Življenjska pot Štefke Mlakar je pretkana z neusahljivo energijo, predanostjo pedagoškemu poklicu in globoko ljubeznijo do ljudskega izročila, ki se je začela s prvimi otroškimi nastopi na dvorišču v rodnem Zagradcu. Kot legendarna učiteljica in ustanoviteljica folklorne dejavnosti je v Mengšu pustila neizbrisen pečat, saj ni le podajala znanja, temveč je s svojo strogo ljubeznijo in spoštovanjem do soljudi oblikovala vrednote številnih generacij. Za svoje izjemno življenjsko delo in neprecenljiv doprinos h krajevni identiteti je letos, pri dopolnjenih 93 letih, postala prva častna občanka v zgodovini občine Mengeš.
Od domačih nastopov do pohorskih gozdov
Njena življenjska pot se je začela v Zagradcu pri Žužemberku na Dolenjskem, kjer je že v zgodnjem otroštvu kazala izrazit čut za organizacijo in neizmerno ljubezen do glasbe. Kot majhna deklica je na dvorišču pred domačo hišo prirejala pevske nastope in okoli sebe zbirala sosede. Na vasi je organizirala tudi pevske vaje.
»Mlakarca gre!«
Po zaključku učiteljišča v Ljubljani, kjer je bivala pri premožni pekovski družini in si s petjem ter delom v pekarni bogatila izkušnje, jo je državni dekret poslal na njeno prvo službeno mesto na Resnik nad Zrečami, globoko v pohorske gozdove. Spominja se, kako je pešačila do šole in kako so bili učitelji v tistih časih prave avtoritete v vasi. V Mengeš se je preselila sredi petdesetih let prejšnjega stoletja in tam hititi ro postala nepogrešljiv del šolskega kolektiva. V mengeški osnovni šoli je pustila neizbrisen pečat kot stroga učiteljica, ki je znala prisluhniti otrokom, a hkrati držati red. »Mlakarca gre!,« se Štefka spominja svojega vzdevka v šoli. »Ko so me zagledali, so takoj utihnili. Pa jaz nisem bila nič jezna, ampak so me spoštovali. Samo da je bil mir, to mi je bilo glavno,« je še dodala.
Verjela je, da v njenem razredu nihče ne sme biti zapostavljen ali neuspešen: »Učiti mi je zelo všeč. Pri meni nihče ponavljal razreda, vsi so šli naprej. Tiste, za katere sem vedela, da bodo šli v gimnazijo, sem dobro naučila. Tistim, ki jim je šlo težje ali so imeli težave tudi doma, sem pa vprašanja in odgovore naredila: tole te bom vprašala, takole pa odgovori. In je šel v naslednji razred.« Bila je tudi edina učiteljica petega razreda, ki je poučevala dopoldne, kar je še dodalo k njeni priljubljenosti.
Več kot samo poučevanje
Njena skrb za učence se ni končala ob zvoncu; organizirala je delovne akcije, na katerih so učenci čistili gozdne poti. Zase pravi, da je bila z njimi močno povezana in jih je učila predvsem življenjskih vrednot, ki presegajo zgolj šolsko znanje: »Učila sem jih obnašanja in predvsem spoštovanja. Spoštovati ljudi, in to vsakega posebej. A gorje, če se je kdo mojega učenca dotaknil! Jaz nisem nikoli pustila, da bi kdo grdo ravnal z njimi. Povejte meni, sem rekla, pa bom jaz obračunala.« Posebej zahtevna je bila do lastnih sinov, ki sta bila prav tako njena učenca: »Še huje sta ‘nastradala’. Zelo sem bila stroga do njiju, da ne bi kdo rekel, da jima dajem vprašanja vnaprej. Joj, to pa ni bilo govora.« Tudi ko je postala pomočnica ravnatelja, se poučevanju ni odrekla, saj je bil stik z razredom njeno glavno gonilo.
Ob poučevanju je tudi pripravljala šolske in krajevne proslave, snovala scenarije, izbirala recitacije, povezovala pevske nastope, plesne točke in otroške nastope.
V gumjastih škornjih do prvih folklornih korakov
Vzporedno s pedagoškim delom je Štefka Mlakar v Mengšu začela s folkloro. Leta 1971 je ustanovila prvo otroško folklorno skupino, ki je sprva nastopala v povsem improviziranih razmerah. S ponosom in smehom se spominja tistih začetkov: »To mi je bil zmeraj cilj, da bi Mengeš imel svojo skupino in da bi se kraj promoviral. Začeli smo v atovih ‘gatah’ in gumijastih škornjih. Fantje so bili ožuljeni in krvavi, ker so bili škornji preveliki, ampak se ni nič čutilo, ker se ni smelo. ‘Mir’, sem rekla in so morali plesati.« Da bi dosegla strokovno raven, se je neutrudno izobraževala: »Če sem hotela druge naučiti, sem morala najprej sama znati. Šla sem k Tončki Marolt, ponoči študirala, ob sobotah in nedeljah hodila na seminarje, v ponedeljek pa sem že učila svoje folklornike.« Pod njenim vodstvom so nastale prve prave mengeške noše, pri tem je sama nakupovala blago, krojila in šivala pa jih je Cirila Ules iz Loke.
Mengeški folkloristi so pod njeno taktirko postali prepoznavni po vsej nekdanji skupni državi; od nastopov na Hrvaškem do gostovanj v Srbiji in na Kosovu. »Na nastopih so nam ploskali in nas hvalili. Ko smo šli iz Prizrena, so ljudje stali ob vlaku in nam mahali. Tisto je bilo res lepo.« Posebno mesto v njenih spominih zavzema sodelovanje z ljudskimi godci, kot je bila legendarna Pepca Blejc: »Ko se je ona pojavila s harmoniko, mene, kot da ni bilo. Ona je bila glavna, Jezus, kako je bilo takrat veselo,« se spominja teh časov.
V Mengšu se je po zaslugi Štefke razvilo pravo folklorno gibanje. Mladi folklorniki so se naučili peti podoknice, s pomočjo katerih so spoznali svoja dekleta. Iz druženj se je rodilo veliko parov, ki so si ustvarili družine, njihovi otroci pa danes nadaljujejo tradicijo. Štefka z velikim spoštovanjem opazuje današnjo mengeško folkloro. Pravi, da so današnji plesalci postali izjemno suvereni, in da imajo več znanja, kot ga ima ona sama. Večina današnjih mentorjev pa je nekoč bilo njenih učencev.
Korenine so svete
Svoje znanje je Štefka črpala iz literature, ki jo skrbno hrani še danes. Posebno mesto na njeni polici zavzema knjiga Marije Jagodic Narodopisna podoba Mengša in okolice s plesnimi zapisi, ki bo postala del muzeja Folklorne skupine Mengeš, kjer bo delala družbo njenemu kolovratu s Topol, ki ga je uporabljala za scenske postavitve na odru. To izročilo je zanjo sveto: »To izročilo je treba ohranjati. Brez korenin si kot list v vetru; ne moreš se kar nekaj naučiti na pamet in pričakovati, da bo to imelo težo. Najprej moraš poznati tisti prvi, osnovni korak naših prednikov. Šele ko razumeš, od kod prihajaš, lahko zares rasteš naprej.«
Največja nagrada so topli objemi na mengeških ulicah
Posebno poglavje v njenem življenju je sodelovanje z varovanci zavoda INCE, ki jih obišče enkrat mesečno. V dveh urah druženja program v celoti prilagodi njihovim zmožnostim. Kot razlaga z žarom jim včasih pokaže le kakšen plesni korak, še raje pa skupaj zapojejo. Varovanci njen obisk vedno nestrpno pričakujejo, delo z njimi pa ji vliva neverjetno energijo.
Njena največja nagrada niso uradni naslovi ali častne listine na steni, temveč naključna srečanja na mengeških ulicah ali domskih hodnikih. Ko k njej pristopi nekdanji učenec, jo objame in reče: »O, Mlakarca moja,« takrat Štefka ve, da je njeno delo obrodilo najlepše sadove.
