sreda, 6 julija, 2022
27.9 C
Kamnik
27.9 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
27.9 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
27.9 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
27.9 C
Kamnik
sreda, 6 julija, 2022
DomovPogovoriKarel Leskovec: Vsaka nagrada poboža

Karel Leskovec: Vsaka nagrada poboža

V širšem domžalskem koncu praktično ni zborovskega pevca ali klarinetista, ki ne bi poznal današnjega intervjuvanca in letošnjega dobitnika zlate plakete Občine Domžale. Ali je pel “pod njegovo roko” ali pa ga je naučil vseh skrivnosti lesenega pihala. Karel Leskovec je po mnogih desetletjih zborovodskih in pedagoških izkušenj še danes poln energije, oči pa se mu najbolj zasvetijo, ko se spominja začetkov in zlatega obdobja Domžalskega komornega zbora.

Leta 2012 ste že prejeli Gallusovo listino, ki je posebno priznanje za področje vokalne glasbe. Ste letošnji prejemnik zlate plakete Občine Domžale. Kaj vam pomeni to priznanje, ki je “domače”, v primerjavi s številnimi strokovnimi nagradami?

Priznanje jemljem kot potrditev, da sem v vseh letih delal dobro in pravilno. Če delaš tako in se trudiš po najboljših močeh, potem pridejo tudi nagrade. Če se delo opazi, je človek zadovoljen. Vsaka nagrada človeka poboža.

Zlato plaketo Občine Domžale ste med drugim prejeli za vodenje pevskega zbora v vseh domačih gledaliških predstavah in operetah Kulturnega društva Miran Jarc Škocjan, predsednik le-tega, Lojze Stražar, je postal častni občan občine Domžale, poleg tega pa iz vrst tega društva prihaja še ena nagrajenka, Špela Prenar, prejemnica nagrade Občine Domžale. Vsa priznanja so najbrž tudi odraz dobrega dela v društvu?

Seveda. Društvo dela na visokem nivoju, pristop je profesionalen, sicer teh uspehov nikoli ne bi bilo. Lojze Stražar ima odnos do vsakogar in vsega. Ne glede na to, kaj organizira, se zadeve vedno loti stoodstotno. Zato je z njim prijetno delati. Ko se dela, se dela! Vsakdo prispeva po svojih zmožnostih. Vaje in predstave društva potekajo spomladi in vse poletje. Ker sam nimam več veliko obveznosti, mi je to delo v veselje. Marsikdo pa se je moral marsičemu odpovedati.

Katera predstava društva vam je še posebej ostala v spominu? Vam je katera še posebej ljuba?

Najraje se spominjam Gobčeve operete Planinska roža. Predstava je pomenila neko prelomnico v programu in delu gledališča. Vsaka predstava je bila po svoje zanimiva. Prav tako je bilo prijetno sodelovati z vsemi avtorji, ki so ustvarjali glasbo za predstave. Ko sem se pridružil društvu, sem sodeloval z Dominikom Krtom v predstavi Hello, Dolly!, ki je bila velik zalogaj. Spomnim se, kako odlično glasbo je za igro Pod svobodnim soncem napisal Tomaž Habe, ki je nekaj časa celo razmišljal, da bi jo nadgradil v opero. To se potem sicer ni zgodilo. Je pa dobro ujel arhaičnost glasbe, uspelo mu je ustvariti občutek prvinskosti. Z njim sem rad sodeloval pri vseh predstavah. Kasneje je prišel Slavko Avsenik ml. in tudi z njim je vedno zanimivo sodelovati. Slavko je za veseloigro s petjem Pri belem konjičku že napisal, saj bi morala biti v Letnem gledališču Studenec uprizorjena že lansko leto, pa verjetno še letos ne bo, če se epidemija koronavirusa ne bo umirila.

Z združevanjem pevcev in igralcev iz številnih zborov in društev ste prispevali, da je društvo Slovenski etnografski muzej uvrstil v register Nesnovne kulturne dediščine Slovenije, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo. Kako naporno je združevati različne pevce in igralce, kaj je najpomembnejše pri tem?

To je naporno delo. Ves čas je treba iskati različne kombinacije pevcev in igralcev. Kot sem že omenil, vaje in potem predstave potekajo od pomladi do jeseni, tako da včasih že kdo obljubi sodelovanje, pa potem ne more. Ljudje imajo družine, dopuste, predstava pa predstavlja veliko obvezo. Velikokrat se zgodi, da nekdo na primer pride za nekaj predstav, potem pa vskoči alternacija oz. nadomestek, in se tako menjajo igralci in pevci. Včasih imaš pri teh menjavah srečno roko in se hitro najde zamenjava, včasih pač ne. Lahko rečem, da je veliko improvizacije, ampak drugače niti ne gre. Mi sicer delamo profesionalno, a nismo profesionalno gledališče – seveda govorim v finančnem smislu. Zato morajo vsi vpleteni pokazati veliko mero entuziazma, da vse skupaj pripeljemo do nastopa pred občinstvom.

So se pri združevanju kdaj pojavile tudi težave … da kdo ni želel stopiti na oder s kom drugim?

Ne, to se ni nikoli zgodilo, vsaj ne, da bi jaz vedel za to. Ljudje so se vedno ujeli. Vzdušje je bilo dobro. Naše gledališče je znano po tem. Vsi igralci, pevci in ostali sodelujoči z veseljem prihajajo, ravno zaradi dobrega vzdušja, med nami ni zavisti in razprtij, ljudje si pomagajo, kolikor se le da, in se med seboj dopolnjujejo. V tem gledališču je prijetno delati. Ljudje se dobro počutijo in imajo občutek, da so tudi kaj odnesli, in se tako notranje napolnijo. Za vse to poskrbi predvsem Lojze. Kdorkoli ga bo nasledil, bo stopil v velike čevlje. Ne samo, da poskrbi za dobro vzdušje, ima tudi ogromno mrežo poznanstev, tako da je vedno vse uredil, kadar smo bili primorani menjati člana zbora ali igralca ali rešiti kakršnokoli drugo težavo.

Kako se je pravzaprav začela vaša glasbena pot? Da ste prišli v Domžale, je “kriva” služba. Mladost ste namreč preživeli na Vrhniki.

S pokojnim Stanetom Habetom sva bila soseda na Vrhniki. Tako sem Staneta nekoč srečal na srednji glasbeni šoli v Ljubljani. Pa me je vprašal, če bi prišel nadomeščat učitelja glasbe v Domžale na I. osnovno šolo (danes Osnovna šola Domžale, op.p.). Odločil sem se, da grem pogledat. Tako neobvezno. To so bili drugi časi, takrat se nismo tako hitro obvezali za službo, čeprav pa sem veliko delal honorarno. Prišel sem torej v Domžale, niti avta nisem imel, pripeljal sem se z avtobusom. Na avtobusni postaji me je pričakal Stane in skupaj sva odšla do šole, kjer naju je že čakal prof. Milan Flerin. In smo se dogovorili. Tu sem učil do leta 1980. Ko se je učitelj klarineta Franček Povše upokojil, sem se redno zaposlil v Glasbeni šoli Domžale in ostal do upokojitve.

V glasbeni šoli ste vsa leta do upokojitve poučevali klarinet. Kako se je poučevanje instrumenta spreminjalo skozi leta, od vaših začetkov pa do upokojitve?

Poučevanje klarineta je izredno napredovalo. Sprememba v načinu dela je ogromna. Enako je pri petju. Pouk poteka izredno strokovno, učitelji imajo ogromno znanja, ki ga posredujejo učencem. Plod takega dela so številni kakovostni mladi glasbeniki. Zdajšnja miselnost je popolnoma drugačna. In tudi rezultati so veliko boljši. Ne da se primerjati, kaj in kako smo igrali v nižji glasbeni šoli nekoč ter kaj in kako igrajo danes.

Kako vas je pot zanesla med zborovsko glasbo, kajti po izobrazbi ste inštrumentalist – klarinetist?

Ker sem imel težave z grlom in operacijo v zvezi s tem, nisem mogel igrati. Zato sem šel na teoretski oddelek. Veliko kasneje sem zopet začel z igranjem. Danes nimam več teh težav, zato še vedno z veseljem poprimem za klarinet.

Poznavalci pravijo, da zborovska dejavnost v Domžalah in okolici brez Karla Leskovca ne bi bila to, kar je. V poznih osemdesetih letih ste orali ledino, ustanovili Domžalski komorni zbor in z njim med drugim osvojili dve zlati priznanji na državnem zborovskem tekmovanju Naša pesem v Mariboru. Nepozabna so prav gotovo tudi gostovanja v tujini (Avstrija, Nemčija, Italija), pa tudi pri Slovencih v Kanadi in Ameriki ter Argentini. Kako se spominjate teh časov?

Bila so to lepa leta, čeprav ni bilo denarja. To so bili časi, ki jih je zaznamoval ogromen entuziazem. Če pogledam mentaliteto takratnih in zdajšnjih pevcev, je velika razlika. Danes pevci že gledajo, kaj bodo imeli od tega. Včasih pa nam je bilo najbolj pomembno, kaj bomo ustvarjali. Pa še nekaj je pri tem pomembno. Včasih službe niso bile tako zahtevne kot so sedaj. Zgodi se, da ljudje pridejo na vaje popolnoma utrujeni. Včasih smo se z veseljem lotili težkih zborovskih partitur. Tega navdušenja se ne da opisati.

Z Domžalskim komornim zborom smo šli leta 1993 prvič na državno tekmovanje, peli smo skladbo švedskega skladatelja Lunela. To je bila zelo zahtevna skladba, soprani so morali iti do meje, a imel sem take pevke, da to ni bil problem. Pavle Merkù je napisal, da se gremo mazohizem; medtem ko je Igor Švara ocenil, da je bila to najtežja skladba tekmovanja. Z dobro izvedbo smo prepričali žirijo, usvojili zlato plaketo in prejeli nagrado za najboljšo izvedbo obvezne skladbe. To je bil prvi preboj tega zbora.

Se pa spomnim dogodka, ko smo se udeležili mednarodnega tekmovanja Naša pesem. Zaradi poškodbe sem imel povit prst na desni roki. Prosil sem za malo boljši pult, da ne bi bil tako vegast, a ga niso prinesli. Začeli smo peti in kaj se zgodi? Med obračanjem partitur sem s tem povitim prstom zadel in vsi notni listi so zleteli po odru. Pa smo vseeno speljali. V drugem delu, ko smo morali skladbo zapeti na pamet, tako pevci kot jaz, so mi pa prinesli krasen pult. (smeh) Pevci so bili v dopoldanskem delu tekmovanja popolnoma zbrani, pred popoldanskim delom pa so ves čas z žogo iz papirja igrali nogomet.

Utrujenost je naredila svoje, bili smo srebrni. Komentar pevcev je bil: »Ah, saj nam manjkata samo dve točki do zlatega odličja. Imeli smo se pa krasno!«

Zanimivo je, da so se stari včasih bali podmladka. Jaz sem zagovarjal ravno nasprotno. Če nimaš podmladka, greš samo še navzdol. Med drugim se je na željo Domžalskega komornega zbora v Domžalah odprl oddelek solo petja, Zoran Potočan je bil prvi učitelj.

Poleg DKZ ste sodelovali še s številnimi drugimi vokalnimi skupinami in zbori, kot so Domžalski oktet, Dekliški pevski zbor Domžale, Šentviški zvon … Kakšne so izkušnje ustvarjati z zasedbami, kjer so večinoma ljubiteljski glasbeniki?

Po eni strani zanimivo. Odnos oz. pripadnost je popolnoma drugačna, bolj pristna, a hkrati je manko znanja, kar pomeni določene omejitve, tako pri posameznih pevcih kot skupini kot celoti. Tudi na revijah zborov vidiš podobno – to so simpatični zbori, lahko dosežejo nek nivo, presežejo ga težje. To je normalno za ljubiteljske zbore. Če bi bili vsi špica, bi bil dolgčas. Tako je in tako je to tudi treba vzeti. To je človeško in življenjsko. Ljudje smo takšni in drugačni, nismo stroji, vsak ima svoj limit in to je treba spoštovati. Hitro se lahko zalomi, pa ne glede na to, kako velik umetnik si. Zato je treba biti pri delu previden.

Ob sodelovanju z mnogimi mladimi glasbeniki – inštrumentalisti in pevci – kot pedagog in zborovodja, ste jih ogromno navdušili tudi za profesionalno glasbeno pot. Skozi vaše ”roke” je šlo kar nekaj danes uveljavljenih in akademsko izobraženih klarinetistov, solo pevcev itn. Kaj vam pomenijo njihovi uspehi, življenjske poti?

Vesel sem za vse, tako za pevce kot inštrumentaliste, ki so uspeli. Vsakogar, za katerega se mi je zdelo, da bi lahko še bolj napredoval, sem spodbujal, naj gre, odide naprej, še kam drugam. Brez zamer. To je normalno, treba je iti naprej, rasti.

Vaša duša je bila bolj pri vokalni glasbi, medtem ko ste službeno bili vpeti v inštrumetalno glasbo in poučevanje klarineta, ki je bil prva ljubezen. Ali ste se bolje počutili v vokalni ali inštrumentalni glasbi?

Nikoli nisem dajal prednosti – eni ali drugi zvrsti glasbe. Vsako stvar, ki sem jo delal, sem poskušal čim boljše narediti, in ob tem užival. Koliko mi je uspelo, ne vem. Nihče ni popoln. Učitelj je učencu kot bergla, ampak ga moraš tudi nekaj naučiti, da jo lahko enkrat odvrže.

Večina pevcev, ki je z vami sodelovala, omenja zelo pozitivne izkušnje, predvsem kako dober občutek za celoto in posameznike v glasbenem in človeškem smislu imate. Prav tako vas opisujejo kot skromnega, delavnega in izredno vztrajnega. Kako komentirate?

Bistvo je koncept dela. Pri zborih sem vedno gledal, da je bilo nekaj vodilnih glasov, ostalo pa so bili mehki in nežni spremljevalni glasovi, ki so manj izraziti, a skupini s svojo barvo dajo žlahten zvok. Nekoč sem v Ljubljani poslušal nek francoski zbor. Osemnajst odličnih pevcev je bilo, vsi vodilni glasovi in se niso barvali. Težko sem jih poslušal. Vrhunska izvedba, ampak pravega zvoka ni bilo. Sam gledam, da ima vsak pevec, četudi njegov glas ni izrazit, pomembno vlogo pri barvi, tako da se vsi glasovi lepo zlijejo.

Če zbor lepo zveni, te prav poboža po ušesih. Nikoli nisem ukalupljal vokalov. Z ukalupljanjem ga obvladaš in je vse brez napak, a če vokalom pustiš, da zvenijo, je sicer napak več, hkrati pa tudi veliko več glasbe. Kako to zveni!

Z glasbo so prežeta tudi življenja vaših treh sinov pa tudi vnukov, srednji je prav tako profesionalni glasbenik, vnukinja Eva je zelo obetavna klarinetistka?

Vsi trije se ukvarjajo z glasbo. Najstarejši je pobudnik ustanovitve godbe Tuhinjska dolina, srednji je zelo vpet v zbore, najmlajši pa poje za svojo dušo. Vsi vnuki obiskujejo glasbeno šolo. Najbolj pa je glasbeno aktivna vnukinja Eva, ki obiskuje pouk klarineta na umetniški gimnaziji v Velenju. Zelo je muzikalna, na začetki sicer ni imela veliko volje vaditi, zdaj pa je ravno obratno, zelo rada igra.

Nasploh opažam, da ko hodijo mlajši na koncerte in poslušajo popolne izvedbe na spletu, ne vedo, koliko je treba za to delati, garati, koliko osebnega pristopa, razmišljanja o skladbi, in odpovedovanja je potrebno. To ni vidno navzven, le tisti ve, ki to dela. To je ta trik! Če tega ne razvozlaš v sebi, je vse drugo brez pomena. Lahko si še tako nadarjen, a le vaja dela mojstra.

MATEJA ŠTRAJHAR, MATEJ PRIMOŽIČ

Foto: Mateja Štrajhar

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
scattered clouds
27.9 ° C
27.9 °
25.9 °
32 %
4.6kmh
40 %
sre
28 °
čet
25 °
pet
24 °
sob
26 °
ned
25 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano