Boštjan Erjavšek – Beli iz Stahovice je bil spet najboljši Slovenec na prestižni tekaški trail preizkušnji 100 milj Istre, kjer je prvič sodeloval leta 2017. Takrat je bil skoraj na robu preživetja in – blizu ločitve. »Žena je rekla: odloči se: ali šport ali družina. Če boš še naprej v takšnem stanju prihajal v cilj, sem raje sama.”
Ultramaratonske preizkušnje pogosto pišejo nore zgodbe, zdi pa se, da je Belijeva zgodba sploh nekaj posebnega. K prej omenjeni kalvariji iz leta 2017 se še vrnemo, najprej je zanimivo slišati, kako je Beli sploh vzljubil tek. Če se prestavimo v leto 2011, bi si lahko le tisti z največ domišljije predstavljali, da se bo iz 93 kg težkega moškega, ki je namesto rekreacije raje izbral gostilno, razvil žilav in hiter tekač. Tudi zdravniki so že obupovali, ko ga je mučila hernija diska oziroma bolečine v hrbtenici. Po operaciji so mu rekli, da ne bo nikoli tekel ali kolesaril, pa si je rekel, da je vseeno, ker tega tako ali tako ne počne. A obrnilo se je drugače. »Prijatelj Jerry mi je rekel: ne poslušaj dohtarjev, greva še danes do Sv. Primoža. Do gor sem potreboval 36 minut, mislil sem, da me bo pobralo. A naslednji dan sva šla spet, čas je bil za nekaj sekund boljši. In tako sem iz dneva v dan napredoval. Dobil sem veselje, si kupil pametno uro. V pol leta sem iz Kamniške Bistrice do vrha Grintovca potreboval uro in 32 minut!«
Prometna nesreča ga je streznila
A ni bil le Jerry tisti, ki ga je spravil na pravo pot. Dobra motivacija za začetek ukvarjanja z rekreacijo je bila že prej praznovanje 50-letnice njegove tete oktobra 2011. »Žena Sabina mi je rekla, naj si oblečem srajco, a je nisem mogel zapeti. Spraševal sem se, kdaj sem se tako zredil.« A najbolj ključen je bil dogodek, ki bi ga mnogi zamolčali, Boštjan pa priznava, da je ravno to prineslo najpomembnejši premik v glavi. »Lahko govorim tudi o tem. To je bilo obdobje, ko sem imel na dva tedna nekakšne pivske izpade. Decembra 2011 sem tako povzročil prometno nesrečo. Dobil sem pogojno zaporno kazen in se zamislil nad seboj. To me je dokončno streznilo, od takrat nisem spil niti kapljice alkohola. Spremenil sem tudi prehrano, črtal večerne obroke. V mesecu in pol sem tako shujšal za več kot 20 kilogramov, ne da bi do takrat sploh kaj pretekel.«
Pred 10 leti pretekel skoraj 6000 kilometrov
Ko je vključil še veliko teka, je šla krivulja njegove pripravljenosti strmo navzgor, treniral je vse bolj resno, tudi ob “nečloveških” urah. »Da bi lahko doma čim več pomagal ženi – otroka sta bila še majhna, stara pet let in dve leti – sem šel na trening največkrat takrat, ko sta spala. Celo ob treh zjutraj. Čez dan sem pravzaprav treniral zelo redko. Takrat sem delal dva “šihta”, moral sem torej še v popoldansko izmeno. Pogosto se je zgodilo, da sem bil do 22. ure v službi, ob 22.20 pa v Kamniški Bistrici in na poti na Grintovec. Ob dveh zjutraj sem bil že stuširan v postelji, tri ure pozneje sem se spočit zbudil in šel v službo. Verjemite, da me je služba precej bolj zdelala kot takšen trening. Leta 2013 sem šel na Kamniško sedlo 56-krat, rekorden čas sem imel 58:25. Leta 2014 sem si zadal cilj, da pretečem 6000 kilometrov. Do 13. novembra sem jih pretekel 5600 kilometrov, nato sem moral odnehati zaradi stresnega zloma mečnice.«
Vročine zaradi nočnih treningov ni vajen
Sliši se enostavno neverjetno. 5600 kilometrov je že na kolesu težko narediti v enem letu, vsaj če si običajen rekreativen kolesar. »Takrat sem kar malo pretiraval. Zdaj pretečem okrog 3500 do 4000 kilometrov na leto, pri čemer naredim 250 tisoč višinskih metrov. V veselje mi je, da imam vsako leto boljše rezultate. Starejši kot sem, boljše rezultate imam. Letos sem svoj rekord na teku 100 milj Istre popravil za skoraj 28 minut, na Dugem otoku, kjer sem sedmič zmagal, pa za 18 minut. Vedno me naprej žene neizmerna volja. Ko grem na Kamniško sedlo in sem po 50 minutah (od doma v Kamniški Bistrici) pri Kamrci, me že peklensko pečejo stegna, a nočem odnehati. Kot kakšen bumbar,« je slikovit Beli, ki mora dobro pomisliti, da se spomni, kdaj je na teku odstopil. »Mislim, da je bilo le enkrat. Pušeljc trail. Na 50. kilometru sem odstopil. Kar solze so mi pritekle. Tista vročina me je ubila. Ne prenašam vročine, nisem je vajen, ker sem največkrat treniral ponoči. Zdaj imam tudi zato več treningov podnevi.«
Za 28 minut izboljšal svoj rekord v Istri
Letošnji Belijev nastop na 100 milj Istre je bil nekaj posebnega, saj je svoj rekord izboljšal kar za 27 minut in 50 sekund. Na cilj v Umagu je prišel v času 23 ur, 8 ur in 53 minut. Tekmo, na kateri je nastopilo 377 tekačev, je končal na 16. mestu, bil je najboljši Slovenec. »Veliko mi pomeni, da sem na takšnem tekmovanju med najboljšimi, saj je tek del svetovne serije v gorskih tekih UTMB, tako da nastopijo res zelo kakovostni tekači. Nekateri na prizorišče pridejo že tri tedne prej, s seboj imajo svoje maserje in kuharje. Pravi profesionalci. Letos sem nastopil šestič. Na tistem teku med epidemijo sem bil sicer peti, a je manjkalo veliko tekačev, tako da mi letošnje 16. mesto pomeni veliko več. Odlično sem se počutil, pomembno je, da si dovolj hidriran, da dan prej spiješ od pet do šest litrov tekočine, od tega vsaj liter izotoničnih napitkov. Na samem teku sicer spijem približno liter in pol tekočine vsakih 15 kilometrov.
Žena se je zbala, da bo umrl
Kako drugače je bilo na prvih trailih, ki se jih je loteval precej naivno! »Ko sem šel leta 2017 prvič na 100 milj Istre, sem bil povsem neizkušen. Vedel sem samo, da me čaka 169 kilometrov in 7000 “višincev”. S seboj sem vzel 10 snikersov in nekaj gelov. Progo sem zmogel v 25 urah in pol, spil sem le liter in pol izotoničnega napitka, shujšal pa za 11 kg. Na koncu sem bil že precej odsoten, a trma mi ni dala, da bi odstopil. Gledal sem že “na pol štiri”, zvečer sem imel vročino, treslo me je. Žena se je zbala, da bom umrl, rekla je: Odloči se: ali šport ali družina. Če boš še naprej v takšnem stanju prihajal v cilj, sem raje sama. Naslednje leto sem imel ob sebi že Mirana Škrtiča, kemika, ki mi je pripravljal izotonične napitke. Najprej me je vprašal, ali lahko spijem skupaj donat in jogurt. Sem rekel, da nimam nobenih težav z želodcem in tako sva začela sodelovati. Pripravlja mi vrhunske napitke, zdaj na 100 milj Istre shujšam le še dva kilograma. Navsezadnje imam na uri tudi alarm, ki me vsakih 40 minut opozori, da moram jesti.«
Naslednji izziv: Vučko trail
Čeprav je tek načeloma zelo poceni, pa sodelovanje na ultratekaških prireditvah lahko povzroča kar precejšnje stroške, tako da je hvaležen svoji ekipi Calcit Extreme Running, ki pokrije stroške. »Na 100 milj Istre je startnina 200 evrov, seveda je treba zraven prišteti še stroške prenočišča. Vrhunska oprema ni poceni, vetrovka s 30 tisoč vodnega stolpca stane 250 evrov s popustom. In potem greš čez robidovje in jo uničiš, tako da ni več primerna za tekmovanja … Pred startom jo vedno pregledajo. Ne dovolijo nastopa, že če je ena luknjica. Ocenjeni stroški ene sezone so okrog 4000 evrov.« Tudi iz finančnega vidika bi bil lahko naslednji izziv za Belija zelo dobrodošel. 21. junija ga namreč čaka Vučko trail, kjer zmagovalcu obljubljajo 1000 evrov nagrade. »Za te tek so me navdušili tekači na 100 milj Istre. Pravijo, da je hudičevo zahteven. Z menoj bo Jerry. Start bo na Bjelašnici. Dolžina traila je 105 km, narediš pa kar 6500 višinskih metrov. A meni so strmi vzponi izziv in se jih zelo veselim, je pa res, da me je tudi strah zahtevnih spustov. Hitro lahko padeš na glavo.«
Večer prej na pico
Paziti mora tudi, da ne naredi še kakšne napake, saj je to lahko hitro usodno. »Pri prehrani na primer. Nikoli ne veš, ali te bo izdal želodec. Še vedno mi Miran pripravlja napitke in skrbi, da je dovolj soli, magnezija. S krči k sreči nimam težav, se pa bojim poškodb, predvsem zvina gležnja. Tereni se menjujejo, trava, asfalt, melišče, pesek, kamenje. Ves čas moraš biti osredotočen, da ne stopiš na kakšen kamen, ki bi se lahko prekucnil. Že to, da na takšni preizkušnji prideš v cilj brez praske, je svojevrstna zmaga.« O prehrani še ta zanimivost. Nekateri tekači so mu svetovali, naj zadnja dneva pred tekmo je le testenine. »Ampak potem sem težje tekel. Vem, da so ogljikovi hidrati pomembni, toda meni nekako ne ustrezajo. Večer prej raje pospravim pico, zjutraj pa malo riža in še en kos pice. Najraje imam slanino in pršut, čeprav so me svarili, da to ni pravi jedilnik za tekače. Samo da imam pršut in slanino, pa sem vesel.«
M. O.
