Luč sveta bo kmalu ugledal novi album Samuela Lucasa, sicer njegov drugi, pa vendar prvi avtorski. Naslov albuma je Sebe dajem in Samuel ga bo konec marca prvič predstavil javnosti v domžalskem klubu Blunout. Samuel že dve leti in pol živi v Trzinu, za katerega pravi, da mu ni všeč le to, da nima morja.
Ste nočna ptica, ustvarjate ponoči. Ali tudi na naša vprašanja odgovarjate ponoči?
Ja, res nisem jutranji tip človeka. Bolje funkcioniram po 12. uri in seveda zvečer, ko so nastopi, a to je vsekakor zaradi obrnjenega bioritma, ki ga imam zaradi svojega dela, in telo se tega navadi. Ni pa vedno fajn in predvsem ni najbolj zdravo, a žal ne morem nič pomagati. In res je, tudi na ta intervju sem začel odgovarjati zvečer. (smeh)
Marca bo izšel vaš novi album. Kateri po vrsti?
V začetku marca bo izšel moj novi album z naslovom Sebe dajem. Je drugi po vrsti, a prvi avtorski. Večino glasbe za novi album sem napisal sam, pri drugih skladbah pa so sodelovali še drugi prijatelji – glasbeniki: Rok Lunaček, Igor Pirkovič, Teo Collori, Amir Karalić in Dean Bakić.
Kakšen je občutek, ko ste vse dneve v studiu in ustvarjate. Imate proti koncu že vsega dovolj ali ravno obratno – si želite, da bi trajalo?
Ustvarjanje albuma je kar dolgotrajen in zelo naporen proces, a hkrati neizmerno uživam. Glasbo sem ustvaril lansko poletje na morju, ko sem si prvič v življenju vzel skoraj dva meseca dopusta in bila sta res zelo produktivna. Jeseni so nato nastala besedila in z ekipo smo pričeli s snemanjem vokala in vseh inštrumentov. Konec leta smo imeli ogromno nastopov in koncertov, tako da je nastajanje albuma malo stalo. Zato sem letos moral dati v šesto prestavo in sedaj sem že od začetka leta z ekipo, ki soustvarja album, vse dneve v studiu, kjer dokončujemo in pilimo izdelek.
Kakšen je novi album?
Od izdaje prvega albuma je minilo že devet let. Ves ta čas sem se morda tudi iskal in zorel, a zdaj vem, da je prišel čas, ko vem, kaj publiki lahko dam. Zato je tudi naslov albuma Sebe dajem. Album bo nekaj posebnega, vsaj meni se zdi tak, saj je mešanica popa, rocka, bluza, jazza. Glede na prve odzive, ki sem jih dobil s strani kolegov glasbenikov, ki so poslušali demo posnetke, verjamem, da sem na dobri poti. Seveda pa bo imela glavno besedo publika.
V zadnjem času v vaši skupini sodeluje tudi vaša hči Arijana. Kako je videti to sodelovanje? So tudi tipične oče-hči situacije, npr. trenja, prepričevanja, zavijanje z očmi?
Mojemu bandu The Groove Station se je lansko jesen pridružila tudi Arijana, česar sem zelo vesel, in ponosen nanjo. Je šele na začetku glasbene poti in se mora še veliko naučiti ter se skaliti, vendar ima izjemen talent in željo, tako da smo skupaj super ekipa. Zavijanje z očmi pa je seveda kdaj pa kdaj prisotno, tako kot pri vseh ostalih mladostnikih, ki jim starši brez zveze težimo. (smeh)
Kje iščete navdih za glasbeno ustvarjanje?
Pravijo, da moraš navdih poiskati v sebi, a če si srečen običajno pride kar sam. Veliko mi pomeni to, da imam zdrave in vesele otroke ter super partnerico in potem je vse lažje.
Marca boste nastopili tudi v domžalskem klubu Blunout. Ali boste predstavljali nove pesmi ali bodo obiskovalci lahko slišali tudi starejše uspešnice?
Ja, konec marca bo prvi koncert Sebe dajem po izdaji albuma prav v Domžalah, ki se ga zelo veselim, saj sem tam nastopil že večkrat in vedno je bila super energija ter vzdušje. Na koncertu bom zapel vse svoje skladbe z novega albuma in zagotovo še kakšno iz prejšnjega, saj jih ljudje na koncertih vedno želijo.
Kakšen se vam zdi ta klub in publika, ki zahaja sem?
Blunout je res odličen klub, ne le po prijetnem intimnemu ambientu, predvsem cenim odličen glasbeni program vseh zvrsti. Čestitke šefu Alešu, ki je s trdim delom in vztrajnostno naredil enega najboljših klubov, takega niti Ljubljana nima. Res je bil potreben čas, a ljudje so prepoznali kakovostno glasbo v živo in so ga sedaj vzeli povsem za svojega, ne glede na to, katera glasbena zvrst je na programu. Zato se v Blunout vedno rad vračam in naj povabim vse vaše bralce, ki so iz tega okoliša, da ga ob priliki obiščejo, ne bo jim žal.
Ustvarjate že več kot 25 let. Se kdaj naveličate? Ima ustvarjanje za vas še takšen žmoht, kot ga je imelo na začetku … ali mogoče po toliko letih morda še celo večjega?
Glasba nima začetka in konca, če jo zares čutiš … enostavno pride in ostane za vedno. Nikoli se je nisem naveličal in vsakokrat rad stopim na oder. Vsak nastop je drugačen in prav to daje čar mojemu poklicu, nikoli ne veš kakšen bo tvoj dan oz. večer v službi? Od glasbe živim že vse od svojega 20. leta in če glasba ne bi bila moja strast, tega prav gotovo ne bi mogel početi.
Ali imate po vseh letih nastopanja še kaj treme, ko stopite na oder? Ker ob prvem nastopu ste zmrznili, niste hoteli na oder …
Ne bi rekel, da je to trema, temveč pozitivni adrenalin, ki mora biti, saj nikoli ne veš, kakšna publika te čaka pod odrom in kako bo večer potekal. Ko pa sem prvič stopil na pravi, velik oder je bilo drugače. Bil sem premlad, neizkušen v tovrstnem nastopanju in sem kar zmrznil, saj je bilo pod odrom več kot tisoč ljudi. V glavi sem imel le to, da me bodo ocenjevali, kako pojem, in bal sem se, da me ne bi sprejeli. (smeh) A odzivi publike so bili super in bilo mi je veliko lažje.
Včasih je bila del imidža tudi vaša kapa. Kje je sedaj?
(smeh) Zanimivo je to, da ko sem nosil kapico, so me vsi spraševali, zakaj in naj si jo snamem. Ko pa sem pred tremi leti zamenjal frizuro in imidž, so me vsi spraševali, zakaj ne nosim več kapice. (smeh) Ja, bila je del mojega imidža po vrnitvi iz tujine v Slovenijo, a sem se pred tremi leti odločil, da spremenim frizuro in si jo snel.
Kako pomemben vam je imidž na splošno? V zadnjih letih se namreč zdi, da je ta bolj pomemben od dejanskega glasbenega (ali kateregakoli drugega ustvarjanja).
Ker sem moški, se ne ukvarjam veliko s svojim videzom, a vendar moram na odru imeti spodobno podobo. Z razmahom spleta in družbenih omrežij je postalo vse bolj pomembno, kako si videti, in ne, kaj delaš in kako dober si v tem. Ljudje smo na splošno bolj vizualna bitja in veliko jih tudi glasbo žal posluša le z očmi. Jaz sem še vedno pristaš dobre in kakovostne glasbe, ne glede na videz, zvrst, vero in barvo kože.
Baje ste začeli igrati na kitaro pri šestih letih. Kako se je rodila ta ljubezen?
Kitara je bila res ljubezen na prvi pogled in dotik. Igral jo je že moj oče in večkrat sem mu jo na skrivaj vzel in brenkal po strunah. Starši so me želeli vpisati v glasbeno šolo in ker so bile ure kitare že zasedene, so mi tam rekli, da naj poskusim s trobento. Šel sem na prvo uro in to je bila tudi zadnja. Želel sem igrati kitaro in zato sem se začel učiti sam.
Kaj pa petje? Kdaj ste začeli peti in kdaj profesionalno ukvarjati? Ali ste samouk ali ste izučen pevec?
Sem popolnoma samouk, tudi kar se tiče petja. Vsega sem se naučil sam, in sicer po posluhu. Notnih zapisov ne poznam. Že v osnovni šoli sem nastopal na raznih proslavah ter kasneje po obali, ker prihajam iz Kopra, profesionalno pa se z glasbo ukvarjam in od nje živim 28 let.
V javnosti ste znani tudi kot odličen imitator Toša Proeskega, imeli ste tudi nekaj koncertov, na katerih ste peli njegove pesmi. Zakaj ste prenehali?
Toše je bil in bo zavedno ostal velik človek in glasbenik. Nikoli in nikdar ga nisem imitiral, njegove pesmi sem enostavno zapel po svoje. Imam pa podobno barvo glasu, zato mi njegove pesmi ležijo, v njih je toliko emocije, da sem jih začutil in s koncerti želel ohraniti le to, da se njegove pesmi pojejo še naprej, saj jih vsi z veseljem prepevamo.
Posneli pa ste tudi pesem, ki je bila sicer namenjena njemu. Kako je prišlo do tega?
Prelepa balada Ona nije više tu mi je bila predstavljena kot pesem, namenjena Tošetu, a je žal zaradi prezgodnje smrti ni uspel posneti. Na žalost je bila to le laž, da bi pristal k snemanju in posnel sem jo z mislijo na njega in jo zapel z veliko emocijami. Niti malo mi ni žal, da sem jo posnel, saj ima res prelepo glasbo in besedilo. Bila je tudi uspešnica, saj se je vrtela na vseh nacionalnih radijskih postajah na Hrvaškem in tudi v BiH ter Srbiji. Še vedno je to ena mojih najlepših, zato si zasluži posebno mesto na moji novi plošči.
Kot odličen imitator ste se izkazali tudi v oddaji Znan obraz ima svoj glas. Kako vam je bilo sodelovati v tej oddaji?
Zagotovo mi bo ta oddaja ostala v spominu vse življenje. Bila je nova in zahtevna izkušnja, a sem v njej užival in se zabaval. Predvsem pa verjetno tudi gledalci, ko so me videli, kako se lomim v petkah. (smeh)
Ali je naporno se iz tedna v teden preobražati v novega pevca, pevko – ne samo glasovno, temveč tudi vizualno, gestikularno …?
Tempo vseh dvanjstih tednov je bil zelo naporen in na koncu smo bili res vsi utrujeni. Vsak teden imaš le nekaj dni, da se preobraziš v novo vlogo; dobili smo točno določeno pesem in njen videospot in tako smo morali trenirati. Ve pa se, da ni tako enostavno peti v živo in zraven še plesati cele koreografije, saj v videospotih nikoli ne pojejo v živo. Jaz sem užival in to je bistvo.
Katera je bila vaša najljubša preobrazba? In s katero se sploh niste poistovetili?
Težko rečem, katera mi je bila najljubša. Vse so bile zanimive. Najtežja je bila vsekakor pesem Informer izvajalca Snow, ki ima nemogoč in dolg tekst, v čudni angleščini, ki sploh ni angleščina, zraven pa še skače in repa. Sicer pa so bile vse moje preobrazbe težke, saj sem imitiral izjemna glasbena imena, kot so Tina Turner, Michael Jackson, Ed Sheeran, Bruno Mars, Oliver Dragojević, Ray Charles, Andrea Bocelli, Anastacia … in dal sem vse od sebe.
Veliko let ste preživeli v tujini, potem ste se vrnili v Slovenijo. Kaj vam je dalo življenje v tujini? Ali vam je tudi kaj vzelo?
Tujina mi je dala izredno širino in kilometrino, kar se tiče glasbe, jezikov, spoznavanja drugih kultur in ljudi, saj sem bil v veliko državah – od Avstrije, Italije, Švice, Nemčije, pa vse do Švedske in Finske, vendar mi je vzela tisto najpomembnejše – odraščanje Arijane in Dajane, ki sta bili takrat še zelo majhni. Kasneje mi je bilo žal in še danes mi je, ker izgubljena leta težko nadoknadiš, a takrat sem šel v tujino zaradi boljšega zaslužka.
Sedaj živite v Trzinu. Koliko časa že in zakaj prav Trzin?
Dve leti in pol smo s partnerico Petro in njeno Mašo živeli v Domžalah, sedaj pa že skoraj tri leta v Trzinu, kjer je Petra živela že prej.
Kako se počutite tukaj? Kaj vam je všeč in kaj ne?
Hitro sem se navadil na novo okolico in Trzin mi je res všeč, saj je blizu središča Ljubljane, a dovolj odmaknjen, da je zelo miren in ima veliko zelenih površin ter bližino gozda, kar mi veliko pomeni. Nikakor pa mi ni všeč, da Trzin nima morja (smeh), saj sem človek morja.
Ali ste vpeti v lokalno življenje?
Ne, nisem, ker imam res zelo malo časa. Tudi, če kdo misli, da sem med tednom prost, ko ne nastopam, ni tako. Med tednom imam sestanke, snemanja, vaje in priprave na nastope, tako da sem zelo leteč. Lani so me povabili, da sva skupaj z Arijano zapela nekaj pesmi pred prihodom Miklavža.
Kakšni so Trzinci in okoličani v primerjavi z vašimi rodnimi Primorci?
Drugačni, a v tem ni nič narobe. Vsak del Slovenije ima svoje posebnosti in karakteristike prebivalcev. Toliko sem v življenju prepotoval in spoznal različnih ljudi, da so mi različni jeziki in kulture ter navade povsem normalni. V Trzinu se odlično počutim, res pa zelo pogrešam morje.
Kako se spominjate odraščanja na Primorskem?
Lepo je bilo in imam lepe spomine na otroštvo. Imam še dva brata, mlajšega in starejšega, in nikoli nam ni bilo dolgčas. So pa bili povsem drugačni časi, brez telefonov in računalnikov, naša zabava sta bila travnik in gozd, saj smo živeli na Škofijah, oboževali in uživali pa smo v morju, ki je naša velika ljubezen.
Pred kratkim ste bili stari 48 let. Kmalu bo abraham. Se ga veselite ali bojite?
Veselim, saj imam željo in načrt, da bom takrat izdal svoj naslednji album. (smeh)
Mateja Štrajhar
