Kje drugje, kot pa v novi Osnovni šoli Frana Albrehta so včeraj sprejeli paralokostrelko Živo Lavrinc, ki je osvojila bronasto medaljo na paralimpijskih igrah v Parizu. Na šoli, ki jo je obiskovala pred 20 leti, so učenci in učitelji pripravili čudovit sprejem, za pripravo katerega so imeli le dva dni časa.
Živa Lavrinc se je s paralokosrelstvom začela ukvarjati leta 2021 v Švici, in to povsem po naključju. Ko je bila prostovoljka na tekmi v Lozani, kjer je takrat živela, jo je direktor centra povabil na trening. Kvoto za paraolimpijske igre je dosegla konec lanskega julija, le nekaj tednov po rojstvu sina. Po osvojeni kvoti se je začela zelo intenzivno pripravljati na paralimpijske igre. Priprave je imela tako v Švici kot tudi v Sloveniji. »Trenirala sem tudi v dežju, medtem ko sta me partner Manfred in Noah čakala v avtu. So pa vsi treningi sedaj poplačani.«
Včerajšnji sprejem Žive pa ni bil prvi na matični šoli v zadnjem letu. Že junija so ji na sprejemu izročili zapisane dobre želje, in kot je povedala športna junakinja, so ji te želje pomagale do odličnega rezultata. Glavni organizatorki tokratnega sprejema sta bili Tamara Bračič in Jana Svetec, ki sta povedali, da se Žive dobro spominjata. Tamara Bračič je bila njena razredničarka: »Živa je bila živ otrok. Smučala je, tekla, trenirala sem jo na mali prožni ponjavi. Povsod je bila zraven.« To nam je potrdila tudi Živa: »Spominjam se, da sem bila po koncu pouka še tri ure v šoli, da sem zaključila z vsemi svojimi krožki. Iz šole imam zelo veliko lepih spominov. Posebej na veliko avlo, kjer smo se lahko družili.«
Nekaj besed je Živi na sprejemu namenila tudi ravnateljica Osnovne šole Frana Albrehta Monika Glücks Donko: »Izjemno smo navdušeni, da smo lahko vaši gostitelji. Le nekaj mesecev je minilo, ko smo se družili v naši športni dvorani, ko smo vas želeli spodbuditi, da boste tudi z našimi dobrimi željami šli v Pariz. Obljubili smo vam, da bomo glasno navijali za vas, kar smo tudi storili. Vaš športni duh ni navdih le za vaše športne kolege, ampak tudi za naše učence, za prihodnje generacije, ki vas gledajo kot vzornico, in to povsem zasluženo. Vaša pot nas uči, da nikoli ne smemo odnehati, da vztrajnost premaga vse ovire in da se sanje uresničijo. Ponosni smo na vas, saj niste le paralimpijska prvakinja, ampak tudi prvakinja življenja. Naj vaša pot še naprej navdihuje in kaze pot do zmage.«
Na Živo je ponosna celotna kamniška občina, kar dokazujejo naslednje besede kamniškega župana Mateja Slaparja: »Živa, si navdih nam vsem. Ko si padla, si vstala, in se vrnila tudi s pomočjo stroke ter dosegla to, kar je za nas nepredstavljivo. Dokazala si, da se z borbo, odrekanjem, trudom da priti do olimpijske medalje, ki je zate in tudi za Kamnik izjemnega pomena. Vsi skupaj smo izredno ponosni nate.«
Nekaj besed o svojem doživljanju iger je učencem kamniške šole povedala tudi ponosna nosilka bronaste medalje, ki se svojega uspeha še ne zaveda. V četrtfinalu na posamični tekmi je bila zelo živčna, a ji je uspelo premagati tekmico. V osmini finala pa je imela težave, saj si je po odličnem začetku že predstavljala, da bo zmagala. »Bolj sem si mislila, da moram dobro ustreliti, slabše je bilo. Dolgo sem držala lok, postal je res težek. Nisem vedela, kaj narediti. Ustrelila sem, puščica je šla v petko, tako da sem izpadla, a nekaj sem se naučila. Takrat, ko nekaj delamo, moramo razmišljati le o sedanjem trenutku, ker tako lahko naredimo najbolje, kar se v danem trenutku da,« je svetovala otrokom. Posamični je sledila ekipna tekma z Dejanom Fabčičem. »Proti prvima nosilcema, Kitajcema, nama je uspelo priti do odločilnega strela. Rekla sem si, da se mi ne sme zgoditi to, kar se mi je na posamični tekmi; ne smem pozabiti, kaj moram delati. In zadela sem deset točk.«
Desetko je Živa nato zadela še v odločilnem strelu v polfinalu, kjer sta sicer izgubila, in v boju za bronasto medaljo proti Indiji. Ta tekma je bila še posebej težka, saj sta se z Dejanom pobirala po izgubljenem polfinalu, a jima je uspelo dobiti medaljo. »Zahvalila bi se vsem, ki ste navijali. Verjamem, da mi je to pomagalo, da sem trikrat v odločilnih strelih zadela deset. To mi še ne na treningih ne uspe. Dan pred tekmo sem brala vaše voščilnice, ki ste mi jih dali pred odhodom v Pariz. Res verjamem, da ste vsi skupaj pomagali do bronaste medalje,« je slovenska olimpijka še položila na srce otrokom. Poleg številnih drugih darov je v kamniški šoli v dar dobila tudi številne na roko zapisane zahvale otrok. Otroci so navdušeni Živi Lavrinc zapeli tudi pesem Na obisku je Živa iz Kamn’ka, ki jo je njej v čast napisala profesorica fizike, v zahvalo so ji zaplesali tudi plesalci Folklorne skupine Kamnik.
In kaj je po vrnitvi v rojstno mesto povedala junakinja?
»Vrhunsko je biti nazaj v Kamn’ku. Navdušena sem nad sprejemom, ki je bil res prisrčen. Prijetni učenci in učitelji, ki so to vse pripravili,« je svoje misli razodela kamniška športnica, ki se rada vrača nazaj v Kamnik tudi zato, ker tu živi babica njenega sina Noaha.
»Na paralimpijskih igrah v Parizu je bilo zelo zabavno in zelo naporno. Veliko sem imela treningov, pri psihološki pripravi mi je pomagal dr. Matej Tušak. Bila sem na svojih tekmah in na Dejanovih tekmah, na treningih in pa v olimpijski vasi. Ves prosti čas pa sem preživela s sinom Noahom. Dobro vzdušje se je zelo čutilo na tekmah, kjer sem se tudi sama drla, da je šel adrenalin ven iz mene,« je delila nekaj vtisov iz Pariza. V olimpijski vasi so srečali legendarnega švicarskega paraolimpijca Marcela Huga, ki tekmuje v atletiki. O ciljih po olimpijskih igrah pa je povedala: »Najprej gremo na počitnice, da malo zadihamo. Ne vem, ali z lokom ali brez njega, ampak sem se nanj že tako navadila, da ne vem, kako bom brez.« Otrokom in vsem ostalim je za konec se sporočila: »Dobiti medaljo je fantastičen občutek, ki bi ga privoščila vsem. Karkoli si zadate, sanjajte, in morda vaše sanje že jutri postanejo resničnost.«
