Že od nekdaj si je želel postati učitelj. Željo je uresničil in danes ne poučuje le na isti šoli, kot jo je obiskoval sam, Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra Kamnik, ampak pogosto prav v tisti učilnici, kjer je kot mladostnik sedel na tretjem sedežu druge vrste. Milan Mandeljc, ki poučuje angleški jezik, velja za zahtevnega učitelja, a dijaki cenijo njegov smisel za humor, hitro pa ugotovijo, da stroga učiteljska podoba skriva željo, predati jim lepoto znanja in vzbuditi radovednost ter jih, ne le pripraviti na svet ”tam zunaj”, temveč tudi popeljati vanj – če že ne drugače, predvsem s kritičnim razmišljanjem o aktualnem dogajanju. S svojim predanim delom in inovativnimi pristopi se je uvrstil med tri najboljše učitelje v letošnjem nacionalnem izboru Učitelj leta – Učiteljica leta.

Ste superfinalist izbora Učitelj leta – Učiteljica leta, ki od leta 2019 pod okriljem nacionalne platforme Partnerstvo za spremembe in AmCham Slovenija širi dobre prakse učiteljev in učiteljic v slovenskih šolah s ciljem dati glas učiteljem, ki svoje delo čutijo kot poslanstvo, predano iščejo najboljše v učencih in so tako lahko vzorniki prihodnjim generacijam učiteljev. Kaj vam pomeni uvrstitev med najboljše tri?

Veliko pohvalo in potrditev mojega dela. Hkrati me preveva veliko novih, neznanih občutij, tako da še nisem v celoti predelal in dojel vsega, kar čutim … Malce tudi zadrege, saj se sprašujem, kaj sploh pomeni biti dober učitelj. Zakaj naj bi bil nekdo boljši od drugih? Neskončno težko vprašanje. Poleg tega se počutim celo malo krivega, predvsem zaradi vseh tistih, ki niso bili opaženi, pa se vsakodnevno enako, če ne še bolj, razdajajo kot jaz. Toda najbolj pomembno se mi zdi, da je to glas za učitelje in o njih. Pogosto smo v javnosti prikazani kot problematični in potrošni del javnega sektorja. Zato mi je všeč, da se poudarjajo dobre, uspešne zgodbe, predvsem zato, da z njimi pritegnemo še koga v naš poklic.

Že lani ste bili med več kot 400 nominiranimi učitelji angleškega jezika z vsega sveta imenovani med 20 najboljših, kar vam je prineslo štipendijo ter mesec in pol bivanja v ZDA, kjer ste spoznavali delovanje njihovega šolskega sistema, spoznali pa tudi učitelje iz drugih držav. Z gostovanjem v tujini oz. spoznavanjem tujih šolskih sistemov ste najbrž pridobili širši pogled na šolstvo. Ali se je vaše mnenje o slovenskem šolstvu ali pa videnje učiteljskega poklica po tej izkušnji kakorkoli spremenilo?

Zelo. Predvsem zdaj še bolj cenim naš sistem. Vsaj v tistem delu ZDA, kjer sem bil – v Montani, ki je zelo ruralna – so nekatere tendence v njihovem šolstvu, ne bom niti olepševal, škodljive. Uvedli so nov tip šolanja, t. i. charter schools, ki so nekakšne dopisne šole, kamor se otrok vpiše in kar na daljavo opravlja in oddaja naloge, ali pa tudi ne, poleg tega na koncu ni nobenega preverjanja, temveč dijaki ali njihovi starši kar sami napišejo, da menijo, da je otrok dosegel standarde, in s tem je srednja šola končana. Nobene objektivne ocene, nobenega zunanjega preverjanja. Ti dijaki imajo kasneje velike težave na fakultetah, če se sploh vpišejo.

Poleg tega je šola v ZDA v veliki meri pod velikim nadzorom tistih, ki jo finančno podpirajo. To so pogosto okraji, v katerih sedijo politično močne skupine, ki nadzorujejo in določajo primerne vsebine, učbenike in čtivo. V določenih delih Amerike so tako določene knjige izločene iz šolskega sistema, ker so premalo religiozne, preveč objektivne itn.

Če povzamem, v ZDA se odmikajo od kritične misli, hkrati pa se odmikajo tudi od kritične mase, ki bi to sploh še zahtevala.

Spoznal sem tudi kolegice iz Turkmenistana, Azerbajdžana in drugih držav srednje Azije, kjer je angleščina na urniku eno uro do največ uro in pol na teden, pa se kljub temu zahteva, da dijakom predajo enako raven znanja kot v Sloveniji, česar v tako majhnem številu ur nikakor ni mogoče doseči. Za isto delo, kot ga opravljam jaz, so plačane približno 180 evrov, pri čemer fakultete niso na takšni ravni kot naše. Torej morajo doseči isti rezultat kot učitelj angleščine v Sloveniji, a z manjšim obsegom, slabo podporo sistema in države ter z ekonomsko šibkimi dijaki. Da jim to uspeva, je, iskreno, skoraj čudež.

V Kamerunu, v Afriki, recimo, ima moj kolega najmanjši razred z 250 dijaki, največji pa šteje več kot 400 dijakov. Lahko si predstavljate, kako je videti delo, poučevanje, ocenjevanje – absolutno samo ex-cathedra, kaj drugega ni možno.

Morda Slovenija res ni Norveška, kar se tiče financ, a imamo zelo stabilen in zdrav sistem, za kar sem hvaležen.

Kaj dobrega pa bi slovensko šolstvo lahko ”uvozilo” iz tujine?

Zelo mi je všeč norveški model, kjer imajo veliko več možnosti za individualizirano, personalizirano delo, saj je v razredu le do 15 dijakov. Vsaj enkrat na leto je obvezna ekskurzija v tujino, poleg tega je obvezen projekt z lokalno skupnostjo, saj je šola močno povezana z lokalnim okoljem. Morda se komu zdi vse to odveč, a če je dijak vsaj štirikrat v štirih letih izpostavljen nečemu novemu, pa čeprav mu ni do tega, izkušnja ostane in se lahko prebudi kasneje v življenju. Pogosto na človeka najbolj vplivajo stvari, ki jih, čeprav so dobre zanj, ne želi početi, a je vanje potisnjen. Izpostavljati dijake svetu se mi zdi zelo pomembno. Zid med šolo in svetom ne sme obstajati. Imamo okna, da skoznje gledamo v svet in ne ostanemo v lastnem mehurčku.

Kateri so tisti pristopi, zaradi katerih je vaše poučevanje drugačno, neklasično?

Vedno poskušam biti aktualen. V učilnici imamo veliko stika z zunanjim svetom, pogovarjamo se o njem, odzivamo se na dogajanje. V razredih uvajam metode debate, ki je dijakom včasih kar malo tuja, sploh ko ugotovijo, da to ni pogovor ali čvekanje. Želim, da snemajo, uporabljajo digitalna orodja, telefone – a le pri določenih stvareh! Želim, da raziskujejo.

Dijakom je zelo všeč predvsem humor, to mi tudi sami pogosto povedo. Humor je pomemben most do otrok. Zdrav humor, seveda. Tak, ki razblini nerodnost, kar je pri jeziku, saj poučujem angleški jezik, pogosto težava. Če ne znam povedati prav, ali je morda bolje, da sploh ne govorim? Ne! S humorjem pokažemo, da so napake ne samo dovoljene, ampak včasih celo zaželene. V našem svetu so napake zaznamovane kot nekaj slabega. Po mojem mnenju pa je vsaka napaka priložnost za učenje. Vsako besedo, ki smo se je naučili, smo najprej izrekli narobe. Šele potem pravilno. Napaka je obvezen del učenja in sploh ni slaba.

Kako dijaki sprejemajo vaš pristop?

Pogosto se pričakuje, da se moramo profesorji prilagoditi prav vsakemu dijaku in najti pot do vsakega izmed njih, medtem ko nam ni vedno dopuščeno biti takšni, kot smo. Pričakuje se torej, da bomo ustrezali vsem. A za zdaj so odzivi dobri. Z večino dijakov imam dober odnos in v vseh letih poučevanja z njimi nisem imel večjih zapletov, le nekajkrat s starši.

Kakšni so današnji dijaki?

Današnji dijaki so drugačni, bolj so instantno naravnani, kot smo bili nekoč, ampak to je rezultat okolja, v katerem živijo. Niso sami sebe tako vzgojili.

Kaj imate v mislih z instantno naravnanostjo?

So zelo preračunljivi, kar se včasih pozna tudi pri zmanjšani ambiciji. Ko sem bil sam srednješolec, recimo, smo vsi, ki smo bili pri določenem predmetu boljši, želeli opravljati višjo raven zahtevnosti predmeta na maturi, najsi smo potrebovali dodatne točke, ki jih je prinesla višja raven, ali ne, hkrati je bil vpis na fakultete manjši. Danes se lahko dijak dolgo pripravlja za višjo raven, a na koncu ugotovi, da to ni potrebno, saj bo imel v vsakem primeru dovolj točk za vpis na želeni študij, in kljub vsemu delu, ki ga je že vložil, odneha. Zakaj? Ker preprosto izračuna, da to pomeni dve uri manj dela na teden in manj možnosti za slab rezultat. V glavah dijakov je vedno izračun med vložkom in izplenom. Povsod – pri pouku, poučevanju, izbirnih predmetih in seveda tudi v življenju. Iščejo hiter odziv, kot ga dobijo na telefonu. A šola jim tega ne more dati. In upam, da ga tudi nikoli ne bo. Preoblikovanje človeka je dolgotrajen proces, ki zahteva veliko več kot nekaj klikov. In šola je morda eden zadnjih branikov dejstva, da se nekatere stvari zgodijo le počasi in procesno.

Poleg tega so srednješolci mladostniška skupina, za katero je značilno dozorevanje in oblikovanje lastnega jaza, hkrati je to obdobje največjih čustvenih, miselnih, vedenjskih in tudi telesnih preobratov. Kakšna je vloga učitelja v tem občutljivem obdobju, upoštevaje vse te vidike, ne le znanja?

To je zelo težko vprašanje. Izhajal bom iz ocen dijakov ob koncu šolskega leta. Vsako leto namreč obrnem situacijo: sam ves čas ocenjujem njihovo znanje, na koncu prosim, da dijaki ocenijo moje delo. To se mi zdi pošteno. Veljam kot strog oz. zahteven profesor, a opažam, da dijaki v tretjem ali četrtem letniku ugotovijo, da zahtevnost ni slaba. Predvsem so zelo hvaležni za mojo dostopnost in doslednost. Seveda, imam tudi nihanja. Ampak to, da vedno vedo, kaj pričakovati od mene, jim veliko pomeni. Pomembno je, da dijaka, ki je v stiski, poslušaš in ne obsojaš. To ni samo vloga učitelja, to je po mojem mnenju naloga vsakega odraslega, ki dela z mladimi. Ironično je, da današnja mladina več komunicira kot katerakoli generacija pred njimi, a vprašanje, koliko komunikacije je polnopomenske, vsebinske, pristne, človeške, predvsem pa ranljive. Če ti mlad človek želi podariti ta trenutek ranljivosti, mu dovoli. Ne pričakuje, da boš rešil njegove težave, ker jih pogosto niti ne moreš, ampak želi si biti slišan, opažen. To si pravzaprav želi vsak, a pri mladih je ta želja še bolj izrazita.

Ali se stiske mladih poglabljajo, jih je več? Kaj opažate v dobrem desetletju, odkar poučujete?

Epidemija koronavirusa je zelo spremenila igralno ploščo. Pojavlja se veliko več psihičnih stisk, kot smo jih poznali prej. V tem času se je dokazalo, da se morajo otroci za zdravo samospoznavanje socializirati znotraj skupnosti – v šoli, vrtcu, kjerkoli. V teh skupnostih dozorevajo, se zbližujejo, učijo, objemajo, zaljubljajo, spoznavajo intimnost itd. Če tega ni, en del mladih možganov ne doživi optimalnega razvoja. Morda se to ne pokaže takoj, ampak z zamikom; in zagotovo se kaže zdaj. Psihologi, psihoterapevti, pedopsihiatri so popolnoma zasedeni. Za otroka je skoraj nemogoče takoj dobiti učinkovito pomoč – čakalne dobe so dolge.

Stiske se večajo tudi zaradi čezmerne uporabe telefonov.

Če je bila epidemija koronavirusa ”fizični” mehurček, zdaj pametni telefoni ustvarjajo mehurčke okoli otrok. Algoritmi jim ponujajo samo tisto, kar si želijo, kar potrjuje njihove preference – in tako se ujetost v mehurček le še krepi. Presenetila me je statistika, predstavljena na predavanju policije, ki smo ga pred časom imeli na šoli: letos naj bi bilo vsaj dva tisoč otrok v šolah neuspešnih ali manj uspešnih od pričakovanj – izključno zaradi digitalne zasvojenosti oz. izpostavljenosti elektronskim napravam. Njihova pozornost, sposobnost širšega razumevanja, bralna in čustvena sposobnost ter empatična zmožnost so se tako zmanjšale, da ne morejo več normalno opravljati niti osnovnih zadolžitev, torej šolskega dela. Ti otroci sploh še niso prišli do svojega polnega potenciala – niti v šoli, kaj šele na fakulteti ali v službi. Ta novi mehurček je le druga oblika zaprtosti – brez virusa, ampak s še hujšimi posledicami, kot jih je imela epidemija, ker ga prostovoljno spuščamo v svoje življenje.

Kaj lahko stori šola?

Nimam stoodstotnega odgovora. Seveda se pojavljajo pobude za omejevanje uporabe telefonov v šolskih prostorih, a po drugi strani je telefon zelo uporaben učni pripomoček – če znaš z njim delati. Lahko ga prepovemo, a to ”virusa” ne bo odpravilo. Ključno je, da učimo, kako tehnologijo uporabljati odgovorno. Prepoved sama po sebi ne rešuje problema. Tudi na cesti imamo prepoved prehitre vožnje – pa vemo, kaj se dogaja.

Šola je ogledalo družbe, a naše šolstvo je v nezavidljivem položaju; primanjkuje učiteljev, slednji zapuščajo stroko. Kaj je po vašem mnenju vzrok za takšno stanje?

Rad bi povedal nekaj, kar že dlje časa ponavljam: kdor pravi, da je šolski sistem v Sloveniji slab, ga ne ceni in ne pozna dovolj. Slovenski šolski sistem je dober. Učitelji pogosto omenjajo plačo. Seveda je plača zelo pomembna, ne nazadnje je to povračilo za delo, ki ga opravljamo, in eden od temeljev za obstoj sistema. Ker nisem materialist ali pa ne znam biti dovolj materialističen, se mi zdi bolj pomembno kot o denarju pogovarjati se o pogojih in razmerah, v katerih učitelji delamo. Kaj ti bo denar, če se v razredu bojiš za svojo varnost in zdravje? Nobena skrivnost ni, da tudi v Sloveniji obstajajo šole, kjer se profesorji bojijo svojih dijakov – zaradi nasilja, groženj staršev ipd. Vedno več se bo treba ukvarjati z zagotavljanjem varnega okolja za vse: dijake, učence in tudi za učitelje. Meni je zelo pomembno, da imam v razredu dijake, ki razumejo besedo ”ne” in pomen miru ter tišine. Potem lahko delam in le tako lahko naredim več, kot je treba.

Po drugi strani sem pripadnik drugačne generacije in kot učitelj začetnik nisem razmišljal o plači. Časi so se spremenili in danes marsikateri mlad učitelj reče, da za tako majhno plačo ne bo poučeval. Sam pa sem želel imeti predvsem službo, ki jo imam rad. Tako v srednji šoli kot med študijem sem učil v jezikovnih šolah, ker sem si želel biti učitelj. Zavedal sem se, da bo plača slaba, a to me ni odvrnilo od želja. In mimogrede, že takrat sem si želel biti učitelj na gimnaziji v Kamniku. (smeh)

Pa sva spet pri preračunljivosti – bi delali, a za visoko plačo.

Res je. Preračunljivost, o kateri sva govorila, da je prisotna pri dijakih, je lastnost mladih ljudi nasploh. Razumem, da razmišljajo, da bi delali le za višjo plačo. A hkrati menim, da bi se morali vprašati tudi o svojih željah, povezanih z delom. Mladi torej ne odhajajo le zaradi sistema, temveč predvsem svojih želja in ambicij, kar se preredko poudarja. Ali ti je sistem dolžan ponuditi vse? Ne. Ali boš našel službo, ki ti bo vse dala? Ne. Pa ne glede na panogo! V nobeni se ne cedita med in mleko.

Tretji pomembni vidik je podoba v javnosti. Dvajset odstotkov ljudi v javnosti bruha čez vse. Danes so to učitelji, včeraj so bili zdravniki, še prej policisti … In potem je odvisno, koliko si dovzeten za te javne floskule.

Ugled učiteljskega poklica je še ena stvar, o kateri se veliko govori v medijih, a ugled katerekoli stroke ”per se” nasploh ni več prisoten v današnji družbi.

Točno tako. Kateri poklic kot celota uživa stanovski ugled? Ugled imajo posamezniki v tem poklicu – dobri zdravniki ga imajo, ne zdravništvo kot celota. Dobri pravniki ga imajo. Poklic sam po sebi pa ne več. Ta miselnost izvira še iz predvojnega obdobja, ko so bili župnik, zdravnik in učitelj edini trije poklici, ki so veljali za izobražene. Po dogovoru jim je pripadalo spoštovanje. Posamezniki to še vedno želijo ohranjati, a ugled si ustvariš sam znotraj okoliščin, v katerih deluješ. Kdo pa pravi, da ga moraš imeti pred vsemi? Če ga imaš znotraj svoje stroke, je to po mojem mnenju dovolj. Menim, da je to celo cilj.

Omenili ste, da ste si želeli biti učitelj prav na kamniški gimnaziji.

GSŠRM je stalnica v mojem življenju. Tukaj sem obiskoval srednjo šolo, opravljal študentsko prakso, bil pripravnik in to je moja prva in edina zaposlitev. V bistvu sem tej šoli zvest kot pes. (smeh) Vedno sem si želel biti učitelj tukaj. Celo predstavljal sem si, v kateri učilnici bom poučeval. Moja profesorica je imela učilnico 27, sedel sem v drugi vrsti, tretji sedež. (smeh) Še danes se spomnim. In zdaj, čeprav profesorji nimamo več svojih učilnic, ker nas je preveč, ko poučujem v tisti učilnici, velikokrat pomislim na to. Na neki način je vizualizacija uspela.

Na tej šoli se zelo dobro počutim. Veliko ljudi pravi, da je Kamnik malomeščanski, ampak meni se zdi ”vaškost” prednost. Z dijaki imamo povsem drugačen odnos kot marsikje drugje po Sloveniji: na šoli nimamo varnostnikov, dijaki nas pozdravljajo, nam pomahajo na ulici … Ne vsi, ampak veliko njih. Meni je to všeč.

Pa tudi vas še kdaj stisne ob misli na 1. september, prvi šolski dan, kot dijake ali pa kot vas je nekoč, ko ste bili še dijak?

Tudi zame, kot učitelja, je vsak september znova nervozen. Ko stopim pred nov razred, sem vedno malo živčen. Pri tistih, ki jih poznam, imamo že vzpostavljen odnos, ampak pri novih dijakih ne veš, kaj pričakovati, in kakšna so njihova pričakovanja. Vedno, ko vstopim, čutim znoj na hrbtu. Mislim, da se to nikoli ne bo spremenilo. Pa vendar iz gledaliških izkušenj vem, da je nekaj narobe, če pred predstavo nisi živčen. To pomeni, da ti ni vseeno: kaj bodo mislili, kaj jim boš dal, kdo sploh so … Dijake gledam kot posameznike in ne kot razred. S tega vidika je nervoza dober znak. Ni mi vseeno.

Dober učitelj lahko pusti močne sledi; kako pa dijaki bogatijo vas, kako vas oblikujejo?

Lepo je, ko skupaj doživljamo njihove uspehe. Prijetne so ekskurzije, kjer se spoznavamo v drugačni luči. A zame so najlepši trenutki, ko se dijaki vrnejo in rečejo, da sem jih dobro naučil ali pa da se večkrat spomnijo na pogovor, ki smo ga imeli. To ni nujno povezano z angleščino, ampak z odnosi. Kaj več si lahko še želiš, kot da ima nekdo nate lep spomin in se te ne spominja z odporom, ampak reče: ‘Saj je zahteval veliko, ampak nam je tudi dal veliko.’? Hvaležen sem za te besede in včasih z njimi zdravim del sebe, ki je v bolečini ali trpi zaradi pomanjkanja samozavesti. Tisto mesto v srcu, kjer manjka samozaupanja, se lahko s takšno besedo napolni. Kdaj mi dijaki pošljejo pisma, ki si jih shranjujem. Ko se počutim slabo, jih vzamem ter preberem in me pobožajo. To je pravo bogastvo.

In česa so vas naučili?

Predvsem hvaležnosti. Postal sem tudi bolj občutljiv, človeški. Včasih sem si namreč naivno predstavljal, da imajo mladi težave le zaradi hormonov, med epidemijo koronavirusa pa sem spoznal, da nekateri živijo v zelo težkih življenjskih situacijah, zakritih z navidezno lepo podobo, ki zahteva ogromno truda in poguma, da prikrijejo, da nimajo vsega ali da živijo v pomanjkanju. Mladostniki se spopadajo z istimi težavami kot njihovi starši, le da so obenem še nemočni.

Epidemija koronavirusa je prekinila tudi muzikale, v katerih ste v vlogi režiserja in pisca besedil skupaj z dijaki in kolegi učitelji navdušili (kamniško) javnost (The Immortals in The Tribe). Kje se zdaj uresničujete kot pisec?

Veliko pišem, nekaj pesmi je bilo tudi že objavljenih. To je pot do zunanjega sveta. Poezija, in beseda nasploh, je nekaj najlepšega in najmočnejšega, kar smo ljudje ustvarili. Beseda je most. Sicer pa sem napisal tudi roman, trenutno ga ureja redaktor. Bomo videli, kako se bo nadaljevalo.

Kakšna bo vsebina romana?

Gre za preplet mladinskega romana in osebne izkušnje. Najmlajša hči se je rodila s hudim zdravstvenim zapletom, bila je na robu smrti oz. hude invalidnosti. Prva napoved je bila, da bo rastlina. Začel se je večletni proces zdravljenja pod budnim očesom pediatrične klinike, ki še vedno traja, a njeno zdravstveno stanje se je neverjetno izboljšalo. Še vedno je ledvična bolnica, ima redne preglede, a glava dela, telo je motorično okrevalo. Borimo se in zaenkrat kaže, da zgodba pelje proti srečnemu koncu.

Kako se s tem spopada otrok? Kako se s tem spopada starš? To je bil moj navdih za pisanje. Ali pa morda celo nujna potreba, da razčistim stvari in jih dam iz sebe.

Tudi vaša žena je učiteljica angleščine. Kako vama uspe ohranjati ločnico med službenim in zasebnim?

Veliko si izmenjujeva mnenja in podpirava drug drugega. Oba sva zelo aktivna v Slovenskem društvu učiteljev angleškega jezika, kar pomeni, da imava okoli sebe isto ”pleme” – podobno misleče ljudi s podobnimi ambicijami, s katerimi sodelujemo pri projektih in tekmovanjih za otroke. Že deset let sestavljam naloge za srednješolsko tekmovanje iz angleščine in sem glavni ocenjevalec, žena vodi tekmovanja za osnovne šole. Tako se lahko veliko dopolnjujeva. Imava pa tudi zavesten dogovor, da doma šola ni glavna tema. To odločitev sva sprejela že po rojstvu prvega sina in se jo trudiva držati. Res pa je, da proti koncu šolskega leta – še posebej junija – šola vseeno prihaja domov. Takrat sva pogosto do poznih ur vpeta v popravljanje pisnih preverjanj, NPZ-jev, ocenjevanje, zato je to skoraj neizogibno.

Že od nekdaj si je želel postati učitelj. Željo je uresničil in danes ne poučuje le na isti šoli, kot jo je obiskoval sam, Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra Kamnik, ampak pogosto prav v tisti učilnici, kjer je kot mladostnik sedel na tretjem sedežu druge vrste. Milan Mandeljc, ki poučuje angleški jezik, velja za zahtevnega učitelja, a dijaki cenijo njegov smisel za humor, hitro pa ugotovijo, da stroga učiteljska podoba skriva željo, predati jim lepoto znanja in vzbuditi radovednost ter jih, ne le pripraviti na svet ”tam zunaj”, temveč tudi popeljati vanj – če že ne drugače, predvsem s kritičnim razmišljanjem o aktualnem dogajanju. S svojim predanim delom in inovativnimi pristopi se je uvrstil med tri najboljše učitelje v letošnjem nacionalnem izboru Učitelj leta – Učiteljica leta.

Ste superfinalist izbora Učitelj leta – Učiteljica leta, ki od leta 2019 pod okriljem nacionalne platforme Partnerstvo za spremembe in AmCham Slovenija širi dobre prakse učiteljev in učiteljic v slovenskih šolah s ciljem dati glas učiteljem, ki svoje delo čutijo kot poslanstvo, predano iščejo najboljše v učencih in so tako lahko vzorniki prihodnjim generacijam učiteljev. Kaj vam pomeni uvrstitev med najboljše tri?

Veliko pohvalo in potrditev mojega dela. Hkrati me preveva veliko novih, neznanih občutij, tako da še nisem v celoti predelal in dojel vsega, kar čutim … Malce tudi zadrege, saj se sprašujem, kaj sploh pomeni biti dober učitelj. Zakaj naj bi bil nekdo boljši od drugih? Neskončno težko vprašanje. Poleg tega se počutim celo malo krivega, predvsem zaradi vseh tistih, ki niso bili opaženi, pa se vsakodnevno enako, če ne še bolj, razdajajo kot jaz. Toda najbolj pomembno se mi zdi, da je to glas za učitelje in o njih. Pogosto smo v javnosti prikazani kot problematični in potrošni del javnega sektorja. Zato mi je všeč, da se poudarjajo dobre, uspešne zgodbe, predvsem zato, da z njimi pritegnemo še koga v naš poklic.

Že lani ste bili med več kot 400 nominiranimi učitelji angleškega jezika z vsega sveta imenovani med 20 najboljših, kar vam je prineslo štipendijo ter mesec in pol bivanja v ZDA, kjer ste spoznavali delovanje njihovega šolskega sistema, spoznali pa tudi učitelje iz drugih držav. Z gostovanjem v tujini oz. spoznavanjem tujih šolskih sistemov ste najbrž pridobili širši pogled na šolstvo. Ali se je vaše mnenje o slovenskem šolstvu ali pa videnje učiteljskega poklica po tej izkušnji kakorkoli spremenilo?

Zelo. Predvsem zdaj še bolj cenim naš sistem. Vsaj v tistem delu ZDA, kjer sem bil – v Montani, ki je zelo ruralna – so nekatere tendence v njihovem šolstvu, ne bom niti olepševal, škodljive. Uvedli so nov tip šolanja, t. i. charter schools, ki so nekakšne dopisne šole, kamor se otrok vpiše in kar na daljavo opravlja in oddaja naloge, ali pa tudi ne, poleg tega na koncu ni nobenega preverjanja, temveč dijaki ali njihovi starši kar sami napišejo, da menijo, da je otrok dosegel standarde, in s tem je srednja šola končana. Nobene objektivne ocene, nobenega zunanjega preverjanja. Ti dijaki imajo kasneje velike težave na fakultetah, če se sploh vpišejo.

Poleg tega je šola v ZDA v veliki meri pod velikim nadzorom tistih, ki jo finančno podpirajo. To so pogosto okraji, v katerih sedijo politično močne skupine, ki nadzorujejo in določajo primerne vsebine, učbenike in čtivo. V določenih delih Amerike so tako določene knjige izločene iz šolskega sistema, ker so premalo religiozne, preveč objektivne itn.

Če povzamem, v ZDA se odmikajo od kritične misli, hkrati pa se odmikajo tudi od kritične mase, ki bi to sploh še zahtevala.

Spoznal sem tudi kolegice iz Turkmenistana, Azerbajdžana in drugih držav srednje Azije, kjer je angleščina na urniku eno uro do največ uro in pol na teden, pa se kljub temu zahteva, da dijakom predajo enako raven znanja kot v Sloveniji, česar v tako majhnem številu ur nikakor ni mogoče doseči. Za isto delo, kot ga opravljam jaz, so plačane približno 180 evrov, pri čemer fakultete niso na takšni ravni kot naše. Torej morajo doseči isti rezultat kot učitelj angleščine v Sloveniji, a z manjšim obsegom, slabo podporo sistema in države ter z ekonomsko šibkimi dijaki. Da jim to uspeva, je, iskreno, skoraj čudež.

V Kamerunu, v Afriki, recimo, ima moj kolega najmanjši razred z 250 dijaki, največji pa šteje več kot 400 dijakov. Lahko si predstavljate, kako je videti delo, poučevanje, ocenjevanje – absolutno samo ex-cathedra, kaj drugega ni možno.

Morda Slovenija res ni Norveška, kar se tiče financ, a imamo zelo stabilen in zdrav sistem, za kar sem hvaležen.

Kaj dobrega pa bi slovensko šolstvo lahko ”uvozilo” iz tujine?

Zelo mi je všeč norveški model, kjer imajo veliko več možnosti za individualizirano, personalizirano delo, saj je v razredu le do 15 dijakov. Vsaj enkrat na leto je obvezna ekskurzija v tujino, poleg tega je obvezen projekt z lokalno skupnostjo, saj je šola močno povezana z lokalnim okoljem. Morda se komu zdi vse to odveč, a če je dijak vsaj štirikrat v štirih letih izpostavljen nečemu novemu, pa čeprav mu ni do tega, izkušnja ostane in se lahko prebudi kasneje v življenju. Pogosto na človeka najbolj vplivajo stvari, ki jih, čeprav so dobre zanj, ne želi početi, a je vanje potisnjen. Izpostavljati dijake svetu se mi zdi zelo pomembno. Zid med šolo in svetom ne sme obstajati. Imamo okna, da skoznje gledamo v svet in ne ostanemo v lastnem mehurčku.

Kateri so tisti pristopi, zaradi katerih je vaše poučevanje drugačno, neklasično?

Vedno poskušam biti aktualen. V učilnici imamo veliko stika z zunanjim svetom, pogovarjamo se o njem, odzivamo se na dogajanje. V razredih uvajam metode debate, ki je dijakom včasih kar malo tuja, sploh ko ugotovijo, da to ni pogovor ali čvekanje. Želim, da snemajo, uporabljajo digitalna orodja, telefone – a le pri določenih stvareh! Želim, da raziskujejo.

Dijakom je zelo všeč predvsem humor, to mi tudi sami pogosto povedo. Humor je pomemben most do otrok. Zdrav humor, seveda. Tak, ki razblini nerodnost, kar je pri jeziku, saj poučujem angleški jezik, pogosto težava. Če ne znam povedati prav, ali je morda bolje, da sploh ne govorim? Ne! S humorjem pokažemo, da so napake ne samo dovoljene, ampak včasih celo zaželene. V našem svetu so napake zaznamovane kot nekaj slabega. Po mojem mnenju pa je vsaka napaka priložnost za učenje. Vsako besedo, ki smo se je naučili, smo najprej izrekli narobe. Šele potem pravilno. Napaka je obvezen del učenja in sploh ni slaba.

Kako dijaki sprejemajo vaš pristop?

Pogosto se pričakuje, da se moramo profesorji prilagoditi prav vsakemu dijaku in najti pot do vsakega izmed njih, medtem ko nam ni vedno dopuščeno biti takšni, kot smo. Pričakuje se torej, da bomo ustrezali vsem. A za zdaj so odzivi dobri. Z večino dijakov imam dober odnos in v vseh letih poučevanja z njimi nisem imel večjih zapletov, le nekajkrat s starši.

Kakšni so današnji dijaki?

Današnji dijaki so drugačni, bolj so instantno naravnani, kot smo bili nekoč, ampak to je rezultat okolja, v katerem živijo. Niso sami sebe tako vzgojili.

Kaj imate v mislih z instantno naravnanostjo?

So zelo preračunljivi, kar se včasih pozna tudi pri zmanjšani ambiciji. Ko sem bil sam srednješolec, recimo, smo vsi, ki smo bili pri določenem predmetu boljši, želeli opravljati višjo raven zahtevnosti predmeta na maturi, najsi smo potrebovali dodatne točke, ki jih je prinesla višja raven, ali ne, hkrati je bil vpis na fakultete manjši. Danes se lahko dijak dolgo pripravlja za višjo raven, a na koncu ugotovi, da to ni potrebno, saj bo imel v vsakem primeru dovolj točk za vpis na želeni študij, in kljub vsemu delu, ki ga je že vložil, odneha. Zakaj? Ker preprosto izračuna, da to pomeni dve uri manj dela na teden in manj možnosti za slab rezultat. V glavah dijakov je vedno izračun med vložkom in izplenom. Povsod – pri pouku, poučevanju, izbirnih predmetih in seveda tudi v življenju. Iščejo hiter odziv, kot ga dobijo na telefonu. A šola jim tega ne more dati. In upam, da ga tudi nikoli ne bo. Preoblikovanje človeka je dolgotrajen proces, ki zahteva veliko več kot nekaj klikov. In šola je morda eden zadnjih branikov dejstva, da se nekatere stvari zgodijo le počasi in procesno.

Poleg tega so srednješolci mladostniška skupina, za katero je značilno dozorevanje in oblikovanje lastnega jaza, hkrati je to obdobje največjih čustvenih, miselnih, vedenjskih in tudi telesnih preobratov. Kakšna je vloga učitelja v tem občutljivem obdobju, upoštevaje vse te vidike, ne le znanja?

To je zelo težko vprašanje. Izhajal bom iz ocen dijakov ob koncu šolskega leta. Vsako leto namreč obrnem situacijo: sam ves čas ocenjujem njihovo znanje, na koncu prosim, da dijaki ocenijo moje delo. To se mi zdi pošteno. Veljam kot strog oz. zahteven profesor, a opažam, da dijaki v tretjem ali četrtem letniku ugotovijo, da zahtevnost ni slaba. Predvsem so zelo hvaležni za mojo dostopnost in doslednost. Seveda, imam tudi nihanja. Ampak to, da vedno vedo, kaj pričakovati od mene, jim veliko pomeni. Pomembno je, da dijaka, ki je v stiski, poslušaš in ne obsojaš. To ni samo vloga učitelja, to je po mojem mnenju naloga vsakega odraslega, ki dela z mladimi. Ironično je, da današnja mladina več komunicira kot katerakoli generacija pred njimi, a vprašanje, koliko komunikacije je polnopomenske, vsebinske, pristne, človeške, predvsem pa ranljive. Če ti mlad človek želi podariti ta trenutek ranljivosti, mu dovoli. Ne pričakuje, da boš rešil njegove težave, ker jih pogosto niti ne moreš, ampak želi si biti slišan, opažen. To si pravzaprav želi vsak, a pri mladih je ta želja še bolj izrazita.

Ali se stiske mladih poglabljajo, jih je več? Kaj opažate v dobrem desetletju, odkar poučujete?

Epidemija koronavirusa je zelo spremenila igralno ploščo. Pojavlja se veliko več psihičnih stisk, kot smo jih poznali prej. V tem času se je dokazalo, da se morajo otroci za zdravo samospoznavanje socializirati znotraj skupnosti – v šoli, vrtcu, kjerkoli. V teh skupnostih dozorevajo, se zbližujejo, učijo, objemajo, zaljubljajo, spoznavajo intimnost itd. Če tega ni, en del mladih možganov ne doživi optimalnega razvoja. Morda se to ne pokaže takoj, ampak z zamikom; in zagotovo se kaže zdaj. Psihologi, psihoterapevti, pedopsihiatri so popolnoma zasedeni. Za otroka je skoraj nemogoče takoj dobiti učinkovito pomoč – čakalne dobe so dolge.

Stiske se večajo tudi zaradi čezmerne uporabe telefonov.

Če je bila epidemija koronavirusa ”fizični” mehurček, zdaj pametni telefoni ustvarjajo mehurčke okoli otrok. Algoritmi jim ponujajo samo tisto, kar si želijo, kar potrjuje njihove preference – in tako se ujetost v mehurček le še krepi. Presenetila me je statistika, predstavljena na predavanju policije, ki smo ga pred časom imeli na šoli: letos naj bi bilo vsaj dva tisoč otrok v šolah neuspešnih ali manj uspešnih od pričakovanj – izključno zaradi digitalne zasvojenosti oz. izpostavljenosti elektronskim napravam. Njihova pozornost, sposobnost širšega razumevanja, bralna in čustvena sposobnost ter empatična zmožnost so se tako zmanjšale, da ne morejo več normalno opravljati niti osnovnih zadolžitev, torej šolskega dela. Ti otroci sploh še niso prišli do svojega polnega potenciala – niti v šoli, kaj šele na fakulteti ali v službi. Ta novi mehurček je le druga oblika zaprtosti – brez virusa, ampak s še hujšimi posledicami, kot jih je imela epidemija, ker ga prostovoljno spuščamo v svoje življenje.

Kaj lahko stori šola?

Nimam stoodstotnega odgovora. Seveda se pojavljajo pobude za omejevanje uporabe telefonov v šolskih prostorih, a po drugi strani je telefon zelo uporaben učni pripomoček – če znaš z njim delati. Lahko ga prepovemo, a to ”virusa” ne bo odpravilo. Ključno je, da učimo, kako tehnologijo uporabljati odgovorno. Prepoved sama po sebi ne rešuje problema. Tudi na cesti imamo prepoved prehitre vožnje – pa vemo, kaj se dogaja.

Šola je ogledalo družbe, a naše šolstvo je v nezavidljivem položaju; primanjkuje učiteljev, slednji zapuščajo stroko. Kaj je po vašem mnenju vzrok za takšno stanje?

Rad bi povedal nekaj, kar že dlje časa ponavljam: kdor pravi, da je šolski sistem v Sloveniji slab, ga ne ceni in ne pozna dovolj. Slovenski šolski sistem je dober. Učitelji pogosto omenjajo plačo. Seveda je plača zelo pomembna, ne nazadnje je to povračilo za delo, ki ga opravljamo, in eden od temeljev za obstoj sistema. Ker nisem materialist ali pa ne znam biti dovolj materialističen, se mi zdi bolj pomembno kot o denarju pogovarjati se o pogojih in razmerah, v katerih učitelji delamo. Kaj ti bo denar, če se v razredu bojiš za svojo varnost in zdravje? Nobena skrivnost ni, da tudi v Sloveniji obstajajo šole, kjer se profesorji bojijo svojih dijakov – zaradi nasilja, groženj staršev ipd. Vedno več se bo treba ukvarjati z zagotavljanjem varnega okolja za vse: dijake, učence in tudi za učitelje. Meni je zelo pomembno, da imam v razredu dijake, ki razumejo besedo ”ne” in pomen miru ter tišine. Potem lahko delam in le tako lahko naredim več, kot je treba.

Po drugi strani sem pripadnik drugačne generacije in kot učitelj začetnik nisem razmišljal o plači. Časi so se spremenili in danes marsikateri mlad učitelj reče, da za tako majhno plačo ne bo poučeval. Sam pa sem želel imeti predvsem službo, ki jo imam rad. Tako v srednji šoli kot med študijem sem učil v jezikovnih šolah, ker sem si želel biti učitelj. Zavedal sem se, da bo plača slaba, a to me ni odvrnilo od želja. In mimogrede, že takrat sem si želel biti učitelj na gimnaziji v Kamniku. (smeh)

Pa sva spet pri preračunljivosti – bi delali, a za visoko plačo.

Res je. Preračunljivost, o kateri sva govorila, da je prisotna pri dijakih, je lastnost mladih ljudi nasploh. Razumem, da razmišljajo, da bi delali le za višjo plačo. A hkrati menim, da bi se morali vprašati tudi o svojih željah, povezanih z delom. Mladi torej ne odhajajo le zaradi sistema, temveč predvsem svojih želja in ambicij, kar se preredko poudarja. Ali ti je sistem dolžan ponuditi vse? Ne. Ali boš našel službo, ki ti bo vse dala? Ne. Pa ne glede na panogo! V nobeni se ne cedita med in mleko.

Tretji pomembni vidik je podoba v javnosti. Dvajset odstotkov ljudi v javnosti bruha čez vse. Danes so to učitelji, včeraj so bili zdravniki, še prej policisti … In potem je odvisno, koliko si dovzeten za te javne floskule.

Ugled učiteljskega poklica je še ena stvar, o kateri se veliko govori v medijih, a ugled katerekoli stroke ”per se” nasploh ni več prisoten v današnji družbi.

Točno tako. Kateri poklic kot celota uživa stanovski ugled? Ugled imajo posamezniki v tem poklicu – dobri zdravniki ga imajo, ne zdravništvo kot celota. Dobri pravniki ga imajo. Poklic sam po sebi pa ne več. Ta miselnost izvira še iz predvojnega obdobja, ko so bili župnik, zdravnik in učitelj edini trije poklici, ki so veljali za izobražene. Po dogovoru jim je pripadalo spoštovanje. Posamezniki to še vedno želijo ohranjati, a ugled si ustvariš sam znotraj okoliščin, v katerih deluješ. Kdo pa pravi, da ga moraš imeti pred vsemi? Če ga imaš znotraj svoje stroke, je to po mojem mnenju dovolj. Menim, da je to celo cilj.

Omenili ste, da ste si želeli biti učitelj prav na kamniški gimnaziji.

GSŠRM je stalnica v mojem življenju. Tukaj sem obiskoval srednjo šolo, opravljal študentsko prakso, bil pripravnik in to je moja prva in edina zaposlitev. V bistvu sem tej šoli zvest kot pes. (smeh) Vedno sem si želel biti učitelj tukaj. Celo predstavljal sem si, v kateri učilnici bom poučeval. Moja profesorica je imela učilnico 27, sedel sem v drugi vrsti, tretji sedež. (smeh) Še danes se spomnim. In zdaj, čeprav profesorji nimamo več svojih učilnic, ker nas je preveč, ko poučujem v tisti učilnici, velikokrat pomislim na to. Na neki način je vizualizacija uspela.

Na tej šoli se zelo dobro počutim. Veliko ljudi pravi, da je Kamnik malomeščanski, ampak meni se zdi ”vaškost” prednost. Z dijaki imamo povsem drugačen odnos kot marsikje drugje po Sloveniji: na šoli nimamo varnostnikov, dijaki nas pozdravljajo, nam pomahajo na ulici … Ne vsi, ampak veliko njih. Meni je to všeč.

Pa tudi vas še kdaj stisne ob misli na 1. september, prvi šolski dan, kot dijake ali pa kot vas je nekoč, ko ste bili še dijak?

Tudi zame, kot učitelja, je vsak september znova nervozen. Ko stopim pred nov razred, sem vedno malo živčen. Pri tistih, ki jih poznam, imamo že vzpostavljen odnos, ampak pri novih dijakih ne veš, kaj pričakovati, in kakšna so njihova pričakovanja. Vedno, ko vstopim, čutim znoj na hrbtu. Mislim, da se to nikoli ne bo spremenilo. Pa vendar iz gledaliških izkušenj vem, da je nekaj narobe, če pred predstavo nisi živčen. To pomeni, da ti ni vseeno: kaj bodo mislili, kaj jim boš dal, kdo sploh so … Dijake gledam kot posameznike in ne kot razred. S tega vidika je nervoza dober znak. Ni mi vseeno.

Dober učitelj lahko pusti močne sledi; kako pa dijaki bogatijo vas, kako vas oblikujejo?

Lepo je, ko skupaj doživljamo njihove uspehe. Prijetne so ekskurzije, kjer se spoznavamo v drugačni luči. A zame so najlepši trenutki, ko se dijaki vrnejo in rečejo, da sem jih dobro naučil ali pa da se večkrat spomnijo na pogovor, ki smo ga imeli. To ni nujno povezano z angleščino, ampak z odnosi. Kaj več si lahko še želiš, kot da ima nekdo nate lep spomin in se te ne spominja z odporom, ampak reče: ‘Saj je zahteval veliko, ampak nam je tudi dal veliko.’? Hvaležen sem za te besede in včasih z njimi zdravim del sebe, ki je v bolečini ali trpi zaradi pomanjkanja samozavesti. Tisto mesto v srcu, kjer manjka samozaupanja, se lahko s takšno besedo napolni. Kdaj mi dijaki pošljejo pisma, ki si jih shranjujem. Ko se počutim slabo, jih vzamem ter preberem in me pobožajo. To je pravo bogastvo.

In česa so vas naučili?

Predvsem hvaležnosti. Postal sem tudi bolj občutljiv, človeški. Včasih sem si namreč naivno predstavljal, da imajo mladi težave le zaradi hormonov, med epidemijo koronavirusa pa sem spoznal, da nekateri živijo v zelo težkih življenjskih situacijah, zakritih z navidezno lepo podobo, ki zahteva ogromno truda in poguma, da prikrijejo, da nimajo vsega ali da živijo v pomanjkanju. Mladostniki se spopadajo z istimi težavami kot njihovi starši, le da so obenem še nemočni.

Epidemija koronavirusa je prekinila tudi muzikale, v katerih ste v vlogi režiserja in pisca besedil skupaj z dijaki in kolegi učitelji navdušili (kamniško) javnost (The Immortals in The Tribe). Kje se zdaj uresničujete kot pisec?

Veliko pišem, nekaj pesmi je bilo tudi že objavljenih. To je pot do zunanjega sveta. Poezija, in beseda nasploh, je nekaj najlepšega in najmočnejšega, kar smo ljudje ustvarili. Beseda je most. Sicer pa sem napisal tudi roman, trenutno ga ureja redaktor. Bomo videli, kako se bo nadaljevalo.

Kakšna bo vsebina romana?

Gre za preplet mladinskega romana in osebne izkušnje. Najmlajša hči se je rodila s hudim zdravstvenim zapletom, bila je na robu smrti oz. hude invalidnosti. Prva napoved je bila, da bo rastlina. Začel se je večletni proces zdravljenja pod budnim očesom pediatrične klinike, ki še vedno traja, a njeno zdravstveno stanje se je neverjetno izboljšalo. Še vedno je ledvična bolnica, ima redne preglede, a glava dela, telo je motorično okrevalo. Borimo se in zaenkrat kaže, da zgodba pelje proti srečnemu koncu.

Kako se s tem spopada otrok? Kako se s tem spopada starš? To je bil moj navdih za pisanje. Ali pa morda celo nujna potreba, da razčistim stvari in jih dam iz sebe.

Tudi vaša žena je učiteljica angleščine. Kako vama uspe ohranjati ločnico med službenim in zasebnim?

Veliko si izmenjujeva mnenja in podpirava drug drugega. Oba sva zelo aktivna v Slovenskem društvu učiteljev angleškega jezika, kar pomeni, da imava okoli sebe isto ”pleme” – podobno misleče ljudi s podobnimi ambicijami, s katerimi sodelujemo pri projektih in tekmovanjih za otroke. Že deset let sestavljam naloge za srednješolsko tekmovanje iz angleščine in sem glavni ocenjevalec, žena vodi tekmovanja za osnovne šole. Tako se lahko veliko dopolnjujeva. Imava pa tudi zavesten dogovor, da doma šola ni glavna tema. To odločitev sva sprejela že po rojstvu prvega sina in se jo trudiva držati. Res pa je, da proti koncu šolskega leta – še posebej junija – šola vseeno prihaja domov. Takrat sva pogosto do poznih ur vpeta v popravljanje pisnih preverjanj, NPZ-jev, ocenjevanje, zato je to skoraj neizogibno.