Rok Radović, štirikratni državni prvak s Cedevito Olimpijo, je najboljši športnik občine Domžale za lansko leto: »Zelo sem vesel priznanja, tega nisem pričakoval. Domžale nosim v srcu, tu imam najboljše prijatelje in se vedno znova rad vračam v mesto,« nam je povedal Radović, ki prihaja iz zelo košarkarske družine, skupaj z očetom in starejšim bratom pa je pustil velik pečat v domžalski košarki.
V Športni dvorani Domžale so 10. februarja razglasili najboljše športnike občine Domžale. 25-letni Radović si je priznanje prislužil z odličnimi predstavami v dresu Cedevite Olimpije (ekipa je osvojila vse mogoče domače lovorike) in tudi slovenske reprezentance, s katero je septembra igral v četrtfinalu evropskega prvenstva. »Spomini na prvenstvo so zelo lepi in bodo ostali do konca življenja. To je bilo moje prvo veliko člansko tekmovanje za Slovenijo. Škoda za četrtfinalni poraz z Nemčijo. Če bi v Rigi zmagali, verjamem, da bi šli do konca, po zlato medaljo, tako samozavestni smo bili.«
Pestile so ga že številne poškodbe
Po uspešni poletni reprezentančni zgodbi je Radović dobre igre kazal tudi v dresu Cedevite Olimpije, dokler ga ni ustavila poškodba kolena: »Decembra sem bil poškodovan in me na parketu ni bilo en mesec. To se pozna, saj izgubiš tekmovalni ritem in traja, preden spet ujameš dobro formo.« S poškodbami nikoli ni imel sreče. »Največ sem jih imel ravno v letih, ko sem bil najbolj zanimiv za skavte, torej nekje med 16. in 18. letom. Veliko časa sem preživel v fizioterapevtskih sobah. Dvakrat sem imel zlomljeno kost v stopalu, pa poškodbo hrbta in še številne manjše poškodbe. Lahko bi našteval do jutra. Ko sem s 15 leti odšel v Zagreb, sem iz reprezentančne poletne akcije U-16 vlekel poškodbo. Bil sem mlad, mislil sem si, da bo bolečina hitro minila in bom lahko igral, toda vse je bilo le še slabše in moral sem počivati. Vsakršno pretiravanje lahko na dolgi rok pusti posledice.«
Odmevna predvsem zmaga nad Crveno zvezdo
Radović je vesel, da zaradi poškodbe nikoli ni izpustil celotne sezone, saj kar nekaj njegovih soigralcev, s katerimi je igral še v mlajših kategorijah, ni imelo te sreče. Ne glede na vse je kar zadovoljen z letošnjo sezono: »Največ seveda štejejo dobre predstave celotne ekipe, predvsem novembrska zmaga nad Crveno zvezdo v Stožicah (87:86) je bila zelo odmevna.« Olimpija ne kaže dobrih predstav le v Ligi ABA, ampak tudi v končnici Evropskega pokala, v kateri je po zmagi nad nemško ekipo Chemnitz (73:65), ob kateri se je Radović izkazal z 10 točkami, v Franciji proti ekipi Bourg-en-Bresse odigrala tudi že četrtfinale: »O uspešnosti sezone se odloča spomladi. Vse zmage prej ne štejejo dosti, če izpadeš že takoj v končnici. Skratka, od nekaj tekem je odvisno, kakšna bo sezona in seveda je želja prvič igrati v polfinalu, kar bi bil za to generacijo zgodovinski uspeh.«
Vse več mladih premami visok zaslužek v ZDA
Radović je svojo prvo profesionalno pogodbo podpisal pri 18. letih, bilo je februarja 2019, s takratno Cedevito Zagreb. Poleti je sledila združitev z ljubljansko Olimpijo, kjer še zdaj igra pomembno vlogo, vseeno pa ne skriva, da ga vleče v tujino. »Pogodbo imam podpisano še za naslednjo sezono. V preteklosti so številni igralci Olimpije dobili mamljivo ponudbo. Imam nekaj destinacij, ki so mi všeč, a pustimo še to.« Da bi po vzoru Urbana Klavžarja, svojega soigralca v mlajših selekcijah Heliosa, odšel v ZDA v Ligo NCAA, je že prepozno. »Mladi slovenski košarkarji prejemajo zelo mamljive ponudbe iz ZDA in zato jih veliko odide tja. Privoščim jim. Vsak ima cilj, da nekoč živi od košarke, zaslužki v ZDA pa so seveda mnogo višji kot v slovenski ligi.«
Na radarju kraljevega kluba
Ni skrivnost, da je bil Radović nekoč celo na radarju madridskega Reala (tam se je med drugim kalil Luka Dončić), saj je veljal za enega najbolj nadarjenih evropskih košarkarjev svoje generacije. »Ko sem bil star 15 in preden sem odšel v Zagreb, sem imel nekaj ponudb iz Španije in Grčije. Ko sem na enem od turnirjev kot posojen igralec nastopal za eno od italijanskih ekip, smo v finalu premagali Real Madrid, ki je potem pokazal zanimanje zame. Toda odločil sem se za Cedevito. Ko prideš v tako velike evropske klube, kot je Real, si zgolj eden od tujcev. Vsako leto namreč pripeljejo od pet do deset igralcev tvojega letnika in če nisi med najboljšimi, se nihče ne zmeni zate. Pri Cedeviti je bilo drugače, bil sem kot nekakšen projekt kluba in mi ni žal, da sem odšel v Zagreb. Veliko pozornosti so mi posvečali. Razmere za treninge so bile odlične, verjetno najboljše na Balkanu.«
Lepi spomini na začetek kariere v Domžalah
Na njegovi športni poti so ga zaznamovali številni trenerji, pri čemer je zelo hvaležen za vse, kar se je zgodilo v Domžalah. »Helios je moj matični klub, tam sem igral do svojega 15. leta. Ko sem začenjal pri osmih ali devetih letih, je bil prvi trener Gašper Papež, in sva še vedno v odličnih odnosih. Dejan Čikić me je prevzel pri kadetih in je tudi spoštovanja vreden trener. Ko sem prišel k Cedeviti, me je veliko naučil Damir Mulaomerović, z njim sva zgradila dober odnos tudi zunaj igrišča. Južno od Slovenije takšnim osebnostim rečejo ”ljudina” (smeh). Vsekakor velik človek. Zdaj dobro sodelujem z Zvezdanom Mitrovićem, ki uspešno vodi Olimpijo.«
Celotna družina vpeta v košarko
Ob tem spomnimo, da je celotna družina Radović zelo košarkarska. Oče je do lani deloval pri Kansaiu Heliosu v mlajših selekcijah, zdaj je na Vrhniki. Zato pa Rokov starejši brat Luka (mimogrede: na podelitvi priznanj najboljših športnikov občine Domžale je prevzel Rokovo nagrado) pomaga pri domžalskem klubu, košarkarica pa je bila tudi mama: »Menda je bila boljša od očeta. Igrala je v Mengšu in na Iliriji. Levičarka, ki ni veliko podajala (smeh).« Če se vrnemo k očetu Predragu. Kakšno vlogo je imel pri Rokovi košarkarski vzgoji? »Nikoli se ni preveč vtikal v moje odločitve, ampak mi vedno nudil podporo. Seveda se še zdaj pogosto slišiva, pred vsako tekmo mi zaželi srečo, nikoli pa ne pametuje. Pravzaprav se v družini o košarki ne pogovarjamo veliko, saj jo imam že tako v glavi vseh 24 ur.«
Z Omićem družinski prijatelji
25-letni Radović je tudi član slovenske reprezentance, pri kateri se je že večkrat izkazal kot zelo koristen igralec s klopi. Slovenija je v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2027 nazadnje dvakrat zapored premagala Češko. »Nisem pričakoval, da bomo v Kopru zmagali tako zlahka (končalo se je s kar 40 točkami razlike; 99:59). Nasprotnik še zdaleč ni bil lahek, kar se je pokazalo na drugi tekmi. Vodili so že 19 točk, ob polčasu pa smo imeli krajši sestanek, kar je pomagalo.« V reprezentanci se verjetno najbolje ujame z Alenom Omićem. »Smo družinski prijatelji, saj Alen živi v Domžalah. Lani poleti smo bili tudi skupaj na počitnicah v Turčiji. Poleti trenira z mojim očetom, ki ga je treniral že v Laškem, ko je Alen šele dobro prišel v Slovenijo.« Nasploh je kemija v slovenski reprezentanci zelo dobra: »Super vzdušje, igralci se veliko družimo in vsakič, ko prejmemo vpoklic, nihče niti ne pomisli, da se ne bi odzval.«
Mačku je dal ime Kobe
Naš sogovornik prosti čas najraje preživlja doma, saj so potovanja in spanje po hotelih nujen del vsakega vrhunskega košarkarja, tega pa se sčasoma naveličaš. »Ko greš prvič ali drugič v sezoni na gostovanje, je še prijetno, potem pa se tega počasi naješ, sploh če potuješ kam daleč, na primer v Dubaj. V Evropskem pokalu večinoma igramo v manjših mestih, ki nimajo neposredne letalske povezave, in se pot lahko zavleče. Ko se vrnem v svoje stanovanje v Ljubljani, sem zato najraje doma, skupaj s svojo partnerko in mačko, veliko se družim tudi s prijatelji, s katerimi gremo ob tako lepih dnevih, kot jih imamo letos marca, na kavo.« In za konec še zgodba o hišnem ljubljenčku, mačku Kobeju: »Moje dekle je iz Zagreba. Da ji ni dolgčas, kadar sem na treningih in tekmah, sva si omislila mačka Kobeja. Seveda je ime dobil po Kobeju Bryantu, ki je bil vzornik moje celotne generacije. Vsi smo ga spremljali, tako kot so malo starejše generacije spremljale Dražena Petrovića ali Michaela Jordana.«
M. O.
