“Ko si mlad, nimaš ničesar izgubiti. Pred sabo vidiš neskončne možnosti in na Ikarjevih krilih letiš proti svojim potencialom”, pravi Petra Bartol, ki jo je pot iz Homca vodila v Belgijo in nato v Hongkong, kjer danes živi in dela v enem najdinamičnejših mest na svetu. V tehnološkem velikanu Alibaba deluje na področju umetne inteligence in soustvarja rešitve za globalne trge.

V pogovoru spregovori o tem, kako je začeti znova v večmilijonskem mestu in kako razmišlja poslovna Azija, kjer imata odnos in zaupanje med stranko in ponudnikom posebno težo. Dotakne se tudi umetne inteligence, ki si po njenem mnenju zasluži navdušenje in pozornost, vendar ne more nadomestiti tistega, kar je najbolj človeško: čutenja, sočutja, globokega povezovanja in ljubezni.

Na Homcu ste živeli med svojim 11. in 18. letom. Nato ste po končani gimnaziji odšli v Bruselj. Kaj ste študirali?

Po končani gimnaziji sem se vpisala na študij poslovnih ved na univerzi KU Leuven v Bruslju, kjer sem zaključila tako dodiplomski kot magistrski študij (BBA, MBA). Moja družina je še vedno tukaj, zato se vsaj enkrat letno z veseljem vračam.

Po študiju ste dobili službo v podjetju Odoo v Bruslju. Kako ste se znašli v tem okolju?

Takoj po študiju sem se najprej vrnila v Slovenijo, vendar le za nekaj mesecev. Sprejela sem prvo zaposlitev, ki pa mi žal ni ustrezala, zato sem se kmalu vrnila v Belgijo. Najprej sem delala v startupu, povezanem z zadevami EU, nato pa sem prestopila v tehnološko podjetje Odoo.

Začetek kariere in dokazovanje v novem okolju nikoli ni preprosto. Spomnim se, kako negotova sem bila na trenutke. Vendar je bil kolektiv v Odooju mlad, multikulturno obarvan in izjemno zagnan. Postopoma sem stkala nova prijateljstva in zavezništva, ki so mi omogočila rast in napredek.

Po približno devetih mesecih ste se odločili za odhod v kitajsko podružnico podjetja v Hongkongu. Kaj vas je gnalo k tej odločitvi?

Približno devet mesecev po začetku dela sem nadrejenemu izrazila željo po selitvi v Azijo, dejansko pa sem odpotovala šest mesecev kasneje. Kaj me je gnalo tja? Predvsem radovednost in želja po dogodivščinah.

Mnogi moji odločitvi pripisujejo pogum, meni pa se je zdela ena najlažjih v življenju. Ko si mlad, nimaš kaj izgubiti, pred sabo vidiš neskončne možnosti in na Ikarjevih krilih letiš proti svojim potencialom. V odsotnosti strahu ne potrebuješ poguma. Ko pa pristaneš na trdnih tleh, ti pri premagovanju ovir pomagata vztrajnost in trma.

S kakšnimi izzivi ste se srečali?

Izzivi so bili večplastni: razpad dolgoletne zveze, prilagajanje novemu delovnemu okolju, iskanje stanovanja v enem najdražjih mest na svetu ter grajenje novega življenja. Začeti sem morala znova.

Hongkong je kljub azijskemu pridihu zelo multikulturno in zahodnjaško mesto, zato se tujci relativno hitro privadijo življenju. Je manjše od metropol, kot so Tokio, London ali Dubaj, vendar izjemno gosto poseljeno. Prav ta kompaktnost je njegova prednost – ponuja kontrast med urbanim vrvežem ter plažami in otoki.

Danes delate v tehnološkem velikanu Alibaba, kjer vodite mednarodno poslovno enoto in partnerstva ter skrbite za tuje trge. Kako bi na kratko predstavili svoje delo?

Moje delo zajema spremljanje trendov umetne inteligence na različnih trgih, analiziranje odzivov uporabnikov, prilagajanje naših AI-izdelkov tujim trgom ter sodelovanje z internimi ekipami pri izboljšavah glede na potrebe posameznih držav.

Katere ključne rešitve na področju umetne inteligence razvija Alibaba?

Alibaba razvija na stotine AI-modelov, ki jih je mogoče dodatno prilagajati za stranke. V našem oddelku se osredotočamo predvsem na rešitve za spletno trgovanje: prevajanje opisov izdelkov, slik in videov, generiranje ter obdelavo vizualnih vsebin, identifikacijo HS-nomenklature in podobno. Cilj je omogočiti spletnim trgovcem hitrejši in učinkovitejši prodor na trg ter zmanjšati stroške in sistemske napake.

V Sloveniji se največ govori o ameriških modelih, kot so GPT, Gemini, Claude in Grok, manj pa o kitajskih, ki so prav tako zelo napredni. Alibabin model se imenuje Qwen, med znanimi kitajskimi ponudniki pa so še DeepSeek, Kimi in Doubao.

Kaj sami menite o umetni inteligenci? Vas bolj navdušuje ali skrbi?

Umetna inteligenca je orodje, ki se ga še učimo uporabljati. Družbi lahko prinese izjemne izboljšave, denimo v zdravstvu, šolstvu in znanstvenih raziskavah. Hkrati pa zahteva odgovorno ravnanje in preprečevanje zlorab, kot so ponarejene vsebine ali širjenje dezinformacij.

Napredek je tako hiter, da ga kot družba komaj dohajamo, zato vseh potencialnih nevarnosti še ne moremo povsem predvideti. Podobno je bilo z internetom in mobilnimi telefoni – prinesli so ogromne koristi, a tudi nove izzive.

Živimo v fascinantnem času. Umetna intiligenca si zasluži navdušenje in pozornost, vendar nikoli ne bo sposoben tega, kar smo sposobni ljudje: čutiti, sočustvovati, se globoko povezovati in ljubiti.

Naravoslovno-tehnična področja še vedno veljajo za pretežno moška. Kako doživljate položaj žensk na teh področjih?

Ta področja so globalno še vedno večinsko zastopana z moškimi, vendar ne opažam, da bi bilo to na Kitajskem bolj izrazito kot na Zahodu. V desetih letih kariere sem imela večinoma ženske nadrejene, tudi danes v Alibabi.

Res je, da se na sestankih pogosto pogovarjam z moškimi, vendar mi to nikoli ni predstavljalo ovire. Nikoli nisem razmišljala v smeri, da je ženskam bistveno težje, ker v to preprosto ne verjamem. Po mojih izkušnjah si nagrajen za dobro opravljeno delo, ne glede na spol.

Katere razlike med evropskim in azijskim poslovnim okoljem so vas najbolj presenetile?

V Aziji je velik poudarek na odnosu in zaupanju med stranko in ponudnikom. Veliko srečanj je namenjenih ohranjanju dobrih odnosov, odločitve pa pogosto postavljajo dobrobit stranke v ospredje.

Azijsko poslovno okolje zaznamujeta kolektivizem in harmonija skupine, medtem ko se na zahodu poudarjata individualizem in osebni dosežki. Komunikacija v Aziji je pogosto indirektna in zelo vljudna, sporočilo je treba včasih razbrati med vrsticami. V Evropi smo precej bolj neposredni, včasih celo ostri.

Zaradi dela veliko potujete. Kaj ste se naučili?

Potujem približno polovico časa. V zadnjih dveh letih ni bilo meseca brez poti. Najpomembnejša lekcija je skrb za zdravje – vzdrževanje rutine prehrane, gibanja in počitka. To je pravzaprav najtežji del.

Delo z ljudmi iz različnih kultur je izjemno zanimivo. Zahteva odprtost, spoštovanje in previdnost v komunikaciji. Hitro se lahko zgodi, da nehote izrečeš, ali storiš kaj neprimernega. Na primer: na Tajskem se ne omenja kraljeve družine, na Kitajskem pa jedi ne naročaš samo zase, temveč jih deliš z mizo.

Vaš mož je Indijec. Se pri vama kdaj pokažejo kulturne razlike?

Moj mož je res Indijec, vendar tretja generacija priseljencev v Hongkongu, zato je kulturno zelo podoben nam. Obiskoval je nemško-švicarsko šolo, govori angleško in nekaj nemško. Je nogometni trener profesionalnih igralcev in pogosto obiskuje Anglijo.

Večjih kulturnih razlik med nama ni bilo, kar je verjetno tudi pripomoglo k temu, da sva se dobro ujela.

Iz različnih virov lahko slišimo, da je Kitajska razvojno pred Evropo. Ali je to res?

Da, v mnogih vidikih je. Na Kitajskem skoraj ne vidiš gotovine – vse se plačuje s telefonom, obrazom ali celo dlanjo. Administrativni postopki so hitri in učinkoviti, javne storitve modernizirane.

Videti je mogoče samovozeče tovornjake, dostavne robote, visoko stopnjo digitalizacije in hitro rastoča urbana središča. Izobrazba ima izjemno vrednost, konkurenca pa je močna. Ni nenavadno, da imajo zaposleni v tehnoloških podjetjih več diplom ali doktoratov.

Kako je živeti v Hongkongu?

Hongkong je stičišče Vzhoda in Zahoda. Ima svojo energijo: stolpnice, rdeči taksiji, ulične restavracije z wonton rezanci in dim sumom, pomešane z vrhunskimi zahodnjaškimi restavracijami ter kozmopolitsko množico ljudi.

Hkrati pa 75 % mesta predstavlja podeželje – hribi, gozdovi, otoki in plaže. Mesto je drago, predvsem zaradi nepremičnin, a obenem davčno ugodno, z visokimi plačami in nizko stopnjo kriminala.

Kaj bi svetovali mladim, ki razmišljajo o selitvi v tujino?

Neznano vedno povzroča nelagodje, a rast nikoli ne nastane v udobju. Treba se je zaljubiti v neuspehe, nelagodje in spodletele poskuse – ti so normalen del poti.

Če te ambicija vsaj malo ne prestraši, morda ne ciljaš dovolj visoko. Če si selitve res želiš, naj te bolj vznemirja, kot straši.

“Ko si mlad, nimaš ničesar izgubiti. Pred sabo vidiš neskončne možnosti in na Ikarjevih krilih letiš proti svojim potencialom”, pravi Petra Bartol, ki jo je pot iz Homca vodila v Belgijo in nato v Hongkong, kjer danes živi in dela v enem najdinamičnejših mest na svetu. V tehnološkem velikanu Alibaba deluje na področju umetne inteligence in soustvarja rešitve za globalne trge.

V pogovoru spregovori o tem, kako je začeti znova v večmilijonskem mestu in kako razmišlja poslovna Azija, kjer imata odnos in zaupanje med stranko in ponudnikom posebno težo. Dotakne se tudi umetne inteligence, ki si po njenem mnenju zasluži navdušenje in pozornost, vendar ne more nadomestiti tistega, kar je najbolj človeško: čutenja, sočutja, globokega povezovanja in ljubezni.

Na Homcu ste živeli med svojim 11. in 18. letom. Nato ste po končani gimnaziji odšli v Bruselj. Kaj ste študirali?

Po končani gimnaziji sem se vpisala na študij poslovnih ved na univerzi KU Leuven v Bruslju, kjer sem zaključila tako dodiplomski kot magistrski študij (BBA, MBA). Moja družina je še vedno tukaj, zato se vsaj enkrat letno z veseljem vračam.

Po študiju ste dobili službo v podjetju Odoo v Bruslju. Kako ste se znašli v tem okolju?

Takoj po študiju sem se najprej vrnila v Slovenijo, vendar le za nekaj mesecev. Sprejela sem prvo zaposlitev, ki pa mi žal ni ustrezala, zato sem se kmalu vrnila v Belgijo. Najprej sem delala v startupu, povezanem z zadevami EU, nato pa sem prestopila v tehnološko podjetje Odoo.

Začetek kariere in dokazovanje v novem okolju nikoli ni preprosto. Spomnim se, kako negotova sem bila na trenutke. Vendar je bil kolektiv v Odooju mlad, multikulturno obarvan in izjemno zagnan. Postopoma sem stkala nova prijateljstva in zavezništva, ki so mi omogočila rast in napredek.

Po približno devetih mesecih ste se odločili za odhod v kitajsko podružnico podjetja v Hongkongu. Kaj vas je gnalo k tej odločitvi?

Približno devet mesecev po začetku dela sem nadrejenemu izrazila željo po selitvi v Azijo, dejansko pa sem odpotovala šest mesecev kasneje. Kaj me je gnalo tja? Predvsem radovednost in želja po dogodivščinah.

Mnogi moji odločitvi pripisujejo pogum, meni pa se je zdela ena najlažjih v življenju. Ko si mlad, nimaš kaj izgubiti, pred sabo vidiš neskončne možnosti in na Ikarjevih krilih letiš proti svojim potencialom. V odsotnosti strahu ne potrebuješ poguma. Ko pa pristaneš na trdnih tleh, ti pri premagovanju ovir pomagata vztrajnost in trma.

S kakšnimi izzivi ste se srečali?

Izzivi so bili večplastni: razpad dolgoletne zveze, prilagajanje novemu delovnemu okolju, iskanje stanovanja v enem najdražjih mest na svetu ter grajenje novega življenja. Začeti sem morala znova.

Hongkong je kljub azijskemu pridihu zelo multikulturno in zahodnjaško mesto, zato se tujci relativno hitro privadijo življenju. Je manjše od metropol, kot so Tokio, London ali Dubaj, vendar izjemno gosto poseljeno. Prav ta kompaktnost je njegova prednost – ponuja kontrast med urbanim vrvežem ter plažami in otoki.

Danes delate v tehnološkem velikanu Alibaba, kjer vodite mednarodno poslovno enoto in partnerstva ter skrbite za tuje trge. Kako bi na kratko predstavili svoje delo?

Moje delo zajema spremljanje trendov umetne inteligence na različnih trgih, analiziranje odzivov uporabnikov, prilagajanje naših AI-izdelkov tujim trgom ter sodelovanje z internimi ekipami pri izboljšavah glede na potrebe posameznih držav.

Katere ključne rešitve na področju umetne inteligence razvija Alibaba?

Alibaba razvija na stotine AI-modelov, ki jih je mogoče dodatno prilagajati za stranke. V našem oddelku se osredotočamo predvsem na rešitve za spletno trgovanje: prevajanje opisov izdelkov, slik in videov, generiranje ter obdelavo vizualnih vsebin, identifikacijo HS-nomenklature in podobno. Cilj je omogočiti spletnim trgovcem hitrejši in učinkovitejši prodor na trg ter zmanjšati stroške in sistemske napake.

V Sloveniji se največ govori o ameriških modelih, kot so GPT, Gemini, Claude in Grok, manj pa o kitajskih, ki so prav tako zelo napredni. Alibabin model se imenuje Qwen, med znanimi kitajskimi ponudniki pa so še DeepSeek, Kimi in Doubao.

Kaj sami menite o umetni inteligenci? Vas bolj navdušuje ali skrbi?

Umetna inteligenca je orodje, ki se ga še učimo uporabljati. Družbi lahko prinese izjemne izboljšave, denimo v zdravstvu, šolstvu in znanstvenih raziskavah. Hkrati pa zahteva odgovorno ravnanje in preprečevanje zlorab, kot so ponarejene vsebine ali širjenje dezinformacij.

Napredek je tako hiter, da ga kot družba komaj dohajamo, zato vseh potencialnih nevarnosti še ne moremo povsem predvideti. Podobno je bilo z internetom in mobilnimi telefoni – prinesli so ogromne koristi, a tudi nove izzive.

Živimo v fascinantnem času. Umetna intiligenca si zasluži navdušenje in pozornost, vendar nikoli ne bo sposoben tega, kar smo sposobni ljudje: čutiti, sočustvovati, se globoko povezovati in ljubiti.

Naravoslovno-tehnična področja še vedno veljajo za pretežno moška. Kako doživljate položaj žensk na teh področjih?

Ta področja so globalno še vedno večinsko zastopana z moškimi, vendar ne opažam, da bi bilo to na Kitajskem bolj izrazito kot na Zahodu. V desetih letih kariere sem imela večinoma ženske nadrejene, tudi danes v Alibabi.

Res je, da se na sestankih pogosto pogovarjam z moškimi, vendar mi to nikoli ni predstavljalo ovire. Nikoli nisem razmišljala v smeri, da je ženskam bistveno težje, ker v to preprosto ne verjamem. Po mojih izkušnjah si nagrajen za dobro opravljeno delo, ne glede na spol.

Katere razlike med evropskim in azijskim poslovnim okoljem so vas najbolj presenetile?

V Aziji je velik poudarek na odnosu in zaupanju med stranko in ponudnikom. Veliko srečanj je namenjenih ohranjanju dobrih odnosov, odločitve pa pogosto postavljajo dobrobit stranke v ospredje.

Azijsko poslovno okolje zaznamujeta kolektivizem in harmonija skupine, medtem ko se na zahodu poudarjata individualizem in osebni dosežki. Komunikacija v Aziji je pogosto indirektna in zelo vljudna, sporočilo je treba včasih razbrati med vrsticami. V Evropi smo precej bolj neposredni, včasih celo ostri.

Zaradi dela veliko potujete. Kaj ste se naučili?

Potujem približno polovico časa. V zadnjih dveh letih ni bilo meseca brez poti. Najpomembnejša lekcija je skrb za zdravje – vzdrževanje rutine prehrane, gibanja in počitka. To je pravzaprav najtežji del.

Delo z ljudmi iz različnih kultur je izjemno zanimivo. Zahteva odprtost, spoštovanje in previdnost v komunikaciji. Hitro se lahko zgodi, da nehote izrečeš, ali storiš kaj neprimernega. Na primer: na Tajskem se ne omenja kraljeve družine, na Kitajskem pa jedi ne naročaš samo zase, temveč jih deliš z mizo.

Vaš mož je Indijec. Se pri vama kdaj pokažejo kulturne razlike?

Moj mož je res Indijec, vendar tretja generacija priseljencev v Hongkongu, zato je kulturno zelo podoben nam. Obiskoval je nemško-švicarsko šolo, govori angleško in nekaj nemško. Je nogometni trener profesionalnih igralcev in pogosto obiskuje Anglijo.

Večjih kulturnih razlik med nama ni bilo, kar je verjetno tudi pripomoglo k temu, da sva se dobro ujela.

Iz različnih virov lahko slišimo, da je Kitajska razvojno pred Evropo. Ali je to res?

Da, v mnogih vidikih je. Na Kitajskem skoraj ne vidiš gotovine – vse se plačuje s telefonom, obrazom ali celo dlanjo. Administrativni postopki so hitri in učinkoviti, javne storitve modernizirane.

Videti je mogoče samovozeče tovornjake, dostavne robote, visoko stopnjo digitalizacije in hitro rastoča urbana središča. Izobrazba ima izjemno vrednost, konkurenca pa je močna. Ni nenavadno, da imajo zaposleni v tehnoloških podjetjih več diplom ali doktoratov.

Kako je živeti v Hongkongu?

Hongkong je stičišče Vzhoda in Zahoda. Ima svojo energijo: stolpnice, rdeči taksiji, ulične restavracije z wonton rezanci in dim sumom, pomešane z vrhunskimi zahodnjaškimi restavracijami ter kozmopolitsko množico ljudi.

Hkrati pa 75 % mesta predstavlja podeželje – hribi, gozdovi, otoki in plaže. Mesto je drago, predvsem zaradi nepremičnin, a obenem davčno ugodno, z visokimi plačami in nizko stopnjo kriminala.

Kaj bi svetovali mladim, ki razmišljajo o selitvi v tujino?

Neznano vedno povzroča nelagodje, a rast nikoli ne nastane v udobju. Treba se je zaljubiti v neuspehe, nelagodje in spodletele poskuse – ti so normalen del poti.

Če te ambicija vsaj malo ne prestraši, morda ne ciljaš dovolj visoko. Če si selitve res želiš, naj te bolj vznemirja, kot straši.