Skromen, nesebičen, prijazen. Vse to in še več je Miro Štebe, ki ga marsikdo pozna z malih zaslonov, saj je kot dopisnik za nacionalno televizijo več kot 20 let poročal iz modronovičnih krajev, poleg tega pa bil kot urednik občinskega glasila močno vpet tudi v življenje domačega Trzina, le malokdo pa ve, da je bila njegova življenjska pot vse prej kot rožnata. Pri 25 letih je med plezanjem padel 70 metrov globoko in si ob tem zlomil hrbtenico, na družinskem izletu v Martuljku je umrl njegov komaj petletni sin in med alpinistično odpravo na Grenlandiji je izgubil sluh. Morda je ravno zaradi vseh težkih (pre-)izkušenj danes eden tistih vedno nasmejanih in optimističnih ljudi, ob katerih ne gre drugače, kot da človek pusti skrbem, da gredo svojo pot.
Bil si novinar RTV Slovenija, pred kratkim si se upokojili. Kako se počutiš kot sveži upokojenec?
Včasih sem se šalil, da upokojencem vedno zmanjkuje časa. Zdaj na lastni koži vidim, da to drži. (smeh) Precej stvari sem si puščal, češ da jih bom naredil po upokojitvi. A pravzaprav nimam časa, saj me veliko ljudi prosi za pisanje raznih govorov, člankov, besedil. Upam, da bo, ko končam s tem, življenje bolj mirno. Žalosti me, da je to moje delo za druge kar nekako samoumevno, češ saj je novinar. Za prijatelje seveda rad naredim zastonj, vsi ostali pa očitno menijo, da besedila kar stresam iz rokava. V resnici mi takšno pisanje lahko vzame precej časa, saj moram temo, o kateri pišem, raziskati, da je besedilo potem objektivno in resnično. Žalosti me, da je novinarsko delo tako malo vredno.
Z delom na RTV Slovenija si uradno začel pred 42 leti, že pred tem si tam delal honorarno. Kako pa se je pravzaprav začela tvoja pot na RTV Slovenija?
V prvem letniku študija sem tako na RTV kot časopisu Delo zaprosil za štipendijo. Odobrili so mi jo oboji, a odločil sem se za televizijsko, saj sem takrat razmišljal, da je najbolje, če z delom začnem na najbolj kompleksnem mediju. Kot študent sem delal v zunanjepolitični redakciji na televiziji. Ko sem diplomiral, so mi na RTV sprva dejali, da me ne potrebujejo, teden dni kasneje pa vprašali, če bi šel delat v Koper. Šel sem pogledat, bilo je prijetno, a v tistem času sem se ravno bolj resno začel ukvarjati z alpinizmom, zato sem razmišljal, da ob službi v Kopru ne bom imel prav dosti časa za hribe, in sem jo zavrnil. Nekaj dni kasneje so me vprašali, če bi hotel delati na radiu. Zakaj pa ne, sem si mislil, in začel. Tako sem delal v radijskih poročilih, a sčasoma ni bilo več izzivov, zato sem se začel pogovarjati o delu za časopis Delo. To je prišlo na uho tedanjemu radijskemu uredniku, ki mi je predlagal delo dnevnega urednika pri teletekstu, ki je bil takrat popolnoma nov medij. Službo sem sprejel. To je bilo zanimivo obdobje, bili smo pionirji, vse rubrike in teme smo si morali izmisliti na novo. Za današnje čase je bil teletekst predpotopen, takrat pa je bil velika novost. Prav tu sem se naučil, kako na čim krajši način povedati čim več, tako da je bilo to delo po novinarski plati za mene dobra šola. Na teletekstu sem delal 16 let, potem pa presedlal na televizijo. Najprej sem delal v gospodarski oddaji Vaš tolar, kasneje pa so me na predlog urednika Uroša Lipuščka, ki živi v Trzinu in je spremljal moje delo v glasilu Odsev, premestili v oddajo Vaš kraj.
Kako si spremljal vse spremembe – tehnološke, družbene itd.?
Tehnologija se je z leti zelo spremenila. Včasih so bile kamere ogromne, zdaj so veliko manjše. Prav smešno je bilo, ko smo prišli na teren z novimi elektronskimi kamerami in nam ljudje niso verjeli, da smo s televizije, saj se je njim zdela tista velika kamera edina profesionalna. Televizija je skupinsko delo. Čeprav je kot avtor naveden novinar, so prispevki skupno delo snemalca, montažerja, novinarja in urednikov. V zadnjih letih se pojavlja trend, da bi šel novinar sam na teren. To ni dobro, saj novinarji ne obvladamo vseh fines, ki jih imajo snemalci, montažerji v malem prstu.
Opažam tudi, da je bil včasih ponos, če si delal za RTV, danes pa ni več tako. Na terenu se mi je zgodilo, da sem ljudi prosil za izjave in sem povedal, da sem s televizije, pa so bili navdušeni: »O, POP TV!« Pa sem jih moral razočarati, da sem z nacionalne televizije. (smeh)
Omenjal si trzinsko glasilo Odsev, prav ti si pobudnik in prvi urednik Odseva, ki je izhajal že precej pred ustanovitvijo občine Trzin …
Pred 45 leti, ko sem obiskoval prvi ali drugi letnik fakultete, je prijatelj Jože Štih dal pobudo za trzinski časopis. Zbrala se nas je skupina študentov. Ker je časopis moral imeti odgovornega urednika, jaz pa sem bil edini, ki je imel nekaj novinarskega znanja, sem prevzel to funkcijo, čeprav je bilo uredništvo skupinsko. Delali smo trzinski časopis za Trzin. Bil je brezplačen. Po kraju so ga raznašali šolarji, ob tem pa pobirali prostovoljne prispevke, ki se jih je nabralo toliko, da smo se ob vsaki izdani številki malce poveselili, pa še je ostalo, da smo kupili lasten ciklostil, napravo, s pomočjo katere smo takrat razmnoževali časopis. Zadnjo številko smo celo tiskali, saj smo tudi tisk že lahko plačali sami. Časopis je bil med ljudmi dobro sprejet, a naša redakcija je zaradi različnih osebnih razlogov razpadla.
Ko smo se v Trzinu pripravljali, da bi postali samostojna občina, je takratni predsednik krajevne skupnosti Tone Ipavec dal idejo o obuditvi Odseva, ki bi pomagal prepričati ljudi, naj glasujejo za samostojno občino. Trzin je postal občina in želel sem nadaljevati prvotno pot – da bi bil Odsev glasilo kraja, medtem ko je imelo občinsko vodstvo idejo, da bo časopis glasilo Občine Trzin. Prihajalo je do nesoglasij, pa kljub temu sem Odsev potem urejal skoraj 17 let, tako da lahko rečem, da sem ga urejal skoraj polnih 20 let. To mi je bilo v veliko zadovoljstvo, saj imam rad Trzin in na ta način sem nekaj dal svojemu rojstnemu kraju. Vsa ta leta sem živel z Odsevom, in ko mi pred približno desetimi leti niso podaljšali urednikovanja, sem bil užaljen. A alpinizem me je naučil, da se je treba prilagoditi situaciji ter iz nje potegniti najboljše, kar se da, in tako sem se ravnal tudi takrat. Ker nisem bil več vezan na mesečne izide glasila, sem lahko veliko več potoval.
Zakaj se ti je zdelo pomembno zapisovati zgodbe domačega kraja?
Videli smo, da se Trzin spreminja. Stari Trzinci so umirali in z njimi njihove zgodbe ter spomini. Trzin je bil v tistih časih le majhna vasica s 700 prebivalci, ampak iz preteklosti je obstajalo veliko zanimivih zgodb, za katere nismo želeli, da gredo v pozabo. Želeli smo pokazati ljudem, ki so se šele priseljevali v kraj, da ima ta dušo, zgodovino, veliko povedati in pokazati.
Ne moreva mimo tvoje velike ljubezni, to so hribi, ki so ti ogromno vzeli, a veliko tudi dali. Gore so ti “vzele” sina, ko mu je kot petletnemu dečku na glavo padla skala na družinskem izletu v Martuljku, “vzele” so ti sluh, tako da si skorajda gluh. Kaj pa so ti dale?
Hribe oz. naravo nasploh imam rad že od otroštva. S starši smo del počitnic vedno preživljali na Veliki planini, okoli Trzina sem raziskoval močvirja, hribi so me vedno privlačili. Gimnazijski prijatelj Matjaž Veselko je delal začetni alpinistični tečaj in je spodbudil še mene. Ko sem se priključil, so me gore zasvojile in prevzele. Ko sem še hodil v službo, so mi gore pogosto predstavljale kraj, kjer sem si napolnil baterije. Delo in vse dogajanje me je izčrpalo, v hribih pa sem se sprostil in pustil skrbi v dolini. Hribi in gore so avantura, poženejo adrenalin, rad imam lepote narave in se jim vsakič znova čudim, po drugi strani pa mi je všeč tudi družabna komponenta. V tistem obdobju življenja sem živel le za hribe. Zdaj pa se odpravim v hribe tudi zaradi kondicije in krepitve zdravja, še vedno pa me prevzemajo in jih rad raziskujem.
Ali si hribom zameril zaradi vsega, kar so ti vzeli?
Nikoli. Hribi so večni, a mrtvi. Čeprav imam poduhovljen odnos do gora, ko sem šel plezat, sem, denimo, pobožal skalo in se spraševal, ali me bo stena sprejela, hribi niso krivi za nesreče. Gore so drug svet, v katerem veljajo drugačni zakoni. Mi smo vsiljivci, ki prihajamo tja, in za večino nesreč smo krivi sami ali pa gre za splet objektivnih okoliščin, kot je bilo pri mojem sinu. Seveda, lahko bi tisti dan ostali doma, saj vem, da se spomladi stene obletavajo in kamenje pada. Po tej plati sem kriv, ampak nisem predvidel te možnosti, da bi se kaj takega zares lahko zgodilo.
Ko sem še plezal, sem se bil pripravljen skregati, da gore niso nevarne, le človek ne sme delati napak. Danes pa vem, da ljudje nismo bogovi in delamo napake, zato gore zahtevajo trezne in izkušene ljudi ter pravilno ravnanje. Hribi vsakogar učijo in bogatijo, a treba jih je jemati s pravo mero in odnosom.
Obe izkušnji (smrt sina, izguba sluha) si poleg ostalih opisal v avtobiografiji Preizkušnje.
Ko sem napisal Preizkušnje, je bila to zame nekakšna katarza, odrešitev, sprostil sem se. Te zgodbe sem moral dati iz sebe. Ko sem napisal knjigo, sem se počutil boljše. Knjiga, ki je izšla leta 2005, je pošla že pred leti. Mislil bi si, da bo odšla v pozabo, a preseneča me, da se vedno kdo spomni nanjo. Še zdaj dobivam pohvale, veliko me sprašujejo, če se jo lahko še kje kupi.
Zdaj razmišljam, da bi jo ponatisnil in dodal še eno poglavje. Ko sem pred časom predaval o svoji nedavni izkušnji z Nepalom, kjer sem ostal ujet zaradi koronovirusa, vmes pa mi je umrla mama, mi je na koncu nekdo dejal: »Miro, krasno! Zdaj imaš novo poglavje za svojo knjigo.« Veliko sem razmišljal o tem, potem pa sem se odločil, da res zapišem še eno poglavje in nato knjigo ponatisnem.
Nasploh pa imam sedaj v pokoju načrte, da bom več pisal. Moje življenje niso zaznamovale le preizkušnje, temveč tudi dogodivščine, zato bi rad napisal tudi knjigo o mojih potovanjih in upam tudi, da še kakšno v povezavi s hribi. Načrte imam in kot novinar je to edino, kar znam. Pisati. Čeprav ugotavljam, da zakonodaja ni prijazna do dela upokojencev in nas pri želji, da bi še delali ter prispevali družbi, prej zavira, kot spodbuja.
Ko so ti zdravniki diagnosticirali izgubo sluha, si se boril proti temu, tako da si zdaj le delno gluh. Ko si bil star le 25 let, si med plezanjem v steni Kogla padel 70 metrov globoko in si zlomil hrbtenico, po mesecu dni pa že hodil in po treh mesecih že povsem normalno živel. Glede na to, da si se vedno boril proti usodi, ali verjameš vanjo?
Ja, verjamem v usodo, čeprav se z voljo marsikaj doseže. Če bi se po tistem padcu in zlomljeni hrbtenici predal usodi, bi bil danes najbrž na invalidskem vozičku, a se nisem. Da se mi je sluh malenkost popravil in nisem popolnoma gluh, je pravi čudež, a omejena slišnost je bila za moje delo precejšnja ovira, tako da sem se moral veliko bolj potruditi kot slišeči kolegi in bil sem se pripravljen boriti za to. Večkrat se sprašujem, kako bi bilo, če ne bi izgubil sluha. Po eni strani sem se boril, po drugi strani sem se prepustil toku, tako da mi je najbrž bilo res usojeno.
Bil si tudi med ustanovitelji Planinskega društva Onger Trzin in prvi predsednik društva, ki bo letos praznovalo 40-letnico. Si še vpet v delovanje društva?
Veliko Trzincev je pred ustanovitvijo lastnega društva sodelovalo v mengeškem planinskem društvu, kjer sem bil takrat podpredsednik. Nisem čutil, da bi bilo treba v Trzinu ustanoviti lastno društvo, a prihajali so novi prebivalci, ki smo jih želeli vključiti v utrip kraja, pa tudi tedanji predsednik športnega društva Peter Levec, ki je bil zelo ambiciozen, je hotel imeti še planinsko sekcijo. Tako smo se odločili, da gremo na svoje. Ko je trzinsko društvo zaživelo, sem predsednikovanje predal, kasneje je prišla kriza in takrat sem zopet začasno prevzel to funkcijo. Enako je tudi sedaj. Ker situacija v društvu ni najboljša, jaz pa do njega nekaj čutim, sem z željo pomagati pred dvema tednoma zopet postal predsednik. Čaka nas veliko dela, da pridemo na zeleno vejo.
Si na katerega od tvojih več kot 300 plezalnih vzponov, od tega je bilo okrog 20 prvenstvenih, še posebej ponosen, imaš najljubšo odpravo?
Težko rečem, katera je najljubša. Na vzhodnem vrhu Tirič Mira, visokem 7692 metrov, sem dosegel svoj višinski rekord. To je bila moja prva odprava in o njej moram še kaj napisati. To dolgujem Tonetu Škarji, ki me je nagovarjal, naj opišem odpravo, a po vrnitvi z nje je sledil padec v Koglu, poleg tega je takrat odmevala tudi odprava na Everest, tako da naša ni bila posebej opažena, čeprav je bila zelo zanimiva. Na njej smo sodelovali Slovenci in Poljaki. Jerzy Kukuczka, ki je znan po tem, da se je kot drugi človek za Reinholdom Messnerjem povzpel na vseh 14 osemtisočakov, je bil tehnični vodja odprave. Poljaki so takrat želeli na glavni vrh gore, a jim ni uspelo, Slovenci pa smo po prvenstveni smeri plezali na nekoliko nižji vzhodni vrh. Čeprav smo v smeri naredili največ mi, je tehnični vodja odločil, da Poljaki na vrh pridejo prvi. Ta čast bi morala pravzaprav pripasti meni in Matjažu, a je Kukuczka razpored navez na gori razporedil tako, da so bili prvi Poljaki. Takrat mi je bilo vseeno, saj so bili to časi, ko je vladala filozofija, da je odprava uspešna, če eden osvoji vrh. Kukuczka pa je že takrat vedel, da bo v zgodovino zapisano, da so Poljaki prvi osvojili vrh. Menim, da je treba povedati to zgodbo in dejstva postaviti na pravo mesto.
Sodeloval si tudi v domžalsko-trzinsko-mengeški odpravi na Grenlandiji, ki jo je na koncu zaznamovalo devetdnevno čakanje na helikopter ob pomanjkanju hrane, kar je botrovalo tudi tvoji izgubi sluha. Ali te je bilo med čakanjem na helikopter strah?
Ne. Sem nepopravljiv optimist. Tudi takrat sem ves čas verjel, da se bomo rešili. Nekateri so imeli veliko krizo, jaz pa sem razmišljal le, kako dvigniti moralo, zato niti ne vem, zakaj je ravno pri meni počil najšibkejši člen. Ušesa sem imel načeta že od padca v Koglu. Mislim, da je bila izguba sluha posledica tega, sicer pa z medicinskega stališča ni bila nikoli pojasnjena.
Na odpravi na Grenlandijo sta se s soplezalcem Markom Gradom kot prva na svetu povzpela na enajst tamkajšnjih, do takrat še neosvojenih vrhov. Kako je stati na vrhu in se zavedati, da na tem mestu ni stal še nihče? Ali se tega v tistem trenutku človek sploh zaveda?
Seveda smo se zavedali. Na vrhovih smo zlagali kamne, da bi tisti, ki bi tja prišli za nami, vedeli, da je tukaj že bil človek. (smeh) Čutiš zadovoljstvo, odkrije se nov svet, novi pogledi … Ampak vsi občutki v popolnosti pridejo šele kasneje, v tistem trenutku se človek bolj ukvarja s plezanjem in vrnitvijo.
Osvojene vrhove ste poimenovali po domačih krajih, tako da je sedaj na Grenlandiji Trzinski vrh, Mengeški vrh, Domžalski vrh … Splezali ste tudi na Jugoslovanski vrh (3355 m), tretji najvišji vrh Grenlandije, na katerega vodi Slovenska smer.
Ker smo bili prvi, smo jih imeli pravico poimenovati. Glavni vrh smo želeli poimenovati Slovenski vrh, a Trboveljčani, ki so pred nami plezali v drugi gorski skupini na Grenlandiji, so tako imenovali tistega, ki so ga osvojili oni, zato je nam preostal Jugoslovanski vrh. Z Markom sva prva preplezala smer, ki vodi nanj, zato sva jo potem poimenovala Slovenska smer. Ostale vrhove pa smo poimenovali po krajih, sponzorjih itd., tako da je na Grenlandiji med drugimi tudi Trzinski vrh, ki je višji od Triglava. (smeh) Eden od vrhov je ostal brez imena. Ko je po dolgotrajnem čakanju do nas le prišel helikopter in smo se vračali, sem predlagal, da ga poimenujemo Vrh devetih dni za prav toliko čakanja na helikopter.
Nisi pa le ljubitelj gora, temveč tudi potovanj. V mladosti si potoval z avtostopom, zdaj bolj organizirano. Najbrž je avtostop prinesel tudi številne dogodivščine.
Imam potepuško kri, s tem se vedno rad pobaham. Izkušnje s potovanji so različne, a Indija leta 1976 je bila nekaj posebnega. S prijateljem sva poleti sedela pri Figovcu in tarnala, kako pusta je Ljubljana. Vsi prijatelji so nekje bili, midva pa doma. Odločila sva se, da tudi midva odpotujeva. Dogovorila sva se, da greva naslednji začetek tedna z avtostopom na Vzhod. Nisva vedela, kam in za koliko časa greva, le šla sva in pustila, da naju vodi pot.
Imela sva srečo z avtostopom, saj sta nama v Nišu ustavila dva Nemca, ki sta morala peljati avto v Sirijo. Najprej sva jima razkazala Niš, potem smo šli do Sofije, ki sem jo poznal, tako da sem jima razkazal še to, potem je bilo enako v Carigradu, spet sem prevzel vlogo vodnika. Čeprav je bilo sprva mišljeno, da greva z njima le do Sofije, smo šli potem skupaj do Sirije. Na turško-sirski meji se je avto pokvaril, zato sta onadva počakala pred mejo, midva pa sva šla po Arabce, da so šli po njun avto. V Alepu sva se spoznala z Egipčani, ki so naju prepričevali, naj greva z njimi do Bagdada, češ da nama plačajo vožnjo in hrano, če bi nekaj nesla čez mejo. Tega niti slučajno nisva hotela narediti, a niso popustili, zato sva jim čez nekaj časa rekla, naj nama pokažejo, kaj naj bi nesla. Svinčniki, ure, kožuhi, kič … Videla sva, da ni nič takega. V tistih časih smo Slovenci veliko hujše stvari tihotapili iz Italije. (smeh) Če nama plačajo, pa greva. V zadnjem mestu pred mejo so Egipčani najeli prostoren taksi. Čeprav je bilo sredi puščave vsaj 50 stopinj Celzija v senci, smo se vsi napravili v skoraj enake kožuhe, si nadeli po več ur. Čeprav smo bili na videz enaki, sva na meji rekla, da nisva z njimi. Carinik naju je le pogledal in zahteval, naj izprazniva nahrbtnike, potem pa je izločil točno tisto, kar je bilo egipčanskega, in dejal, da to ne sme čez mejo. Ko sva povedala, da sva samo v tranzitu, je rekel, da lahko neseva tudi te stvari, vendar je vse z lepimi arabskimi črkami zabeležil v najina potna lista. »Ko bosta na meji na drugi strani, bosta morala pokazati vso robo,« je poudaril. Prispeli smo v Bagdad, kjer Egipčanom ravno zaradi tega nisva želela izročiti vse robe in tako smo se pogajali. Plačali so nama vožnjo do meje ter hrano in hotel, midva pa sva morala v brezcarinski coni na bagdadskem letališču nakupiti stvari, ki jih oni niso smeli. Tako sva se jim oddolžila, nekaj časa potem raziskovala Bagdad, potem pa odšla do meje. Tam pa carinik, visok dva metra, s črnimi brki, ki naju je spraševal, kje so vse stvari, zapisane v potnem listu. Izgovarjala sva se, da so bile to le drobnarije, ki sva jih razdelila otrokom. Pa pravi: »Vem, kaj je bilo, ampak Jugoslavija je naša prijateljska država … pa izginita!« Takrat me je bilo zelo sram, ker sem onečastil ime Jugoslavije. (smeh)
Potem sva šla do Teherana pa Afganistana, najprej do Herata, potem do Kabula, kjer sva srečala Hrvate, ki so se vračali iz Indije in razlagali, kako je tam poceni, zato sva šla še tja. Ko sva prišla do Benaresa, sva ugotovila, da nimava več denarja, zato sva se začela vračati. V Peševaru v Pakistanu je bilo popoldan 24 stopinj Celzija, bila sva v tenkih hlačah in kratkih rokavih, a ponoči, ko smo prišli do Kabula, je bilo minus 8 stopinj Celzija. Zeblo naju je kot psa, poleg avtobusne postaje je bil manjši hotel, kamor sva se brez denarja zatekla do dneva, ko se je spet otoplilo. Ker nisva imela denarja, sva šla prodat svojo kri. Vzeli so le mojo, za pol litra sem dobil 15 dolarjev. S tem denarjem sva plačala hotel in si kupila nekaj toplih oblačil.
Ker sva bila spet brez denarja, sva šla na jugoslovansko ambasado, saj sva vedela, da v tovrstnih situacijah dobiš denar za pot do doma. Dali so nama toliko, da sva prišla do Teherana, kjer sva morala spet na ambasado, da so nama dali za pot do Ankare, tu pa sva dobila denar do Carigrada. Vmes je vzhod Turčije prizadel katastrofalen potres in mesto Erzerum, kjer sva spala le eno noč pred tem, je izginilo v potresu. V Ankari sva se odločila, da bova zopet uporabila avtostop, prišla sva do Carigrada, kjer sva se prvič po treh mesecih ločila, saj je prijatelj nadaljeval z avtostopom, sam pa sem se odločil, da grem na vlak do Niša. Tam mi je zopet zmanjkalo denarja, zato sem se peš odpravil iz mesta. Hodil sem ob glavni cesti z iztegnjenim palcem, ko mi ustavi fičo. Po vprašanjih, od kod prihajam, od kje sem in kam grem, mi je gospod svetoval, naj ne “štopam”, saj mi nihče ne bo ustavil, ker se bliža praznik dan republike (29. november). Zapeljal me je na avtobusno postajo v Zaječarju, mi kupil lepinjo in čevapčiče, za kar sem mu bil hvaležen, saj sem bil sestradan, potem pa izginil. Ko se je vrnil, mi je dal vozovnico do Beograda in denar. Čeprav nisem hotel vzeti, ni popustil. Vprašal sem ga, kako mu je ime. Ibrica Macanović je bil, to še danes vem, saj sem mu, ko sem prišel domov, denar vrnil. V Beogradu sem kupil karto do doma. Ker mi je ostalo še nekaj denarja, sem šel v slaščičarno in se tako nabasal, da me je ob vrnitvi pošteno bolel trebuh. (smeh)
Mateja Štrajhar
