petek, 7 februarja, 2025
2.1 C
Kamnik
2.1 C
Kamnik
petek, 7 februarja, 2025
2.1 C
Kamnik
petek, 7 februarja, 2025
2.1 C
Kamnik
petek, 7 februarja, 2025
DomovPogovoriPotovanja so odmik od ponorelega sveta

Potovanja so odmik od ponorelega sveta

David Pele je turistični vodnik iz Homca, ki je v svoji karieri vodil za več tujih in slovenskih turističnih agencij. Na vodenjih, ki so ga izoblikovala kot osebo, preživi več kot 170 dni, a kljub temu pravi, da je vsak dan drugačen, kot je drugačen tudi vsak od njegovih sopotnikov, s katerimi na vsakem potovanju napišejo novo zgodbo.


Kako ste postali vodnik?

To je zanimiva zgodba, ki se je začela pred osmimi leti. Bil sem na koncu študija, ko sva s kolegom šla na avdicijo za turistične predstavnike, kjer so naju izbrali. Najprej sem šel na Rodos in hitro zapadel v turistični svet. Dobil sem ponudbo, če grem jeseni vodit v Maroko, kjer sem bil zasebno že eno leto pred tem in se mi je zdelo zanimivo in sem si rekel, da bom zmogel. Potem so mi štirinajst dni pred odhodom povedali, da ne grem v Maroko, ampak na Ciper. Bil sem pod stresom, ker o Cipru nisem vedel nič. Vedel sem, da je en del grški, en del turiški, in da je to otok v Sredozemlju, kaj drugega pa že ne. Bil sem vržen v vodo. Na Cipru sem bil sedem tednov, vodil sem sedem skupin. Potem se je zgodba razvijala, vodil sem po Evropi, po Ljubljani in po svetu. Če se ozrem nazaj, se mi zdi, da sem bil na začetku precej lahkomiseln in malce nor, da sem začel na takšen način, a hkrati mi je ta priložnost predstavljala tudi zanimiv izziv.

Kakšna so bila prva vodenja?

Na začetku sem se veliko ukvarjal sam s sabo, ali bi lahko reagiral bolje in kaj izpeljal bolj tekoče. Vedno stremiš k nadgradnji samega sebe. Na začetku sem menil, da moram biti vsem všečen, da morajo biti vsi zadovoljni in da moram vedeti vse. Vedno je bilo prisotno nekaj živčnosti in adrenalina, kar te potem na dolgi rok precej izčrpa in ob vrnitvi sem potreboval kar nekaj dni, da sem se sestavil.

Kako je danes ?

Danes je vse bolj stabilno, enakomerno, tekoče. Še vedno dam veliko energije, a poskrbim tudi zase. Znam užiti vsak trenutek in stremeti k temu, da bodo to znali tudi sopotniki. Na potovanju nismo zgolj skupina, ampak skupnost. Imamo skupni cilj potovanja in stremimo k podobnim interesom, čeprav je vsak drugačen. Potniki se ne smejo čutiti odrinjenih, ampak morajo čutiti, da so v neki vodeni skupnosti, v kateri lahko vsak uresniči tudi svoje lastne želje.

Ali je vodnik najbolj pomemben del ustvarjanja skupnosti?

Vodnik je zgolj en kamenček tega mozaika, ki se ustvari z organizacijo in dobro izvedbo programa, ki dopušča nekaj osebne svobode, in s spodbujanjem skupnih aktivnosti. Nekatere skupine se povežejo manj, druge bolj. To je zelo odvisno od tipa potovanja, od velikosti skupine, lokacije. Večje skupine se načeloma manj povežejo, manjše pa načeloma bolj.

Bolj pride do povezovanja, ko smo v naravi, ko imamo več pohodov, ko smo v divjini v bolj surovem okolju, ki iz človeka izvabi najgloblje. Ko se s potniki znajdemo v zelo drugačnem svetu od tistega, kjer živimo, se imamo čas spraševati o življenjskih temah in o smislu življenju. Ljudje so bolj razmišljujoči, se bolj odprejo. Če smo na turističnem potovanju po mestu, ni toliko niti časa niti priložnosti, da se povežemo. Če se skupina ne poveže, gremo lahko še na skupno večerjo, ali pa se igramo družabne igre.

So se vaši sopotniki v osmih letih, odkar vodite, kaj spremenili?

Današnji turist je precej bolj informiran že ob odhodu na samo potovanje; pogosto gre za ljudi, ki so videli že skoraj pol sveta in imajo veliko znanja, ko pridejo na potovanje, že nekaj vedo o deželi in imajo idejo, kaj bi radi videli. Današnji sopotnik išče pristna doživetja, skrite kotičke, lokalna doživetja. Slovenci in tudi številni drugi narodi si generalno gledano želijo vse bolj aktivna potovanja.

Koliko destinacij ste že vodili?

Bil sem se na kar številnih krajih, pretežno v Evropi, izven stare celine sem bil v petih ali šestih državah. Letno se vrtim na desetih destinacijah. Kombiniram vodenja po svetu in po Sloveniji. Časovna obdobja so zelo različna, večinoma je za nas nižja sezona v zimskih mesecih, vrhunci sezone so vezani na spomladanski in jesenski čas; takrat se potovanja nizajo eno za drugim. Za prvi maj me nikoli ni doma. Zdaj sem šel v enem mesecu iz Maroka, v Andaluzijo, na Azore, v Budimpešto. Na poti sem od 170 do 180 dni na leto, ko sem doma, moram biti resnično dobro organiziran, da imam še kaj od življenja in od svojih hobijev.

Kje vodite?

Izven Evrope trenutno največ vodim v Maroku, pred leti pa sem bil pretežno v Turčiji, ki je še vedno moja najljubša destinacija, saj sem tu preživel veliko svojega časa in odpeljal največ tur. Bila je zibelka mojega razvoja v vodniškem smislu, imel sem čudovite skupine, čeprav so programi ponavljali, je bilo zanimivo. Zelo veliko svojega časa sem tudi v Španiji, kjer sem imel veliko tujih skupin, ki jih vodim tudi v Avstriji in Nemčiji. Rad imam tiste dežele, ki so na eni strani pokrajinsko zelo raznolike, po drugi strani pa so tudi družbeno in kulturno zelo zanimive in popotniku ponujajo veliko drugačnosti ter dogajanja, kar je v današnjem svetu 21. stoletju, ko smo navajeni na hitri tempo, zelo pomembno. Države, ki jih vodim, so mi vse zelo ljube – vse so daleč od neke enoličnosti in so na nekem prehodu, na nekem križišču, kar ustvarja mozaičnost tako s pokrajinskega kot tudi iz družbenega vidika.

Ali je dolgočasno vedno biti na istih destinacijah?

Nikoli ni dolgočasno; vsaka skupina je drugačna, za vsako skupino je potreben svojevrstni pristop. Okolje, v katerem smo ali v katero pridemo, je zgolj scena, oder. To, kar mi ustvarimo, je edinstveno; je skupek pokrajine, dežele in na drugi strani naše interakcije z njo. Mi smo tisti, ki potem gradimo svojo zgodbo. Nobeno vodenje ni enako, na vsakem se tudi sam naučim kaj novega.

Omenjali ste, da turiste peljete tudi po Sloveniji. Kako potekajo te ture?

Po Sloveniji vodim večinoma privatne ture za tujce, tudi za dvanajst dni. Gre za drugačen tip vodenja, dinamika je drugačna. Nekateri programi so bolj vezani na kulturo, drugi pa naravo. Krajše ture potekajo večinoma po Alpah in po zahodni Sloveniji, pri daljših turah gremo tudi po bolj neznanih krajih, kot je na primer Kozjansko. Slovenija je relativno majhna, v turističnih krajih lahko pride do prevelike gneče turistov, kar je še posebej moteče na krajših programih, ki vključujejo samo glavne znamenitosti. V slovenskem turizmu je še veliko priložnosti za rast, predvsem na vzhodu je še prostor za grajenje zgodb, ki so povezane z gradovi, vinom in tudi z naravo kot tako.

Kaj je najbolj všeč tujcem?

Tujci so večinoma navdušeni nad zeleno pokrajino in nad obsežnimi gozdovi ter nad raznolikostjo; v eni uri se pokrajina lahko popolnoma spremeni. Všeč so jim klasike: Bled, Postojnska jama, Piran in Ljubljana. Po drugi strani imajo radi tudi vzhodni del. Angleško govoreči narodi so navdušeni nad gradovi. Moja najljubša točka v Sloveniji, kamor resnično rad peljem tuje goste, je slap Peričnik.

Po tujini in Sloveniji vodite tudi azijske turiste. Kakšni so?

Azijce v splošnem vsebina zanima manj. Imajo pa radi več časa za nakupovanje in za kosila. Ogledi so krajši in programi manj polni, a to ne pobere nič manj energije, saj vodnika Azijci zelo radi sprejemajo medse in se jim je težko umakniti, saj želijo, da si ves čas z njimi. Niso striktni s časom. Radi se tudi fotografirajo, a Slovenci v zadnjem času ne zaostajamo več veliko za njimi.

Ali se vam zdi, da Slovenci preveč fotografiramo?

 Včasih moram prav reči, da naj dajo telefone na strani, treba je opazovati z očmi in šele potem s telefonom. Postali smo zelo obremenjeni s telefonom, ves čas se trudimo fotografirati, morali bi se bolj zavedati, da moramo bolj uživati v trenutku.

Ali raje vodite doma ali v tujini?

Tujina širi obzorja in da širši pogled na svet. Lepo je voditi tudi doma, saj imamo veliko za pokazati, predvsem po zaslugi naravnega okolja, kar navdušuje tujce. Po drugi strani pa tudi zaradi bogate kulturne dediščine, ki jo je pravi užitek razkazati tujcem. Zelo pisana in barvita je tudi domača kulinarika, ki je zelo raznolika.

Kaj svetujete svojim potnikom?

Svetujem jim, da začnejo potovanje neobremenjeni, da stvari, ki jih bremenijo, pustijo doma. Da prihajajo brez »nahrbtnika«, da ne jemljejo SIM kartic, s katerimi bi bili vsak trenutek povezani s svetom, saj to ni potrebno. Mi smo za čas potovanja v nekem svojem mehurčku; izstopimo iz domačega sveta, smiselno je, da se prepustimo neki novi pokrajini ali neki novi deželi in da se odklopimo. Nekateri ta nasvet upoštevajo, spet drugi ne. Danes smo ljudje obsedni, da moramo biti vsak trenutek obveščeni o vsem. Tudi sam se želim prepustit toku potovanju, skupini, grajanju odnosov. Čutim različne energije potnikov in skušam biti tem bolj senzitiven, da lahko ta njihova občutja tudi zaznam in temu primerno reagiram, da je atmosfera prijetna, pozitivna. Na potovanjih se odmaknemo od ponorelega sveta in se družimo s sopotniki ter sklepamo nova prijateljstva. Želimo se sprostiti, uživati, videti kaj novega – veliko se dogaja. Včasih se je zelo težko vrniti domov, v realni svet.

Ali svetujete potovanja v skupinah?

Zelo odvisno od človeka, potovanje v skupini je zelo zanimivo. Nekateri pravijo, da ni za vsakogar, s tem se ne strinjam. Ne spominjam se, da bi kdaj kakšen sopotnik prišel s potovanja slabe volje, ker je potovanje potekalo v skupini ali, da bi kritiziral skupino. Vsi tisti, ki govorijo, da taka potovanja niso zanje, morda tega še niso preizkusili.

Kako se pripravljate na potovanje?

V blok si zapišem nekaj ključnih besed; začetke samih govorov, nekaj besed. Predstavljam, vizualiziram si naslednji dan. Pregledam pot, kje se bomo ustavili. Predvsem se pripravim na prvi dan, saj je prvi vtis zelo pomemben. Ko stopiš na avtobus in rečeš dobro jutro, je to zelo pomemben trenutek – to je ključen trenutek celotnega potovanja.

Ali med delom uživate?

Včasih si na kakšni dolgi vožnji, ko sedim na avtobusu, rečem, da je to najlepša služba na svetu. Delim svoje misli, energijo in nekaj svojega znanja z ljudmi, ki so me načeloma voljni poslušat. Svojo energijo in pozitivno naravnanost širim med druge in v tem res uživam. Sem geograf, tako da so moja vodenja precej geografsko obarvana, izhajam iz pokrajine, v kateri se dogajajo vsi procesi in v katero se je naselil človek. Sopotnike zelo zanima to, kar vidijo na poti. Še najbolj naporni so dolgi transferji, leti.

Kateri so najlepši trenutki?

Najljubši trenutki so povezani z naravo, z divjino, ko si s skupino sam nekje, mogoče v nekem bolj odmaknjenem okolju, ko je skupina sproščena, se pogovori razplamtijo in se odprejo tudi tisti sicer bolj tihi. Takrat so pogledi iskrivi in se ljudje odkrito ter srčno pogovarjajo.

Kateri so najbolj stresni trenutki?

Približno dvakrat se mi je že zgodilo, da je prišel gost s pretečenim potnim listom. To mi skrajšalo življenje za eno leto (smeh). Zoprno je tudi ukvarjanje s krajami, ki so tudi kar pogoste, ampak ja, tudi to je del življenja.

Kakšen način vodenja imate?

Pri načinu vodenja izhajam iz tega, kako si jaz želim biti voden, če bi potoval v skupini. Sopotnike želim voditi čim bolj neformalno. Ključno po mojem mnenju je vzpostavljanje zaupanja in dopuščanje, do določene mere, osebne svobode posameznika. Na potovanju sem zgolj eden izmed njih, vsi smo enakovredni, sam dajem le ritem nekemu potovanju in skrbim za izpolnjevanje »scenarija«.

 Kaj vam pomenijo vodenja?

Vodenja so mi dala širši pogled na svet, marsikaj zagotovo bolje razumem. Okrepila so mi samozavest in retorične sposobnosti. Od vsake skupine in vsakega posameznika se lahko nekaj novega naučim. Naučil sem se sprejemati drugačnost, saj je prav vsak od nas poseben. Na potovanju prav vsak lahko pokaže svojo pravo naravo. Ne še na začetku, a po tednu dni, se vsi v skupini lahko povsem sprostimo, saj nismo obremenjeni z normami kot v realnem svetu.

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
overcast clouds
2.1 ° C
3.1 °
1.5 °
87 %
1kmh
100 %
čet
2 °
pet
4 °
sob
4 °
ned
5 °
pon
6 °