Postati polarni raziskovalec je bila njegova tiha želja že od otroških let. Po temeljitih pripravah jo je Robert Ferlič tudi uresničil – maja letos je z norveško odpravo prečil Grenlandijo. Pot je trajala 30 dni in bila dolga 550 kilometrov zračne linije ter je predstavljala edinstveno doživetje, s katerim je preizkusil samega sebe, hkrati pa pridobil novo znanje in izkušnje. Oboje bo dragocena popotnica za naslednjo odpravo. Domžalčan, ki pri 51 letih kot polarni raziskovalec živi svoje otroške sanje, čez dobro leto namreč načrtuje prečenje Antarktike.
Kako na svoj podvig gledate zdaj, dva meseca po vrnitvi domov (intervju je potekal 8. avgusta, op.p.), ko so občutki in misli že urejeni, umirjeni?
Občutki so še vedno zelo pozitivni, saj mi je podvig uspel brez kakšnih večjih težav. Priprave so bile torej v redu, kondicijsko sem bil dobro pripravljen. Zdaj pa se že osredotočam na prihodnost in naslednje podvige.
Ali je avantura upravičila vaša pričakovanja?
Da, absolutno. Že pred odhodom sem se seznanil z razmerami, bil sem pripravljen in vedel sem, kaj me čaka. Točno to smo tudi doživeli, le malce bolj hladno je bilo, kot je običajno za to obdobje. V Skandinaviji in na Grenlandiji je bila zima izredno mrzla, pravzaprav najbolj hladna v zadnjih 30 letih. Povprečna temperatura je bila 10 °C nižja kot ponavadi in nizke temperature so vztrajale tudi maja, ko je potekala naša odprava.
Ali vas je to oviralo pri napredovanju?
Bilo je krepko pod minus 20 °C, včasih tudi do minus 30 °C. Nizke temperature so poseben izziv, sploh če piha še veter, saj se takoj pojavijo ozebline. Pri tem je najbolj izpostavljen obraz. Hitro se lahko pojavi kakšna špranja kože med masko in očali. Razen mene, ki sem imel dobro zaščito in s tem nisem imel težav, so vsi dobili manjše ozebline po obrazu.
Poleg tega smo vsi dobili t. i. polarna stegna (angl. polar thighs). Gre za poškodbo, značilno za polarne kraje, ki se pojavi na stegnih, videti je kot odrgnina. Ves čas piha veter, mrzlo je, iz kože se izloča sol in ob aktivnosti ves čas drgne kožo, tako da pride do vnetij, ki napredujejo v rane. Sam imam na nogi še vedno madež, velik petkrat deset centimetrov, tako da imam spomin z Grenlandije. (nasmeh)
Vaša udeležba pa ni bila le ”turistična” avantura, temveč ste nabirali tudi vzorce snega in ledu v znanstvene namene. Nam poveste več?
To je bil zame najbolj pomemben element odprave. Moja želja je biti polarni raziskovalec in ne le obiskovalec. Pred odpravo na Grenlandijo sem se povezal z našimi znanstveniki, ki jih zanima polarno območje. Za Nacionalni inštitut za biologijo iz Pirana sem jemal vzorce za raziskovanje mikroplastike v snegu in ledu, za Oddelek za biologijo na Biotehniški fakulteti pa vzorce za opazovanje gliv v ledu in snegu. Rezultate pričakujemo jeseni.
Kako se je sploh porodila ideja o udeležbi na odpravi?
Biti polarni raziskovalec je bila moja otroška želja. Tiha želja, saj se nikoli nisem upal na glas povedati, da si želim odpotovati na severni oz. južni pol. Zdelo se mi je nemogoče, imeli bi me za norega. Potem je prišla epidemija koronavirusa, veliko smo bili doma, imel sem čas za razmišljanje, rad sem hodil v naše hribe, veliko tudi pozimi, to me je veselilo in utrnila se mi je misel, da je morda zdaj le prišel pravi čas, da se malo bolj posvetim uresničitvi svoje tihe želje. Našel sem angleško ekspedicijo, ki izobrazi in opremi običajne smrtnike ter jih pelje na severni pol. To je takoj pritegnilo mojo pozornost, saj so ponavadi odprave rezervirane za vrhunske športnike in pripadnike specialnih enot. Ekspedicija je bila tudi cenovno sprejemljiva in tako se je začelo. Sprva smo imeli usposabljanje v Angliji, sledilo je spletno izobraževanje, nato smo imeli tritedensko usposabljanje na Svalbardu na Norveškem. Nato sem se povezal še z Norvežani, ki so najbolj izkušeni na grenlandskem ledeniku, in nadaljeval izobraževanje z njimi. Pred odpravo na Grenlandijo sem torej opravil več kot 40 dni izobraževanja in usposabljanja.
Kako so idejo o odpravi sprejeli vaši domači?
Žena ni bila najbolj navdušena. Ko sem jo vprašal, kako se počuti, mi je povedala, da ima mešane občutke, saj je imela pred tem skoraj idealnega moža in odličnega očeta svojih otrok, zdaj pa je dobila polarnega raziskovalca. Slaba menjava, je dejala. (smeh) Ker ji mrzlo vreme ne ustreza, ni razumela, zakaj bi se odpravil v hud mraz in veter, a sam zelo dobro delujem v takšnih razmerah.
Otroka sta stara trinajst in osem let. Razložil sem jima, kako vse skupaj poteka, da je odprava varna, sam pa pripravljen in usposobljen, tako da sta potem to sprejela, a se zaradi starosti še ne zavedata, kaj takšen podvig pravzaprav pomeni.
Omenjate varnost. Kako varna je odprava?
Na začetku usposabljanja v Angliji sem vodji odprave povedal, da imam družino, torej se moram vrniti domov. Vodja mi je zatrdil, da iščejo točno take osebe, ki jim je varnost prioriteta, saj hočejo, da je celotna odprava nadvse varna. Torej, če je treba odpravo prekiniti, se to brez razpravljanja tudi stori. Vedel sem tudi, da je vodja naše odprave že dvakrat poskusil priti na severni pol, a je moral še pred ciljem obrniti, kar je bil zgovoren pokazatelj, da ne bomo rinili z glavo skozi zid.
Poudariti moram, da sem se podviga lotil premišljeno in temeljito, dolgo sem se pripravljal nanj. Nekateri se odprave lotijo z bore malo izobraževanja in usposabljanja. Sam nisem tak. Zaradi varnosti in odnosa do družine ne želim preveč tvegati.
Kako so torej potekale priprave? Pred odpravo niste imeli alpinističnih izkušenj, niste znali teči na smučeh.
Kar se tiče priprav, so Norvežani zelo zanimivi. Imeli smo testiranja na ledeniku na Norveškem. Ker so ocenjevali le naše znanje, sem vprašal, ali ne bodo preverili naše fizične pripravljenosti. Bili so začudeni, saj zaupajo posamezniku, da sam poskrbi za dobro fizično pripravljenost. V nasprotnem primeru lahko povzroči, da se celotna odprava predčasno zaključi, kar pa ne bi bilo korektno do ostalih članov. Zanimiv pristop. Fizična priprava obsega 150 ur vlečenja več pnevmatik hkrati po hribovitem terenu, s čimer se simulira vleka sani v snegu.
In potem ste vlekli pnevmatike po gozdovih …
Tako je, po domžalskih, kamniških in kočevskih gozdovih. Izbiral sem hribovite gozdove, kot sta Trojica v Domžalah ali pa Trojane s Špilkom ali pa medvedove stopinje. Treniral sem na bolj neobljudenih krajih, a kdo je vseeno prišel mimo. Vsak me je malce čudno pogledal, toda ko sem razložil namen treninga, so vsi razumeli. V gozdu sem srečal tudi veliko živali in zanimivo, srne niso bežale, ampak so me le začudeno gledale. (nasmeh)
Ali ste se vmes kdaj naveličali treningov, se morda spraševali, le kaj je meni tega treba?
Če se človeku začnejo porajati tovrstna vprašanja, potem ni na dobri poti. To so me opozorili in je del priprav. Na odpravi, ko smo smučali cele dneve in je bilo naporno, sem takšne misli takoj likvidiral. Osredotočiti se je treba na pozitivne misli. Za uspešen podvig moraš biti fokusiran in imeti cilje jasno pred sabo.
Kaj pa psihična priprava?
Tudi na to so nas v izobraževanju pripravili, potem pa se uriš še sam. Imam dober fokus. Ko se v nekaj zapičim, ne popuščam. Očitno se pozna moja slovenska trma. (nasmeh) Zato tudi na odpravi nisem imel nobenih težav, povezanih s psiho. Moj fokus je bil jasen.
Ali je kdo imel težave?
Seveda so se pojavili trenutki, ko so se pri kom pojavile negativne misli. Sam sem ostalim članom v teh trenutkih vedno prigovarjal, naj pogledajo okoli sebe, kje so, kakšna je narava, poudarjal, da tega nikoli več ne bomo doživeli, govoril, da imamo, tista peščice, kar nas je tukaj, izjemno priložnost, zato uživajmo v njej. Potem so se šalili: »Vemo, Robert, uživati moramo, uživati.« (smeh)
Kako ste v vsej tej praznini in belini ledenika vedeli, kam iti? Kako ste se orientirali?
Zgolj s kompasom. Imeli smo nosilec za kompas, ki si ga je prvi v koloni, na tem položaju smo se izmenjevali, poveznil okoli vratu. Zjutraj smo določili smer, ki smo ji sledili ves dan. Drugi smo sledili prvemu in ga tudi popravljali, sploh zadnji. Ker nimaš pravega občutka, hitro zaviješ, zato mora zadnji ves čas popravljati smer.
Vsa ta belina, praznina, kakšen občutek dajeta?
Name je oboje vplivalo zelo pozitivno. Čudovit pogled, ki me je izpopolnjeval. Zjutraj sem komaj čakal, da stopim iz šotora in zagledam belino oz. neskončnost … Ta neskončni horizont je res nekaj lepega. Tega ne znam opisati z besedami, to ni stvar razuma, ampak srca.
Zanimivo je, da je belina v drugem delu odprave začela nekoliko motiti alpiniste, ker niso imeli nobene oporne točke, da bi se lahko osredotočili nanjo. Ko smo osvojili vrh ledenika, kar smo sicer vedeli le glede na GPS, saj v naravi nimaš občutka, da si na vrhu, se je alpinistični del želel karseda hitro vrniti v dolino. Tako je v njihovi naravi: čim prej gor in čim prej dol. Zato so želeli, da bi pohiteli in bili čim prej na cilju; mi, polarni raziskovalci, ki smo uživali v tem pogledu, pa nismo želeli hiteti. Predlagali so, da bi smučali kar trinajst ur na dan, pred tem smo smučali po osem ur. Zadevo smo predebatirali in sklenili kompromis, da bomo smučali devet ur na dan.
Kaj hodi človeku po glavi vse dni, ko v prostrani naravi v tišini teče na smučeh?
Odvisno od človeka. Jaz sem poskušal biti osredotočen na odpravo, zato sem se veliko ukvarjal s trenutnimi stvarmi. Za vsak odmor je bilo na voljo točno deset minut, te časovnice smo se striktno držali, in v tem času si moral narediti vse. Imeli smo vrstni red: najprej stranišče, potem tekočina in nato hrana. Zdaj pa si predstavljajte, veter piha, mrzlo je, nosiš debele rokavice in več slojev oblačil, imaš masko, vse to je treba odpeti, pospraviti, da veter česa ne odpihne, iti na stranišče, pripraviti vodo in hrano … Vedno se ne izide, zato je dobro biti vnaprej pripravljen, kaj vse boš naredil v teh desetih minutah.
Omenili ste stranišče. Kako poteka opravljanje male potrebe?
To vprašanje mi ljudje najbolj pogosto zastavijo. (smeh) Urin pri stiku s snegom in ledom takoj zamrzne in se odkotali. Med opravljanjem male potrebe se recimo ne smeš postaviti proti vetru, ker bodo sicer hlače zamrznjene. Na vse te stvari te že prej pripravijo. Seveda je drugače kot doma, a to je treba sprejeti.
Za seboj ste na saneh vlekli približno 90 kilogramov opreme, od tega je bilo 33 kilogramov hrane za vseh 30 dni in 44 kilogramov osebne opreme. Kaj vključuje slednja?
Že pred odhodom smo dobili sezname priporočene osebne opreme. Sam sem imel kakšnih 10 kilogramov več kot ostali zaradi znanstvene opreme, ki sem jo imel s seboj. Poleg tega sem se odločil, da si ne bom omejeval teže, kar je povezano predvsem z mojo naslednjo željo, tj. odpravo na Antarktiko, kjer bom imel precej težje sani. Če ne bi zmogel vleči teh 90 kilogramov po Grenlandiji, kako naj bi vlekel 130 kilogramov po Antarktiki! Peti dan je potekala evakuacija poškodovanega člana naše odprave. Ker za njegovo opremo na helikopterju ni bilo prostora, sem prevzel še njegove sani in šotor. Tako sem imel še 15 dodatnih kilogramov, približno 100 kilogramov torej. Ker je ravno takrat zapadlo pol metra svežega snega, ki se je zelo vdiral, saj so se temperature gibale okoli ledišča, sem se komaj premikal. Tudi ko sem se nagnil popolnoma naprej, se sani niso premaknile, ampak sem le visel. Teh sedem dni z dodatno opremo sem se kar namučil.
Vas je bilo ob prečenju ledenika kdaj strah?
Dva takšna trenutka sta bila. Prvič, ko smo padli v močan veter, ki piha od 60 do 80 kilometrov na uro s sunki do 95 kilometrov na uro. To so bili zadnji štirje dnevi. Načeloma se v tako močnem vetru počaka v šotoru, a napovedane so bile izredne razmere, prihajal je še hujši veter, imenovan piteraq, zato smo morali nadaljevati do doline, kjer so nas evakuirali. Vedeli smo, kaj pomeni tako močan veter: če te zebe, se ne moreš preobleči, saj ti veter to onemogoča, lahko ti odnese del opreme, takoj se pojavijo ozebline. Strah nas je bilo, ali nam bo uspelo.
In drugič, ko je bilo vreme sončno, a zelo mrzlo, minus 20 °C, pihal je tudi močan veter, ki nosi sneg od 3 do 4 metre od tal. Videti je bilo, kot da sneži, a nebo je bilo jasno. Zanimivo vreme. Bil sem predzadnji v koloni. Ker sem imel veliko opreme, mi je veter ves čas prevračal sani. V nekem trenutku mi jih je spet prevrnil. Klical sem ostalim, naj počakajo, a me zaradi vetra niso slišali in so nadaljevali pot. Potem sva s kolegom, ki je smučal za mano, uredila sani in šla za skupino, ampak je nisva več videla niti nisva vedela, v katero smer točno je šla. Veter in sneg, ki ju je nosilo naokrog, sta zabrisala sledi. Ostala sva sama, brez šotora, kuhalnika. Imela sva kompas, tako da sva sledila dogovorjeni smeri. Imela sva srečo in čez nekaj časa srečala tudi ostale člane, ki so naju počakali, ko so videli, da naju ni. Približno pol ure pa sva sama tavala po Grenlandiji. Takrat me je bilo strah, saj ne vem, kako bi se vse skupaj končalo, če se ne bi našli, saj zaradi močnega vetra reševanje ne bi bilo možno.
Ampak na koncu se je vse srečno končalo, prišli ste domov. Česa ste se najbolj razveselili ob prihodu?
Goveje juhe. (smeh) Norvežani so nam pripravili posebne prehranske pakete, v katerih je bilo veliko slanih prigrizkov (čips ipd.), ki mi niso dobro deli. Zato sem ob evakuaciji našega poškodovanega člana vse te slane prigrizke dal njemu, da jih je odnesel, in vzel njegove juhe z rezanci. Tako sem lahko pojedel dve juhi namesto slanih dodatkov, česar sem se veselil vsak dan. Toda tudi tega se človek naveliča, tako da sem se zelo razveselil domače goveje juhe.
Prehrana na odpravi je precej zanimiva, poleg slanih prigrizkov in juh ste jedli tudi veliko čokolade?
Na dan sem pojedel 200 gramov čokolade, torej 6 kilogramov v celem obdobju. Prehrana mora biti kalorična zaradi hudih naporov in ekstremnega mraza, ki pobere ogromno energije.
Pa vas je pogosto zeblo?
Prvo noč mi je bilo vroče, ker sem se preveč dobro pripravil, celo kapo sem si nadel. (smeh) Sicer pa me je zeblo le, kadar sem pustil preveč odprto spalno vrečo. Pa na vrhu ledenika, ko je bilo krepko pod minus 30, mislim, da je bilo tisto noč celo minus 40 °C.
Kako pa ste sicer spali, saj je v tem obdobju svetlo 24 ur? Pa tudi adrenalin najbrž človeku ne pusti spati?
Prvi dan je bil prav tak. Nadel sem si zaščito za oči, namestil čepke v ušesa, dobro sem se oblekel, potem mi je bilo pa vroče, zaščita za oči se je obračala, čepki so padali ven, sosed je smrčal, veter je pihal, tako da nisem veliko spal. Zanimivo je, da marsikdo misli, da sta na odpravi ponoči mir in popolna tišina, a je ravno obratno – zaradi močnega vetra je ves čas ropot, kot bi nekdo tolkel po šotoru. A po nekaj dnevih utrujenost naredi svoje, telo se stabilizira in spiš.
Zanimiv je bil dan, ko je bilo popolno brezvetrje. Zjutraj sem šel na stranišče in slišal samo svoje korake. Niti enega zvoka nikjer. Česa takega še nisem doživel, ves dan smo bili brez zvoka. Nenavaden občutek. Zdelo se mi je, kot da smučamo v beli škatli, a bilo mi je všeč.
Kaj je najbolj dragocena izkušnja oz. znanje, ki ste ga pridobili na odpravi?
Spoznanje, da imam dobre in slabe strani. Dobri sta vztrajnost, trdoživost in znanje, da se lahko lotevam tovrstnih odprav, slabi pa, da sem včasih neučakan, nepotrpežljiv, sploh ker ne moreš vsega načrtovati, kot si želiš, saj se razmere spreminjajo in se je treba sproti prilagajati. Sčasoma sem se tega navadil. Rekel sem si, gremo korak po koraku. Spoštujemo vreme in napredujemo toliko, kot nam narava omogoča. Spoznal sem, da prečenje ledenika ni poseben dosežek – mi nismo prečili ledenika, narava nam je dovolila, da smo to storili. Lahko nam tudi ne bi in na koncu je celo kazalo, da si je premislila in nas ne bo spustila čez.
Najbrž imate v mislih hitenje v hudem vetru na evakuacijo pred še hujšim vetrom piteraqom? Dolina, kamor ste hiteli, bi bila sicer v vsakem primeru zaključek odprave, kajne?
Tako je, naredili smo celotno pot, le zaključek ni bil tak, kot so ga Norvežani predvideli, torej da nas pridejo na končno točko iskat z ladjo. To ni bilo možno, saj je bila zima prehuda in je morje zaledenelo. Upali so sicer, da bo močan veter odnesel led iz pristanišča, a se to ni zgodilo. Imeli smo dve možnosti: iti peš do mesta Isortoq, ampak je bilo zaradi vetra precej nevarno, tako da je ostala le evakuacija s helikopterjem. Imeli smo srečo, da je tisti popoldan obstajalo vremensko okno in so lahko izpeljali evakuacijo, drugače ta ne bi bila možna.
Kaj bi naredili, če vas ne bi evakuirali?
Če nas ne bi evakuirali, bi morali šotor zakopati v sneg. Pred šotorom se potem naredi snežna klančina, da sneg z vetrom potuje preko šotora. Klančino je treba ves čas vzdrževati, tudi ponoči, zato se vzpostavijo menjave, tako da bi na eno uro, denimo, izmenično vsak od nas popravljal klančino. To je edina rešitev za preživetje v piteraqu, ki je sicer zelo znan jesensko-zimski veter, ki velja za enega najmočnejših na svetu. Je zelo nevaren in običajno piha do konca aprila, ampak zaradi letošnje hude zime in podnebnih sprememb je tokrat zapihal maja.
Kot ste že omenili, je naslednja želja prečenje Antarktike oz. osvojitev t. i. polarnega trojčka, torej poleg Grenlandije še Arktike in Antarktike. Kako kaže?
Odprave na Antarktiko so zaradi vremena možne samo decembra in januarja, zato načrtujem prečenje konec leta 2025. S podjetjem, ki ima ekskluzivno pravico odprav na Antarktiko in poskrbi za vso logistiko, smo že dogovorjeni. Odprava je velik finančni zalogaj, tako da sem trenutno v fazi iskanja in pridobivanja sponzorskih sredstev, kar se je izkazalo za najtežjo zadevo od vseh. Registriran imam neprofitni zavod, možnosti donacij so navedene tudi na moji spletni strani beyondpolar.org.
Ampak Antarktika bo drugačna, tam boste sami.
Tako je, Antarktika bo popolnoma drugačna. Odpravo želim izpeljati sam in se pri tem spopasti s svojo lastno glavo. Človek je sam sebi največji sovražnik. To je izziv. Menim, da bom zmogel. Prečenje Antarktike je dolgo 1200 kilometrov, traja približno 60 dni, mraz je še hujši kot na Grenlandiji, lahko naletiš na ledeniške razpoke, sani so težje, tehtajo približno 130 kilogramov, seveda bom poskusil opremo čim bolj optimizirati. Priprave – tako fizične kot psihične – že potekajo.
Ali bo tudi odprava na Antarktiko namenjena znanstvenim raziskavam?
Tudi tam bom opravljal znanstvene raziskave, ki bodo tako po količini kot obsegu najbolj obširne, kar jih je kdajkoli katerikoli posameznik naredil na Antarktiki. Vzorce bom jemal vsak dan. Tisti, ki Antarktiko prečijo sami, se temu načeloma izogibajo. A meni kot polarnemu raziskovalcu so raziskave zelo pomemben del. Tokrat želim vključiti še več institucij kot pri prečenju Grenlandije, zato bomo raziskave speljali preko Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Sveta za raziskovanje Antarktike in Arktike.
Kdaj pride na vrsto Arktika?
Arktika je posebna. Zadnja odprava je bila leta 2018 in od takrat jih ni več. Sprva zaradi epidemije koronavirusa, potem pa zaradi vojne v Ukrajini. Edini, ki so sposobni postaviti bazo blizu Arktike, so namreč Rusi. Zdaj jim tega ne dovolijo, zato ni baze, tako da je tja skoraj nemogoče priti. Letos so se našli posamezniki iz Rusije, ki so poskušali, ampak so morali bazo predčasno zapreti, ker je nastala razpoka v ledu ravno na sredini pristajalne steze. Upam, da bodo odprave spet možne, ko bo Arktika prišla na vrsto pri meni.
