Če bi Boruta Peterlina vprašali, kdo v resnici je, bi nam odgovoril, da je človek, ki povezuje svetove. Je strokovnjak za postopke fotografiranja iz 19. stoletja, a hkrati nekdo, ki zre globoko v prihodnost. Njegova pot se je začela na Dolenjskem, ga vodila skozi svetovne prestolnice umetnosti, danes pa svoje korenine poganja na Gorenjskem. V samostanu Mekinje z življenjsko sopotnico Valerie Wolf Gang odpira umetniški atelje Studio Peterlin Wolf Gang, kjer se bosta srečala preteklost in prihodnost – od fotografije na steklo do umetne inteligence.
Otroštvo, ki so ga zaznamovale opekline in ruski fotoaparat
Borut se je rodil v Kopru, prva štiri leta preživel v Ilirski Bistrici, nato pa se je družina preselila v Stražo pri Novem mestu. Njegovo zgodnje otroštvo ni bilo le igra in brezskrbnost; usodno so ga zaznamovale opekline tretje stopnje. Kot deček se je igral z bencinom, nesreča pa je bila tako huda, da je skoraj izgubil življenje. Potrebne so bile tri plastične operacije, da je okreval, a posledice so ostale. Zaradi nesreče je bil fizično šibek, kar ga je odvrnilo od nogometa ali košarke, ki so ju igrali njegovi vrstniki. Namesto žoge je v roke vzel fotoaparat.
Pri enajstih oziroma dvanajstih letih je začel odkrivati svet skozi objektiv očetovega ruskega fotoaparata. Ta naprava je bila vse prej kot popolna – svetlomer je bil pokvarjen, zato je bila vsaka fotografija prava loterija. Če parametrov ni pravilno nastavil, je bil rezultat grozen. A Borut je vztrajal. Ta vztrajnost ga je pozneje spremljala skozi celotno kariero.
Dolenjska mu je ostala globoko v srcu. Odraščal je v bližini reke Krke in njenih pritokov, ki so oblikovali njegovo ljubezen do narave, tišine in pristnosti. Ni naključje, da je prav dolenjska narava zaznamovala tudi začetek najpomembnejšega poglavja v njegovem zasebnem življenju. Prvi zmenek z Valerie je namreč potekal na reki Temenici, kjer sta skupaj veslala s kajaki. Na pol poti je Borut Valerie popeljal na breg in jo presenetil s piknikom, na katerem ni manjkal njegov domači kruh z drožmi, ki ju je pravzaprav povezal, da sta prek družbenih omrežij sploh stopila v stik.
Od lesarske šole do prestižne praške akademije
Zanimivo je, da Borutova pot ni bila od začetka tlakovana s fotografsko izobrazbo. Najprej je obiskoval srednjo lesno-tehnično šolo, saj ga je delo z lesom vedno veselilo in v njem uživa še danes. Ko pa je dobil boljši fotoaparat, vzhodnonemško Praktico, se je odločil za študij fotografije.
Cilj je bil visok: praška akademija FAMU. Sprejemni izpiti so bili izjemno težki, saj so sprejeli le peščico kandidatov. Borut meni, da so ga sprejeli prav zato, ker je prišel iz ”drugih voda” in ni imel standardne predizobrazbe. Namesto tega je prebral vse mogoče knjige o fotografiji in sam naštudiral različne tehnike. Za sprejemni izpit je uporabil metodo, ki je takratne profesorje pustila odprtih ust. Fotografiral je na diapozitiv srednjega formata, čez dal paus papir (prosojni papir, op. a.) in nanj risal z grafičnim svinčnikom. Končni rezultat je bila barvna fotografija, ki je bila videti, kot bi bila narisana s svinčnikom. Danes to z lahkoto naredimo v Photoshopu, leta 1993 pa je bila to prava umetnost kemije in ročnih spretnosti.
Od uspeha v komerciali do popolnega zasičenja
Njegova študijska pot se v Pragi ni končala. Nadaljeval je v Londonu, vmes pa delal v Italiji za Benetton v sloviti tovarni skupaj z Olivierom Toscanijem. Po vrnitvi je postal fotoreporter in fotourednik na tedniku Mladina, hkrati pa je bil izjemno uspešen v komercialni digitalni fotografiji. A uspeh je prinesel svojo ceno.
V nekem trenutku se mu je digitalna fotografija preprosto zagnusila. »Nisem mogel več videti fotografije,« se spominja tistih let. Rešitev je prišla nepričakovano na razstavi v Londonu, kjer je videl dela ameriške umetnice, ustvarjene v starih tehnikah. Takrat je vedel: tega se hoče naučiti. Potreboval je deset let, da je zares izmojstril tehniko, imenovano mokri kolodij na steklu, ki se je uporabljala med letoma 1850 in 1890.
Magija mokrega kolodija: papir, beljak in srebro
Borut je danes svetovno priznan mojster postopkov iz 19. stoletja. Za bralce, ki se s tem še niso srečali, postopek opiše skoraj kot alkimijo. Za izdelavo fotografije na papir uporabi beljak, v katerega doda morsko sol. S tem premaže papir, ko se ta posuši, čez nanese srebrov nitrat. Ta reagira s soljo in nastane srebrov klorid, ki je občutljiv na svetlobo. To je temelj vse analogne fotografije.
Še bolj zahteven je mokri kolodij na steklu. Gre za uporabo nitroceluloze, ki deluje kot vezivo na stekleni plošči. Ploščo je treba pripraviti, tik preden jo osvetli v fotoaparatu, in jo takoj po osvetljevanju razviti. Umetnik ima le kakšnih 10 do 15 minut, preden se plošča posuši in postane neuporabna. To pomeni, da mora Borut, ko gre v naravo, s seboj nositi celotno temnico, kemikalije in vodo – natanko tako kot fotografi v času ameriške državljanske vojne. Za en portret na steklu porabi približno pol ure, rezultat pa je unikatna umetnina, ki nastane pred očmi portretiranca.
Globalni lokalpatriot v Mekinjah
Čeprav je prepotoval pol sveta, Borut pravi, da je ”globalni lokalpatriot”. Dolga leta je deloval v Straži pri Novem mestu, kjer so ga obiskovali učenci z vseh koncev sveta – od Tajvana, Avstralije, Singapurja do Nove Zelandije, Amerike in Brazilije. Svoje znanje deli tudi prek kanala YouTube Borut Peterlin Photography, ki mu služi kot okno v svet.
Posebno poglavje Borutovega dela so fotografske delavnice, ki jih vodi za udeležence z vsega sveta. Med njimi so ljubiteljski ter profesionalni fotografi in umetniki, ki ga poiščejo prek spleta ali priporočil znotraj skupnosti fotografov. Na delavnicah jih uči celotnega postopka fotografije na steklo – od priprave kemikalij in emulzije do osvetlitve in razvijanja – da z lastnimi rokami ustvarijo unikatne kolodijske plošče in se naučijo te stare obrti. Poleg delavnic organizira še ekspedicije – večdnevne izkušnje fotografiranja v naravi, ki udeležence popeljejo globoko v stik z okoljem in s seboj. Letos Borut za tujce pripravlja tudi nov program, ki bo potekal v samostanu Mekinje, kjer bodo fotografi odkrivali gorenjske planine, skrivnosti starega samostana in bogastvo lokalne tradicije. Razpisani termini bodo kmalu na voljo na njegovi spletni strani, prav poseben cenovno ugodnejši program pa pripravlja za lokalne prebivalce in Slovence.
Letos se je Borutovo življenje namreč preselilo na Gorenjsko, v okolico Mengša, v kamniškem okolišu, v samostanu Mekinje, pa z življenjsko sopotnico Valerie Wolf Gang odpirata Studio Peterlin Wolf Gang. Valerie bo pravkar postala doktorica znanosti, je strokovnjakinja za umetno inteligenco ter sodobno umetnost, kar pomeni, da bo njun skupni prostor v Mekinjah edinstvena točka srečanja preteklosti in prihodnosti. Načrtujeta center za fotografijo 19. stoletja in vizionarstvo 21. stoletja.
Odprta vrata za lokalno skupnost
V Mekinjah pa ne bosta ustvarjala le sama zase. Njun cilj je, da studio postane vabljiv in odprt tako za mednarodno kot lokalno javnost. Borut in Valerie načrtujeta projekte, ki bodo nagovarjali širše množice – od fotografskih delavnic in snemanja podkastov do video umetnosti. Razmišljata celo o ustanovitvi fotografske umetniške sekcije, kjer bi se lahko povezali z domačini.
»Najino delo je zelo ekstravertirano, nagovarjava širok spekter ljudi,« pravi Borut. Želita, da lokalna skupnost sprejme prostor z odprtimi rokami, saj nameravata tam ne le delati, ampak v bližini Mengša gradita tudi hišo. Samostan pa bo zanju imel še prav poseben čar in dodano osebno noto, saj se bosta tam poleti tudi poročila.
Skrivnostni projekti in načrti za prihodnost
Borut ostaja aktiven tudi na globalni ravni; maja se z Valerie odpravljata v Kanado, sledil bo Washington in zagotovo še kakšna evropska država, kjer bo on vodil delavnice, ona pa predavala. Hkrati pa v Mekinjah že nastajajo vsebine, ki bodo kmalu pritegnile veliko pozornosti. Namignil je, da so v prostorih samostana že posneli celovečerno kulinarično oddajo z zelo znano televizijsko hišo, o kateri pa javnost v času nastajanja tega članka še ne sme izvedeti vsega. Več bo znano konec maja.
Borut v svojem delu poudarja pomen sedanjosti in trenutka. Čeprav uporablja kemikalije in postopke izpred 150 let, to počne z vizijo sodobnega človeka. Njegova zgodba je dokaz, da lahko nekdo, ki je začel s pokvarjenim ruskim fotoaparatom v majhni slovenski vasi, postane svetovljan, ki v starem samostanu na Gorenjskem piše prihodnost slovenske fotografije.
Monika Kern Mohorčič
