah, ki jih je nekdo zapisal pred sto leti, prepoznajo tudi del svoje izkušnje. Suhoparno podajanje informacij danes pri mladih vse pogosteje naleti na gluha ušesa.
Tudi na odpor?
Tudi – ampak iskreno, upora sem vesela. Danes je namreč veliko otrok in mladostnikov že tako apatičnih, da se niti ne upirajo več. Preprosto se odklopijo od zunanjega sveta. To je posledica vseh dejavnikov, o katerih sva govorili prej.
Veliko otrok je danes v stiski. Dovolj je, da se vprašamo, koliko časa na dan sploh preživimo s svojimi otroki in koliko smo zares prisotni v njihovem življenju. Tega časa je vedno manj. Otroci pa se niso spremenili toliko, da tega stika ne bi več potrebovali. Učitelj ga ne more nadomestiti. Otrok potrebuje starše, tudi v srednji šoli.
Poučevala si tako na mestni (OŠ Marije Vere) kot podeželski šoli (OŠ Stranje). Kako okolje vpliva na odnose med učitelji, učenci in starši?
Zelo. Okolje ima velik vpliv. Sama sicer nimam izkušenj s šolo v velikem mestu, kjer je dinamika drugačna. Na Osnovno šolo Marije Vere imam zelo lepe spomine. Tam sem veliko delala z učenci priseljenci, kar je bila posebna izkušnja. Ti otroci so bili izjemno srčni, sodelovalni in radovedni, čeprav na drugačen način. Veliko sem se naučila od njih, predvsem vztrajnosti. Morda je bilo nekoliko težje reševati določene vedenjske težave, toda mene je delo z vedenjsko zahtevnimi otroki vedno zanimalo. Nikoli nisem imela občutka, da takšni izzivi niso rešljivi, zato sem se tudi na Duplici zelo dobro počutila.
Danes pa delam v bolj podeželskem okolju, kjer je zanimiva mešanica kmečkega okolja in družin, ki so se tja priselile. Zdi se mi, da je tukaj okolje nekoliko bolj tradicionalno in ljudje potrebujejo več časa, da sprejmejo novosti. Otroci so veliko bolj povezani z naravo. Še vedno imajo določene vsakodnevne rutine, ki jih v mestih pogosto ni več. Veliko jih po pouku odide domov na kosilo k babicam, čeprav pri nas skoraj vsi radi jedo v šoli, ker imamo odličnega kuharja. Naši oddelki podaljšanega bivanja niso tako številčni kot v mestnih šolah. Tudi popoldanske dejavnosti niso tako izrazito v ospredju. Otroci so radi doma, gredo na polje, v gozd, na igrišče. Več časa preživijo v naravi in več se družijo. Zaradi tega so pogosto bolj umirjeni in lažje sledijo pouku. Na naši šoli je zelo mirno. To nam pogosto povedo tudi zunanji obiskovalci.
Omenila si, da si včasih težje reševala vedenjske težave. Je šlo predvsem za pomanjkanje izkušenj ali kaj drugega?
Izkušnje so seveda pomembne in pridobiš jih z leti. A po drugi strani mislim, da sem se tudi takrat s takšnimi situacijami dobro spopadala. Verjamem, da obstaja nekaj, čemur pravimo pedagoški eros. To je poseben pedagoški dar, ki ga človek ima ali pa ga nima. Nekaj se da naučiti in natrenirati, toda določena notranja drža je preprosto dana. Kljub vsemu se danes dogaja, da tudi s tem darom ne moreš več doseči nekaterih otrok. Nekateri so v tako velikih stiskah ali pa tako zaprti vase in neodzivni, da preprosto ne najdeš poti do njih.
Neodzivnost je verjetno najtežja.
Res je. Takšni otroci in mladostniki, ki se ne odzivajo, so pogosto skriti pod številnimi plastmi – maskami, obrambnimi mehanizmi, potlačenimi čustvi. Včasih preprosto nimaš dovolj časa, da bi vse te plasti odstranil in prišel do njih. Takrat pogosto pomagajo vsebine. Včasih lahko prav skozi zgodbo dosežeš otroka, ki ga sicer ne moreš nagovoriti neposredno. Sama pogosto poiščem besedilo ali film, za katerega vem, da govori prav o tistem, kar določenega otroka muči. In včasih se zgodi, da se prav s pomočjo te vsebine odpre. To je nekaj res lepega, ko se zgodi.
Da sploh prepoznaš vse te stiske, moraš biti zelo empatična.
Deloma so to izkušnje, veliko pa se tudi dodatno izobražujem. Mislim pa, da je ena največjih težav učiteljskega poklica prav ta, da se učitelji prvi srečujemo z otroškimi stiskami, a za to pogosto nismo dovolj opremljeni. Otroci svojo stisko pogosto kažejo skozi vedenjske težave, samopoškodovanje, motnje hranjenja ali druge oblike vedenja. In prav učitelj je pogosto prvi, ki to opazi, a za spopadanje s takšnimi stiskami nimamo dovolj sistemske podpore. Seveda lahko učencu prisluhneš, mu ponudiš oporo in nato usmeriš k svetovalni službi ali drugim strokovnim institucijam. A tisti prvi trenutek, ko se zaveš, kako velika je otrokova stiska, je pogosto zelo težak. Pogosto sploh ne veš, kaj reči ali kako pristopiti. Prav teh znanj nam najbolj primanjkuje. Učitelji smo vendarle predvsem strokovnjaki za svoje predmetno področje. Nekateri se sicer dodatno izobražujemo tudi na področjih vedenjske problematike in pristopa do tega, a smo le amaterji, ki poskušamo pomagati po svojih najboljših močeh.
Če pogledava še s svetlejše strani – med učenci so tudi izjemno razgledani, radovedni, polni življenja, ki danes dostopne informacije dobesedno srkajo vase.
Seveda, takšni učenci najpogosteje prihajajo iz družin, ki so med seboj zelo povezane in veliko doživljajo skupaj. Otroci tam dobijo zgled za branje, pisanje, šport, obiskovanje kulturnih prireditev, potovanja … In pri takšnih otrocih se hitro vidi radovednost, želja po znanju in odprtost za nove stvari. Z njimi je res lepo delati. Takih otrok ni malo, je pa žal res, da je več tistih, ki jih stvari preprosto ne zanimajo.
Kako potem prilagodiš pouk vsem – tistim najbolj motiviranim, tistim z največjimi težavami in vsem vmes?
Prav tisti ”vmes” so pogosto najbolj spregledani. Učitelji smo se dolžni na poseben, prilagojen način ukvarjati z nadarjenimi učenci in z otroki s primanjkljaji oziroma posebnimi potrebami. To je seveda prav. A med njimi ostajajo povprečni otroci, ki nimajo večjih težav niti ne izstopajo posebej. Ne silijo v ospredje, niso glasni, nimajo izjemnih dosežkov – in prav zato jih pogosto nehote spregledamo. Moj cilj je, da se čim več posvečam prav njim. Danes imamo tudi zelo kompleksne primere. Vedno več je otrok, ki imajo hkrati primanjkljaje in izjemno nadarjenost. V teh primerih učitelj potrebuje veliko znanja, občutka in izkušenj.
Učitelj danes tako ni več le strokovnjak za svoj predmet. Potrebno je široko poznavanje in razumevanje človeka in družbe. Dobro je, če poznaš družinske dinamike, razvojno psihologijo, pozitivne in negativne sodobne trende. Vsaj približno moraš vedeti, kako otroci preživljajo svoj prosti čas, kaj jim polni glave. Tako se jim lahko približaš – predvsem pa jih lažje razumeš.
Kot gornica, scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov, urednica in avtorica širino zagotovo imaš. Je dobra šolska ura bolj podobna dokumentarnemu filmu ali kratki zgodbi?
Oboje. Če pomislimo, kaj zaznamuje kratko zgodbo – osrednji dogodek, nekaj ključnih oseb in predvsem preobrat ali globlji pomen – potem ima dobra učna ura vse to. Najbolj sem vesela, ko pride do tega trenutka preobrata. Ko se nekaj premakne in se zgodi stik. Ko skupaj razmišljamo o isti stvari, se pogovarjamo in tako pademo v temo, da pozabimo, da bo vsak čas zazvonilo. Takrat je učna ura res dobra kratka zgodba. Učenci bi dodali: »Čim krajša, tem boljša.« (smeh) A po drugi strani je učna ura velikokrat tudi dokumentarni film. Med poukom se dogaja vse mogoče – od tega, da se kakšen otrok čustveno zlomi, do tega, da skušajo uro na vsak način zrušiti oz. obrniti sebi v prid. Včasih se tako smejimo, da komaj pridemo do sape, drugič skupaj žalujemo ali se pogovarjamo o težkih stvareh.
Seveda pa obstajajo tudi ure, ki so preprosto dolgočasne. Takšne, ko delamo vaje in utrjujemo snov. Brez drila ne gre. Tako kot v življenju obstaja rutina in večino časa ni vse samo zabavno, pogosto je treba opraviti tudi naloge, ki zahtevajo disciplino in vztrajnost. In prav je, da otroci dobijo izkušnjo, da ni vsaka ura spektakel. Učitelji nismo tam zato, da bi jih ves čas zabavali, ampak da jih nekaj naučimo in jim damo zgled.
Učenci v tebi verjetno ne vidijo le učiteljice, ampak tudi ustvarjalko in osebo, ki počne ogromno različnih stvari. Kako pomembno se ti zdi, da mladi pri učiteljih vidijo širino interesov in ustvarjalnost?
Ah, za njih sem še vedno predvsem učiteljica. Učenci se z našim zasebnim življenjem niti ne ukvarjajo. Seveda jih kaj zanima, a bolj pogosto sem jaz enako slovenščina. (smeh) Rada bi poudarila, da v preteklosti nikoli nisem bila v ospredju jaz kot oseba, ampak predvsem to, kar ustvarjam – knjige, filmi, predstave, prireditve. Večja prepoznavnost je prišla šele v zadnjem času.
Se mi pa zdi pomembno, da vedo, da učitelj ni samo figura pred tablo, ampak polnokrven človek z različnimi zanimanji. Ne zdi se mi nič narobe, če z njimi deliš tudi kakšen drobec svojega sveta. Lahko jim poveš, kako si preživel konec tedna, kaj te zanima. Pogosto jim povem, kaj trenutno berem ali kateri film ali gledališka predstava sta me navdušila, in se pogovarjamo o tem. Pomembno je, da učenci začutijo, kaj njihov učitelj občuduje, spoštuje in ima rad. Tako se učijo, kako biti človek, ne le izobražen posameznik. Razumejo, da življenje ni omejeno samo na šolo in da smo tudi učitelji povsem običajni ljudje z mnogo zanimanji, vprašanji in strastmi.
Učitelji pustijo močan pečat v človekovem življenju. Kako pa učenci oblikujejo tebe?
Zelo uspešno. Od njih se ogromno naučim – tako o svojih dobrih kot šibkih plateh. Pogosto mi s svojim odzivom nastavijo ogledalo. Včasih me streznijo in si moram priznati, da nečesa nisem dobro izpeljala in bi lahko ravnala drugače. Drugič pa me potrdijo v mojem delovanju. Vedno gre v obe smeri.
Predvsem me delajo ranljivo. Če delaš z otroki in mladostniki, preprosto ne moreš imeti zaprtega srca. Oni so pravi mojstri v tem, da človeku odstranijo maske. Tako ali drugače pridejo do tvojega bistva. Če te ne razorožijo s svojo domiselnostjo, humorjem ali znanjem, te pa s potegavščino ali neprimernim vedenjem.
Mislim, da me predvsem učijo, kako biti miren, zrel odrasel človek. Zelo pomembno je, da znaš obvladovati svoje odzive. Otroci te nenehno potiskajo čez meje. Točno vedo, kje imaš šibko točko. Vedo, kako izzvati jezo ali te speljati stran od učne ure. Pri tem so izjemno spretni. In prav zato me učijo notranje trdnosti in obvladanosti – da kljub odprtosti, občutljivosti in ranljivosti ostajam trdna v svojih zahtevah in načrtih.
Biti odprt in ranljiv je zelo zahtevno. Ko se človek nekomu odpre, veliko tvega. Nekateri to izkoristijo. Zato moraš biti zelo ”postavljen”, da znaš ločiti med tem, kdo s tabo manipulira, in kdo prihaja do tebe iz resnične stiske ali z dobrim namenom.
Kaj narediš, ko ugotoviš, da tvoja reakcija ni bila takšna, kot bi si želela?
Grem vase in se vprašam, zakaj mi določene stvari še vedno ne uspejo. Kdaj se odzovem iz bolečine in ne z zdravim razumom ali empatijo? Lahko iskreno povem, da je moja šibka točka apatija. Nič me ne spravi bolj s tira kot človek, ki je popolnoma neodziven. To me spravlja v obup. Enako ignoranca ali posmeh – to me zelo zaboli. In prav z učenci, ki imajo tak način vedenja, je veliko dela – jaz ga imam z njimi in oni z mano.
Šolsko leto se počasi končuje. Ali se tudi učiteljica leta veseli poletnih počitnic tako kot učenci?
Seveda. Učitelji živimo zelo sezonsko življenje. Poletne počitnice za nas pomenijo predvsem odklop – in ta je nujno potreben. Iz vsega, kar sva govorili, je verjetno jasno, da je delo – vsaj na tak način – zelo naporno. Ne le umsko, tudi psihično in telesno. Zato res potrebujemo čas, ko lahko odložimo službo. Odklop nam omogoča, da vse predelamo in se na novo postavimo.
Po počitnicah pa spet pride 1. september. Kakšen je ta datum zate? Je prisotna trema, ali si po poletju že povsem pripravljena na vrnitev?
Tukaj sem res tipična učiteljica. Prvega septembra se iskreno veselim. Takrat vedno malo zadiši po jeseni, ki je moj najljubši letni čas. Zelo rada se vrnem v šolo. Ne bom rekla, da z lahkoto, saj je težko prekiniti poletno brezskrbnost. A prvi september je zame vedno nov začetek. Mislim, da smo učitelji privilegirani, ker imamo v življenju veliko novih začetkov in koncev. To ni poklic, ki bi se vlekel v neskončnost, ampak ima svoj ritem in cikle. Vsako leto znova spoznaš nove otroke, dobiš priložnost, da nekaj začneš drugače – pri učnih vsebinah in tudi pri sebi. To se mi zdi ena najlepših stvari tega poklica.
Čeprav si že dolgo Kamničanka, prihajaš iz Mengša. Kako te je oblikovalo domače okolje in ali si tudi sama imela učitelje, ki so pustili močan pečat?
Mengeš je moj rodni kraj in vem, da so Mengšani zelo ponosni name, kar mi veliko pomeni. Vedno sem vesela in počaščena, ko me povabijo medse.
Tudi sama sem imela nekaj učiteljev in učiteljic, ki so me močno zaznamovali, npr. fantastična razredničarka Darja Pečnik. Bili so sočutni, včasih so spregledali kakšno mojo pomanjkljivost in v meni prepoznali potencial. To je nekaj najlepšega, kar lahko učitelj naredi za otroka. Mislim, da bi moral imeti vsak otrok vsaj enega takšnega učitelja – nekoga, ki ni samo posredovalec informacij, ampak učitelj za življenje. Imela sem srečo, da sem takšne imela tako v osnovni kot v srednji šoli, in za to sem jim iskreno hvaležna.
Med njimi moram omeniti Ivo Ciglar in Marjo Kodra, srčni in strokovni profesorici, ki sta me učili na kamniški gimnaziji in me spodbudili k študiju slovenščine in primerjalne književnosti, pozneje tudi k poučevanju. Posebej bi izpostavila tudi slikarja in učitelja likovne umetnosti Lojzeta Kalinška. Nekoč je pohvalil mojo risbo in mi rekel, naj se ne bojim svoje ustvarjalnosti. Mislim, da ima prav on veliko zaslug za to, da sem pozneje postala ustvarjalka.
Ne nazadnje si tudi mama trem sinovom. Z možem, ki je učitelj športa, oba delata z mladimi – kako to vpliva na vajino starševstvo?
To bi bilo verjetno najbolje vprašati najine otroke. (smeh) Zagotovo pa zaradi svojega dela zelo dobro vidiva, kako pomembno je, da družina deluje. Vsak dan opazujeva, kako otrok doživlja svet in kako se vede, kadar doma stvari niso v redu. Zato sva verjetno precej dosledna in tudi stroga starša. Če vprašaš najine otroke, bi verjetno rekli, da ves čas ”teživa”.
Najini otroci so pač otroci učiteljev. Po eni strani je to morda malo smola, po drugi strani pa tudi sreča. Odraščajo v hiši, polni knjig. Od nekdaj so obkroženi z branjem, dobrimi filmi, glasbo, športom in gorništvom. Zdi se mi, da skušava tudi doma ustvarjati tisto širino, ki bi jo rada predala učencem v šoli. Seveda pa to pomeni tudi določene omejitve. Z možem se zelo zavedava, kako močno digitalna tehnologija vpliva na otroke, zato najini sinovi za zdaj še nimajo pametnih telefonov, kar se kaže kot dobra odločitev. Moj mož je nekoč lepo rekel: »Majhni otroci imajo pametne starše ali pa pametne telefone.« Strinjam se z njim.
