»Včasih je to samo žarek, komaj viden. Včasih svetloba, ki močneje posveti. A luč je vedno tam in me vodi,« o pisanju, ki se mu posveča že večino svojega življenja, pravi Kamničan Matic Slapšak. Piše, ker mora! Ne zaradi službe v odnosih z javnostmi, temveč zaradi neizmerne nuje po raziskovanju sveta in preizpraševanju samega sebe ter vseh svojih različic. Čeprav je v javnosti najbolj poznan kot avtor otroških pravljic, njegova pisateljska pot sega od publicističnih prispevkov do intimnih kratkih zgodb, ki razkrivajo iskanje luči po vseh temačnih in zatohlih stranpoteh življenja. Poleg pisanja ima še dve veliki ljubezni: branje in glasbo. Preplet vseh treh je Matičev svet, ki ni vedno lep, a je vsekakor vreden besed.
Jaz sem Matic in rad pišem, je uvodna poved na vašem knjižnem blogu maticpise.com. Morda bi lahko dodali še … in rad berem. Kaj vam predstavljata pisanje in branje?
Pisanje je v prvi vrsti odklop in sprostitev. Zadnje čase uporabljam pisanje hkrati kot ventilček in zatočišče. To je moj varni svet, čeprav ni vedno lep. Saj tudi resnični svet ni le lep, kajne? Zdi se mi, da sem tam lahko najbolj jaz; skozi pisanje lahko izrazim vse svoje demone, angele in vse drugo vmes. Branje mi predstavlja nekaj podobnega: po eni strani varnostno mrežo, po drugi velik navdih.
Kdaj se je začela vaša ljubezen do knjig?
Že zelo zgodaj sem začel brati in vedno sem rad bral. S sošolcem Alešem Klemnom, ki zdaj dela v Mestni knjižnici Ljubljana, sva v osnovni šoli kar tekmovala, kdo bo prebral več knjig. Menda obstajajo celo kartončki, kjer je navedeno, koliko knjig si je kdo od naju izposodil. To so bile nore številke! Oba sva bila knjižna molja in sva jih dejansko toliko tudi prebrala. Spomnim se, bilo je v petem ali šestem razredu, ko v šolski knjižnici osnovne šole Toma Brejca v Kamniku ni bilo več knjige, ki je še ne bi prebral. Zato sem začel hoditi v Matično knjižnico. Od malih nog torej rad berem, v četrtem, petem razredu pa sem začel tudi pisati. To so bili zelo naivni poskusi, danes jih vidim kot take, ampak mislim, da moraš tako začeti. Še noben desetletnik ni napisal romana, ki bi navdušil, in šele zdaj vidim, kako težko pravzaprav je. To je bil začetek moje pisateljske poti.
»Ne morem se zahvaliti profesoricama slovenskega in angleškega jezika iz osnovne šole – če bi poslušal njiju, ne bi več pisal, če pa že, mojega pisanja ne bo nihče nikoli bral,« se spominjate. Prvi poskusi na začetku ”pisateljske poti” torej niso bili deležni podpore. Kako so se mnenja osnovnošolskih učiteljic usidrala v vas? Bili ste otrok, kaj so pustile njune besede?
Že od majhnega sem bil malce uporniški otrok, tako da me je njuno mnenje le še dodatno podžgalo in spodbudilo. Vedel sem, da to želim početi. Sošolci in sošolke so mi vedno govorili, da bom pisatelj, čeprav sam nisem veliko razmišljal o tem, saj me je bolj privlačilo novinarstvo. Res pa je, da sem rad pisal spise, pogosto tudi drugim – zdaj to lahko povem, učiteljica najbrž ne bo več jezna. (smeh) Ta prva kritika me torej ni potrla ali zavrla. Dobronamerna kritika je dragocena, lahko je celo spodbuda, in še danes tako gledam nanjo. Zaradi tega tudi nikoli nisem imel občutka, da ne bi znal pisati.
Kaj pa ju je zmotilo v vašem pisanju?
Predvsem dejstvo, da nisem znal pisati v določeni formi. Takrat sem pisal predvsem pesmi, ne proze, in se nisem držal modela: rima, ritem itd. Učiteljica slovenščine mi je podarila knjigo Oblike srca Borisa A. Novaka, ki jo še vedno hranim, z napotkom, naj si jo preberem, da bom znal pravilno pisati. Mene je to ubijalo. Ne maram teorije. Če bi jo poslušal, bi morda takrat tudi nehal pisati, a sem vztrajal. Še danes pravim svojim otrokom: »Napiši, nariši … Važno je, da izraziš, kar čutiš. To je tvoj jezik.« Mislim, da moramo iti ven iz ustaljenih okvirjev, razmišljati po svoje, delati po svoje. Še vedno sledim temu načelu.
Kdaj se je potem zgodil tisti prelomni trenutek za vaše ustvarjanje?
V srednji šoli. S prijateljem Klemnom Kontetom, ki mi še danes stoji ob strani, sva se ”dajala”, kdo bolje piše. Poznam ga že trideset let in res sem vesel, da ga imam. Takrat sem spoznal tudi svojo (zdaj bivšo) ženo. Tudi ona me je vedno spodbujala in mi stala ob strani. Včasih bi morda raje kam šla ali se crkljala, ampak je razumela, da pišem – in me podpirala.
Imel sem tudi učiteljice, ki so me zaznamovale. Profesorica slovenščine Mojca Jerala, ki me je ves čas spodbujala. Ni ji bilo vedno všeč, kar sem napisal, ampak mi je rekla: »Piši! Piši, razvijaj se!« Prav tako profesorica angleščine Helena Seliškar, s katero sva se ravno pred kratkim spet povezala preko družbenih omrežij. Napisala mi je sporočilo, da je med pospravljanjem doma našla staro angleško glasilo, ki smo ga skupaj ustvarjali. Mislim, da je izšla le ena številka, ampak takrat smo zanjo prejeli številne nagrade. Preizkusil sem se tudi v pisanju v angleščini in me je zelo spodbujala. Za takšne mentorje sem zelo hvaležen. Srednja turistična šola na Fužinah je bila zame najlepše obdobje v življenju. Štiri leta, polna ustvarjalnosti. Bilo je stresno, jasno, ampak mislim, da sem se prav takrat postavil na pot, po kateri hodim še danes. Takrat sem začutil, da je to, kar počnem, dobro in prav. Da moram to svojo notranjo potrebo po pisanju, po izražanju – to ustvarjalnost – razvijati naprej.
Javnost vas najbrž najbolj pozna po pisanju pravljic (zbirka Zvezdne pravljice). Ali imajo pravljice v vašem ustvarjanju posebno mesto, napisali ste jih že več sto. Zakaj ravno pravljice?
Pravljice so zelo zaznamovane z mojimi otroki. Veliko ljudi me vpraša, kaj sem počel vmes, saj je med pravljicami in naslednjimi objavami preteklo nekaj let. Ves čas pišem, ampak vsega ne izdam. Ko sem postal oče, se mi je življenje obrnilo na glavo. Starejšemu sinu, ki je zdaj star osemnajst let, sem začel pripovedovati pravljice. Hotel jih je znova in znova poslušati. Sam si jih nisem vedno zapomnil, da bi jih lahko vsakič isto povedal, zato sem jih začel zapisovati. Zaradi tega so te pravljice še danes posebne – nastale so kot posledica njegovih vprašanj, jaz pa sem vse to prelil v zgodbe. Napisano imam še eno zbirko, ki jo je navdihnil najmlajši sin. Mogoče bo tudi ta kdaj ugledala luč sveta. Gre za pravljice z okoljevarstvenimi sporočili – o spoštovanju do živali, narave, hrane. Moje pravljice torej niso samo del mene, ampak tudi del mojih otrok, njihovega otroštva in odraščanja. Hkrati pa odražajo tudi mene in moj razvoj – kot očeta in starša.
Katera pa je bila vaša najljubša pravljica v otroštvu?
Težko bi rekel, katera je bila moja najljubša pravljica, ampak se spomnim, da sem kot otrok dobil komplet štirih Disneyjevih knjig. Te sem oboževal. Kasneje sem začel tudi z bolj pustolovskimi knjigami, Karl May in Vinetou, seveda, z njima je prišla tudi ljubezen do Indijancev. Kot pisatelja sem v tistih pozno osnovnošolskih letih oboževal tudi Jacka Londona in Hermana Hesseja, kasneje sem veliko prebiral vohunske romane. Še danes imam rad Mačka Murija in Pikija Jakoba. Da pa bi me zaznamovala prav ena pravljica, to pa ne.
Ne pišete le pravljic, temveč tudi publicistična besedila, lani je izšla tudi vaša zbirka kratkih zgodb Mračni labirinti. Gre za presek vašega 25-letnega ustvarjanja. Kako je nastajala? Ali gre v zgodbah tudi za delno avtobiografsko izpoved?
Nekatere zgodbe so začele nastajati že v srednji šoli. Vesel sem, da jih ni načel zob časa in so prešle skozi moje sito – ko sem jih bral toliko let kasneje, so še vedno stale in še vedno sem verjel napisanemu. Pri marsikateri zgodbi se še danes spomnim, s kakšnim prizorom, stavkom se je začela, tako vem, da jih še vedno čutim in so še vedno moje.
Marsikatera zgodba je avtobiografska, predvsem tiste v zadnjem delu knjige. Čeprav so premešane tako, da ni vedno jasno, katera se nanaša na resnična doživetja. Ljudje, ki me dobro poznajo, pa znajo prepoznati vzorce, prizore in povezave. Deli o drogah in ubijanju niso avtobiografski, ampak gre za prizore iz sanj, domišljije in resničnosti, ki sem jih preslikal v zgodbo.
Katere pa segajo v srednješolsko obdobje?
Tiste, v katerih izražam svoj pogled na pekel, vice in nebesa. Nekoč so imele naslov Popotovanje – iskanje svetu izgubljenega. V zadnji zgodbi se razkrije, da je v resnici ljubezen tisto, kar vsi iščemo. Ostale zgodbe so nastale med študijem in kasneje.
Prevladujoči motiv vaših kratkih zgodb je po mojem mnenju iskanje. Kakšno sporočilo ste imeli v mislih vi oz. kaj ste želeli vzbuditi v bralcu?
Ko sem se prvič začel spogledovati z idejo, da bi zgodbe izdal, sem si na naslovnici zamislil mladega fanta, ki vstopa v labirint življenja, na zadnji strani knjige pa bi bil starejši jaz, z malo manj lasmi in nekaj več sivine. (smeh) Želel sem pokazati, da mora človek na poti skozi labirint, čeprav je ta temačen, mračen, lahko celo brezizhoden, najti luč, ki ga vodi. Sam sem to luč našel v pisanju. In to je tisto, kar želim sporočiti bralcu: da najde tisto, kar je v njem, to luč, ki mu bo pomagala hoditi v temi in priti skozi labirint do izhoda.
Ilustracije ob naslovnih zgodbah so bile ustvarjene s pomočjo programa za likovno umetno inteligenco Midjourney. Čigava je bila ideja? Zakaj umetna inteligenca; kaj sporočate z njeno uporabo?
Založba Buča, ki je izdala knjigo, sodeluje z oblikovalcem Žigo Valetičem, ki je knjigo prebral in na podlagi tega predlagal retro, skoraj socialistični slog na naslovnici. Strinjal sem se z njegovim videnjem, saj vedno dopuščam ustvarjalno svobodo. Za ilustracije, ki uvedejo posamezne zgodbe, sem mu povedal svoje ideje, kaj bi si želel, da bi posamezna slika predstavljala. Žiga se je poigral z grafično umetno inteligenco, vpisal opise sloga, in nastale so ilustracije. Kakšne posebne filozofije za tem ni.
Nasploh pa sem kot nekdo, ki piše, in se s tem tudi poklicno ukvarja, saj delam v odnosih z javnostmi Rdečega križa Slovenije, nad razvojem umetne inteligence nekoliko zgrožen, malce tudi prestrašen, saj se čutim ogroženo. Menim, da bomo dolgoročno morda vsi ostali brez dela. Tudi vi, jaz, pa še kdo drug. Zato nisem zagovornik umetne inteligence. Nočem, da umetna inteligenca prevzame prostor, ki pripada ustvarjalnosti. Vidim jo zgolj kot pripomoček in orodje, ne kot nadomestilo za človeka. Skrbi me, kam vse to vodi. Potreben je nadzor in zdrava pamet, predvsem pa občutek, da je to pripomoček ljudem – naše orodje in ne naše orožje.
Ko sem brala vaše zgodbe, sem nekje v ozadju ves čas slišala glasbo, predvsem pesmi hrvaškega pevca Gibonnija. Takšne so se mi zdele tudi vaše kratke zgodbe: poetični zapisi sanj, ki nekaj povedo, a kljub temu ostajajo le slutnja. Dotaknila se bova še ene vaše velike ljubezni, tj. glasba. Kaj vam pomeni glasba z vsemi občutki, ki jih prinese?
Glasba močno vpliva name. Točno vem, katero pesem moram poslušati, ko sem v določenem razpoloženju ali ko pišem. Vem, kaj me bo spodbudilo, kaj me bo poglobilo, kaj mi bo odprlo vrata v zgodbo. Glasba mi ogromno pomeni. Morda še več kot knjige, saj je bila to prva umetnost, ki me je prevzela. V nekem trenutku sem celo sanjal, da bom glasbenik. Na srečo (tudi vseh ostalih) sem te sanje potem opustil. Moj prvi glasbeni spomin sta skladbi I just called to say I love you pevca Stevieja Wonderja in We’re not gonna take it skupine Twisted sister ter oba videospota. Glasbenik, ki mi je spremenil pogled na svet, je Jimi Hendrix. Sledil je seveda rock, predvsem stari rock, in veliko tega je v knjigi. Zgodba Parada norcev je poklon skupini The Doors; Jim Morrison mi je ljub kot oseba in frontman, predvsem pa kot pripovedovalec zgodb – tudi v glasbi vedno iščem, kdo zna povedati zgodbo. Gibonni je mojster pripovedovanja, njegove pesmi so zgodbe, potem so še velenjski Res Nullius, ki so fantastični, vse to iščem. Zadnje čase odkrivam tudi Eltona Johna, ki me prej ni posebej pritegnil. Zdaj pa ugotavljam, koliko večplastnosti je v njegovi glasbi, kako zmore besedilo in melodijo združiti v smiselno celoto. In to je nekaj, kar me fascinira. Kot pripovedovalca zgodb bi mogoče izpostavil še našega Zorana Predina, pa panonskega mornarja Đorđa Balaševića – to sta velemojstra pripovedovanja. Pa recimo Tomaž Pengov in Andrej Guček z vso liričnostjo in po drugi strani recimo Niet s svojo surovostjo, ampak močno sporočilnostjo. V knjigi je tudi ogromno Metallice – ena izmed zgodb v zbirki je navdihnjena s pesmijo The Call of Ktulu, posledično posvečena pisatelju Lovecraftu. Zadnja zgodba, ki je bila napisana, Prerokba, izhaja iz tega: kako smo majhni, kako nas oblikujejo zunanje sile, ki jih sploh ne razumemo, dokler ne pridemo do konca. In potem je konec. In nič.
Glede na to, da ste želeli postati glasbenik, hkrati se mi zdi, da glasbo poslušate tudi skozi besedila, ne le melodijo, ali se spogledujete tudi z ustvarjanjem glasbenih besedil?
Ne. Napisal sem ogromno pesmi, za katere danes vidim, da so grozne. Zgodilo se je že, da so me ljudje prosili, naj napišem besedilo, ampak moje pesmi so proste, brez strukture in smiselne ritmike, in jih je nemogoče uglasbiti. To je poezija, kot jo je pisal Jim Morrison in jo v svojem poznejšem obdobju recitiral ob glasbeni spremljavi.
Omenili ste svoje delo v Rdečem križu Slovenije, za katerega ste napisali tudi dve pravljici – Medved Henri in Klic na 112 ter Medved Henri in Srčni zastoj. V obeh ozaveščate o pomenu nudenja prve pomoči. Po drugi strani pa je Rdeči križ humanitarna organizacija, ki pomaga tisočim. Kaj vam pomeni delo v Rdečem križu?
Pravzaprav sem napisal tri knjižice. Ob 70-letnici krvodajalstva v Sloveniji smo izdali poučno zgodbo Kapljica potuje in izobražuje, ki je sicer bolj brošura kot knjiga, ampak je zelo simpatična. Gre za izobraževalno zgodbo z likom kapljice krvi, ki otrokom na preprost način razloži, kaj je krvodajalstvo, njegovo zgodovino in zakaj je pomembno. Knjižica je bila prevedena tudi v italijanščino in madžarščino.
Zaposlitev v Rdečem križu se je zgodila po naključju in vesel sem, da sem pristal tu. Vedno sem rad pomagal ljudem. Vedno sem se spraševal, kako lahko pomagam. Zdaj sem našel prostor pod soncem, ki mi to tudi omogoča. To mi veliko pomeni. Dobro se počutim. Seveda je naporno, imamo svoje težave, lahko pride do marsičesa … A navsezadnje, ko grem domov, imam občutek, da smo naredili nekaj dobrega. Mogoče smo pomagali samo enemu človeku, mogoče stotim – sploh ni pomembno. Pomembno je to, da pomagaš, in ta občutek je krasen.
Pomagati drugemu je plemenito delo, ki človeka bogati, a vzporedno ste v stiku s tisočerimi žalostnimi, tragičnimi zgodbami. Kako jih nosite?
Pa smo spet pri pisanju. (smeh) Svet, priznajmo si, ni lep in krasen. Čeprav marsikdo trdi, da je danes boljše, kot je bilo kdaj koli prej, se hkrati dogaja toliko slabih stvari. Tudi mi na Rdečem križu se z njimi soočamo vsak dan. Verjetno smo v humanitarnem delu še posebej izpostavljeni temu. Žal ne moremo pomagati vsem, čeprav si želimo in se trudimo. In so trenutki, ko pridem domov s polno glavo. Včasih se usedem in preberem knjigo, drugič pišem. Ne nujno o tem, kar doživljam v službi, ampak pišem, da dam vse to ven iz sebe. To tèmo, ki se naseli v meni, na ta način lahko izrazim.
Na začetku sva omenjala vaš knjižni blog, kjer pišete predvsem o prebranih knjigah, ki jih tudi ocenjujete, podeljujete jim število zvezdic. Kaj je tisto, kar iščete v knjigi? Katera so tista merila, da je knjiga – po vašem mnenju – dobra?
Najprej bom stopil korak nazaj. Zakaj sem sploh začel pisati blog? Dolga leta sem pisal za različne revije, potem pa tam ni bilo več prostora zame. Ampak jaz rad pišem. Čutim, da se s pisanjem o knjigah izpolnjujem kot pisatelj. Odločil sem se, da naredim svoj blog, kajti tako sem sam svoj šef, imam dovolj prostora in napišem, kar želim. Vse troje mi ogromno pomeni.
Knjigo moram začutiti. Včasih me kakšna knjiga pokliče. Določene imam na polici leto, dve, a jih ne vzamem v roke. Potem pa pride trenutek, knjigo odprem in ugotovim, da mi daje točno to, kar v tistem trenutku potrebujem. Ocene na mojem blogu so seveda subjektivne. Čeprav je zapisov že več kot petsto, so knjige večinoma ocenjene s štiri ali pet. Glavno merilo za dobro knjigo je, da mi nekaj da … Da jo zaprem in sem navdušen ali osupel ter razmišljam o njej. Pomembno mi je tudi, da je zgodba dobro napisana. Jezik je lahko bogat ali bolj skromen oz. neposreden, važno je, da ima ritem. Vse to je tisto, kar iščem, ampak glavni merili sta, kaj mi je knjiga dala in v meni pustila.
Ker se bližajo dopusti, vas prosim za nekaj predlogov knjig, ki jih to poletje priporočate bralcem Modrih novic.
Za ljubitelje kriminalk Smrt v rezidenci. Potem Drvo – zgodbe o pesmih, ki je zbirka pripovedi in poezije, navdihnjene z besedili pesmi Zlatana Stipišića – Gibonnija – za tiste, ki razumejo hrvaško, saj knjiga ni prevedena v slovenščino. Ne morem niti mimo knjige Anite Ogulin Tako zelo vas imam rada, res posebna biografija. Trenutno berem Potopimo Islandijo Borisa Kolarja. Zelo nenavadna, ampak zabavna zgodba. Spominja me na Jonasa Jonassona, ki je napisal Stoletnika, ki je zlezel skozi okno in izginil. Kup nenavadnih dogodkov, ampak pametno in duhovito napisano. To je užitek brati. Stephen King načeloma ne razočara, enako velja za Joja Nesboja ali pa Fredrika Backmana. (smeh)
Kaj pa vaša nova knjiga?
Nastaja marsikaj, saj sem trenutno v ogromnem ustvarjalnem zagonu. Ena je že končana, dal sem jo prebrati nekaj ljudem. Odzivov še ni, za kar, si razlagam, sta dve možnosti: ali je tako grozna ali tako pretresljiva. Delovni naslov je Sivobradec. Je še bolj temačna in okrutna kot Mračni labirinti. Moški v zaporu pripoveduje, zakaj je zaprt, vmes se vpletajo zgodbe drugih zapornikov, ki so zagrešili grozne zločine. Zgodba temelji na dejstvu, da lahko popolnoma običajnemu človeku poči film in naredi nekaj groznega. Kaj je tisto, kar povzroči ta klik? O tem razmišljam v knjigi.
Poleg tega pišem še eno klasično kriminalko. O uspešni pisateljici, ki se znajde v ustvarjalni krizi. Z založnikom se domislita, da bosta organizirala delavnico pisanja z namenom, da bosta najboljše ideje pokradla in jih izdala pod svojim imenom. Zgodba je še na začetku, ampak se lepo sestavlja.
In seveda – Medved Henri! Tretja knjiga za Rdeči križ je že skoraj končana, ilustrira se oziroma že barva. Tokrat pišem o utapljanju na bajerju v jesensko-pomladnem času. Upamo na izid v začetku jeseni. Potem pripravljamo še eno za konec leta, ki bo govorila o škodljivem vplivu pirotehnike na otroke, živali in naravo. Ker gre za področje prve pomoči, obravnavamo tudi opekline in poškodbe. Načrtujemo še eno o krvodajalstvu, saj ga želimo otrokom predstaviti kot nekaj, kar ni strašljivo ali boleče, ampak nekaj, s čimer pomagaš drugim. Zdi se mi pomembno, da že otrokom predstavimo, zakaj je to plemenito dejanje. Ko otrok neko idejo prinese domov in se začne o njej pogovarjati s starši, se zgodi premik v dojemanju tudi pri odraslih.
Za mednarodni projekt pripravljamo knjigo o srčnem zastoju, v kateri bomo obravnavali predvsem kronične nenalezljive bolezni, kot so srčno-žilne bolezni, sladkorna bolezen itd., pri čemer se spuščamo tudi na področje, zakaj energijske pijače niso primerne za otroke, kaj povzročijo, kaj pomeni zdrava prehrana, spet je vključen šport, tokrat odbojka.
Ali se kdaj nasitite pisanja?
Nasitim ne, se pa seveda zgodi, da se izpraznim. Pridejo dnevi ali tedni, ko ne morem nič napisati. Ampak mine, do zdaj je še vedno. Včasih sem se s tem zelo obremenjeval, a me je rešil Stephen King, ki v svoji knjigi On Writing piše, da vedno pride trenutek, ko ti zmanjka idej, a potem se spet zaženeš. Nemogoče, da se ne bi, saj se toliko dogaja okoli mene, še več pa v meni. V moji glavi je vedno hrup in se bliska. Navadil sem se, da si sproti zapisujem ideje. Tudi če ne vem, kam bodo šle – vem, da jih bom nekoč lahko uporabil. Moj telefon je poln zapiskov.
Kam se odpravite po navdih?
Najboljše ideje pridejo med tuširanjem, kar je, ironično, najslabši trenutek, ker jih takrat nimaš kam zapisati. Potem si moram v glavi ponavljati stavke, dokler ne pridem iz kopalnice. (smeh) Narava ima tudi to moč navdiha. Včasih sem veliko tekel in to je bil čas mene z mano. Tečem ne več, hodim pa na sprehode in v gore, se tam napajam z naravo, ki je vir tako energije kot domišljije.
