Živa Lavrinc že od nekdaj ljubi življenje in šport. Pozitivno naravnanost je ohranila tudi po padcu z gorskim kolesom, po katerem je postala invalidka. Svoje ime je na brezčasni športni zemljevid dokončno zapisala letos, ko je v dvojicah skupaj z Dejanom Fabčičem osvojila bronasto medaljo v paralokostrelstvu na paralimpijskih igrah. Njena življenjska zgodba nas uči, da se vse zgodi z razlogom in da se sanje uresničujejo.
Pred poškodbo ste se ukvarjali s številnimi športi, med drugim z gimnastiko, plavanjem in plezanjem. Pri 29. letih ste si v Švici poškodovali hrbtenjačo pri padcu z gorskim kolesom in pristali na invalidskem vozičku. Koliko časa je potekala rehabilitacija?
Šest mesecev. Sledila je delovna rehabilitacija, saj se po poškodbi hrbtenjače nisem mogla vrniti na delovno mesto, ki sem ga opravljala pred poškodbo. Delovna rehabilitacija je trajala veliko dlje in sem ravno sedaj v zaključnih fazah.
Ali se vam je zaradi invalidnosti porušil svet?
Porušil svet? Ne bi rekla. Zagotovo se je ustavil ali bolje rečeno upočasnil, nikakor porušil. Postavil na glavo, je morda boljši izbor besed. Nekatere izmed aktivnosti, s katerimi sem se ukvarjala, trenutno resda počivajo. Plezanje je recimo ena takšnih, saj vem, kako lepo je, ko postaviš noge, se upreš v steno in dosežeš naslednji oprimek. Speče noge vleči po steni navzgor, je veliko težje, užitek ni več isti. A v življenje so prišle nove aktivnosti, s katerimi se trenutno ukvarjam. Ena izmed njih je na primer lokostrelstvo, ki me je pripeljalo tudi do Pariza. In ukvarjanje s parabobom. Verjamem, da se v življenju vse zgodi z nekim razlogom. Karkoli ta razlog pač je.
Kako vam je šport pomagal nazaj pri integraciji v življenje?
Iskreno rečeno, si nisem nikoli mislila, da se moram reintegrirati v življenje. Prijatelji so ostali isti. Rehabilitacijo sem vzela bolj kot nekakšen oddih, nenačrtovan dopust. Čas, ko sem se resnično lahko ustavila in posvetila le sebi in svojim mislim. Prvih nekaj tednov po nesreči je bila ob meni tudi mami. In enkrat sem se v pogovoru z njo celo zmotila in rekla: “Tu, v našem hotelu …”. Kar se športa tiče, je bil venomer del mojega življenja, tako da sem tudi v času rehabilitacije z veseljem spoznavala raznorazne športe, imeli smo na voljo vse od potapljanja do smučanja. A vendarle, tako takrat kot sedaj, vse nekako jemljem kot začasen postanek, dokler se noge ponovno zbudijo. Ali se bo za čas mojega življenja odkrila rešitev za poškodbe hrbtenjače ali ne, ne vem. Si pa, tudi s pomočjo športa, naredim tako, da mi je lepo.
Kakšen je pozitivni vpliv športa na življenje invalidov?
Zelo široko vprašanje, na katero bi lahko odgovorila, da je vpliv zelo podoben vplivu športa na “še ne-invalide” (kot se v šali kdaj pošalimo na kakšnem parabob tekmovanju o poimenovanju ljudi, ki nimajo gibalne oviranosti). Nazaj k vprašanju. Menim, da je šport, tako kot tudi katerakoli druga aktivnost, ki v nekom vzbudi zanimanje ali iskrico v očeh, balzam za dušo. Človeku da zagon, da se ohrani v gibanju in s tem ohranja ravnovesje v življenju.
Kaj bi svetovali vsem tistim, ki ravno tako kot vi čez noč postanejo invalidi?
Jaz sem se poškodovala sredi belega dne, pri polni zavesti. Verjamem, da je težje tistim, ki se zjutraj zbudijo in se zavedo, da jih je čez noč doletela kap hrbtenjače ali kaj podobnega. Kakorkoli že, vsekakor si želim, da vsak v sebi poišče moč in si namesto “Why me?” raje reče “Try me!” – citat sem pobrala enkrat med rehabilitacijo, avtor mi ni znan. A tako mi je všeč, da ga z veseljem delim z drugimi.
S paralokostrelstvom ste se začeli ukvarjati po naključju, in sicer vas je k treningom povabil direktor centra, ko ste kot prostovoljka pomagali na eni izmed tekem svetovnega pokala. S katerimi športi se poleg lokostrelstva še ukvarjate?
Tekmujem na tekmah svetovnega pokala v parabobu, kjer tekmujemo ženske in moški skupaj v kategoriji monobob. A moram priznati, da zadnji dve leti nisem bila tako pogosto del karavane, prvo leto zaradi nosečnosti in lansko leto zaradi intenzivnejših priprav na paralimpijske igre v Parizu in sovpadanja tekem. Kadar čas dopušča, se z veseljem podam tudi med valove, z ali brez deske pod seboj. Občutek svobode v vodi je neverjeten. Doma imam tudi gorsko kolo, takšno, ki premika tudi noge, kadar poganjam z rokami. A na žalost ima dan le 24 ur in ni časa za vse.
Kvoto za paralimpijske igre ste dosegli lanskega julija, le nekaj tednov po rojstvu sina. Kako ste lahko tako hitro prišli nazaj v formo?
Mislim, da sem prvič streljala že po kakšnem tednu. Eni gredo na sprehod, mi smo se pač odločili iti na strelišče. Tam je lepa zelenica in v ozadju mukajo krave, svež zrak … Nimam v spominu, da bi bilo težko. Sedeti na mestu in streljati z lokom je lažje, kot se poganjati naokrog z vozičkom. Manfred, življenjski partner, mi je hodil po puščice, medtem ko je Noah spal v vozičku. Nekako nikoli nisem bila ven iz forme v tistem času, saj sva bila na strelišču tudi dva dni pred rojstvom. Vse je nekako potekalo naravno, kot da drugače niti ne more biti.
Kako se počutite kot dobitnica medalje na paralimpijskih igrah?
Najbolj me fascinira dejstvo, da sva domov brez medalje mešanih dvojic poslala oba paralimpijska prvaka. Najprej z zmago proti Kitajski in nato se z zmago v boju za bronasto medaljo proti Indiji. V vseh treh odločilnih strelih sem zadela 10, kaj takega mi do takrat niti na treningih ni uspelo. Verjamem, da je vse skupaj tudi posledica tega, da je toliko ljudi spremljalo najine dvoboje in navijalo za naju pred televizijskimi sprejemniki. Tako, da se prvenstveno želim zahvaliti vsem navijačem, ki so verjeli v naju in nama pošiljali dobre misli. Resnično iz srca, najlepša hvala!
Počutje je odlično, kakopak drugače. Velikokrat sva bila v mešanih ekipah že zelo blizu stopničk, a se nama še nikoli ni vse poklopilo. Da se je vse skupaj odvilo, kot se je, prav na paralimpijskih igrah. Nekako si ne znam predstavljati lepšega scenarija.
Kaj vam pomeni podpora Kamnika, mesta, kjer ste odraščali? Na sprejemu na OŠ Frana Albrehta ste povedali, da ste si dobre želje, ki so vam jih dali učenci šole, dali pod blazino in ste jih brali na predvečer tekme. Ste si shranili tudi zahvale?
A, seveda sem shranila tudi zahvale. Časa, da bi vse prebrala, še ni bilo, čakajo na pravi trenutek. Prav tako kot so čakale dobre želje. Tudi tistih nisem uspela prebrati takoj, a ko sem jih prebirala tisto noč pred tekmo do treh zjutraj, so mi resnično priklicale solze v oči. Toliko lepih želja in nekateri zapisi tako odrasli, da sem le s težavo verjela, da so jih napisali otroci sami.
Ste nemirnega duha. Nekaj časa ste živeli v Avstraliji, kjer ste živeli aktivno življenje, nato pa v Švici, kjer živite še danes. Kaj vam je dala tujina?
V tujino sem šla za daljši čas prvič po zaključeni srednji šoli, ko sem za eno leto šla v Nemčijo delat kot Au pair (varuška, ki živi z družino). Izkušnja je bila tako izvrstna, da sem si seveda zaželela še več. Kmalu zatem je tudi prišla ideja o Avstraliji, medtem ko je Švica prišla v moje življenje nekoliko bolj spontano. Vsekakor menim, da sprememba okolja da človeku možnost, da pogleda na življenje skozi novo, povsem drugačno perspektivo. V tujem okolju dobimo priložnost, da pogledamo ven iz do tedaj znanih okvirjev in se izoblikujemo na podlagi novih spoznanj in izkušenj. Zavedati se moramo, da se bomo po vsej verjetnosti vsaj nekoliko spremenili. Po svojih ustaljenih tirnicah se bo spreminjalo tudi domače okolje. Ko se vrnemo, je torej vse nekoliko drugače. Kljub temu da sicer živimo v Švici, z družino pogosto obiskujemo Slovenijo. In moram priznati, da vsakič na novo prepoznam kakšno lepoto, ki je pred odhodom v tujino nisem videla kot nekaj posebnega. Na primer Kamniško-Savinjske Alpe. Kot otrok sem jih vsak dan lahko videla, a nikoli pravzaprav zares opazila. Šele po prihodu iz Avstralije sem ugotovila, kakšen lep pogled je pravzaprav to! Še posebej, ko na njih zablesti prvi sneg in se v nas vzbudi želja po zavijanju po celem snegu. Ah, ja, je treba iti res drugam, da opazimo, kako je lahko tudi doma.
Delujete vedno nasmejani in pravite, da je vsak dan dopust. Kako vam uspeva ohranjati pozitivno naravnanost?
Ne vem, a mislim si, da sem bila z njo že rojena. Verjamem tudi v to, da nas vse življenjske izkušnje gradijo, in nas skušajo nečesa naučiti ter da imamo zelo sposobne možgane, ki so sposobni marsičesa! Tudi nepredstavljivih zadev, o katerih lahko dandanes le sanjamo, ali gledamo v znanstvenofantastičnih filmih.
Kakšne cilje imate za prihodnost?
Zimska sezona kliče, najprej malo v ledene steze, preden se začnejo resne priprave na svetovni pokal februarja na Tajskem in na svetovno prvenstvo v Južni Koreji v septembru.
