Prejšnji teden so na gradu Zaprice odprli razstavo o življenju in delu kamniške arhitektke Majde Neřima. Odprtje je spremljal ogled dokumentarnega filma o njenem življenju.
Idejo za film je dobila Marjeta Humar, ki je na odprtju spregovorila naslednje besede: »Majda Neřima je bila prijateljica moje mame in je včasih prišla tudi k nam. Večkrat smo se srečevali, ko so šli na Sveti Primož ali na kakšno pevsko srečanje. Nato sem nanjo pozabila, dokler nisem srečala župnika iz ene od župnij, v kateri je delovala. Takrat se nisem zavedala, koliko je gospa Neřima zapustila in koliko je ustvarila. Ob tem, da je bila zaposlena v uradniških službah, je popoldne in ponoči neprestano delala. Njenih načrtov in skic je zelo veliko. S Sašo Lavrinc sva se dogovorili, da napiše znanstveni članek, ki je izšel v Kamniškem zborniku. Takrat smo začeli razmišljati o filmu, za katerega se je nato navdušila Andreja Humar Gruden. Mislim pa, da je zdaj treba pripraviti še knjigo.«
V dokumentarnem filmu in na razstavi je predstavljena življenjska in ustvarjalna pot arhitektke Majde Neřima, ki je delovala v obdobju, ko je bil arhitekturni poklic še izrazito moško zaznamovan. Njene družinske korenine segajo na Češko, od koder je njen dedek prišel v Kamnik. Njen oče se je pozneje zaradi učiteljske službe preselil v Prekmurje, kjer se je leta 1916 rodila Majda. Šolanje je začela v Prekmurju in ga nadaljevala v Ljubljani, kjer se je odločila za študij arhitekture. Leta 1934 je bila med enajstimi študenti, ki so začeli študirati pri Jožetu Plečniku. Med njenimi sošolci je bil tudi Vlasto Kopač.
Že v času študija so nastala njena prva pomembnejša dela. Leta 1939 je kot študentka zasnovala domačo hišo v Kamniku, kamor se je želel njen oče vrniti in tam preživeti starost. V tej hiši je Majda pozneje živela s sestro Ivico, znano kamniško pravnico in ohranjevalko izročila narodnih noš, vse do svoje smrti leta 2001.
Poklicno je delovala na različnih področjih. Zaposlena je bila v tovarni pohištva Remec na Duplici, kjer je sodelovala pri obnovi objektov, požganih med vojno, službovala pa je tudi v Beogradu, kjer je sodelovala pri gradnji Novega Beograda. Ob rednih zaposlitvah je ves čas tudi projektirala. Številne načrte je naredila brezplačno, včasih pa je investitorje prosila, naj plačilo raje namenijo misijonu ali družini v stiski. Njeno delo obsega novogradnje, obnove in povečave cerkva, cerkveno opremo, nagrobnike, pokopališke križe, znamenja in spomenike.
V Sloveniji je največ ustvarjala v Prekmurju, na Gorenjskem, Dolenjskem in v okolici Kamnika. Film predstavi več njenih pomembnih projektov. V domačem okolju izstopajo obnova cerkve sv. Benedikta v Zgornjih Stranjah, kjer je zasnovala povezavo med zvonikom in cerkveno ladjo, daritveni oltar v frančiškanski cerkvi sv. Jakoba v Kamniku ter ureditev prezbiterija v cerkvi na Šutni. V Mengšu je pripravila načrte za preureditev hišne kapele v samostanu redovnic usmiljenk, njen opus pa sega tudi v tujino, saj je prenovila hišo slovenskih misijonarjev na Madagaskarju.
Njena zapuščina je izjemno obsežna. Ohranjenih je 39 map in fasciklov, več kot 300 originalnih načrtov, tri mape spominov ter mapa, posvečena Jožetu Plečniku. Gradivo hrani njen nečak Marjan Neřima, načrte pa je pregledala in dokumentirala Saša Lavrinc.
Pri ohranjanju njene zapuščine imata pomembno vlogo Marjan Neřima, njen nečak, in njegova žena Roža, ki skrbita za to dragoceno dediščino, čeprav je gospa Majda svoje gradivo že sama skrbno uredila.
Razstava bo na gradu Zaprice odprta do konca leta.
