»Gore so bile vedno moje zavetje,« pravi Kamničanka Mojca Volkar Trobevšek, rojena v Mengšu, mama, učiteljica in ustvarjalka, ki je z gorami povezana že od otroštva. Njena ljubezen do gora se odraža tudi v njenem delu, saj je skupaj s še tremi Kamničankami ustvarila dokumentarec ob 130. obletnici Planinskega vestnika, napisala pa je tudi že nagrajeno kratko zgodbo. Poročena je z gorskim reševalcem, zato se v njenem vsakdanu prepletajo pogum, negotovost in ljubezen do gora.
Začniva pri začetkih. Odraščali ste v Mengšu – kdaj ste se preselili v Kamnik? So vam bile gore blizu že v otroštvu?
Moj oče je bil Kamničan in v otroških spominih je bil Kamnik zame vedno veliko mesto, kamor smo hodili na obisk k stari mami. V krajevno skupnost Zaprice sva se z možem preselila po poroki in tu je moj dom že 17 let. Kamnik je postal moje mesto že v prvem letniku gimnazije, na katero imam res lepe spomine. V času študija sem začela plezati v kamniškem alpinističnem odseku in tudi moja ustvarjalna plat se je razvijala v kamniškem Domu kulture, saj sva tu s kolegom ustvarjala s svojo gledališko skupino.
Alpinista, smučarja in gornika sta bila že moja starša, oče tudi gorski reševalec, mama pa še vedno aktivno spremlja gorniško sceno. Gore so mi bile tako rekoč položene v zibelko, saj sem že kot nekajtedenska deklica obiskala Kamniški vrh. Pri nas se je vedno hodilo v hribe, to je bilo tako naravno kot preživljanje časa na kmetiji mengeškega starega očeta. To me je okrepilo in mi dalo dobre delovne navade.
V dokumentarcu ZaPisane gore ste se lotili 130-letnice Planinskega vestnika, najstarejše še izhajajoče slovenske revije. Kako ste pristopili k projektu – in od kod ideja, da obletnico obeležite prav s filmom?
Ideja za dokumentarni film je zrasla v uredniškem odboru revije na Planinski zvezi Slovenije. V nekem obdobju sem veliko pisala scenarije za dokumentarce, ki so bili narejeni za RTV, vsi povezani z gorami, zato so poznali moje delo. Napisala sem scenarij in zbrala ekipo. Zanimivo je, da smo film ustvarjali kar štirje Kamničani: montažer in sorežiser Andrej Podbevšek, skladatelj in izvajalec glasbe Simon Skalar, študentka animacije Ana Lucija Čuk in moja malenkost. Takoj sem vedela, da želim narediti dinamičen, estetsko zanimiv film, ne samo zapisa zgodovinskih dejstev. Iz dogovorjenih 20 minut smo kmalu prišli na 40, ker je bilo posnetega materiala veliko in mi je bilo žal vse to dobro vsebino izključiti iz filmske pripovedi. Pomembno se mi je zdelo ohraniti zanimiv zgodovinski trenutek, ko najstarejša revija na Slovenskem, ki še vedno izhaja, ohranja svojo podobo v papirnati obliki, hkrati pa se je tudi popolnoma digitalizirala in izhaja kot e-revija in je v celoti digitalno arhivirana. Želeli smo dokumentirati proces nastajanja revije, hkrati pa smo se poglobili v interakcijo članov uredništva. Prvič smo v filmski obliki prikazali tudi zgodovino te revije, pri čemer smo si pomagali z animacijo.
Upam, da nam je uspelo ujeti vsaj kanček duha te dolgoletne tradicije izhajanja revije, ki temelji na ljubezni do gora in pisane besede ter prostovoljstvu generacij izjemno ustvarjalnih in zagnanih posameznikov. Planinski vestnik je v bistvu najbolj popoln arhiv naše planinske organizacije, saj je pravi arhiv žal skoraj v celoti pogorel. Nemogoče je prikazati prav vse aspekte te revije, ker je res obsežna. Želela sem predvsem pokazati, kako se je revija skozi desetletja razvijala, kako je iz zapisov sej občnih zborov zrasla v moderno, estetsko dodelano in vsebinsko bogato gorniško revijo, edino takšno pri nas. Sogovorniki so se mi zdeli samoumevni: v ospredje smo postavili kar člane aktualnega uredništva, saj sami najbolje izražajo duha te revije. Pri zgodovinski umestitvi nam je pomagal prof. dr. Miran Hladnik, literarni zgodovinar in strokovnjak za planinsko literaturo, po znanje in lepe posnetke pa smo šli tudi v Slovenski planinski muzej v Mojstrano.
Planinski vestnik ima za seboj ogromno arhiva, zgodb in ljudi. Kako ste izbirali material in sogovornike, da ste v 40 minutah ujeli duh revije ter zanos generacij, ki jo ustvarjajo? Ali bo film možno videti tudi v Kamniku?
Po premieri na festivalu gorniškega filma v Cankarjevem domu in projekciji v muzeju v Mojstrani gre film na slovensko in zamejsko turnejo in bo gostoval po planinskih društvih širom naše dežele. V kratkem se bo ustavil tudi v Kamniku, jeseni pa prihaja tudi na program nacionalne televizije.
Vaš mož Tadej Trobevšek je gorski reševalec. Kako kot partnerka doživljate njegovo vlogo? Se ob odhodih na intervencije pojavi strah?
Glede na to, da sem zrasla ob gorskem reševalcu, se mi zdi moževa dejavnost povsem običajna. Opravlja zelo plemenito delo, ki pa je žal tudi zelo nevarno. Človek se nekako navadi nenadnih odhodov, negotovosti in čakanja na novice, strah za življenje in dobrobit človeka, ki ga imaš rad, pa ostaja ne glede na staž, izkušnje in debelo kožo. Še vedno me stisne, ko zazvoni pozivnik, ker nikoli ne vem, v kaj se podaja. Še posebej naporne (v vseh smislih) so zimske reševalne akcije, saj je takrat narava najbolj neizprosna, človek pa najbolj ranljiv. Objektivne nevarnosti so nekaj, česar ne moreš popolnoma obvladovati, kljub znanju in izkušnjam. Najbolj me je strah plazov, ledenih pobočij in nepredvidljivega vremena. Možu zaupam in vem, da bo poskrbel zase in za svojo varnost. Šele tako lahko pomaga drugim.
Kako se je spremenil vaš odnos do gora?
Zagotovo se je poglobil. Gore so bile vedno moje zavetje. Doživljam jih kot najbolj »moje« okolje. Če fizično ne morem tja, se k njim vračam z branjem, zadnje čase tudi s pisanjem. V gorah sem izgubila prijatelje, tudi partnerja, vzele so mi veliko. A ko je bilo najhujše, sem se vedno zatekla v hribe. Nikoli se ne naveličam njihovega vonja, čistosti in lepote. To je posvečen prostor, ki odpira mnoge svetove. Zame so prostor navdiha, počitka, avanture in novih spoznanj.
Kako takšno poslanstvo vpliva na vsakdanje družinsko življenje? Koliko načrtov je že padlo v vodo zaradi akcije?
Čisto konkretno: zelo vpliva na družinsko življenje, ko zapiska alarm. Ponavadi smo sredi kosila, se odpravljamo na izlet ali spati. Takrat je vsa družina vznemirjena, opazujemo moža in očeta, ki hiti na pomoč. Takoj ko zapre vrata za sabo, življenje steče normalno naprej. Navadno se mi javi takoj, ko se lahko. S kratkim sporočilom ali klicem, da me ne skrbi preveč. Je pa zelo naporno, ko reševanje traja več dni, ponoči, ko se ne morejo javiti. Takrat bolj malo spim. Takšna je bila intervencija med predlanskimi božičnimi prazniki, ko so reševali zaplezana planinca na območju Kotličev, in je vse skupaj trajalo skoraj teden dni. Otroci so že navajeni, prav tako kot sva bila od otroštva naprej vajena z možem, čigar oče in stari oče sta bila tudi gorska reševalca. Pri nas gre to iz roda v rod.
Ali kdaj tudi sami pomagate pri gorski reševalni službi?
Sama se ne vključujem v konkretno delo gorske reševalne službe, ker nisem izurjena reševalka. Vključena sem na druge, ustvarjalne načine. Pomagam pri kulturni dejavnosti, organiziram in vodim prireditve, literarne večere, knjižne izdaje. Gorsko reševanje je zelo plemenita dejavnost, ki kar kliče po upodobitvi. V zadnjem času je tudi ena od glavnih tem mojega literarnega udejstvovanja.
Ste mati treh otrok in učiteljica na Osnovni šoli Stranje. Ali svojim sinovom in učencem predajate tudi ljubezen do gora in do pisane besede? Kako jih motivirate za branje in pisanje?
Učiteljski in materinski poklic sta moja osnova. To počnem vsak dan in brez tega ne bi bila, kdor sem. Rada sem oboje, včasih pa mi je všeč, če se od teh vlog tudi malo distanciram. Svoj izvir najdem v ustvarjalnosti, kjer sem najbolj jaz. Že samo s tem, da sem zgled s pisanjem, branjem in zahajanjem v hribe, naredim veliko tako za sinove kot za svoje učence. Naši otroci so vsi bralci, pravljice jim z možem bereva od prvega dne, dokler se ne naučijo sami brati, pa še potem. Imam ta privilegij, da učim slovenščino, ki je zelo širok predmet, kjer se lahko učitelj usmeri v najrazličnejše umetnosti: od literature, gledališča do filma. Sama težim k temu, da svojim učencem širim obzorja, da spoznajo lepote sveta in umetnosti, skozi branje, obiskovanje kina, gledališča ali z lastnim ustvarjanjem. Predvsem pa mi je pomembno, da širim pozitiven odnos do življenja. To ne pomeni, da slabe stvari ignoriram in se o njih ne pogovarjamo, to pomeni, da jih poskušam usmerjati v lepoto, aktivnost, v kulturo življenja, ne smrti. Če tema otroka zanima in mu je predstavljena na zanimiv način, bo brez posebnega odpora o njej tudi bral in pisal.
S kratko zgodbo Pone-srečanje ste bili nagrajeni na natečaju AirBeletrine. Kaj vas je spodbudilo k pisanju te zgodbe? Je bilo pisanje tudi način predelave občutkov – nekakšna osebna terapija? Ali izhaja iz osebnih občutkov?
Zgodba je izmišljena in ni avtobiografska, čeprav temelji na resničnem dogodku. V mojem pisanju se seveda najde tudi odsev tistega, kar doživljam in kar navsezadnje doživlja še marsikatera žena gorskega reševalca in sleherni človek, ki ga grozote današnjega sveta ne puščajo hladnega. Ker se dotika tudi begunske tematike in vprašanja pravičnosti in obenem neumnosti tega sveta, seže širše od lokalne gorske reševalne službe in osebnega doživljanja reševanja. Pisanje literature se dogaja na drugem nivoju kot terapija. Čustva so pomemben del zgodbe, a tu gre za umetniško rabo jezika, za premišljeno rabo literarnih sredstev, ne za čiščenje osebnih travm. Če je dobro napisana in vsebuje univerzalne vrednote ter arhetipe, zgodba nagovori drugega človeka in v njem sproži bolj zavestno doživljanje lastne usode ali pa ga samo naredi bolj sočutnega. Oboje je dobro.
Ker vam kratke zgodbe in scenariji očitno zelo ležijo: ali v vas tli želja po daljšem delu? Nastaja morda roman ali obsežnejša zbirka zgodb?
Kar se scenarijev tiče, si bom vzela premor, ker se bolj želim posvetiti literaturi. Jeseni bo izšel moj romaneskni prvenec. Pišem ga že več let in na začetku ni dajal vtisa, da bo šlo za dolgo formo. Pisala sem ga po delih, na način kratke zgodbe, ki mi je najbližja, potem pa se je zelo jasno nakazala enotna zgodbena nit. Pomemben del v njem igra gorsko okolje, tako da bralci, ki me poznajo po tem žanru, ne bodo razočarani (nasmeh).
Kot Kamničanka imate Kamniško-Savinjske Alpe pred pragom. Kam najraje pobegnete, ko potrebujete mir? Kateri so vaši najljubši izleti ali kotički v okolici? Katere so vaše najljubše dogodivščine v hribih?
Zelo domači so mi gozdovi v okolici Kamnika, tu se največ zadržujem. Zame ni dneva brez daljšega sprehoda. To je ključno za zdravje in pomemben navdih za pisanje. Največ ‘napišem’ med gibanjem in pod tušem. Takrat pridejo najboljše ideje. Zelo domača mi je Velika planina, za hiter okus sredogorja imam najraje Kamniški vrh. Največja dogodivščina so zagotovo hribi z otroki, saj ni nikoli dolgčas. Če pa želim mir in samoto, se zatečem v dolino Kamniške Bele, pod Rzenik. Zelo blizu so mi planjavske stene nad Kamniškim sedlom in Repov kot s Kamniškim Dedcem.
