Jernej Pavlič je prvih 25 let svojega življenja preživel v Dobu, nato ga je pot vodila v Radomlje, Ljubljano, tujino in zadnja leta na Grosuplje. Domžalčani se ga dobro spomnijo kot človeka, ki je Domžale postavil na zemljevid ameriškega nogometa. Danes je podjetnik, DJ, soustvarjalec skupnosti Sinergia, soorganizator festivala Flows in človek, ki iskreno govori o osebni rasti, odnosih, življenjskih prehodih in tem, kaj ga žene naprej. Njegova zgodba nas popelje skozi športe, podjetništvo, glasbo, meditacijo in potovanja, v resnici pa govori predvsem o človeku, ki išče globlji smisel – v sebi in med ljudmi.
Kako ste prvič stopili v stik z ameriškim nogometom?
Pri ljubljanskem klubu Silverhawks sem začel trenirati pri 19. letih, ko sem bil še študent. Najbolj me je potegnil noter predvsem ekipni duh; da sem lahko del neke skupnosti. Skupni treningi, pridih vojske, disciplina, red – to mi je bilo res všeč. Potem pa smo začeli rasti skupaj, se povezovali in razmišljali, kako biti boljši ter da bi igrali tudi v tujini. Živeli smo za ta šport.
Kako se je iz te zgodbe rodil klub Domžale Tigers?
Imel sem osem treningov na teden: tri skupinske in pet individualnih. Obnašal sem se, kot da sem profesionalni športnik, le da sem vse financiral iz svojega žepa. Poleg tega sem delal tudi študentska dela in ves denar vlagal v klub. V neki točki sem videl, da bom moral nehati igrati. Že imel sem nekaj poškodb in vprašal sem se: ali treniram še nekaj let, vlagam čas, tvegam poškodbe ali pa se posvetim karieri. Odločil sem se končati športno pot. A strast je ostala in iz nje je nastal klub Domžale Tigers.
Kako je potekala gradnja kluba Domžale Tigers?
Ko smo vodili klub, smo bili ravno prav mladi in naivni, da nas ni bilo nič strah. Smo se pa stvari lotili zelo resno. Hitro smo rasli v prvi klub. Začeli smo avgusta leta 2013 in v enem mesecu dobili 25 otrok, spomladi pa še okoli 50, čez dve leti pa smo jih imeli že 130. Delali smo predstavitve po šolah in navezovali stike s športnimi učitelji.
Otrokom smo predstavljali brezkontaktno različico, ker za najmlajše ni priporočljivo, da se zaletavajo in udarjajo. Ideja je bila celo, da bi imela vsaka osnovna šola na domžalskem svoj klub in da bi organizirali regijska tekmovanja.
V kakšni formi so Tigers danes?
Še vedno so aktivni. Danes igra predvsem mlajša ekipa, večinoma v brezkontaktni različici ameriškega nogometa, kjer se namesto podiranja igra z zastavicami. Trenirajo celo leto, igrajo slovensko ligo, kolikor vem, pa se odpravijo tudi na kakšne turnirje v tujino. Mi je pa žal, ker ni več veliko klubov in se ameriški nogomet v državi ne razvija.
Zame je eden najlepših dosežkov to, da so naša domžalska dekleta pred leti osvojile peto mesto v Evropi – treniral sem jih, ko so bile še najstnice. Ko danes vidim koga, ki se po Domžalah sprehaja v Tigers puloverju, sem navdušen.
Naj še dodam, da opažam, da smo v Domžalah izredno športna občina in da se veliko otrok igra na igriščih.
Kdaj ste začutili, da je čas za odhod iz kluba?
Star sem bil 28, 29 let. Iz kluba sem odšel, ko sem videl, da mi vse skupaj vzame preveč časa. Hotel sem si urediti življenje in videl sem, da moram v življenju tudi nekaj zaslužiti. Začelo me je zanimati, kaj lahko še dosežem. Zdi se mi, da še nisem rekel zadnje besede o ameriškem nogometu, ampak sem ga za zdaj dal malo na stran in se prepustil drugim stvarem.
Kaj je sledilo po športu – kako ste stopili v poslovni svet?
Odšel sem na poslovne poti v ZDA in Anglijo, nato pa v Sloveniji ustanovil agencijo Bighead in začel delati na področju marketinga. To počnem že šest, sedem let in mi predstavlja glavni vir prihodkov. Ob tem sem aktiven kot DJ, sodelujem pri organizaciji Sinergia, nekaj časa pa sem snemal tudi podkast Sentiment, ki ga trenutno ne snemam, odkar sem postal oče.
V življenju si poskušam ustvariti vsakdan, v katerem počnem čim več stvari, ki me res veselijo. Verjamem, da je delo del življenja, a kjer je mogoče, se je vredno vračati k stvarem, ob katerih ti res zaigra srce.
Pred desetimi leti ste se začeli ukvarjati z vrtenjem glasbe. Kako se je rodil DJ Jerpa?
Na Ultri sem stal v množici in prvič jasno začutil, da želim biti tam gor. Ko sem prišel domov, sem se zakopal v učenje, našel mentorja, snemal sete in postopoma ustvaril svoj izraz. Danes vrtim progresivni house, ustvarjam tudi svojo glasbo z Urošem Bošnjakom. Delam serijo “We Love Mondays” in s tem ljudem ponujam priložnost, da teden začnejo na novo. Nekaj časa sem imel filozofijo, da noben petek ne more biti tako lep, da ponedeljek ne bi mogel biti še lepši. Če si se imel v petek dobro, zakaj se ne bi imel lepo tudi v ponedeljek?
Obožujem trenutek, ko občinstvo “pade noter”. Ko vidiš, da je vsak prisoten, brez misli o tem, kaj mora storiti jutri – to je čar glasbe. Moji seti so zgodbe. Peljem ljudi skozi občutke in jih v določeni točki povežem.
Kako bi opisali energijo, ki jo želite ustvariti z glasbo?
Hočem, da ljudje plešejo, se sprostijo in se imajo dobro. A na globlji ravni bi rad ljudi povezal prek čustev. Glasba ima moč, da te pelje čez občutke in ustvari skupno energijo. Moji seti so zgodba – peljem ljudi skozi različna stanja in jih v določenem trenutku povežem. Najlepše je, ko vidim, da je občinstvo “notri”, prisotno, ko nihče ne razmišlja o službi ali o tem, kaj mora storiti jutri.
Mi je med vrtenjem glasbe manjkalo neko globlje povezovanje med ljudmi. Prav to pa smo kasneje ustvarili z zabavami in dogodki, ki jih organiziramo preko organizacije Sinergia, ki sem jo skupaj s prijatelji ustanovil po druženju med epidemijo koronavirusa.
Kako se je iz intimnega covid konca tedna razvila organizacija Sinergia?
Dobilo se nas je deset, petnajst ljudi in skupaj smo preživeli konec tedna. En je bil profesionalni kuhar, ena je vodila jogo, druga je učila meditacijo. Zvečer smo se zabavali, podnevi pa rekli: “Dajmo se ukvarjati z meditacijo, dajmo skupaj kuhati, dajmo se ukvarjati z jogo,” in vsak je nekaj prispeval. Na koncu smo si rekli: “To je tako dobro, zakaj tega ne bi pokazali še drugim?”
Ko pa smo začeli delati dogodke v okviru Sinergie, smo jih začeli delati tako, da se ljudje res spoznajo. Da je vsak na zabavi tvoj potencialni prijatelj. To se ne zgodi čez noč. Najprej se srečaš s prijatelji, potem s prijatelji prijateljev, potem s prijatelji njihovih prijateljev – in tako skupnost raste. Zdaj imamo za sabo že več kot 50 dogodkov in razvil se je prijeten občutek skupnosti.
Imamo dva tipa dogodkov. Eni so zabave, kjer se pleše in se ljudje sprostijo. Drugi tip so dogodki Sinergia predstavlja, kjer imamo različne delavnice – qigong, jogo, dihalne prakse, somatiko. Ideja je, da ljudem dajemo znanje, ki si ga želijo, in da razbijamo stigme okrog takšnih vsebin.
Konec meseca organizirate festival na gradu Trakošćan. Drugo leto boste na otoku Ugljan že četrto leto organizirali festival Flows. O čem se ta festival razlikuje od drugih?
Glavni koncept festivala je, da združujemo glasbo z delavnicami za osebni razvoj. Gre za petdnevni festival, čez dan poteka več kot 50 delavnic – od qigonga, somatike, joge, meditacij, zvočnih terapij, delavnic potapljanja, športnih in gibalnih delavnic. Lani je na primer Francoz vodil moške delavnice o tem, kaj pomeni biti moški, delali pa smo tudi programe za ženske. Ljudje se spoznavajo v majhnih skupinah, na delavnicah, zvečer pa je zabava. Zabava traja le do pol dveh zjutraj, da lahko ljudje naslednji dan spet pridejo na delavnice. Cilj je, da najdeš svoj ‘flow’ in da je za vse dovolj prostora; ne glede na to, ali bi se samo zabavali ali pa bili samo na delavnicah. Mi damo prostor, da se imajo ljudje dobro.
Festival začnemo z notranjim krogom in vodeno meditacijo, da se spoznamo, umirimo in uglasimo na isto frekvenco. Vsak pride s svojo zgodbo – nekdo iz službe, nekdo iz družine, nekdo kot študent – a na festivalu zelo hitro pozabiš na zunanji svet. Pet dni se povezujemo, učimo, plešemo in res lepo preživimo čas skupaj. Na koncu naredimo zaključni krog in vedno me prevzame hvaležnost, da lahko ustvarimo nekaj tako iskrenega.
Flows je majhen, intimnejši festival, kar pomeni več udobja, manj gneče in več prostora za pristno izkušnjo. Glasba je večinoma elektronska, a dajemo prostor tudi drugim žanrom.
Kaj je namen festivala?
Glavni namen festivala je, da se človek odpre in postane bolj zavesten o tem, kaj ga veseli, kdo je in kako se povezuje z drugimi ter sam s sabo. Kot otroci smo bili radovedni in smo sproti preizkušali stvari, ki so nam vzbudile zanimanje – instrumente, barve, žogo, risanje. Odrasli pa pogosto pozabimo na to igrivost. S Sinergio želimo ljudem vrniti ta prostor, kjer si lahko ponovno dovolijo početi tisto, ob čemer jim zaigra srce, kljub temu da imamo vsi službe, račune in odgovornosti.
Kakšno okolje želite ustvarjati na dogodkih?
Na dogodkih želimo ustvariti prostor, kjer so ljudje podobnih vrednot in se lahko sprostijo brez pretvarjanja. Vsakemu damo možnost, da se zabava na svoj način, in kljub temu še nismo imeli nobenega incidenta. Povprečna starost udeležencev je okoli trideset let, veliko pa je tudi staršev, zato je zabava bolj zrela: začne se prej, konča prej in omogoča, da se ljudje resnično povežejo in obenem ohranijo ravnovesje z vsakdanjim življenjem.
Kot ste že omenili, snemate tudi podkaste pod imenom Sentiment. Kako ste prišli na to idejo?
Začel sem iz potrebe, da pogovore, ki jih imam z ljudmi, delim naprej. Vedno sem imel občutek, da se lahko z ljudmi pogovarjam iskreno, o življenjskih stvareh, brez narejenosti. Živimo v svetu, kjer ljudje kažejo idealizirane podobe, ogromno je primerjanja, zato potrebujemo več iskrenih zgodb, da normaliziramo resničnost, da pokažemo, da smo vsi ranljivi. Do zdaj sem posnel skoraj 30 epizod.
Kako poteka vaš pogovor v podkastu?
Ne pripravljam se posebej. Moja filozofija je: govorim s človekom in postavljam vprašanja, ki me res zanimajo. Če bi ugasnili kamere, bi bil pogovor enak. Pri vsakem človeku želim izvedeti, kaj ga motivira, česa ga je strah in kje so njegove rane. Ko to razumem, lahko z njim vzpostavim drugačen, globlji odnos in ga kot sogovornika tudi lažje zares razumem.
Da lahko počnete vse te dejavnosti, potrebujete dobro organizacijo.
Moja partnerka bi verjetno rekla, da nisem ravno najbolj organiziran (smeh), sam pa mislim, da sem precej strukturiran. V dnevu imam svoj čas za delo, hobije, zdravje in odnose, čeprav se včasih vse preplete in imam ‘vsega preveč’. Takrat potrebujem odmik, zato se zadnje čase učim, kako si naložiti manj stvari.
Odločam se postopoma – poslušam sebe, kaj me veseli in kako to vključiti v vsakdan. Biti DJ mi veliko pomeni, a vem, da od njega še ne morem živeti. Je pa hobi, v katerem rastem in imam vedno več nastopov. Povabili so me na Balance festival, enega največjih v tem žanru, kar mi je dalo veliko potrditev. Hkrati pa vem, da potrebujem stabilno službo in da v njej rad delam, zato ne želim pobegniti od običajnega življenja.
Imam tudi družino in rad bi, da so konci tedna čim večkrat namenjeni njim, ne samo nastopom. Iščem ravnovesje. Mogoče bo nekoč prišel čas, ko bom DJ kariero postavil na stranski tir – ali pa bomo kot družina potovali po svetu in bom DJ še tam. Vse je odprto.
Ali ste že našli svoj tok življenja (flow)?
To je nekaj, kar se neprestano razvija. Na življenje gledam kot na obdobja, ko je malo težje in malo lažje. Poslušam sebe. Ko mi gre dobro, ne postanem pretirano navdušen, ampak to jemljem kot občutek stabilne zadovoljnosti. Če ohranjaš strukturo in disciplino ter se vračaš k temu, kar si ti, je to bolj zdravo, kot če se pustiš, da te nese iz močnih čustev v druga močna čustva. Vem, kaj so moje prioritete.
Sam poskušam najti tok, v katerem je ravnotežje med mirnostjo in veseljem, med delom in igrivostjo, med družino in prijatelji. V kar koli sem se podal, sem se skušal dati na polno, hkrati pa se vedno spomniti, kdo sem, da me ne odnese. To je zame ključno. Vsak se mora odločiti, kakšen je njegov ‘flow’. Če želimo biti ves čas samo navdušeni, bomo lahko hitro razočarani. Lahko pa si izberemo, da ves čas trpimo.
Govorite o pomenu skrbi zase. Kako so vas delavnice oblikovale in kako danes poslušate svoje telo?
V zadnjem času sam sicer ne hodim več toliko na delavnice, sem jih pa ogromno obiskal v preteklosti. Te delavnice so mi dobesedno odprle glavo, saj so mi pomagale videti, kaj vse še sem, kje me stvari res veselijo, kaj si želim, kaj mi je sploh možno in kje trpim. Veliko sem delal tudi na poslovnih veščinah – disciplina, komunikacija, vodenje ekip.
Zelo pomemben del mojega vsakdana pa je tudi poslušanje telesa. Delam somatske vaje, ki mi pomagajo hitro prepoznati, kje v telesu se nabira napetost ali bolečina. Namesto da sledim temu, kar “mislim, da bi moral” delati, vadbo prilagodim temu, kar moje telo dejansko potrebuje. Zaradi tega živim veliko bolj brez bolečin in naporov.
Eden od mojih ciljev v življenju je, da imam čim bolj lahkotno, zdravo, energično, živahno in gibljivo telo celo življenje. Že zdaj delam na tem, da bo moje telo takšno tudi, ko bom starejši. Eno leto in pol sem se tudi prhal z mrzlo vodo. Bilo je kar malo ekstremistično. Ko sem vztrajal in si dokazal, da zmorem, sem se po letu in pol nekega dne vprašal, zakaj to počnem. Ugotovil sem, da tega ne potrebujem več.
Ali tudi meditirate? Kaj vam je to dalo?
Meditacija mi je pomagala pri umirjanju, večji prisotnosti in zavedanju sebe. Veliko ljudi misli, da morajo nekaj znati, da lahko meditirajo, a v resnici ti na začetku ni treba znati ničesar. Dovolj je, da si deset minut tiho in pri miru. Nekdo je rekel, da bi bil svet precej bolj urejen, če bi si vsak človek vsak dan vzel deset minut tišine – in v tem je veliko resnice. Ljudje se meditacije pogosto bojijo, ker mislijo, da ne smejo na nič misliti, a to pride šele kasneje.
Kako vam je uspelo osvojiti meditacijo?
Dal sem si prostor in začel postopoma – deset, petnajst, dvajset minut tišine. Na začetku misli skačejo v vse smeri, kar je normalno. Ko pa vzpostaviš distanco med sabo in mislimi, vidiš, da niso tako pomembne, kot so morda bile videti na prvi pogled. Na začetku so mi pomagale vodene meditacije, kasneje pa sem lahko meditiral v tišini. Tukaj je res pomembna disciplina – bolj, ko vztrajaš, bolj se ti notranji svet umiri.
Kaj vas motivira?
Motivira me življenje. Rad bi ga čim bolj doživel in polno zaživel. Motivira me tudi to, da navdihujem druge. Moje vodilo je vedno bilo, da tisto, kar je meni všeč, rad pokažem drugim in želim, da tudi oni poskusijo. Tako je bilo z ameriškim nogometom in z delavnicami.
Vsak dan razmišljam o tem, kako biti boljša verzija sebe. Veliko se ukvarjam s samorefleksijo, pišem dnevnik sanj in meditiram. Sanje povedo ogromno – so gledališče občutkov. Pokažejo, kje v tebi je jeza, žalost ali strah. Zame so močne sanje pogosto znak, kateremu delu svojega življenja moram posvetiti več pozornosti.
Rekli ste, da polno živite tudi s pomočjo odnosov. Kaj vam pomenijo in kako jih vzdržujete?
Bolj kot imam povezane in globoke odnose, bolje živim. Vedno znova vidim, da se vse začne pri družini – pri primarni in sekundarni. Če tam stvari niso urejene, je težko drugje graditi res močne vezi, ker te nekaj vedno drži nazaj. Zavedam se, da sem premalo z družinskimi člani in to me rani. Ko pa sem z njimi, želim biti popolnoma prisoten. Zanima me, kako se kdo počuti, kaj doživlja, kaj nosi v sebi.
Zelo mi je pomembno, da si v odnosih res prisoten in da se pogovoriš, ko nekaj ni dobro. Da odpreš stvari in jih ne potiskaš vase. Odnosi niso nekaj, kar rešiš enkrat, ampak nekaj, kar vsak dan vzdržuješ in gradiš. Pomembno mi je, da lahko povem, kaj me teži in kaj čutim in da ima tudi drugi n prostor, da naredi enako. Samo iz te iskrenosti lahko nastanejo globoke povezave.
Zakaj se ljudje tako bojijo ukvarjati sami s sabo?
Ker jih je strah, kaj bodo našli. Ker je lažje ostati v rutini, kot pa pogledati pod površino. Kaj pa, če bolečina v telesu sploh ni telesna, ampak izvira iz odnosa? Kaj pa, če je potlačena jeza tista, ki vpliva na telo? Čustva dokazano vplivajo na organe – to je del kitajske medicine. Ljudje imamo ogromno različnih praks, ki nam lahko pomagajo živeti bolje, a se jih bojimo poskusiti, ker bi morali spremeniti stvari, ki nas bolijo – bolečine, slabe družinske odnose, neizgovorjene občutke. Jaz verjamem, da lahko poskusimo, da se splača.
Iz česa ste se v življenju največ naučili?
Iz negativnih izkušenj sem se naučil veliko več kot iz pozitivnih. Iz poškodb, ko te boli, ko moraš raziskati vzrok, iz poslovnih napak, ko sem izgubil največ denarja in ko sem zafrknil set in so ljudje nehali plesati. Iz vsega tega sem odnesel največ. Največjo vrednost ima tisto, kar ni prijetno.
Veliko ste potovali. Kaj so vam dala potovanja?
Svet mi je razširil pogled. V Evropi živimo v mehurčku, medtem ko se večina sveta ukvarja z eksistenco – kako bodo preživeli dan, družino, dom, popravili škodo zaradi neurja. V Afriki in Aziji sem videl, da so ljudje kljub težkemu življenju srečni, ker se ne obremenjujejo z nepomembnimi stvarmi, na primer s telefoni, avtomobili in statusom.
Naučil sem se, da življenja ne smeš jemati preveč resno. V Južni Ameriki sem videl neverjetno odprtost ljudi, v Afriki pa to, da stvari, ki se nam zdijo pomembne, v resnici sploh niso.
Se je zgodila kakšna posebna izkušnja, ki vam je ostala v spominu?
Da, v Mjanmaru sva z bivšo partnerko prespala globoko v džungli, pri domačinih. Imel sem samo GoPro, ki ga je otrok domačinov videl prvič v življenju. Spraševali so me, kako živim doma, in se čudili, da staršev vidim vsak dan. Oni živijo skupaj kot ena velika družina. Takrat me je zadelo, kako močna celota je družina – to mi je dalo veliko misliti.
Druga izkušnja, ki je ne bom pozabil, je iz Ria de Janeira. S prijateljem iz hostla sva šla na hrib nad mestom. Ko sva se hotela vrniti, naju noben taksi ni želel peljati skozi favelo. Že sem se sprijaznil, da bom prespal na hribu pod zvezdami, medtem ko je bil moj portugalski prijatelj precej prestrašen. Potem sva srečala policiste, ki so nama rekli, naj se čim prej umakneva, ker imajo druge, resnejše probleme. Ko je že bilo videti, da bova ostala gor, je mimo peljal zadnji avto – skupina študentov. Ustavili so, naju pobrali in odpeljali v mesto.
Veliko sem potoval solo. Doživel sem celo paleto čustev, včasih tudi veliko strahu – še posebej na prvem potovanju v Braziliji. A ko spoznaš ljudi, vidiš, da si vsi po svetu želimo isto: biti srečni, varni in povezani.
