»Bili so že trenutki, ko sem si rekel: zakaj se mučiš? A potem veš, da se splača še malo vztrajati, saj si že toliko vložil. In naenkrat se vse sestavi,« preobrat v svoji karieri opisuje smučarski skakalec Lovro Kos, ki se je po finalu sezone v Planici, tako kot je pri skakalcih že v navadi, odpravil v tople kraje.
Zadnja sezona svetovnega pokala je bila za 24-letnega Moravčana daleč najuspešnejša do zdaj, s 792 točkami jo je končal med najboljšo deseterico (9. mesto) in je bil drugi najboljši Slovenec. Vrhunec sta bili dve zmagi, prvo je slavil 10. februarja v Lake Placidu, drugo 1. marca v Lahtiju. »V Lake Placidu sem si res oddahnil, saj sem končno dokazal, da lahko tudi zmagam. Ampak, to je s seboj prineslo odgovornost in zdelo se mi je, da sem si na naslednjih tekmah naložil večje breme. Tudi sam sem po nizu četrtih mest in vseh novinarskih vprašanjih že čutil nekaj pritiska, da zdaj pa res že moram skočiti na oder, a sem tudi s pomočjo psihologinje ohranil mirno kri,« se je Kos spomnil prve polovice sezone, ko je nanizal štiri četrta mesta in mu je kdaj tudi smola vzela zmagovalni oder.
S trenerjem Žigom Mandlom krivuljo obrnil navzgor
Da ne sme ničesar prehitevati, ampak predvsem vztrajati in čakati na svojo priložnost, je večkrat spoznal že v najstniških letih. »Bili so že trenutki, ko sem si rekel: zakaj se mučiš? A potem veš, da se splača še malo vztrajati, saj si že toliko vložil. In naenkrat se vse sestavi. Sezona 2017/18 je bila težka, nikjer me ni bilo. Nato je na trenersko mesto pri Iliriji prišel Žiga Mandl in sem se pobral, v sezoni 2019/20 pa videl, da sem res na pravi poti. Najprej sem se v celinskem pokalu prvič prebil med deset, v ZDA pa še na stopničke. Postal sem član B-ekipe za svetovni pokal. V sezoni 2020/21 sem že dobil priložnost v svetovnem pokalu (v Willingenu, potem ko Peter Prevc v Nemčijo ni odpotoval zaradi okužbe s koronavirusom), v naslednji sezoni pa na novoletni turneji osvojil tretje mesto v Garmischu.«
Kos postal nepogrešljiv med orli
Takrat se je dokončno odprlo. Lovro Kos je postal nepogrešljiv član slovenske skakalne flote, ki v zadnjem obdobju redno prinaša medalje z največjih tekmovanj. Leta 2022 se je v Pekingu veselil srebrne olimpijske medalje na ekipni tekmi, lani so bili Slovenci na svetovnem prvenstvu v Planici svetovni prvaki, letos pa še zlati na Kulmu na svetovnem prvenstvu v poletih, pri čemer se je Kos dan prej veselil tudi petega mesta v posamični konkurenci. Medalje z največjih tekmovanj je težko primerjati, a vendarle ima tista iz Pekinga posebno težo. »Na prvo mesto bi vseeno postavil olimpijsko medaljo, na drugo zlato medaljo s Kulma, na tretje pa zlato snežinko z lanskega svetovnega prvenstva v Planici. Že res, da smo bili zlati pred domačimi gledalci, vendar je bila izkušnja tudi nekoliko grenka zaradi padca Petra Prevca tri dni prej.«
»Končno, le s čim sem si to zaslužil?«
Toliko lepša je bila letošnja Planica, ki je bila za Lovra Kosa spet tudi rezultatsko uspešna (12. mesto na petkovi tekmi, 10. na nedeljski, 2. mesto na ekipni), čeprav mu ni uspelo popraviti osebnega rekorda 236 metrov. »Nič hudega, nekaj mora ostati za naslednje leto. Bil sem zadovoljen s svojimi poleti, lahko bi bil sicer še malo bolj sproščen, a vseeno sem užival. Norveška turneja Raw Air me je izčrpala, zaradi vseh potovanj je bila kar naporna, takrat sem že komaj čakal, da gremo v Planico.« Tokrat je bil njegov najdaljši polet na letalnici bratov Gorišek dolg 231,5 metra, zgodilo se je v prvi seriji nedeljske tekme, Kos pa je v izteku glasno zavpil: »Končno!« Tudi sodniki so ga dobro ocenili. »Dobil sem tudi oceno 19 in kar nisem mogel verjeti. Spraševal sem se, le kaj sem naredil, da si to zaslužim?« (smeh)
Nepozabno slovo Petra Prevca
Finale letošnje sezone je bil vznemirljiv predvsem zaradi slovesa Petra Prevca, ki je bil vedno Lovrov vzornik, sploh takrat, ko je pri skakalnem klubu Moravče začenjal športno pot. Napis na čeladi (“Hvala Peter”) je bil logična posledica hvaležnosti in privilegija, da je lahko skakal v času velikana slovenskega športa. Marsikaj, kar se je dogajalo letos v Planici, bo za vedno ostalo v spominu. »Tista prireditev v izteku letalnice je bila nekaj posebnega, pa večerno druženje in seveda Petrov zadnji skok. Nepozabno. Sem si pa zapomnil tudi njegove besede, kako je bil po tisti šampionski sezoni 2016 preveč samokritičen. In to si velja zapomniti. Ne smeš se preveč obremenjevati z rezultati, ampak se le čim bolj truditi, da so skoki tehnično dovršeni.«
Sam si šiva drese
Pomembno vlogo pri skokih igra oprema. Vse, kar je povezano z dresi, meji že na znanost, dejstvo pa je, da lahko dresi odločilno vplivajo na to, ali je skakalec “le” deseti ali pa zmaguje. Ker velja Lovro za precej agresivnega skakalca, je dobrodošlo, da si drese šiva kar sam, saj najbolje ve, kaj potrebuje za svoj slog. Za naslednjo sezono prav veliko ne bo spreminjal. »Seveda so vedno možnosti za izboljšave, a če preveč eksperimentiraš, se ti lahko vse podre. Oprema vsekakor lahko pomaga, da skočiš kakšen meter ali dva dlje, a še vedno je uspeh na tekmi v 85 odstotkih odvisen od tega, kakšen skok je naredil skakalec.« Ob tem dodajmo, da Kos šiva drese še za nekatere slovenske skakalce, na primer za Maksima Bartolja.
Na Kanarskih otokih je pozabil na skoke
Ker je bil med zimsko sezono le redko doma, je v teh dneh na polno izkoristil proste dneve. »Ko pridem domov, je nekaj najlepšega, da se lahko družim z družino, dekletom in prijatelji.« Ob tem ne pozabi tudi na priljubljenega moravškega župnika Kancijana Čižmana, ki mu je Lovro kot ministrant nekoč več let pomagal pri bogoslužju. V prvih aprilskih dneh je Lovro s svojim dekletom odšel tudi na dopust na Kanarske otoke. »Bila sva na Fuerteventuri. Zelo prija, da malo zamenjaš okolje in greš v poletje. Počitek, sončenje, surfanje, skratka – čim bolj sem želel za nekaj dni odmisliti skoke.« Če se skakalci po sezoni radi vsaj malo pregrešijo pri prehrani, pa to ne velja za Lovra: »S tem nimam težav. Ni mi treba preveč gledati na to, da bi bila moja teža previsoka. Če poleti pridobim kakšne tri kilograme, pa tudi ni nič narobe.«
Kmalu v Dortmund na nogometno tekmo
Še eno željo ima naš sogovornik za bližnjo prihodnost – videti kakšno nogometno ali košarkarsko tekmo v živo. Ima v mislih celo Luko Dončića, ki je, mimogrede, tako kot Lovro Kos in še nekateri slovenski športni asi (Janja Garnbret, Kristjan Čeh, Laura Unuk …) tudi letnik 1999? »Z veseljem bi šel pogledat tekmo Lige NBA, ampak – verjetno to ne bo izvedljivo tako kmalu. Bom pa verjetno lahko videl kakšen nogometni spektakel. S pomočjo svojega pokrovitelja se nadejam, da bom odšel v Dortmund, morda na tekmo Lige prvakov (Borussia v četrtfinalu meri moči z madridskim Atleticom; op. a.) ali pa poleti na evropsko prvenstvo, ki ga bo gostila Nemčija.«
Fundacija Lovra Kosa za mlade bolnike z rakom
V pogovoru smo se dotaknili še Lovrove dobrodelnosti. Pred kratkim je namreč v sodelovanju s svojim pokroviteljem predstavil svojo blagovno znamko, del zbranega denarja od prodaje izdelkov (navijaških kompletov oziroma oblačil z njegovo znamko) pa bo prek Fundacije Lovra Kosa namenil društvu Junaki tretjega nadstropja. »Odločil sem se, da pomagamo otrokom, ki so zboleli za rakom. Zame ni hujšega, kot da ima nekdo to bolezen, sploh če gre za otroke. Že ko se je moja stara mama borila s to boleznijo, je bilo zelo hudo, saj je v zadnjih tednih življenja zelo trpela. Ne znam si niti predstavljati, kako težko mora biti šele staršem, če njihov otrok zboli za rakom.«
M. O.
