Agata Zupin je tista atletinja, ki se je pred štirimi leti izstrelila med najboljše na svetu. Čeprav je njeno uspešno športno pot prekinila težka poškodba, zaradi katere so jo nekateri tudi že odpisali, se tekačica z Brega pri Komendi ne predaja. Upa, da bo dosegla olimpijsko normo in se udeležila olimpijskih iger v Tokiu, še pred tem pa jo čakajo državno tekmovanje na njeni najljubši atletski stezi v Kranju in dve tekmi v tujini. Vesela je, da se na tribune po dolgem premoru vračajo gledalci, čeprav pravi, da teče predvsem zase. S postavno, simpatično in ves čas nasmejano 23-letnico smo se dobili na kamniškem stadionu, kjer potekajo tudi njeni treningi. Kakšna je njena skrivnost za uspeh? Preprosto: rada teče, tek jo sprosti in v njem uživa.
Kako bi opisali samo sebe?
Sem zelo umirjena in trmasta. To sta pomembni lastnosti vrhunskega športnika. Morda bi kdo drug že odnehal, jaz pa vztrajam, tudi kadar ne gre vse kot po maslu. Ključna je tudi umirjenost, čeprav se, ko je treba, tudi sama pogosto težko umirim. To se kaže predvsem na startu, kjer se mi kljub veliki želji po dobrem rezultatu včasih prikradejo negativne misli: ali bom v redu tekla, ali bom naredila napako … Sploh na začetku sezone je prisotne nekaj treme. K temu pripomore tudi moja disciplina, tj. tek na 400 metrov z ovirami, kjer so pomembni koraki – če ne ulovim koraka, je težko.
Če prav razumem, štejete korake med posameznimi ovirami?
Ne, prav korakov ne štejem, jih tudi nikoli nisem, ker imam že ponotranjen občutek za tempo, torej koliko korakov moram narediti od starta do prve ovire in potem med posameznimi ovirami. Načeloma je pri meni po navadi korakov petnajst; ko sem utrujena, presedlam na šestnajst. Včasih se pri korakih tudi kaj zalomi, takrat po navadi mencam, ker se ustrašim.
Ali je pri tem pomembno, s katero nogo preskočite oviro?
Ja, je pomembno. Meni ustreza desna, vendar je treba nogi tudi menjavati, zato treniramo obe nogi enako, tako da naj ne bi bilo razlike, če slučajno pridem na levo.
Ali imate zaradi svoje višine (179 cm, op.p.) prednost, saj so ovi re za vas relativno nizke in jih lažje preskočite?
Imam. Že težišče, ko tečem, je višje, zato je skok zame lažji. Pa tudi moji koraki so daljši, tako da jih naredim manj, kot nekateri, ki že začnejo s šestnajstimi ali sedemnajstimi koraki.
Kako so na splošno pomembne telesne predispozicije pri atletiki oz. pri teku?
Dobili smo se na atletski stezi na kamniškem stadionu. Je to vaša najljubša steza ali vam je katera druga bolj ljuba?
Čeprav na kamniški stezi veliko treniram, je moja najljubša steza v Kranju, kjer sem začela trenirati. Všeč mi je tamkajšnji stadion, navajena sem ga, tako da kdaj treniram tudi tam.
Kako se počutite, ko si vas ob vaših uspehih vsi po malem lastimo: malo Kamničani, kjer trenirate in od koder prihaja vaš trener, malo tudi Velenjčani, kjer ste članica kluba, vi pa pravzaprav prihajate z Brega pri Komendi?
Vesela sem. V Kamniku zelo rada treniram, stadion je lep, ni gneče, ponuja krasne razglede na kamniške gore. Kljub menjavi kluba – leta 2018 sem odšla v Atletski klub Velenje, kar je bila zgolj formalna sprememba – še vedno treniram tukaj. Tudi moj trener ostaja Kamničan Damjan Zlatnar, tako da se treningi niso spremenili.
Če se malce pošalim, je v Komendi nekaj v zraku, da iz tako majhnega kraja prihajata kar dva vrhunska slovenska športnika – poleg vas seveda ciljam še na Tadeja Pogačarja … Nekajkrat sta istočasno prejela naziv najboljših športnikov v Komendi. Ali se poznata, spremljate njegove uspehe?
Res je, s Tadejem se poznava, kajti v osnovni šoli sva bila nekaj časa sošolca. Spominjam se ga kot umirjenega, pridnega, delovnega. Spremljam njegove uspehe, odličen je. Čestitam mu za vse, kar je dosegel.
Lani maja ste se pogovarjali z našim novinarjem Damijanom Riflom, ravno ko ste se po popolnem zaprtju države lahko zopet vrnili k treningom na stezi in ko so se kar po vrsti odpovedovala ali prestavljala tekmovanja na najvišji ravni in tudi olimpijske igre. Kakšno leto je za vami?
Pravzaprav leto ni bilo tako slabo. Med zaprtjem države sem treninge na kamniškem stadionu nadomestila s treningi na hipodromu v Komendi. (smeh) To je bila takrat najboljša možna rešitev. Za osnovne stvari, ki jih potrebujem, imam doma urejen fitnes, tako da se tudi na tem področju zaprtje ni dosti poznalo. Je bilo pa malce težko, ker ni bilo velikih tekem.
Kako na vas vpliva pomanjkanje tekem?
Lani je bilo nekoliko drugače, ker sploh nismo vedeli, kako bo – ali tekme bodo ali ne. Zdaj tekme so, tudi v tujini, a je še vedno težko predvsem zaradi potovanj, kajti letalskih povezav ni, zato pot na tekmovanja traja dlje, kar pomeni tudi večjo utrujenost. Vsekakor pa je dobro tekmovati v tujini, kjer je konkurenca močnejša, zaradi česar se lažje obdrži stik z najboljšimi. Sicer pa imamo tudi v Sloveniji precej mitingov, tako da se tudi pri nas lahko dobro odteče.
Pred mesecem dni ste na kamniškem stadionu ponesli slovensko baklo, ki napoveduje olimpijske igre v Tokiu, širi vrednote olimpizma, povezuje in navdihuje ljudi. So vam med tekom misli že kaj švignile proti Tokiu?
Ne. Moja udeležba še ni potrjena, kajti doseči moram še normo za uvrstitev. Slednje so se v atletiki od prejšnjih olimpijskih iger zelo poostrile. Vsaj za pol sekunde, kar se meni zelo pozna. Poleg tega so uvedli, da se lahko na olimpijske igre uvrstiš tudi glede na skupno točkovanje, t.i. world ranking. Za to je treba priti na dobre mitinge, pri čemer je v veliko pomoč menedžer. Se pa trenutno vsi borimo za te mitinge.
Pa ste na dobri poti?
Prva tekma v sezoni je vedno težka. Vedno je prisoten strah, kajti ne veš, kako boš odtekel. Vsako leto je malce drugače, močneje, hitreje. Upam, da sem na dobri poti. (smeh) Normo moram izpolniti do konca junija. Časa je torej še nekaj, tako da se s tem nočem preveč obremenjevati. Če se uvrstim, bom vesela, če ne, pa drugič.
Poškodbe so spremljevalke vsakega vrhunskega športnika, nekoliko so ustavile tudi vaš hiter napredek. Leta 2018 ste imeli poškodovano tetivo ene od treh zadnjih stegenskih mišic na desni nogi, zaradi česar ste izpustili dobršen del sezone, pa tudi letošnje leto ni šlo brez. Kako težko se je odločiti za prekinitev uspešne športne poti in se odločiti – pravzaprav za zdravje?
Težko. Mislim, da sem premalo poslušala svoje telo, zato je tudi prišlo do poškodbe.
Nikoli si nisem mislila, da se lahko tudi jaz poškodujem. Seveda vidiš ali pa slišiš za določene primere, pa vseeno si nisem mislila, da se to lahko zgodi meni. In da je potem toliko časa treba počivati. Doma so mi zelo stali ob strani, imela sem njihovo podporo, pomagali so mi in me poslušali. Zadnje mislim, da je bilo za domače najbolj naporno. (smeh)
Kako se je vrniti na atletsko stezo po poškodbi?
Med okrevanjem po poškodbi sem ves čas nekako ostala v stiku s treningi, delala sem tisto, kar sem lahko.
Kako poteka vaš običajen dan?
Moj dan je popolnoma prilagojen treningom. Zjutraj se zbudim, trikrat na teden dopoldan vadim v fitnesu, med tednom vsak dan popoldne pridem na kamniško atletsko stezo, vmes imam masažo in se učim, tako da je dan zelo zapolnjen.
Kaj pa prehrana?
Prehrano je treba prilagoditi. Trudim se, zelo se trudim, ampak ne gre vedno, tako da se tudi pregrešim in grem na hamburger ali pa pojem čokolado, včasih spijem kokakolo. Četudi se pregrešim, gledam, da je v mejah normale in nikoli pred tekmo. Ni se lahko ves čas odpovedovati, tega tudi nisem vajena, saj doma nikoli nismo gledali na prehrano.
Kaj pa trening moči?
Trening moči je zelo pomemben, ker potrebuješ eksplozivnost, ki pride z močjo. Ne sme se pretiravati, ker potem ni elastičnosti. Če preveč intenzivno delaš v fitnesu, lahko na stadionu pride do poškodbe.
Imate najljubšo linijo na stezi?
Najraje tečem na sredinskih stezah. Ker sem visoka, mi prva steza z ostrim ovinkom ne ustreza, boljše je, če tečem na kateri od sredinske proti zunanji. Zunanje tudi ne maram, ker tam si pa sam … Nikogar ni blizu. Lažje je imeti nekoga spredaj, ker se lahko orientiraš in boriš do konca. Takrat so potem tudi rezultati boljši.
Ko gledamo atletska tekmovanja na televiziji, se vse bolj zdi, da tekmovalke med seboj tekmujejo tudi v urejenosti, brezhibnem ličenju, urejenih nohtih, zapeljivih dresih … kako gledate na to?
Mislim, da to zelo pomaga pri samozavesti, zato smo vse urejene. Še posebej izstopajo Američanke, ki tečejo na krajših razdaljah. Tudi sama sem rada urejena, ampak gledam, da me na primer nakit ne ovira pri ovirah. Kakšna zapestnica ali verižica se lahko zatakne.
Čeprav ste še zelo mladi, vaša kariera traja že nekaj časa. Ste na tej poti naleteli tudi na ovire, polena pod noge?
Vedno kaj pride. Take stvari se trudim prezreti, kajti tako je povsod, vsak šport ima kaj takega. Pri atletiki se na primer dogovarjajo za steze. Vsak bi rad imel dobro stezo, vsi hočemo sredinske.
Z atletiko ste se sicer začeli ukvarjati proti koncu osnovne šole, pred tem ste plavali. Kaj vam je dalo plavanje?
Plavanje mi je dalo vztrajnost in delavnost. Trenirala sem ga pet let. Ko sem nehala, nisem vedela, s čim bi se ukvarjala. Bila sem proti koncu osnovne šole in sem šla poskusit atletiko. Na treningih je bilo dobro vzdušje, ni bilo nobenih rezultatskih pritiskov, zato sem rada hodila.
Kako ste prišli do teka z ovirami?
Ko sem začela s treningi, sem videla ovire. Trenerja sem prosila, če lahko poskusim. Postavil je eno oviro, ker jih ni bilo prav veliko tam, dejal, naj jo preskočim, kar sem tudi naredila. Potem me je prijavil na tekmo. (smeh) Takrat sem prišla tudi v reprezentanco, čeprav v atletiki pri mlajših kategorijah prva dva z državnega prvenstva avtomatsko prideta v reprezentanco. Tako se je začelo. Začela sem bolj resno trenirati, kar se je poznalo tudi na rezultatih. Ko sem začela trenirati z Damjanom, sva sprva opustila ovire, trenirala sem tek na 100 in 200 metrov. Potem sva se zopet vrnila na ovire.
Kako pomemben je za atleta odnos s trenerjem?
Z Damjanom odlično sodelujeva. Odnos s trenerjem je po mojem mnenju zelo pomemben, ker temelji na zaupanju glede treningov in vsega ostalega. Če ne zaupaš trenerju, nima smisla vztrajati. Je bolje iskati druge rešitve.
Kako se razumete s kolegi atleti?
Mislim, da se vedno z nekaterimi bolje ujameš, z drugimi nekoliko manj. Včasih se občuti rivalstvo, saj je atletika individualni šport, čeprav imamo na splošno dobre odnose.
Ali je pomembno, kdaj se človek začne ukvarjati z atletiko?
V atletiki za doseganje vrhunskih rezultatov ni treba zgodaj začeti. Še v srednji šoli je dovolj zgodaj. Le malo tistih, ki trenirajo od otroštva, vztraja. Treningi so težki in so že utrujeni, ko pridejo do članske konkurence.
Ali v življenju na splošno tečete na dolge ali kratke proge in kako preskakujete ovire?
Sicer jo nameravam nekoč zaključiti, vendar sem včasih ob napornih treningih preveč utrujena, da bi se usedla še za knjige. Telo in glava potrebujeta počitek. Nekaterim uspeva, meni ne.
Kako se sproščate in kaj počnete v prostem času?
Rada imam konje, zato grem včasih jahat. Ko še ni bilo omejitev, sem šla dostikrat v kino. Ko sem doma, imam rada mir, zato se odpravim na sprehod s kužkom. Včasih grem sama na stadion, kjer najdem svoj mir. Tek me sprošča, rada tečem. Rada sem sama. Odvisna sem sama od sebe, enako velja na tekmi. Vem, da sem sama kriva, če mi ne gre.
Pri Modrih novicah organiziramo Modro šolo teka, v kateri sodelujejo rekreativni tekači. Kaj svetujete nekomu, ki se šele spogleduje s tekom?
Treba je začeti počasi in tako tudi nadaljevati. Potreben je čas, ampak vse je mogoče.
MATEJA ŠTRAJHAR, MATEJ PRIMOŽIČ
Foto: Mateja Štrajhar in Peter Kastelic / AZS
