Medobčinsko društvo invalidov Domžale, ki združuje skoraj 1300 članov iz petih občin, letos obeležuje več kot 50 let delovanja. Za dolgoletno požrtvovalno delo ter krepitev solidarnosti so prostovoljci društva letos prejeli zlato priznanje Občine Domžale.  Že več kot dve desetletji ga z izjemno predanostjo vodi 77-letna Vida Perne – Preserjanka, ki, kot sama pravi, najraje dela z ljudmi in za ljudi. Vsak mesec opravi nešteto prostovoljnih ur in s svojim delom izboljšuje življenja pripadnikom ene najranljivejših družbenih skupin.

Medobčinsko društvo invalidov bo letos praznovalo 50. obletnico delovanja. Kako boste obeležili to častitljivo letnico?

Sredi septembra bomo imeli proslavo z bogatim kulturnim programom v Športni dvorani Domžale. Taka velika prireditev ni poceni, zato že zbiramo sredstva. Izdali bomo tudi bilten.

Koliko članov imate?

Pokrivamo pet občin – Domžale, Moravče, Mengeš, Trzin in Lukovico. Iz Domžal prihaja skoraj 1.000 članov. Skupno imamo včlanjenih skoraj 1.300 invalidov s statusom po invalidskem in pokojninskem zavarovanju. Med njimi je veliko bivših zaposlenih v propadlih tovarnah, kot so Univerzale, Induplati, Toko. Povprečna starost naših članov je med 70 in 75 let. V zadnjih letih se nam je pridružilo tudi nekaj mlajših, saj so prepoznali, da društvo izvaja zanimive programe. Smo zelo aktivni in delavni – zato vsako leto pridobivamo nove člane.

Izvajate osem socialnih programov (prepričevanje in blaženje socialnih ter psihičnih posledic invalidnosti, zagovorništvo, informativna dejavnost, usposobljenost za aktivno življenje in delo, programi za ohranjanje zdravja, rekreacija in šport, dnevni centri, kulturna dejavnost).  Kdo izvaja te programe?

Najobsežnejša sta programa za preprečevanje in blaženje socialnih ter psihičnih posledic invalidnosti (obiski na domu, srečanja, denarna pomoč, meritve tlaka ipd.) in za ohranjanje zdravja (rehabilitacija na morju ali v zdraviliščih, kopalne karte). Vse izvajamo prostovoljci. Letno opravimo skoraj 12.000 ur prostovoljnega dela. Medicinska sestra meri holesterol in utrip ter opravlja ostale meritve, blagajničarka vodi finance in naredi bilanco. Imamo tudi od 12 do 13 prostovoljcev, ki obiskujejo člane, jim prinašajo bon in darila ob jubilejih ali pošiljajo bon svojcem ob smrti. Prostovoljci so tudi sami invalidi, saj tako najlažje razumejo stisko drugih in prepoznavajo težave.

Kakšne so naloge vas osebno?

Ponosna sem, da že 22 let opravljam funkcijo predsednice društva. To je velika odgovornost, ki zahteva veliko znanja, predanosti in sodelovanja z različnimi institucijami – z ministrstvi, Centrom za socialno delo, občinami in drugimi organi. Ogromno je administrativnega dela – poročila za občine, za Zvezo za delovne invalide, za ministrstvo. Namesto da bi se ukvarjali z ljudmi, se ukvarjamo s papirji.  Ogromno pošiljam prošenj podjetjem za donacije.

Članom pomagam pri prijavah na razpis Fundacije Boštjana Bandlja in pri uveljavljanju pravic na Centru za socialno delo, saj mnogi invalidi sploh ne vedo, kaj vse jim pripada, ne vedo, da jim pripada socialna pomoč za plačilo položnic in druge oblike podpore.  

Kakšne so stiske invalidov?

Vedno več invalidov se srečuje z resnimi zdravstvenimi težavami, občutki osamljenosti, nezmožnostjo samostojne skrbi zase ter finančnimi stiskami. Naše izkušnje in podatki to potrjujejo – razdelili smo 140 paketov hrane, 110 invalidov pa je vložilo vlogo za socialno pomoč. Nekateri imajo pokojnine nižje od 800 evrov, celo okoli 500 evrov.

Vsak član društva, ki je iskal pomoč ali pa je bila ta prepoznana iz strani prostovoljce, je dobil pomoč; naj si bo to na zdravstvenem, socialnem ali finančnem področju. Delujemo v javnem interesu na področju invalidskega zavarovanja.

Domujete v občini Domžale, na naslovu Ljubljanska cesta 106. Ali je občina prijazna invalidom? Kaj pa ostale občine, v katerih delujete?

Občina je invalidom prijazna, še bi se dalo izboljšati veliko stvari, a se trudijo. Dobro sodelujemo. Uredili so nam parkirišča pred prostori društva. Uporabljali bomo tudi prostore na novo urejenega Centra dnevnih aktivnosti. Ko smo opozorili na ovire pri dostopnosti do javnih stavb, so bile odstranjene, opazili smo tudi že lažjo dostopnost do blokov.  Prijazni invalidom sta tudi občini Trzin in Mengeš. Sploh Trzin, ki je drugi po prispevnem denarju. Najmanj prispeva Občina Lukovica. V Domžalah smo tudi želeli razviti program Občina po meri invalidov, a se je ta, ki bi v društvu moral prevzeti pripravo programa, odselil.

Zelo ste aktivni na športnem področju.

Še posebej na področju balinanja imamo močno ekipo. Ukvarjamo se še s pikadom, šahom, kegljanjem, plavanjem in psihofizično rekreacijo. Za težke invalide organiziramo telovadbo, ki jo vodi profesorica. Imamo še pevski zbor, s katerim se bomo udeležili pevske revije. Ukvarjajmo se tudi z ročnimi deli, delavnicami, klepetalnicami.

Kaj še nudite invalidom?

Imamo svoj lastni apartma v Izoli in kombi, ki smo ga dobili od Rotary kluba Domžale in preko Anine zvezdice, ki je pripeljala tudi sredstva iz Rotary kluba iz Kalifornije. To sta velika plusa za društvo.  Kapacitete določenih terminov za svoje člane imamo preko Zveze delovnih invalidov (ZDIS) na morju in v toplicah.  Sofinanciramo tudi rehabilitacijo 45 težkih invalidov v Radencih in letno karto v Volčjem Potoku.

Vsako leto izdamo koledar z vsemi informacijami. Imamo tudi novo spletno stran, kjer vse objavljamo. Ker imamo večinoma starejše prostovoljce, se ne spoznamo na računalnike – jaz sem se vsega naučila sama. Veliko mi je pomagal tudi vnuk, ko še ni živel v Londonu.

Imate zelo bogat program. S koliko denarja razpolagate?

Imamo približno 65.000 evrov prihodkov, kar je zelo malo. Veliki so stroški upravljanja naših prostorov,  ogrevamo na plin. Stroški prostorov in plinskega ogrevanja so visoki. Letos smo od Zveze delovnih invalidov dobili 20.000 evrov, 4.000 za delovanje, ostalo pa za socialne programe, ki so deloma odvisni od sredstev Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO), za  katera lahko kandidiramo preko Zveze (ZDIS).

Prebrala sem, da ste se v preteklosti že pritoževali nad načinom financiranja invalidskih organizacij. Povejte več o tem.

Poglobili smo se v zakonodajo in odkrili kup nepravilnosti. Po Zakonu o invalidskih organizacijah smo samostojna invalidska organizacija, ne glede na to, ali delujemo na občinski ali nacionalni ravni. V praksi pa to ni mogoče. Po veljavnih pravilih FIHO lahko samostojno kandidirajo le organizacije na državni ravni, kar pomeni, da lahko mi kandiramo le preko ZDIS-a.  Če bi kandidirali kot samostojno društvo, bi dobili več sredstev. Ob tem se počutimo neenakopravno in diskriminirano. Naša Zveza letno prejme okoli 2 milijona evrov, od tega se približno milijon razdeli med 69 društev, drugo polovico pa zveza zadrži za svoje delovanje. Pri tem prihaja do velikih nesorazmerij – društvo s 70 člani prejme le nekoliko manj sredstev kot naše društvo s 1300 člani. Takšna delitev ni pravična in ne upošteva dejanskega števila članstva in obsega dejavnosti.

Posebno nas je prizadel tudi odvzem solidarnostnega dodatka – prispevka v višini 1 evra na člana, ki ga je zveza ukinila. To za naše društvo pomeni izgubo 1300 evrov, kar ni zanemarljiv znesek. Vsako društvo ima en glas, kar pomeni, da je težko uveljavljati spremembe, saj nas preglasujejo.

Kakšne so razlike med delovanjem društva sedaj in pred dvajsetimi leti?

Danes moramo vse dokazovati. Včasih so bila sredstva dostopnejša, več je bilo donatorjev. Danes moraš za 100 evrov prositi stokrat. Po drugi strani so danes invalidi bolj zaščiteni pri delodajalcih, kar je pozitivno. Imam pa slabo mnenje o socialnih podjetjih – invalidi tam ne dobijo dostojnega plačila, čeprav podjetja prejemajo precej sredstev.

Ali so invalidi še vedno diskriminirani?

Invalidi so še vedno diskriminirani na številnih področjih, zato bi morali kot družba storiti več, da bi bili enakovredni ostalim članom skupnosti. Konvencije o pravicah invalidov žal pogosto nihče ne upošteva. Zdaj se pripravlja nov prevod konvencije, v katerem je veliko točk, ki bi jih morali tudi v praksi uresničiti. Poudarek novega prevoda je na tem, da ne govorimo več o “invalidih”, ampak o “osebah s posebnimi potrebami”. Osebno menim, da je izraz “invalid” bolj jasen in razumljiv, tudi zato, ker se pogosto uporabljajo že obstoječi pravni in sistemski okviri. Zakonodaje o invalidih je ogromno – a premalo se je v praksi spoštuje.

Prej ste omenjali, da ste želeli v Domžalah uveljaviti občino po meri invalidov. Kaj to pomeni?

Občina po meri invalidov mora resnično upoštevati vse zakonske določbe, ne samo na papirju, ampak tudi v vsakodnevnem življenju. Pomembno vlogo bi moral imeti Svet za invalide, ki mora biti prvi organ, ki sprejme akcijski načrt, povabi vse pristojne ustanove in poskrbi za sodelovanje. Tako kot imamo Svet za starejše, bi moral obstajati Svet za starejše in invalide, saj imamo pogosto enake potrebe, naloge in izzive – saj so naši člani večinoma starejši.

Če se priporočila in načrti ne upoštevajo, potem od teh teles ni nobene koristi. Ključno je tudi, da so naši člani aktivno vključeni, saj je to pogoj za enakopravnost.

Kakšna je vaša življenjska zgodba?

Imela sem skromno otroštvo. Rodila sem se po vojni kot najmlajša od devetih otrok v kmečki družini na Dolenjskem. Nismo imeli veliko za jesti. V šolo sem hodila z vlakom v Stično.  Pravim, da sem zrasla na zemlji in bom umrla na zemlji.

Kasneje ste živeli v Ljubljani in se nato poročili v Trzin. Kje ste bili v službi?

Delala sem v znanem gradbenem podjetju, med samimi moškimi, katerem sem bila kot mama. So govorili: »Mama gre.« Imela sem pomembno funkcijo, podjetje je dobro delalo. Vedno sem govorila, da bom, ko grem v pokoj, napisala knjigo o tem, kako je bilo v času samoupravljanja. Nekaj let potem, ko sem šla v pokoj, je podjetje propadlo.

Invalidka ste postali zaradi odpovedi notranjih organov pri 50 letih. Kako ste začeli delovati v Medobčinskem društvu Domžale?

Začetki mojega delovanja segajo v leto 2021. Preden sem šla v pokoj, je moj sosed iz Trzina, ki je bil takrat predsednik društva, večkrat hodil spraševat, če bi prišla kot poverjenica društva iz Trzin. Tako sem šla na sestanek invalidov in na naslednjem sestanku bila že podpredsednica. Nato sem predsednika nadomeščala zaradi bolezni, potem pa so videli, da sem primeren človek. Ko sem prišla, sem vodila sem gradnjo prostorov društva, ki so bili zgrajeni do tretje faze.

Kako gledate na svoje delo v društvu?

V društvo sem dober gospodar, zapustila bom lepo zapuščino. Poskrbela sem za nakup kombija in sedaj smo edino društvo s kombijem, s katerim člane vozimo vsak dan, tudi ob nedeljah. V Izoli sem še z eno prostovoljko izbrala manjše stanovanje, primerno za invalide.  Sami sva tudi pomerili stanovanje in kupili pohištvo.  Takrat sva tudi prespali v tem stanovanju in to je bila tudi zadnja noč, ki sem jo tam prebila.

In to je tudi moj plus – ničesar ne koristim, tudi zato ker imam za razliko od drugih invalidov lepo pokojnino. Morje si za en teden plačam sama  in to mi zadostuje. Enkrat sem sicer dobila brezplačni apartma v Hotelu Delfin, pa sem ga podarila naprej drugim. In tu mi nihče ne more nič očitati.

Kaj vam je dalo vaše delo v društvu?

V društvu smo kot velika družina. Ko daješ, tudi dobiš. Ko grem k nekomu na obisk – tudi če samo na kavo ali z rožico v roki – že to prinese občutek zadovoljstva. Nekaj se v tebi sprosti in od tam odideš z novo voljo. Treba je poslušati, zaupati in spoštovati sogovornika. V teh letih sem slišala veliko zgodb. Dobrih in slabih.

Nikoli nisem bila človek, ki bi prenašal slabo energijo – in je tudi ne oddajam. Ne jamram. Če začneš jamrati, je bolje, da se smiliš samemu sebi.

Zaupate nam kakšno zgodbo.

Posloviti se je prišla naša nekdanja članica, ker je odhajala v dom v Cerklje na Gorenjskem. Objemala me je in govorila, da se je morala priti poslovit. To ti res da energijo. Jaz sem v takih primerih zelo občutljiva in take zgodbe me presunejo, me dvignejo in mi dajo moralo.

Medobčinsko društvo invalidov Domžale, ki združuje skoraj 1300 članov iz petih občin, letos obeležuje več kot 50 let delovanja. Za dolgoletno požrtvovalno delo ter krepitev solidarnosti so prostovoljci društva letos prejeli zlato priznanje Občine Domžale.  Že več kot dve desetletji ga z izjemno predanostjo vodi 77-letna Vida Perne – Preserjanka, ki, kot sama pravi, najraje dela z ljudmi in za ljudi. Vsak mesec opravi nešteto prostovoljnih ur in s svojim delom izboljšuje življenja pripadnikom ene najranljivejših družbenih skupin.

Medobčinsko društvo invalidov bo letos praznovalo 50. obletnico delovanja. Kako boste obeležili to častitljivo letnico?

Sredi septembra bomo imeli proslavo z bogatim kulturnim programom v Športni dvorani Domžale. Taka velika prireditev ni poceni, zato že zbiramo sredstva. Izdali bomo tudi bilten.

Koliko članov imate?

Pokrivamo pet občin – Domžale, Moravče, Mengeš, Trzin in Lukovico. Iz Domžal prihaja skoraj 1.000 članov. Skupno imamo včlanjenih skoraj 1.300 invalidov s statusom po invalidskem in pokojninskem zavarovanju. Med njimi je veliko bivših zaposlenih v propadlih tovarnah, kot so Univerzale, Induplati, Toko. Povprečna starost naših članov je med 70 in 75 let. V zadnjih letih se nam je pridružilo tudi nekaj mlajših, saj so prepoznali, da društvo izvaja zanimive programe. Smo zelo aktivni in delavni – zato vsako leto pridobivamo nove člane.

Izvajate osem socialnih programov (prepričevanje in blaženje socialnih ter psihičnih posledic invalidnosti, zagovorništvo, informativna dejavnost, usposobljenost za aktivno življenje in delo, programi za ohranjanje zdravja, rekreacija in šport, dnevni centri, kulturna dejavnost).  Kdo izvaja te programe?

Najobsežnejša sta programa za preprečevanje in blaženje socialnih ter psihičnih posledic invalidnosti (obiski na domu, srečanja, denarna pomoč, meritve tlaka ipd.) in za ohranjanje zdravja (rehabilitacija na morju ali v zdraviliščih, kopalne karte). Vse izvajamo prostovoljci. Letno opravimo skoraj 12.000 ur prostovoljnega dela. Medicinska sestra meri holesterol in utrip ter opravlja ostale meritve, blagajničarka vodi finance in naredi bilanco. Imamo tudi od 12 do 13 prostovoljcev, ki obiskujejo člane, jim prinašajo bon in darila ob jubilejih ali pošiljajo bon svojcem ob smrti. Prostovoljci so tudi sami invalidi, saj tako najlažje razumejo stisko drugih in prepoznavajo težave.

Kakšne so naloge vas osebno?

Ponosna sem, da že 22 let opravljam funkcijo predsednice društva. To je velika odgovornost, ki zahteva veliko znanja, predanosti in sodelovanja z različnimi institucijami – z ministrstvi, Centrom za socialno delo, občinami in drugimi organi. Ogromno je administrativnega dela – poročila za občine, za Zvezo za delovne invalide, za ministrstvo. Namesto da bi se ukvarjali z ljudmi, se ukvarjamo s papirji.  Ogromno pošiljam prošenj podjetjem za donacije.

Članom pomagam pri prijavah na razpis Fundacije Boštjana Bandlja in pri uveljavljanju pravic na Centru za socialno delo, saj mnogi invalidi sploh ne vedo, kaj vse jim pripada, ne vedo, da jim pripada socialna pomoč za plačilo položnic in druge oblike podpore.  

Kakšne so stiske invalidov?

Vedno več invalidov se srečuje z resnimi zdravstvenimi težavami, občutki osamljenosti, nezmožnostjo samostojne skrbi zase ter finančnimi stiskami. Naše izkušnje in podatki to potrjujejo – razdelili smo 140 paketov hrane, 110 invalidov pa je vložilo vlogo za socialno pomoč. Nekateri imajo pokojnine nižje od 800 evrov, celo okoli 500 evrov.

Vsak član društva, ki je iskal pomoč ali pa je bila ta prepoznana iz strani prostovoljce, je dobil pomoč; naj si bo to na zdravstvenem, socialnem ali finančnem področju. Delujemo v javnem interesu na področju invalidskega zavarovanja.

Domujete v občini Domžale, na naslovu Ljubljanska cesta 106. Ali je občina prijazna invalidom? Kaj pa ostale občine, v katerih delujete?

Občina je invalidom prijazna, še bi se dalo izboljšati veliko stvari, a se trudijo. Dobro sodelujemo. Uredili so nam parkirišča pred prostori društva. Uporabljali bomo tudi prostore na novo urejenega Centra dnevnih aktivnosti. Ko smo opozorili na ovire pri dostopnosti do javnih stavb, so bile odstranjene, opazili smo tudi že lažjo dostopnost do blokov.  Prijazni invalidom sta tudi občini Trzin in Mengeš. Sploh Trzin, ki je drugi po prispevnem denarju. Najmanj prispeva Občina Lukovica. V Domžalah smo tudi želeli razviti program Občina po meri invalidov, a se je ta, ki bi v društvu moral prevzeti pripravo programa, odselil.

Zelo ste aktivni na športnem področju.

Še posebej na področju balinanja imamo močno ekipo. Ukvarjamo se še s pikadom, šahom, kegljanjem, plavanjem in psihofizično rekreacijo. Za težke invalide organiziramo telovadbo, ki jo vodi profesorica. Imamo še pevski zbor, s katerim se bomo udeležili pevske revije. Ukvarjajmo se tudi z ročnimi deli, delavnicami, klepetalnicami.

Kaj še nudite invalidom?

Imamo svoj lastni apartma v Izoli in kombi, ki smo ga dobili od Rotary kluba Domžale in preko Anine zvezdice, ki je pripeljala tudi sredstva iz Rotary kluba iz Kalifornije. To sta velika plusa za društvo.  Kapacitete določenih terminov za svoje člane imamo preko Zveze delovnih invalidov (ZDIS) na morju in v toplicah.  Sofinanciramo tudi rehabilitacijo 45 težkih invalidov v Radencih in letno karto v Volčjem Potoku.

Vsako leto izdamo koledar z vsemi informacijami. Imamo tudi novo spletno stran, kjer vse objavljamo. Ker imamo večinoma starejše prostovoljce, se ne spoznamo na računalnike – jaz sem se vsega naučila sama. Veliko mi je pomagal tudi vnuk, ko še ni živel v Londonu.

Imate zelo bogat program. S koliko denarja razpolagate?

Imamo približno 65.000 evrov prihodkov, kar je zelo malo. Veliki so stroški upravljanja naših prostorov,  ogrevamo na plin. Stroški prostorov in plinskega ogrevanja so visoki. Letos smo od Zveze delovnih invalidov dobili 20.000 evrov, 4.000 za delovanje, ostalo pa za socialne programe, ki so deloma odvisni od sredstev Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO), za  katera lahko kandidiramo preko Zveze (ZDIS).

Prebrala sem, da ste se v preteklosti že pritoževali nad načinom financiranja invalidskih organizacij. Povejte več o tem.

Poglobili smo se v zakonodajo in odkrili kup nepravilnosti. Po Zakonu o invalidskih organizacijah smo samostojna invalidska organizacija, ne glede na to, ali delujemo na občinski ali nacionalni ravni. V praksi pa to ni mogoče. Po veljavnih pravilih FIHO lahko samostojno kandidirajo le organizacije na državni ravni, kar pomeni, da lahko mi kandiramo le preko ZDIS-a.  Če bi kandidirali kot samostojno društvo, bi dobili več sredstev. Ob tem se počutimo neenakopravno in diskriminirano. Naša Zveza letno prejme okoli 2 milijona evrov, od tega se približno milijon razdeli med 69 društev, drugo polovico pa zveza zadrži za svoje delovanje. Pri tem prihaja do velikih nesorazmerij – društvo s 70 člani prejme le nekoliko manj sredstev kot naše društvo s 1300 člani. Takšna delitev ni pravična in ne upošteva dejanskega števila članstva in obsega dejavnosti.

Posebno nas je prizadel tudi odvzem solidarnostnega dodatka – prispevka v višini 1 evra na člana, ki ga je zveza ukinila. To za naše društvo pomeni izgubo 1300 evrov, kar ni zanemarljiv znesek. Vsako društvo ima en glas, kar pomeni, da je težko uveljavljati spremembe, saj nas preglasujejo.

Kakšne so razlike med delovanjem društva sedaj in pred dvajsetimi leti?

Danes moramo vse dokazovati. Včasih so bila sredstva dostopnejša, več je bilo donatorjev. Danes moraš za 100 evrov prositi stokrat. Po drugi strani so danes invalidi bolj zaščiteni pri delodajalcih, kar je pozitivno. Imam pa slabo mnenje o socialnih podjetjih – invalidi tam ne dobijo dostojnega plačila, čeprav podjetja prejemajo precej sredstev.

Ali so invalidi še vedno diskriminirani?

Invalidi so še vedno diskriminirani na številnih področjih, zato bi morali kot družba storiti več, da bi bili enakovredni ostalim članom skupnosti. Konvencije o pravicah invalidov žal pogosto nihče ne upošteva. Zdaj se pripravlja nov prevod konvencije, v katerem je veliko točk, ki bi jih morali tudi v praksi uresničiti. Poudarek novega prevoda je na tem, da ne govorimo več o “invalidih”, ampak o “osebah s posebnimi potrebami”. Osebno menim, da je izraz “invalid” bolj jasen in razumljiv, tudi zato, ker se pogosto uporabljajo že obstoječi pravni in sistemski okviri. Zakonodaje o invalidih je ogromno – a premalo se je v praksi spoštuje.

Prej ste omenjali, da ste želeli v Domžalah uveljaviti občino po meri invalidov. Kaj to pomeni?

Občina po meri invalidov mora resnično upoštevati vse zakonske določbe, ne samo na papirju, ampak tudi v vsakodnevnem življenju. Pomembno vlogo bi moral imeti Svet za invalide, ki mora biti prvi organ, ki sprejme akcijski načrt, povabi vse pristojne ustanove in poskrbi za sodelovanje. Tako kot imamo Svet za starejše, bi moral obstajati Svet za starejše in invalide, saj imamo pogosto enake potrebe, naloge in izzive – saj so naši člani večinoma starejši.

Če se priporočila in načrti ne upoštevajo, potem od teh teles ni nobene koristi. Ključno je tudi, da so naši člani aktivno vključeni, saj je to pogoj za enakopravnost.

Kakšna je vaša življenjska zgodba?

Imela sem skromno otroštvo. Rodila sem se po vojni kot najmlajša od devetih otrok v kmečki družini na Dolenjskem. Nismo imeli veliko za jesti. V šolo sem hodila z vlakom v Stično.  Pravim, da sem zrasla na zemlji in bom umrla na zemlji.

Kasneje ste živeli v Ljubljani in se nato poročili v Trzin. Kje ste bili v službi?

Delala sem v znanem gradbenem podjetju, med samimi moškimi, katerem sem bila kot mama. So govorili: »Mama gre.« Imela sem pomembno funkcijo, podjetje je dobro delalo. Vedno sem govorila, da bom, ko grem v pokoj, napisala knjigo o tem, kako je bilo v času samoupravljanja. Nekaj let potem, ko sem šla v pokoj, je podjetje propadlo.

Invalidka ste postali zaradi odpovedi notranjih organov pri 50 letih. Kako ste začeli delovati v Medobčinskem društvu Domžale?

Začetki mojega delovanja segajo v leto 2021. Preden sem šla v pokoj, je moj sosed iz Trzina, ki je bil takrat predsednik društva, večkrat hodil spraševat, če bi prišla kot poverjenica društva iz Trzin. Tako sem šla na sestanek invalidov in na naslednjem sestanku bila že podpredsednica. Nato sem predsednika nadomeščala zaradi bolezni, potem pa so videli, da sem primeren človek. Ko sem prišla, sem vodila sem gradnjo prostorov društva, ki so bili zgrajeni do tretje faze.

Kako gledate na svoje delo v društvu?

V društvo sem dober gospodar, zapustila bom lepo zapuščino. Poskrbela sem za nakup kombija in sedaj smo edino društvo s kombijem, s katerim člane vozimo vsak dan, tudi ob nedeljah. V Izoli sem še z eno prostovoljko izbrala manjše stanovanje, primerno za invalide.  Sami sva tudi pomerili stanovanje in kupili pohištvo.  Takrat sva tudi prespali v tem stanovanju in to je bila tudi zadnja noč, ki sem jo tam prebila.

In to je tudi moj plus – ničesar ne koristim, tudi zato ker imam za razliko od drugih invalidov lepo pokojnino. Morje si za en teden plačam sama  in to mi zadostuje. Enkrat sem sicer dobila brezplačni apartma v Hotelu Delfin, pa sem ga podarila naprej drugim. In tu mi nihče ne more nič očitati.

Kaj vam je dalo vaše delo v društvu?

V društvu smo kot velika družina. Ko daješ, tudi dobiš. Ko grem k nekomu na obisk – tudi če samo na kavo ali z rožico v roki – že to prinese občutek zadovoljstva. Nekaj se v tebi sprosti in od tam odideš z novo voljo. Treba je poslušati, zaupati in spoštovati sogovornika. V teh letih sem slišala veliko zgodb. Dobrih in slabih.

Nikoli nisem bila človek, ki bi prenašal slabo energijo – in je tudi ne oddajam. Ne jamram. Če začneš jamrati, je bolje, da se smiliš samemu sebi.

Zaupate nam kakšno zgodbo.

Posloviti se je prišla naša nekdanja članica, ker je odhajala v dom v Cerklje na Gorenjskem. Objemala me je in govorila, da se je morala priti poslovit. To ti res da energijo. Jaz sem v takih primerih zelo občutljiva in take zgodbe me presunejo, me dvignejo in mi dajo moralo.