Življenje in delo ”Darinke Klemenc” je nemogoče strniti v nekaj kratkih stavkov. Po poklicu in duši medicinska sestra, ki je svoje poklicno življenje posvetila zdravstveni negi, njenemu razvoju in poklicni etiki na tem področju, stanovskim organizacijam, izboljševanju statusa in ugleda poklicev v zdravstveni in babiški negi, zlasti pa pacientom in drugim ranljivim skupinam v zdravstvenem sistemu ter družbi. Kamničanka kljub upokojitvi še vedno neutrudno odstira tabu teme v stroki in nasploh, saj je še vedno aktivna tako na strokovnem področju kot v civilni družbi. »Izbrala sem si poklic, kjer se dela z ljudmi, kar me je vse življenje izpopolnjevalo,« pravi energična in vitalna 71-letnica, a poudarja, da ji sami, brez številnih kolegic in kolegov, družine, mnogih drugih, ki so jo na njeni poklicni poti podpirali, ji pomagali ali sledili, ne bi nikoli uspelo vse, kar je dosegla.
Ste diplomirana medicinska sestra. Kako se je začela vaša poklicna pot?
Obiskovala sem kamniško gimnazijo. V tretjem letniku je bilo treba razmišljati, kam naprej. Ves čas sem imela željo postati zobozdravnica, hkrati pa sta me zanimali tudi slavistika in dramska umetnost. Različne smeri, torej. Resda imam slovenščino zelo rada, vsa leta mi je šla dobro, po drugi strani pa smo imeli v zadnjem letniku psihološko testiranje, ki je pokazalo, da bi mi odgovarjalo delo z ljudmi. Tudi sicer imam rada ljudi, tako da sem se odločila za vpis na Višjo šolo za zdravstvene delavce v Ljubljani. Sošolci v gimnaziji so me spraševali, kaj je narobe, ne nazadnje sem bila odličnjakinja. Odločitev sem sprejela v zadnjem letniku in nikoli, nikoli mi ni bilo žal, da sem si izbrala ta poklic.
Torej ste že zgodaj začutili, da je to vaše poslanstvo?
Beseda poslanstvo mi ni ljuba. Izbrala sem poklic. Poslanstvo se mi zdi nekaj, kar pride od Boga, klic od kjerkoli; pravijo, da “si poklican”. Jaz nisem čutila nič od tega, izbrala sem si delo z ljudmi, ki me je vse življenje izpopolnjevalo, tudi razveseljevalo. Seveda, v karieri so vzponi in padci, a verjetno, če bi se še enkrat odločala, bi spet izbrala poklic, kjer bi delala z ljudmi, najbrž kar zdravstveno nego.
Maja ste prejeli priznanje Angele Boškin za življenjsko delo, ki ga podeljuje Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih združenj medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije (Zbornica – Zveza). Kaj vam pomeni priznanje?
Seveda mi veliko pomeni, a takega priznanja – pa naj se sliši še tako šablonsko – ne moreš dobiti, če nimaš okrog sebe ljudi, ki te razumejo, podpirajo. Na moji karierni poti je bilo toliko takšnih kolegic in kolegov, da lahko iskreno rečem, da je to skupinsko priznanje. »Eden ne naredi skoraj nič, vsi skoraj vse,« pravi kolegica iz Domžal in zelo se strinjam z njo. Sem v elitni skupini skupaj s predhodnicami, ki so priznanje dobile v prejšnjih letih in jih zelo spoštujem. To so moje vzornice, tako da je priznanje zame velika čast.
Medicinske sestre med Slovenci glede na Valiconovo raziskavo Ogledalo Slovenije uživate veliko zaupanja. V letošnji raziskavi (april 2024) ste se uvrstile na tretje mesto za gasilci in reševalci NMP, podobno je bilo v prejšnjih letih. Čemu pripisujete to zaupanje ne glede na pretrese v zdravstvu?
Z zdravstvenim sistemom se vsakdo srečuje. Vsak je bil, je ali bo pacient. V veliko čast nam je, da nas ljudje prepoznajo kot zaupanja vredne, ne glede na to, kakšni vetrovi pihajo in kakšna neurja vihrajo v zdravstvu. Medicinske sestre smo strokovnjakinje na svojem področju, k delu z ljudmi spadajo veščine, kot so spoštovanje, sposobnost empatije, primerna komunikacija. Medicinska sestra je s pacientom 24 ur na dan, vse dni v letu, od rojstva do smrti, in vsa obdobja vmes. To pomeni, da se ljudje veliko srečujejo z medicinskimi sestrami, v zelo različnih, navadno težkih trenutkih, ob hudih stiskah, tudi ob umiranju; poskrbeti je treba za zadovoljevanje pacientovih temeljnih življenjskih potreb, opaziti tudi svojce, druge bližnje. Človek se zave pomembnosti določenih poklicev, ko potrebuje pomoč. Ko si bolan, so zlasti medicinske sestre tiste, ki so ob tebi. Ja, spremljamo Valiconovo raziskavo, v NMP timih delajo reševalci, to so prav tako medicinske sestre, torej zasedamo drugo in tretje mesto, že nekaj let smo takoj za gasilci, včasih si ta mesta zaupanja delimo s piloti.
Ob tem je nujno omeniti pomanjkanje kadra v našem poklicu. Ko sem leta 2016 zaključila drugi mandat predsednikovanja Zbornici – Zvezi, je bilo na trgu dela 1000 tehnikov zdravstvene nege in 250 diplomiranih medicinskih sester. Osem let kasneje je hudo pomanjkanje. To me žalosti. Vsa ta desetletja, imam več kot 42 let delovne dobe, smo ogromno delali na razvoju stroke, ugledu poklica, pa vendar je ta postal neatraktiven, nezanimiv, v družbi premalo cenjen. Ko ga bo družba, tudi (zdravstvena) politika, prepoznala kot neobhodno potrebnega, bo postal bolj zanimiv za mlajše. Tako stanje ni le v Sloveniji, Evropska unija in ves svet se soočata z velikim pomanjkanjem negovalnega kadra. Ekonomske migracije so seveda vedno bile, v vseh poklicih, a kljub temu jih je treba videti kot ogromen klicaj. Očitno ni dobro poskrbljeno za medicinske sestre, zato se selijo za boljšim zaslužkom in znosnejšimi pogoji dela.
V zadnjih letih se slovensko zdravstvo sooča z vse slabšimi razmerami. Katere so tiste glavne težave oz. izzivi, s katerimi se sooča področje zdravstvene nege? Pomanjkanje kadra, kot omenjate, morda še kaj?
Kot družba smo postali manj socialno naravnani, manj komunikativni, bolj osamljeni, manj nam je mar za sočloveka. Zdaj imamo “jaz – selfi” generacijo, vidne so posledice permisivne vzgoje, vse to se odraža tudi v poklicih, kjer ljudje delamo z ljudmi. Prvo vprašanje na razgovoru za službo je, kolikšna je plača. Sama tega nisem nikoli vprašala. Plače so sicer nizke, ponekod sramotno nizke za delo, ki je sila odgovorno, saj je medicinska sestra nenadomestljiva ob pacientu in ne nazadnje dostikrat tudi rešuje življenja. Delovnik je zelo naporen, trije turnusi, veliko dežurstev. Hodijo v službo bolne, pustijo staršem bolnega otroka. A pacient ni pisarniški predal, ki ga enostavno zapreš, ne gre, s sabo nosiš njegovo bolečino, njegovo umiranje … Razmere, v katerih se danes dela, so ponekod nečloveške, kar se odraža na slabši skrbi za bolne in starejše. Zaradi pomanjkanja kadra je ponekod nemogoče sestaviti urnike dela tako v bolnišnicah kot v domovih starejših. Tu ena oseba s srednjo zdravstveno šolo in en bolničar negovalec (če imajo srečo, da ga imajo s to izobrazbo) ponoči skrbita lahko tudi za 200, 250 ljudi. To je nečloveško. Tako za stanovalce kot za zaposlene. Tako je nemogoče na dolgi rok zdržati.
Imamo tudi primere, ko se dom starejših kar nekaj časa ne odpre, kot je bilo v Komendi, ker preprosto ni kadra?
V tem trenutku je v Sloveniji v domovih za starejše praznih med 800 in 1000 postelj. Ne moremo več govoriti, da je treba zidati nove domove, to so zdaj politične poteze, ampak v prvi vrsti potrebujemo kader za obstoječe domove. Glede na podatke trenutno na nujno posteljo v domu starejših čaka več kot 5000 ljudi, vpisanih pa jih je precej preko 10.000. Vprašajmo se, kdo zdaj skrbi za vse čakajoče v domačem okolju, kako je z obvladovanjem bolečin, demenco, nasiljem, kako z umiranjem, ali sploh imajo koga, ki jim da piti, jesti, jih higiensko oskrbi … V stisko spravljamo cele družine, tudi mlade. Težko je pustiti babico ali dedka, mamo ali očeta in oditi v službo. Današnje družine niso večgeneracijske, povečini vsaka generacija živi zase. Pravijo, da toliko, kot država poskrbi za najšibkejše, pa to niso le starejši, temveč vse ranljive skupine, toliko je vredna.
Ali bi se lahko kaj naučili iz zgodovine? Ste namreč tudi članica Delovne skupine za ohranjanje zgodovine zdravstvene in babiške nege, poleg tega ste bili tudi ena od urednic in avtoric publikacije o zgodovini zdravstvene nege na Slovenskem, ki je izšla pred leti.
Bojim se, da se stvari v sto letih kar naprej ponavljajo. Ne naučimo se veliko iz zgodovine. Zaradi napredka v znanosti, medicini, farmaciji, drugod se seveda razvija tudi naša stroka, po drugi strani pa so imele medicinske sestre pred sto leti podobne izzive, kot jih imamo danes: prizadevanja za boljše plačilo, boljši status v družbi, za vpliv na zdravstveno politiko, enakopravno sodelovanje v zdravstvenih timih, znižanje hierarhije v zdravstvu, lasten zakon. Sramota! Še danes ga nimamo. Počutim se sokrivo, saj sem skoraj 30 let delovala v raznih stanovskih skupinah, skoraj tri mandate vodila ljubljansko društvo, ustanavljali smo strokovne sekcije, delovne skupine, dva mandata sem vodila Zbornico – Zvezo. Napisali smo lastni zakon, več variant, imeli svojega predstavnika v državnem svetu, tudi zdaj imamo predstavnico. Vsakič znova upamo, a vendarle zakon do danes ni zagledal sveta.
Ves čas kariere ste se intenzivno ukvarjali tudi s področjem etike. Pred kratkim ste v Zbornici – Zvezi prenovili Kodeks etike v zdravstveni negi Slovenije. Predsedujete Častnemu razsodišču, ki je prenavljalo kodeks. Katere novosti prinaša?
Res je, že 30 let se precej ukvarjam s poklicno etiko, tudi raziskovali smo to področje. Ko sem bila predsednica Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana, smo izvedli več nacionalnih raziskav. Tematika prve je bila nasilje na naših delovnih mestih, šlo je za veliko detabuizacijo področja. Druga je obravnavala medicinske sestre v Sloveniji, tako da smo raziskali lastno poklicno skupino. V tretji smo raziskovali področje poklicne etike v naši stroki. Sledilo je raziskovanje medpoklicnega sodelovanja itd. Vedno smo izdali tudi publikacijo. Iz nasilja je nastala Delovna skupina za nenasilje, iz raziskav o etiki obvezne vsebine za vzdrževanje licenc za delo. Pravo akcijsko raziskovanje.
Zdaj mineva 30 let od prvega lastnega kodeksa, v bivši skupni državi smo imeli vsi zdravstveni delavci enoten kodeks. To ni bilo tako slabo; enako, kot smo imeli skupen sindikat in smo zdravniki, medicinske sestre, drugi skupaj tudi stavkali. Zdaj imamo različne sindikate. In tudi različne teorije poklicne etike. Medicinske sestre prakticiramo predvsem teorijo etike skrbi, zdravniki biomedicinsko – Kantovo etiko. Teoriji se v nekih vsebinah prepletata, skupni cilj je pacient. Smo pa šibki na enakovrednem sodelovanju v zdravstvenih timih, hierarhija v zdravstvu je še vedno prevelika. Sicer pa je bilo treba etični kodeks posodobiti, dodali smo nekaj novih, aktualnih vsebin; etičnih dilem je v stroki veliko, recimo izzivi umetne inteligence, multikulturnost, spremembe vrednot – osebnih, profesionalnih, družbenih …
V kakšnem smislu umetna inteligenca?
Umetna inteligenca je naša nova realnost, ki jo bo treba sprejeti, od robotike naprej – kot pomoči pri diagnostiki, terapiji, rehabilitaciji, pa tudi zdravstveni negi. A treba je biti previden pri uveljavljanju teh novosti; informacijska tehnologija postaja del vsakdana, roboti lahko ponekod pomagajo, zagotovo pa vsaj še nekaj časa ne bodo mogli nadomestiti pristnega človeškega stika, medosebnih interakcij, odnosa do pacienta.
Kaj pa multikulturnost, ki jo omenjate?
Multikulturnost je področje, ki se mu bo treba vedno bolj posvečati. Pojavljajo se izzivi, med njimi tudi etični – ne samo v odnosu do pacientov, ki recimo, govorijo in razumejo samo svoj materni jezik, treba je sprejeti tudi kolegice in kolege, ki prihajajo iz drugih kulturnih in verskih okolij. O multikulturnosti se bo treba veliko pogovarjati, tudi z zaposlenimi, to je in bo naša realnost. Če pritoka delovne sile iz drugih okolij ne bo, lahko pride do zapiranja oddelkov, celih bolnišnic. V Angliji so že pred leti zapirali bolnišnice, prav zaradi pomanjkanja medicinskih sester. Zdaj je stanje kritično po vsej EU.
Ste tudi aktivna in vidna članica Združenja za dostojno starost Srebrna nit. V družbi, ki na tron postavlja mladost in lepoto, kako pomembno se je zavzemati za starejše? Se njihov položaj slabša ali samo več govorimo o tem?
Eno in drugo, se pa populacija starejših povečuje, tudi pri nas. Poleg tega starejši nimamo močnega glasu v družbi, zato so dobrodošla tudi civilna združenja, ki opozarjajo na težave tihe večine, nastavljajo družbi, predvsem politiki, ogledalo. Recimo, revščina starejših, zlasti starejših samskih žensk, pa paliativna oskrba, ki je premalo razvita, kar je skrb vzbujajoče, da ne omenjam zakona, ki bi urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. S tega področja sem se v Srebrni niti sicer umaknila, da ne bi bila v nasprotju interesov kot predsednica Častnega razsodišča.
Mislite, da bi bilo bolj pomembno razvijati področje paliativne oskrbe kot sprejeti zakon o pomoči pri dostojnem končanju življenja?
Oboje potrebujemo. Obstajajo zakoni, ki jih potrebuješ “na zalogo”; si sicer lahko zadovoljen, če jih osebno ali tvoji bližnji ne bi nikoli potrebovali, predstavljajo pa lahko neke vrste varnost. Mene bolj skrbi, koliko ljudi je trenutno doma, bolnih, osamljenih, trpijo v bolečinah, pa ni nikogar, ki bi poskrbel zanje, čeprav imamo relativno dobro vsaj patronažno službo, paliative pa ni enakomerno razvita po vsej državi. Se pa včasih ne zavedamo, kako dobre preventivne programe imamo po drugi strani v državi – Dora, Svit, Zora, referenčne ambulante, centri za krepitev zdravja … Zakon o dolgotrajni oskrbi je zdaj sprejet, a ni najboljši, predvsem pa so pomanjkljivi pravilniki in nejasna realizacija časovnice uvajanja; skrbi nas, da gre vse dogajanje prepočasi, hkrati pa bo najhuje spet pomanjkanje kadra za izvajanje oskrbe na domu. Žal patronažna služba, ki pozna teren in prebivalce, ni vključena v dolgotrajno oskrbo, recimo na vstopnih točkah, kar je res škoda.
Ta zakon se na papirju lepo bere, ampak kako se bo izvajal …
Če poznate vsaj malo področje, lahko predvidite, kje se bo zatikalo (v začetku že zamuda z vzpostavitvijo informacijskega sistema za obravnavo novih vlog in izdajo odločb oskrbovalcem družinskega člana; stiske centrov za socialno delo, pomanjkanje ustreznih kadrov tako na vstopu v sistem (vstopne točke, kjer se oseba oceni, v katero stopnjo dolgotrajne oskrbe bi spadala, saj to pomeni, koliko ur pomoči bo dobila). Tu smo bili mnogi kritični do sestave timov, kjer je izpadla prav medicinska sestra, recimo niso vključili niti patronažnih, ki s svojo mrežo pokrivajo vso državo in poznajo ljudi/paciente na svojem terenu. Kandidata za dolgotrajno oskrbo težko ocenjuje nekdo, ki ni zdravstveni delavec (a to se bo dogajalo), saj imajo starejši lahko veliko obolenj in veliko zdravil. Problem v domačem okolju je lahko prav terapija. V osnovi je seveda humano, da človek lahko umira v domači postelji, po drugi strani pa morajo biti za to vzpostavljeni podporni sistemi, kar pa v tem trenutku zaradi pomanjkanja kadra slabo kaže. Tako ni samo pri nas, tudi v tujini. Še veliko neznank in izzivov bo, preden bo zakon o dolgotrajni oskrbi zaživel, a upajmo, da bo.
Ves čas, ko govoriva o težavah, poudarjate, da tako ni samo pri nas, temveč povsod po Evropi in svetu. Torej lahko govorimo o družbenem fenomenu oz. stanju?
Res je. Gre za spremembe na več področjih: za splošno nervozo sedanjega sveta, za hitro spreminjanje vrednot (covid je tudi prispeval), nižanje rodnosti in naraščanje števila starejše populacije, pa tudi za neatraktivnost in podplačanost poklicev v skrbi za ljudi. Tudi za pomanjkanje empatije pri prevelikem odstotku mlajših – selfi generacij. Pogosto se sprašujem, zakaj moramo z vsako novo vlado na novo postavljati stvari. Zakaj ne bi raje tistega, kar deluje, nadgrajevali? Predvsem pa vedno težje slišim besedi strategija in vizija, pa nov besedni izum “naslavljati”. Imamo napisanih že veliko, nekaterih tudi dobrih strategij, ampak od teh dalje se ni nič zgodilo. Vizijo je seveda treba imeti, zato da sploh veš, kam naprej, tudi strategijo, a potem je treba začeti delati.
Kje na poti od strategije do izvedbe se zatika?
Po eni strani je en mandat vlade malo. Pri zakonu o dolgotrajni oskrbi je bil leta, desetletja problem, ki se še vedno čuti, ali bo prevladovalo zdravstvo ali sociala. Beseda integrirana, vključujoča oskrba, zdravstvena in socialna skupaj, o kateri se je govorilo 20 let, je nenadoma izginila iz besednjaka. Dve desetletji sta si ministrstvi za zdravje in za delo, družino … podajali ta zakon. Zdaj imamo samostojno ministrstvo. A prav tako ni v redu; tako imamo zdaj troje ministrstev (ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ministrstvo za zdravje, ministrstvo za solidarno prihodnost) oziroma štiri, če dodamo še ministrstvo za finance, brez katerega ne gre. A kot da je med njimi na tem področju premalo sodelovanja.
Opozarjate tudi na nasilje med starejšimi. V zadnjem času smo bili priča nekaterim primerom nasilja v domovih starejših, veliko nasilja, predvidevate, je tudi doma. Kaj to pove o naši družbi na splošno?
Zdi se, da smo precej nasilna, premalo občutljiva in egoistična družba. Tako mlajši kot starejši in ne nazadnje tudi zdravstveni delavci, vsi smo včasih nasilni. Pred dvema letoma smo v Delovni skupini za nenasilje pri Zbornici – Zvezi izdali priročnik za obravnavo nasilja v zdravstvenih in socialnovarstvenih zavodih. Prvič smo odprli tudi temo, da se poleg nasilja nad zdravstvenimi delavci lahko slednje dogaja tudi v obratni smeri, torej izvajamo ga zdravstveni delavci nad pacienti. Medicinske sestre smo torej že sposobne samorefleksije, kar ni slabo.
Nasilja nad starejšimi je precej, a ga po mojem zdaj tudi prej zaznamo. Po raziskavah se manj nasilja nad starejšimi dogaja v domovih za starejše, bistveno več ga je v domačem okolju, skritega za štirimi stenami. Starejši ne spregovorijo, ga ne prijavljajo, tiho trpijo. Po eni strani zaradi ugleda družine, po drugi pa ne želijo prijaviti še zadnje osebe, ki skrbi zanje, saj potem ne bodo imeli nikogar. Nad starejšimi je veliko zlorab različnih vrst; poglejte samo agresivno akviziterstvo, bančne manipulacije, druge goljufije. Nekateri starejši ne znajo niti dvigniti denarja na bankomatu, prosijo vnuke, jim dajo bančno kartico in pride do zlorabe. Takih primerov smo imeli kar nekaj. Pa še druge oglaševalne zgodbe z zavajanjem starejših kupcev.
Sicer poznamo več vrst nasilja: telesno, verbalno, psihično, ekonomsko, zanemarjanje, spolno. O slednjem sploh ne govorimo, to je tabu tema, enako je s pravico starejših do spolnosti. Ste o tem že kaj slišali? Pogovarjamo se, da bi letos na festivalu za tretje življenjsko obdobje odprli temo o spolnosti starejših. Kje je na primer pravica do spolnosti v domovih starejših, kjer človek preprosto postane brezspolna oseba?
Eni najhujših stvari za starejše sta osamljenost in zanemarjenost. Nemški psihiater Manfred Spitzer je v knjigi Osamljenost dokazal, da je le ta lahko smrtna bolezen. Človek je socialno bitje, zelo je pomembna socialna mreža, ki si jo ustvarjamo vse življenje. Občine Kamnik, Domžale, Mengeš, Trzin in Komenda so morda ravno prav velike, da so ljudje lahko še povezani, kar je dobro. Zanemarjenost se opazi pri oskrbi starejših kot slaba telesna higiena, videz oblačil, odtegovanje hrane, tekočine, neprijeten vonj, neogrevano bivalno okolje, zapiranje zaradi demence. To so zelo krute stvari in bojimo se, da jih je več, kot si mislimo.
V vseh letih delovanja ste se veliko ukvarjali s temami, ki so bile v tistem času tabuizirane.
Mislim, da smo v 24 letih na področju nenasilja kar nekaj naredili. Odprli smo tabu temo. Spomnim se, ko sva s kolegico leta 2000 pisali diplomski nalogi – jaz o splošnem nasilju, ona o spolnem nadlegovanju v zdravstveni negi. Šikanirani sva bili celo v lastnih vrstah, na koncu pa se je izkazalo, da nasilja nad medicinskimi sestrami sploh ni malo. V zdravstvu je hierarhija velika; svojo imajo zdravniki, svojo medicinske sestre, potem je pa še skupna hierarhija. In stereotipi o medicinskih sestrah, ki so (bile zlasti v zgodovini) marsikaj, le strokovnjakinje ne, so še kar prisotni. Poglejte samo nanizanko Naša mala klinika! Sestra Franja je tipičen primer stereotipizirane medicinske sestre, od zunanje podobe (dolžina krila, nogavice, zobje itd.) do nakazovanja seksualnega videza in obnašanja. Kar je žalostno, saj je scenarij pisal zdravnik. Ker se medicinske sestre že ob snemanju nismo počutile dobro ob takšnem prikazovanju našega lika, smo se pritožile, in se je njena podoba nekoliko omilila.
Veliko govoriva o odnosu vaše stroke do pacienta, ampak odnos je dvosmerna komunikacija – kaj pa odnos pacientov do vas?
Epidemija koronavirusa je na tem področju marsikaj spremenila. Takrat se je zdravstvo zaprlo, do neke mere se je tedaj moralo. Kaj je posledica? Da se ni več odprlo, ostalo je preveč on line komunikacije z zdravnikom, ljudje pa pogrešajo neposredni odnos. Ravno zdaj se začenja zbiranje podpisov za spremembo zakonodaje za večjo zaščito zaposlenih v zdravstvu pred nasiljem. S predlagano spremembo kazenskega zakonika bo nasilje nad zdravstvenimi delavci preganjano kot napad na uradno osebo. Morda bom zdaj komu stopila na žulj, a moje osebno mnenje je, da to ni dobro. Kdo bo morda rekel, da ne delam več v kliničnem okolju, a vrsto let sem delala tam. V dosti primerih se s pravilnim pristopom pacienta lahko pomiri, deeskalira, rečemo strokovno. Treba ga je tudi razumeti, tridesetkrat kliče, nihče se ne javi, ima bolnega otroka, nima pediatra, osebnega zdravnika, ginekologa, ure in ure čaka na urgenci, uporablja samoplačniške storitve … Bojim se, da s tovrstnim zaostrovanjem zakonodaje ne bo minilo dolgo, ko bomo morali zdravstvene delavce opremiti – oprostite! – s čim? Menda ja ne z orožjem! A mi opravljamo v osnovi human poklic, ki zagotavlja pomoč sočloveku.
Že vse življenje ste zelo aktivni. Kaj vas žene, da nadaljujete, tudi ko ni vse rožnato?
Menim, da sem imela srečo, saj sem delala z ljudmi, s katerimi smo uspeli marsikaj narediti, odpirali smo tudi tabu teme in osvetlili ter raziskali marsikatero področje. Imam še kar nekaj energije, zato rada pomagam, če me prosijo. Čutim, da je pravzaprav moja dolžnost, da družbi in ljudem vrnem, kar mi je bilo dano. V vseh teh letih se je nabralo kar nekaj znanja in izkušenj … Zakaj ne bi pomagala, če lahko?
Kako pa se sprostite?
Mislim, da sta pri meni oba pola – dajati in dobivati – uravnotežena; toliko, kot dajem, dobim povrnjeno. Tudi kot prostovoljka. Saj veste, da nekdo, ki daje, čuti enako zadovoljstvo kot tisti, ki pomoč prejme. Sicer pa grem rada v naravo; rada kaj preberem, zdaj je več časa tudi za leposlovje, čeprav še vedno malo spremljam tudi stroko. Pa kakšno potovanje, domače živali, vrtičkarstvo, francoska skupina v kamniški knjižnici, socialni krogi ipd. V ožji družini imamo dobre odnose, tudi to šteje. Ni recepta, živim tudi malo po intuiciji in sem dobro.
