torek, 5 julija, 2022
28.1 C
Kamnik
28.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
28.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
28.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
28.1 C
Kamnik
torek, 5 julija, 2022
DomovŠportNogometKapetan napoveduje finale pokala

Kapetan napoveduje finale pokala

Zadnjih pet sezon si domžalsko enajsterico težko predstavljamo brez Senijada Ibričića. Kapetan, desetica, najstarejši in najbolj izkušeni igralec Nogometnega kluba Domžale. Avtoriteta na in ob igrišču. 36-letnik počasi zaključuje zelo uspešno igralsko pot. Zadnjič bo na domžalsko zelenico v rumenem dresu pritekel na predzadnjo majsko soboto, ko ga čaka lokalni modronovični derbi proti Radomljanom.


Prispevek je napisal Damijan Rifl.

Toda pred njegovim zadnjim prvoligaškim plesom ga čaka še pet poslovilnih ligaških tekem in pa zelo pomembna “misija pokal”. Domžalčani se bodo namreč 20. aprila v polfinalu tega tekmovanja pomerili z ljubljanskim Bravom. Če bo šlo vse po načrtih, bo popularni Ibro kapetanski trak nosil tudi 11. maja, ko bo na sporedu finale. Bo tudi dvignil pokal, tretji za Domžale? »Zakaj pa ne. Napovedujem finale, tam pa je seveda mogoče prav vse. Izkušnje in znanje ter glasne navijače imamo, torej …,« je odločen izkušeni nogometaš iz bosanskega Sanskega mosta, ki smo ga ujeli pred aprilsko-majskim zaključkom sezone oziroma zanj tudi kariere.

V intervjujih ste večkrat dejali, da se po zaključku kariere vračate v vam ljubo Dalmacijo, v Split. Senijad, torej konec maja zapuščate Domžale?

Zapuščam Domžale, odhajam v Split. A tako kot zadnja leta, le na oddih, nato pa se vračam nazaj. Edina konstanta v življenju so spremembe, z družino smo se odločili, da ostanemo v Sloveniji. Tu se zelo dobro počutimo, kakovost življenja je dobra, šole za otroke so odlične, Slovenija je varna država. Sam vsaj do leta 2024 ostajam tudi del domžalske nogometne rumene družine. Čeprav sem nedavno opravil trenerski izpit (UEFA A licenca, op.p.), se v tej vlogi še ne vidim. Bom pa aktivno vpet v klubsko delo, tako da se bomo še srečevali v domžalskem športnem parku.

Ko ste pričeli mednarodno kariero, ste bili s splitskim Hajdukom na pripravah v Sloveniji. Ste si tedaj mislili, da boste nekoč igrali in celo ostali pri nas?

Sploh ne. Je pa res, da je moje življenje vseskozi nekako povezano tudi s Slovenijo. Oče je bil zaposlen v ljubljanskem SCT-ju, v klubih sem imel tudi slovenske soigralce. Prav Branko Ilić, s katerim sva bila soigralca v moskovski Lokomotivi in je pred tem igral tudi za Domžale, je “kriv”, da sem prišel v Slovenijo. Ko sem že načrtoval zaključek kariere, je torej znova prišla Slovenija in, kot vse kaže, bom še dolgo tu.

Tistega leta 2004, ko ste bili s slovitim Hajdukom na pripravah v Celju, potem (še) niste končali v mestu pod Marjanom (Splitu), ki je, tako kot Domžale, zaznamovalo vaše življenje. Mednarodno kariero ste začeli v hrvaški prestolnici, odkril pa vas je Robert Prosinečki, ki je te dni glavna tema nogometnih pogovorov na sončni strani Alp.

Ravno pred tem intervjujem sva klepetala in se dogovorila za kosilo. Ogromno tem za pogovor bova imela. Res je, Robert je bil v Zagrebu takrat športni direktor in je pomembno vplival na moj nogometni razvoj.

So se pa vaše nogometne poti križale tudi s številnimi drugimi globalno prepoznavnimi trenerji. V mislih imamo predvsem Miroslava Blaževića in Safeta Sušića. V tem kontekstu ne moremo mimo SP v Braziliji leta 2014. Eden vrhuncev vaše kariere?

Vsekakor. Biti del reprezentance BiH ob njenem premiernem nastopu na največjem tekmovanju, in to v Braziliji, je bilo izjemno. Res je, da na nobeni od tekem nisem nastopil, a vseeno gre za nepozabno izkušnjo.

Ko govorimo o vaši desetletje dolgi reprezentančni karieri, pa ne moremo mimo Edina Džeka?

Dobra prijatelja sva, v reprezentanci sva bila “cimra”. Nekajkrat me je obiskal tudi v Domžalah, sprehodila sva se po središču Ljubljane. Zelo všeč mu je bilo pri nas. Tudi zato, ker ga nogometni navdušenci niso vseskozi cukali za rokav in prosili za avtogram ter skupno fotografiranje. Slovenski navijači so, opažam, precej bolj zadržani (no, otroci ne), tako da nam je tu v tem smislu lažje. V Splitu recimo, če si Hajdukovec, težko v miru popiješ kavo na Rivi (smeh, op.p.). V Rimu, kjer je pred odhodom v milanski Inter igral Edin, je seveda podobno.

Nekoč Edinova Roma je vaš najljubši klub, Francesco Totti, ki je tam igral celotno člansko kariero, pa eden vaših najljubših nogometašev.

Res je, Totti je (bil) izjemen. Imel sem ga priložnost tudi osebno spoznati. Vsekakor je moj “naj” na globalni ravni, tako kot je Džeko moj “naj” bosanski igralec vseh časov ali pa Hajdukovec Brane Oblak “naj” slovenski igralec. Tudi v Domžalah sem igral s številnimi izjemnimi nogometaši, ki so kasneje mednarodno uveljavili. Recimo Jan Repas pa Adam Gnezda Čerin.

Omenili sta Hajdukovca Oblaka. Vaše poti se v Splitu z njim seveda niso prekrižale, prav tako ne s Kamničanom Suadom Filekovićem, ki je tam igral nekaj let pred vami. Je pa vaš soigralec Kamničan Slobodan Vuk, ki je prav tako domžalska klubska legenda.

Izjemen nogometaš, najboljši strelec NK Domžale! Sam sem na drugem mestu, a ga očitno ne bom ujel, saj ima Slobodan lepo prednost, v nogah pa še dovolj dinamita za nadaljevanje kariere in utrditev položaja domžalskega kralja strelcev.

Vašo zadnjo tekmo v prvi slovenski nogometni ligi boste odigrali proti Radomljam.  Pa smo spet pri Hajduku.

Pozdravljam povezavo Radomlje – Hajduk. Vsekakor dobro za klub in pa našo regijo, ki tako dolgoročno lahko računa na dva stabilna prvoligaša. Super, kajne?

Ne pozabimo pa še na ženskega prvoligaša?

Seveda, seveda. Bravo Radomljanke, spremljam. Morda bom kmalu še bolj vpet v ženski nogomet, saj se moja starejša hči navdušuje nad nogometom in je že izrazila željo, da bi pričela s treningi.

Predstavitev Senijada Ibričića

Naš sogovornik je v svoji bogati karieri blestel v domači Bosni pa na Hrvaškem, v Rusiji, Turčiji, Makedoniji, Iranu in za konec še pri nas. V Kopru in Domžalah. Največji pečat je pustil v splitskem Hajduku (2008–2011), kjer je s strani kultne navijaške skupine Torcida prejel prestižno nagrado “hajdučko srce” za najbolj požrtvovalnega nogometaša, v svoji vitrini pa ima tudi “žutu majicu SN”, nagrado za najboljšega igralca sezone po izboru športnih novinarjev. Tudi domžalski Ravbarji in slovenski ljubitelji nogometa ga zelo cenijo, enako velja za slovensko sedmo silo, ki spremlja nogomet. Za mnenje o Senijadu smo povprašali Jožeta Pepevnika, reporterja na Valu 202 in komentatorja na televiziji Arena Sport. Kaj pravi Jože? »Senijad Ibričić je igralec starega kova v tem novem nogometnem svetu. Tehnično izjemno podkovan, z odličnim pregledom nad igriščem in zmagovalno mentaliteto je že nekaj let dodana vrednost domžalski ekipi. Nič čudnega, da je v svojem obdobju pri splitskem Hajduku, kjer gledalci cenijo domišljijo in potezo več, postal ljubljenec publike. Skorajda nogometni boem, je Ibričić ostal v spominu navijačem vseh klubov, v katerih je igral. Ob 43 nastopih za takrat vzpenjajočo se reprezentanco BiH pa je škoda le to, da je leta 2014 kot edini potnik te reprezentance na njenem krstnem mundialu ostal brez ene same odigrane minute na največjem nogometnem tekmovanju.

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
scattered clouds
28.1 ° C
30.6 °
26.9 °
52 %
3.6kmh
40 %
tor
28 °
sre
27 °
čet
27 °
pet
24 °
sob
25 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano