Rafael Košec Tekavec je v prvi polovici septembra v Galeriji Prečna v Kamniku v okviru projekta ArtKam razstavljal svoje kiparske izdelke iz lesa in z njimi pokazal svoje dojemanje lovljenja svetlobe v lesu. Za razstavljene izdelke pravi, da so morda nenavadni, a da v sebi nosijo ogromno energije.
Štajerski kipar je velik ljubitelj dreves. »Odraščal sem na Kozjanskem, kjer smo imeli oreh ob hiši, po katerem sem plezal. Pravzaprav ni bilo drevesa, ki ga do šestega leta ne bi preplezal. Drevesa so postala moji zaščitniki. Ko sem plezal nanje, sem se počutil večjega. Stara drevesa so v meni prebudila željo po raziskovanju, oblikovanje v les pa me je zelo privlačilo,« je povedal umetnik, ki še danes svojim otrokom pravi, naj gredo v gozd, naj začutijo drevesa in jih objamejo.
Naslov razstave je Svetloba v lesu, saj lahko z malo domišljije v lesu uzremo različne odtenke svetlobe. Les ima spomin in si zapomni vse. Umetnik je za Dneve narodnih noš ustvaril tudi poseben lesen pladenj za predstavitev belokranjske pogače. Narejen je bil iz breze, ki jo je dobil v pohorskih gozdovih. V Galeriji Prečna je obiskovalcem prikazal oblikovanje lesa s tradicionalnimi veščinami – znanjem, ki počasi izginja. »Če delam z motornim orodjem, me moti glasen hrup. Tako ne slišim ne orodja in ne zvoka lesa,« pojasni.
V središču razstavnega prostora v Kamniku je velika instalacija iz samih lesenih žlic, iz katerih so predenj postale del razstave, jedli juho. Poseben navdih mu je dala korenina oreha. »Neko jutro sem šel mimo nje – zavrtela se je in tako je nastal element, ki lahko za nekoga deluje kot vrtavka, za drugega kot goba.« Ko začne kos oblikovati, še ne ve, kaj bo nastalo, saj se prepušča lesu. »Redkokdaj naredim skico vnaprej. Razstave so premišljeno postavljene, a ima vsak posamezni kos svojo zgodbo,« pove. Med deli v Kamniku je bil tudi izdelek iz jesena, ki bo sčasoma morda postal lestenec. »Zdaj še razmišljam, kako ga dokončati,« je razkril.
Moč njegovih izdelkov se kaže tudi v drobnih podrobnostih. Na primer: jabolko, položeno na njegov lesni pladenj, več tednov ni zgnilo. »Tudi lesene kapljice, ki jih izdelujem, delujejo blagodejno in nosijo moč spomina,« doda. V svojih delih želi biti tudi kritičen do ljudi in njihovega odnosa do narave. »Lahko nekomu ponudiš zlato žlico, a če je prazna, mu nič ne koristi. Druga umetnina pa kaže na pregovor, da tam, kjer je močna svetloba, je tudi močna senca.«
Ko ne ustvarja v lesu, poučuje likovni pouk v Ljubljani in Mariboru, saj je po izobrazbi profesor likovne umetnosti. Je pa tudi folklorni plesalec, zato pravi, da bi, če med Dnevi narodnih noš ne bi ustvarjal v Kamniku, gotovo plesal v povorki.
